Duh Svetega pisma poživlja Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja

Govor na gori. Ob delavnikih ga prebiramo od 10. junija. Začel se je z blagri, končal se bo s priliko o hiši na skali. Govor na gori je standard krščanskega življenja in največ navedkov je prav iz tega dela Matejevega evangelija. 

Iz svetega evangelija po Mateju 

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika.‹ Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci vašega Očeta, ki je v nebesih; zakaj on veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje imate? Ali ne delajo tega tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Ali ne delajo tega tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.«

Je popolnost torej v tem, da ravnam, kot sicer sploh ne bi? “Slišimo” sicer nekaj, samo Jezus pa nam “pravi”. Kakšna je naša izkušnja glede odnosa do sovražnikov? Najverjetneje ne bi želeli imeti opravka z nekom, ki nas sovraži, ne samo ne spoštuje, ampak SOVRAŽI, torej še enkrat: ne prenese, zaničuje, ogroža, napada … Raje čisto nič, le čemu bi takšnim namenili svoj čas in moči? 

Beseda SOVRAŽNIK je močna. V njej najdemo SOVRAG-a, kar je starinski izraz za sovražnika. Sovražnik je nekdo, ki je v navezi z vragom. Tako ga doživljamo in tako dejansko je. Če to ne meji na norost, da bi ljubili takšne, in zanje molili.  

Jezus želi drugačno popolnost. Popolni naj bomo na takšen način, kot je nebeški Oče. Nepredstavljivo, ampak dejstvo je neizpodbitno. Takšen je Božji načrt, mi pa, kakor želimo. Lahko gremo v tej smeri, ali ne.

Dovolimo si v tem premišljevanju Jezusovih besed stopiti globlje: sprašujemo, raziskujmo, spoznavajmo sebe in svoje trenutne drže do sovražnikov.

Kakšne misli in čustva so se nam prebudila ob premišljevanju in molitvi?

Kaj želi od nas Gospod Jezus Kristus?

Zahvalimo se Gospodu za njegovo besedo in njegove spodbude.



Glasba: Come Thou Fount of Every Blessing

Fotografija: s. Polonca, Pogled z Zabreške planine, 14. 7. 2024

Prinašati Kristusov mir

V današnjem evangeliju, na god apostola Barnaba, beremo Jezusova navodila apostolom glede oznanjevanja. Prav kakor oni, pa smo kot kristjani tudi mi poklicani in poslani, da v ta svet prinašamo Kristusov mir.

Iz evangelija po Mateju

Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: Gredé oznanjajte: »Približalo se je nebeško kraljestvo.« Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hude duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne jemljite si ne zlata ne srebra ne bakra v svoje pasove, ne

torbe ne dveh sukenj ne obuval ne palice. Delavec je vreden svoje hrane. V katero koli mesto ali vas pa pridete, poizvedite, kdo je tam vreden, in tam ostanite, dokler ne odpotujete. Ko stopite v hišo, jo pozdravite. In če bo hiša vredna, naj pride nadnjo vaš mir; če pa ne bo vredna, naj se vaš mir povrne k vam. (Mt 10,7-13 )

Jezusovo javno delovanje, je tudi čas prepoznavanja stisk ljudi, s katerimi se je srečeval. Stisk zaradi bolezni, nemoči, utrujenosti, zmedenosti. Ko se torej Bog sklanja k človeku, da bi mu bil blizu, trka tudi na naša srca. Kakor apostole nas kliče, da bi bili z Njim in hkrati, da bi darove, ki nam jih podarja, uporabljali za skupno dobro. Opremljene z njegovo ljubeznijo in njegovim mirom, nas pošilja med ljudi. Brez preračunljivosti. Tako se Božje kraljestvo približuje, podarja, gradi. Narediti prostor tej ljubezni je naloga vsakega kristjana. Kdor jo sprejme, bo namreč deležen Kristusovega miru, veselja in odrešenja.

