Glasovi svetov RTVSLO – Ars

Na kakšen način so ekonomijo naše nekdanje države obvladovale monopolne strukture tujega kapitala, ki je namerno zaviral smiseln razvoj medvojne Jugoslavije in državo pretvoril v svojo surovinsko bazo? Ter koliko je k temu pripomogla sprega med jugoslovanskimi vladajočimi razredi in tujim kapitalom, koliko pa je bila to neobhodna usoda nerazvite agrarne države na periferiji kapitalističnega sveta?Ko smo se južnoslovanski narodi po koncu prve svetovne vojne združili v skupno državo, je verjetno marsikdo pričakoval, da bo nova politična tvorba prinesla razcvet domačega gospodarstva, zdaj osvobojenega avstrijske ali ogrske nadvlade. In vendar se je - kot že velikokrat v zgodovini - izkazalo, da politična samostojnost ne prinaša nujno tudi gospodarske suverenosti. Še več, kot v svoji analizi iz konca 50-ih let preteklega stoletja ugotavlja srbski pravnik, ekonomist in zgodovinar Sergije Dimitrijević, je bilo gospodarstvo prve Jugoslavije pravzaprav skorajda v celoti v rokah tujega kapitala, ki je - močno zvezan s skorumpirano državno administracijo in politiko - postavljal zakone, ustanavljal kartele, držal monopole in skrbel, da Jugoslavija ni razvila lastnih zmožnosti, ampak je funkcionirala predvsem kot surovinska baza za bogatejše evropske države, njeni delavci pa so imeli še leta 1938 najdaljši delavnik od vseh držav, za katere je to statistiko beležilo Društvo narodov. Kako je torej tuji kapital krojil usodo naše nekdanje države ter kaj nam to pove o splošni naravi odnosov med razvitimi kapitalističnimi centri in njihovim manj razvitim obrobjem, ki so še kako aktualni tudi danes? O vsem tem se bomo ob Dimitrijevićevi knjigi, ki je pod naslovom Tuji kapital v gospodarstvu bivše Jugoslavije nedavno izšla pri založbi Sophia, za tokratne Glasove svetov pogovarjali s prevajalcem dela, sociologom dr. Markom Kržanom. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Od izdaje Splošne šolske naredbe, s katero je habsburška vladarica v svojih dednih deželah uvedla obvezno splošno osnovno šolstvo, letos mineva 250 letDomače naloge, težke »kontrolke«, nareki, mučna spraševanja pred tablo … Vse to in še kaj, česar se spominjamo iz časov, ko smo gulili šolske klopi, ima svoje korenine v dokumentu, ki ga je pred četrt tisočletja, decembra leta 1774, na Dunaju izdala Marija Terezija. Gre za Splošno šolsko naredbo, s katero je razsvetljena vladarica v veliki večini habsburških dednih dežel – tudi na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Goriškem – položila temelje javnemu, obveznemu osnovnemu šolstvu.

Toda: kakšne ideje so jo vodile pri tej daljnosežni odločitvi? Kakšne cilje je pravzaprav zasledovala, ko se je nenadoma odločila, da bodo nove generacije njenih podanikov morale v šolo? Kje je našla nemajhna sredstva, potrebna za vzpostavitev delujoče osnovnošolske mreže širom po monarhiji? Česa vsega so se otroci v teh šolah učili? In, seveda, kako uspešna je navsezadnje bila terezijanska šola, ko je šlo za dvig splošne stopnje omike v deželah pod habsburško oblastjo; so se, drugače rečeno, predniki današnjih Slovencev, Čehov in Avstrijcev učili hitreje in bolje kakor pa njihovi sodobniki v drugih evropskih deželah oziroma državah, kjer so v tistih letih in desetletjih menda prav tako vpeljevali institucijo obvezne osnovne šole?

To so vprašanja, ki smo jih v tokratnih Glasovih svetov pretresali v pogovoru s teologom, rusistom in zgodovinarjem, dr. Simonom Malmenvallom, med drugim tudi predavateljem na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, ki pa kot eden izmed kustosov, zaposlenih v Slovenskem šolskem muzeju, bdi nad pomembnim delom slovesnih aktivnosti, s katerimi bodo v Muzeju obeležili 250. obletnico začetkov obveznega osnovnega šolstva pri nas.

