Sobotno branje RTVSLO – Prvi

Zbrane pesmi enega najbolj samosvojih, unikatnih pesnikov slovenske sodobnostiČeprav v slovenski pesniški krajini že več desetletij cveti pregovornih sto cvetov, čeprav torej že lep čas hkrati soobstaja kopica najrazličnejših poetskih usmeritev, ki se v motivnem, tematskem in slogovno-izraznem smislu precej izrazito ločijo med seboj, je vendarle treba reči, da eno najbolj samosvojih in unikatnih, prepoznavno avtorskih pesniških govoric – se pravi govoric, za katere se zdi, da uspevajo kar najbolj na samem – najdemo v zbirkah Toneta Škrjanca. Škrjanec, ki je ob koncu lanskega leta dopolnil sedemdeset let, ob tej priložnosti pa so pri založbi LUD Šerpa pod naslovom Jutro ni bilo v načrtu izšle njegove zbrane pesmi, namreč piše, ne da bi se kaj dosti menil za tradicionalne slovenske pesniške preokupacije.

V njegovi poeziji življenje tako ni ječa, ko hodi po naši domovini, ne pije ne njenih prelesti ne njenih bolesti, sonce v njegovih pesmih ne brusi mesarske sekire za velikega črnega bika in zdi se, da se celo nima časa izseliti – pa čeprav se je nemara tudi on utrudil podobe svojega plemena. Prav tako se Škrjančeva poezija zdi imuna na to, kar je v našem pesništvu bolj moderno danes: na dramatično prvoosebno izpovedovanje osebnih travm, na dekonstrukcijo gramatikalnih pravil slovenskega jezika, no, pa tudi k politični mobilizaciji ali družbenemu prevratu ne poziva po vsej sili.

O čem neki torej piše? Za kaj mu v poeziji navsezadnje gre? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Toneta Škrjanca.

 

Foto: Goran Dekleva

V aprilu je minilo deset let od smrti kolumbijskega pisatelja Gabriela Garcíe Márqueza. Njegovo najbolj znano delo, znameniti roman Sto let samote, ki je izšel leta 1967, je bil doslej prodan v več kot 10 milijonih izvodov. Márquez, lavreat številnih literarnih nagrad, je leta 1982 prejel tudi Nobelovo nagrado za literaturo. Lani sta pisateljeva sinova posthumno izdala njegovo delo Avgusta se vidiva, čeprav je pisatelj pred smrtjo želel, da to delo uničijo. Pred kratkim je bila ta dolgo pričakovana novela izdana tudi v slovenščini.

V prvencu poljske nobelovke se nenavadna trojica odpravi na še bolj nenavadno potRoman Popotovanje ljudi Knjige je izšel leta 1993. S časovne oddaljenosti dobrih treh desetletij lahko v pisateljičinem prvencu brez težav zaznamo številne značilne teme in vprašanja, k katerim se je Olga Tokarczuk v svojih kasnejših romanih in kratkih zgodbah vedno znova vračala, jih poglabljala in širila v nove smeri: tu najdemo že eklektično mešanje žanrov, raziskovanje alternativnih, marginalnih religijskih praks in značilno subtilno vnašanje elementov fantastičnega.
Popotovanje ljudi Knjige se sicer godi v drugi polovici 17. stoletja v Franciji in nato v španskih Pirenejih. V iskanju Knjige, ki naj bi vsebovala absolutno védenje, se kot po naključju združi nenavadna druščina: Markiz, zapuščena kurtizana in nemi deček. Potujejo v nasprotno smer od množic hugenotov, ki pred verskim preganjanjem prav tisti čas bežijo na sever, na varno, proti Holandiji. Potujejo stran od Pariza, središča tedanjega sveta in uradnih doktrin. Potujejo po stranskih poteh tako v prostoru, kot tudi idejno.
Kako daleč jih navsezadnje pripelje popotovanje, preverjamo v pogovoru z Jano Unuk, ki je knjigo prevedla za založbo LUD Literatura.