Kot obdarovani, ljubljeni in poslani, prosimo torej Gospoda, da bi sredi izzivov vsakdanjega življenja, znali in zmogli živeti tako, da bomo zares pričevalci Kristusovega miru in se ljudje s katerimi se srečujemo, ne bodo bali odpreti vrat svojega srca Božji milosti.



Kaj v meni prebuja ta Božja beseda?

Kakšne misli, občutja me spremljajo ob prebranem odlomku?

Odprimo svoje srce za Boga, ki je povsod, v vseh in v vsem.

Prosimo Ga, da bi po zgledu sv. Frančiška Asiškega, vedno bolj postajali orodje Njegovega

miru. Vztrajajmo v molitvi.



Pripravila: s. Tina Dajčer

Glasba: s. Klara Jarc, Impro-G

Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7)

Premišljujmo Božjo besedo torka, osmega tedna med letom, 28. 5. 2024.

Prvo Petrovo pismo nam sporoča pomembne stvari. Namenjeno je bilo prvim kristjanom, razseljenim po provincah Male Azije. Bili so dediči Izraela, Božje ljudstvo in dokaz Božje naklonjenosti do vseh narodov. Malo manj kot 2000 let kasneje nismo več prvi kristjani, pa vendar se to, kar so bili oni: dediči Izraela, Božje ljudstvo in dokaz božje naklonjenosti do vseh narodov. V tem duhu premišljujmo in molimo ob odlomku iz 1 Petrovega pisma:

Preljubi, po zveličanju so pozvedovali in o njem preiskovali preroki, ki so prerokovali o vam namenjeni milosti; preiskovali so, za kateri ali kakšen čas je Kristusov duh, ki je bil v njih, napovedoval in naznanjal Kristusu namenjeno trpljenje in za tem poveličanje. Njim je bilo razodeto, da niso zase, ampak za vas pripravljali, kar so vas zdaj učili ti, ki so vam oznanili evangelij v Svetem Duhu, poslanem iz nebes. To želijo spoznati celo angeli. Zato prepašite ledja svojega uma, bodite trezni in popolnoma zaupajte v milost, ki se vam daje v razodetju Jezusa Kristusa. Kakor poslušni otroci se ne ravnajte po željah, ki ste jih imeli poprej v svoji nevednosti, temveč, kakor je svet ta, ki vas je poklical, bodite tudi sami sveti v vsem vedenju. Pisano je: »Bodite sveti, ker sem jaz svet.«

To, kar je vznemirjalo preroke, želijo spoznati celo angeli. Kristusa. Kaj pomeni, da naj prepašemo ledja t.j. spodnji del hrbta ob ledvicah svojega uma? Kaj pomeni, da naj bomo trezni? Kaj pomeni, da naj popolnoma zaupamo v milost, ki se nam daje v razodetju Jezusa Kristusa? Veliko spodbud in vprašanj, ki nas kar vabijo, da se zazremo v svoje življenje in odnose, ter iščemo odgovore.

Potem nas Peter vabi naj se ne ravnamo po željah, ki smo jih imeli v nevednosti. Zdaj je čas za svetost. Bodite sveti, ker sem jaz svet.

Kakšne misli in čustva so se nam prebudila ob premišljevanju in molitvi?

Kako je, kadar je naš um opasan, kako je, kadar smo trezni in kako je, kadar zaupamo v milost, ki se nam daje v razodetju Jezusa Kristusa?

V srcu se zahvalimo Gospodu za Njegovo besedo in njegove spodbude.

Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc

Foto: Pot ob Iški, 2024, s. Polonca Majcenovič

V današnjem evangeliju po Marku vstopamo v domačnost odnosa med Jezusom in njegovimi učenci. V prostorje, kjer osebe, ki so si blizu lahko spregovorijo tudi o trpljenju in podarjanju, ki je sad ljubezni.

Tisti čas so šli z gore Jezus in njegovi učenci in šli skozi Galilejo, pa ni hotel, da bi kdo to zvedel. Učil je namreč svoje učence in jim pripovedoval: »Sin človekov bo izdan ljudem v roke in ga bodo umorili in tretji dan po smrti bo vstal.« Te besede niso umeli, pa so se ga bali vprašati.

Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se po poti menili?« Ti so pa molčali. Po poti so se namreč pogovarjali med seboj, kdo je največji. In sedel je, poklical dvanajstere in jim govoril: »Če kdo hoče biti prvi, bodi izmed vseh zadnji in vsem služabnik.«

In vzel je otroka, ga postavil v sredo mednje, ga objel ter jim rekel: »Kdorkoli sprejme katerega izmed takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; in kdor mene sprejme, ne sprejme mene, marveč tistega, ki me je poslal. (Mr 9,30-37)



Ste kdaj razmišljali o tem, da se zastonjsko podarjanje začne tam, kjer je v odnosu med dvema osebama dovolj domačnosti, da sta lahko druga pred drugo preprosto to, kar sta? V odnosu, kjer ni strahu, kaj si bo drugi mislil, kako bo odreagiral, kako visoko na svojo lestvico nas bo postavil? To je prostorje poslušanja in spraševanja, veselja in skupno nošenje trpljenja, prostorje iskrenega pogovora.

Kljub temu, da so učenci hodili ob Jezusu, so na življenje še vedno gledali v luči preračunljivosti tega sveta in bolj kot na Boga računali  nase, na svoje moči. Pogovarjali so se o stvareh, ki so človeku tako domače – kdo je bolj uspešen, bolj priljubljen, boljši … in se spraševali, kdo med njimi je največji.

Jezus pa njihov pogled vedno znova usmerja k temu, kar je bistveno. Na to, da veličina človeka ni v njegovi uspešnosti, temveč v nesebičnem podarjanju. To ne pomeni slepo pozabljanje nase. Pomeni, ostajati v Bogu, da bi v moči Njegove ljubezni lahko brezpogojno ljubili. In v tej ljubezni je dovolj prostora za vsakogar.

Morda pa se moramo prav zato, kakor otrok, ki ga Jezus postavi pred učence, pustiti najprej objeti tej zastonjski ljubezni. Samo iz izkušnje ljubljenosti namreč izhaja notranja svoboda človeka, v kateri ni primerjanja z drugimi, temveč prostorje nesebičnega podarjanja. 

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 17. poglavja iz evangelija po Janezu.

Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in rekel: »Oče, prišla je ura; proslavi svojega Sina, da tvoj Sin tebe proslavi, kakor si mu dal oblast nad vsem človeštvom, da bo vsem, katere si mu dal, podelil večno življenje. To pa je večno življenje, da poznajo tebe, edinega pravega Boga in katerega si poslal, Jezusa Kristusa. Proslavil sem te na zemlji, dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga izvršim.

In zdaj me ti, Oče, proslavi pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet. Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili in si jih dal meni; in tvojo besedo so ohranili. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe. Zakaj besede, ki si mi jih dal, sem dal njim; oni so jih sprejeli in so resnično spoznali, da sem od tebe izšel, in verovali, da si me ti poslal.

Zanje prosim. Ne prosim za svet, ampak za tiste, katere si mi dal, ker so tvoji; in vse, kar je moje, je tvoje, in kar je tvoje, je moje in proslavljen sem v njih. Že nisem več na svetu, oni so na svetu, a jaz odhajam k tebi.«

Slišali smo čudovite besede o  slavi. Očetu pripada vsa slava in to daje Sinu. In Sin proslavi Očeta. Del te čudovite zgodbe je tudi vsak izmed nas, kajti v vrhuncu tega njunega podarjanja je to, da mi prejmemo večno življenje. Božja slava je Božje življenje v nas, večno življenje, ki ga daje naši revni človeški naravi. Sveta Trojica, hvala ti za večno življenje, ki ga živimo in je popolnoma tvoj dar. Hvala, da nam je bilo oznanjeno Tvoje ime, po katerem življenje prejemamo. Hvala, da je na svet prišel Tvoj Sin. In hvala za tiste, ki jih pošiljaš, da se Tvoje ime razodeva iz roda v rod. Hvala predvsem za duhovnike. Hvala za verne starše in botre. Hvala za vse druge oznanjevalce. Posebej se želim po imenu zahvaliti za vse, ki so Tvoje ime oznanili meni in ga še oznanjajo. Za vse, ki me spominjajo, da bi na Tebe nikoli ne pozabil. S tem me namreč po njih ohranjaš za večno življenje.