 

foto: von Maronov portret Marije Terezije iz leta 1772, izrez (Pokrajinski muzej Ptuj/Wikipedija)

Na osebni ravni gre pri materinski rani za nabor omejujočih prepričanj in vzorcev, ki izvirajo iz zgodnje dinamike z materjo in povzročajo težave na številnih področjih odraslega življenjaPriznanje boleče dinamike z materjo in pogovor o tem se v splošnem še vedno smatra za tabu. Tudi zato, ker je v naši družbi mati večinoma obravnavana kot svetnica, ki se žrtvuje za naše dobro, trpeča cankarjanska mati, ki smo ji dolžni hvaležnost. Na osebni ravni gre pri materinski rani za nabor omejujočih prepričanj in vzorcev, ki izvirajo iz zgodnje dinamike z materjo in povzročajo težave na številnih področjih odraslega življenja. Materinska rana kot družbeno stanje, ki se je ukoreninilo v patriarhatu, sicer obstaja tudi na kulturni, duhovni in planetarni ravni, a vse se začne z nagovarjanjem in celjenjem na osebni, piše magistrica psihologije in pisateljica Bethany Webster v svoj knjigi Notranja mati in tako podaja intrigantno odskočno desko za ukvarjanje s to tematiko in njene razsežnosti ter vplive. O materinski rani, ki je pravzaprav medgeneracijska travma, se je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič pogovarjala z gostjama, strokovnjakinjama:


- prof. dr. Metko Kuhar, socialno psihologinjo, ki je zaposlena kot predavateljica in raziskovalka na Univerzi v Ljubljani, terapevtsko pa dela v okviru Metta.si.


- Metko Furlani, univ. dipl. sociologinjo in certificirano psihodinamsko psihoterapevtko z evropsko diplomo iz psihoterapije, ki je tudi predsednica Častnega razsodišča Slovenske krovne zveze za psihoterapijo.

Pogovor z evolucijskim biologom Petrom Trontljem »Seveda, to je vprašanje, ki ga zelo velikokrat slišimo. Kaj je najboljši dokaz, da je imel Darwin prav? Dokažite, da evolucijska teorija drži,« pravi predavatelj za evolucijo in zoologijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani prof. dr. Peter Trontelj. Za oddajo Glasovi svetov je pojasnil nekatera naključno izbrana spoznanja in dejstva, mite ter tudi zmote o evoluciji. Čeprav od prvega izida prelomne Darwinove knjige O izvoru vrst letos mineva 165 let, je namreč razmišljanj in vprašanj za evolucijsko biologijo kvečjemu vedno več in ne manj. Pripravil Iztok Konc.

Spolna vzgoja v slovenskem izobraževalnem sistemu poteka medpredmetno, poudarek je na bioloških, reproduktivnih in javnozdravstvenih vidikih spolnosti. Svetovna zdravstvena organizacija na podlagi raziskav in dejstev, o katerih se strinja znanstvena skupnost, priporoča celovito, sistematično in starosti otrok in mladih prilagojeno spolno vzgojo. Spolnost je tisto področje človekovega vsakdanjega življenja, ki je bilo od nekdaj predmet discipliniranja, nadziranja in moraliziranja. Čeprav pravimo, da živimo v času permisivne liberalne spolne kulture, ki spolnost uokvirja v polje soglasja in jo ločuje od reprodukcije, so pogledi na spolnost in spolno vzgojo še vedno zelo različni. Zakaj je tako, lahko pojasni tudi pogled v zgodovino.

Kakšen je bil odnos do spolnosti na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ki ga je zaznamoval vzpon meščanstva in katoliške morale, kakšni premiki so se zgodili po drugi svetovni vojni in kje smo danes? Zgodovinarka dr. Maja Vehar s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je raziskala smernice spolnovzgojnega dela od 50. do 70. let 20. stoletja v Sloveniji. O zgodovine spolne vzgoje se je za tokratno oddajo Glasovi svetov z njo pogovarjala Urška Henigman.

Spolna vzgoja II

»Kdor na dan enakonočja stoji pred zahodnim vhodom v tempelj Angkor Wat v Kambodži, vidi, kako sonce vzhaja točno nad osrednjim stolpom templja,« opisuje vznemirljivo vsakoletno predstavo pred množico popotnikov, turistov in vernikov umetnostna zgodovinarka Mija Oter GorenčičSogovornica tokratnih Glasov svetov dodaja, da so astronomski pojavi ljudi vznemirjali že od nekdaj. O tem pričajo številne upodobitve nebesnih teles in tudi tlorisi zgradb na vseh koncih sveta. »Prehodi so bili, so in bodo ostali pomembne simbolne točke,« pritrjuje filozof in religiolog Igor Škamperle. Pravi, da se na točke prehoda opirajo številni stari kulti in tudi krščanstvo. Prisluhnite oddaji Glasovi svetov na letošnje enakonočje. S prof. dr. Mijo Oter Gorenčič (ZRC SAZU) in prof. dr. Igorjem Škamperletom je o svetlobi in temi, rojstvu in smrti, o soncu in luni, božjem in človeškem govoril Iztok Konc. Foto: សុខគឹមហេង/ WikimediaCommons, cc