Drugi del znamenite, s prestižnim bookerjem nagrajene trilogije zgodovinskih romanov, umeščenih na angleški dvor za časa vladavine Henrika VIII. V razstavnih prostorih ene izmed newyorških galerij eden nasproti drugega visita potreta – oba je naslikal znani nemški slikar Hans Holbein mlajši – dveh pomembnih angleških državnikov iz časa vladavine Henrika VIII. Na prvem je, jasnega lica in s knjigo v roki, upodobljen eden največjih renesančnih razumnikov, avtor znamenite filozofske razprave o Utopiji, Thomas More; na drugem pa vidimo, namrgodenega, tolstega in z bahavim prstanom na levi roki, Morovega velikega političnega nasprotnika, Thomasa Cromwella. Portreta se izvrstno ujemata s splošno oceno, ki se je glede obeh mož oblikovala v evropskem zgodovinskem spominu. O prvem, o Moru, smo se namreč navadili misliti, da je bil pokončen mož, ki se nikoli ni pomišljal slediti notranjemu etičnemu občutku glede tega, kaj je prav in kaj narobe, in je bil za to zvestobo samemu sebi pripravljen plačati celo z življenjem. Nasprotno naj bi bil Cromwell človek brez vesti, brutalen mož, ki je pač slepo sledil ukazom angleškega vladarja in se v tem kontekstu ni bal mazati si rok s krvjo – navsezadnje tudi z Morovo ne.

 

Zgodovinska vrednostna sodba je bila, ko gre za Cromwella, dolgo povsem nedvoumna, potem pa so med letoma 2009 in 2020 izšli trije izvrstni, tudi s prestižnim bookerjem nagrajeni zgodovinski romani, ki jih je o burnem dogajanju na angleškem dvoru za časa vladavine Henrika VIII. napisala britanska pisateljica Hilary Mantel, in bralke in bralci z vsega sveta smo se nenadoma začeli spraševati, ali se nismo nemara vendarle motili? – Mantel je namreč v jedro svojega pisanja – tu gre za romane Wolf Hall, ki je v mojstrskem prevodu Dušanke Zabukovec izšel pri Cankarjevi založbi predlani, pa za Pripeljite obtožence, ki so v slovenščini ugledali luč sveta pred nekaj meseci, ter The Mirror and the Light, ki ga Zabukovec menda prevaja ta čas – postavila prav Cromwella in v njem na vsesplošno presenečenje odkrila kompleksen značaj, značaj človeka, ki nikakor ni le enodimenzionalni zlikovec. A če ni zlodej, še ne pomeni, da je angel. Kdo je torej Thomas Cromwell? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo, ko smo pred mikrofon tokratnega Sobotnega branja povabili prevajalko Dušanko Zabukovec.

 

foto: Goran Dekleva

Številni so dogodki, ki lahko življenje presekajo na pol ali temeljito spremenijo njegov nadaljnji potek. Britansko-ameriškega pisatelja indijskih korenin Salmana Rushdieja je zaznamovalo vsaj dvoje takih usodnih dogodkov. Homeinijeva fatva pred dobrimi tremi desetletji zaradi romana Satanski stihi, ki jih je izdal leta 1988, ter poizkus atentata pred slabima dvema letoma. O tem napadu, ki ga je skoraj stal življenja, pa o zdravljenju in premagovanju strahu ter o svobodi govora in svojem zasebnem življenju je Rushdie zdaj napisal knjigo Nož: Premišljevanja po poskusu umora. V slovenskem prevodu je knjiga izšla sočasno z angleškim originalom.

»Ta knjiga pripoveduje zgodbo o zadnji evropski meji. Tam se, kot je to pri mejah, stikajo in razhajajo Bolgarija, Grčija in Turčija. To je tudi mesto, kjer se začne nekaj podobnega Evropi in konča nekaj, kar ni povsem Azija.«Kapka Kassabova v romanu Meja: potovanje na rob Evrope, ki je nedavno izšel pri založbi Beletrina, pred nami na resnično živ način zarisuje življenje ob meji, kjer se prepletajo različne religije, jeziki in pisave ter dediščina cele množice različnih zgodovinskih obdobij in dogodkov, ki so tamkajšnje ljudi včasih povezovali in spet drugič bolj ali manj nasilno ločevali, pa naj je šlo za vojne, množične izmenjave prebivalstva ali vzpostavitev neprehodne hladnovojne ločnice. V angleščini napisano delo pisateljice bolgarskega rodu, ki se je odločila dve desetletji po odhodu iz svoje rodne dežele raziskati te nenavadne in odmaknjene kraje, polne antičnih ostankov, opustelih vasi, propadlih socialističnih tovarn, magičnih ritualov in gostoljubnih ljudi, je za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti prevajalka romana Petra Meterc. Oddajo je pripravila Alja Zore.