“Oni so jih sprejeli in so resnično spoznali, da sem od tebe izšel, in verovali, da si me ti poslal.”

Hvala za vero. Tvoj dar je, Sveti Duh. Slavim te, da je v moje srcu vera in te iskreno prosim: ohrani jo. Ne dovoli, da bi jo zapravil zaradi nepomembnih stvari, banalih vsakdanjosti, greha. Tvoj dar je. Z voljo, ki jo premorem, jo hočem čuvati, Ti pa jo ohrani. Naj me ne skrbi, ko je vera šibka. Šika vera je dovolj za Tvojo vsemogočnost. Zanjo se ti zahvaljujem. Ti jo boš okrepil, ko bo taka tvoja volja. Daj mi vero, ki se bo zmogla obrniti k Tebi, ki bo znala moliti. To mi zadošča. In to zadošča, da mi daješ dar večnega življenja.

Hvala za vero, Sveta Trojica.



Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Impro-aC, s. Klara JarcFoto: s. Ema Alič

Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7)

Premišljujmo Božjo besedo torka, 6. velikonočnega tedna, 7. maja 2024.

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Zmolimo molitev sv. Frančiška Asiškega za razsvetljenje.

O vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temine mojega srca.

Daj mi pravo vero, trdno upanje in popolno ljubezen,

razumnost in spoznanje, o Gospod,

da se bom držal tvoje svete in

resnične zapovedi. Amen.

Svetega Duha prosimo, da moli v nas.

Odlomek, ob katerem bomo premišljevali in molili je del evangelija po Janezu, ki razlaga kako deluje Duh. Namen Duha je, da nas povezuje z Bogom. Ves čas, odkar je Jezus odšel k Očetu, in do našega odhoda k Očetu, je z nami Duh. Z njim že zdaj živimo večno življenje, ki zaradi te povezanosti ni nekaj oddaljenega ali skritega v prihodnosti. Prisluhnimo odlomku.

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 16,5-11)

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Zdaj odhajam k njemu, ki me je poslal, in nihče izmed vas me ne vpraša: »Kam greš?« Ker sem vam pa to povedal, vam je žalost napolnila srce. Toda govorim vam resnico: za vas je dobro, da grem. Če ne odidem, Tolažnik namreč ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. In ko pride, bo on prepričal svet o grehu, o pravičnosti in o sodbi; o grehu, ker vame ne verujejo; o pravičnosti, ker grem k Očetu in me ne boste več videli; o sodbi pa, ker je vladar tega sveta obsojen.

Učenci so žalostni, ker Jezus odhaja. Zato ga niti ne vprašajo kam gre. A Jezus govori resnico. Njegov odhod k Očetu pomeni Prihod Duha v naše srce in deloval po nas. Tako se nadaljuje, kar je Jezus začel, delal in živel. 

Pomislimo kaj je tisto, po čemer prepoznavamo delovanje Duha v našem življenju in življenju naših bližnjih? Poskušajmo se samo prepustiti se Duhu v tej molitvi, da bomo lahko zaznali svoje odgovore.

___

V nekaj trenutkih se ozremo na čas molitve. Bodimo pozorni na to, kaj smo čutili in kakšne misli smo imeli. Kaj je prebudilo našo pozornost?

Prosimo Duha, da bi prebival v nas in nam podaril darove, ki jih potrebujemo, da bi to zemeljsko življenje živeli v tesni povezanosti z Bogom.



Glasba: Come Thou Fount of Every Blessing

Fotografija: s. Polonca, Pag 2021