Duhovno branje HOZANA.si

Iz razprave sv. Ciprijana, škofa in mučenca, o Gospodovi molitvi (13-15)
Pridi tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja
 
V molitvi nato rečemo: Pridi k nam tvoje kraljestvo. Za uresničenje božjega kraljestva molimo tako, kakor prosimo, naj se božje ime v nas posvečuje. Kdaj namreč Bog ne kraljuje? Ali kdaj se pri njem začne, kar je zmeraj bilo in biti ne neha? Prosimo za prihod našega kraljestva, namreč tistega, ki ga nam je Bog obljubil in Kristus s svojo krvjo in svojim trpljenjem pridobil; mi, ki smo bili prej na svetu sužnji, naj pod Kristusovim gospostvom kraljujemo, kakor sam obeta: Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta.
Božje kraljestvo, preljubi bratje, pa utegne biti tudi Kristus sam, po katerem vsak dan hrepenimo, naj pride, in želimo, da se nam kmalu prikaže. Kajti on je naše vstajenje, ker bomo v njem vstali, tako smemo misliti, da je on tudi božje kraljestvo, ker bomo v njem kraljevali. Prav je, da prosimo za božje kraljestvo, to je, nebeško kraljestvo, ker obstoji tudi zemeljsko kraljestvo. Toda kdor se je odpovedal svetu, je vzvišen nad časti in kraljestvo sveta.
Dodajamo še in pravimo: Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji, ne, naj Bog stori, kar hoče, marveč da bi mi mogli storiti, kar Bog hoče. Kajti kdo se bo ustavil Bogu, da stori, kar hoče? Ker pa se hudič nam ustavlja, da ne bi naše srce in dejanje v vsem Bogu ustrezalo, molimo in prosimo, naj se v nas zgodi božja volja; da se v nas zgodi, je potrebna božja volja, to je božja pomoč in božje varstvo; kajti nihče ni močan s svojimi močmi, z božjo milostjo in milosrčnostjo pa je varen. Saj je tudi Gospod pokazal nemoč, ki jo je kot človek čutil v sebi ter rekel: Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene. Dal pa je svojim učencem zgled, naj vršijo ne svojo, marveč božjo voljo, ter dostavil: Vendar ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti.
Božja volja, katero je Kristus vršil in učil, pa je: v vedenju ponižnost, v veri stanovitnost, v besedah skromnost, v dejanjih pravičnost, v delih milosrčnost, v nraveh urejenost; krivice ne delati, storjeno prenašati, z brati v miru živeti; Boga z vsem srcem ljubiti, ljubiti ga, ker je Oče, bati se ga, ker je Bog; ničemur ne dajati mesta pred Kristusom, ker tudi on ni dal ničemur mesta pred nami; z njim v ljubezni neločljivo združen biti, ob njegovem križu pogumno in zaupljivo stati; kadar gre za njegovo ime in njegovo čast, pokazati v besedah stanovitnost, s katero ga izpovemo, v mučenju zaupanje, s katerim se borimo, v smrti potrpežljivost, s katero dosežemo venec. To se pravi hoteti biti Kristusov dedič, to pomeni spolnjevati božjo zapoved, to se pravi vršiti Očetovo voljo.
 

Iz razprave sv. Ciprijana, škofa in mučenca, o Gospodovi molitvi (11-12)
Posvečeno bodi tvoje ime
 
Kakšno usmiljenje Gospoda, kakšno bogastvo njegove milosti in dobrote do nas, ki je hotel, da tako opravljamo molitev pred Bogom, da Boga imenujemo očeta in da tudi sebe imenujemo božje otroke, kakor je Kristus božji Sin! Tega imena bi si nihče izmed nas ne upal v molitvi v misel vzeti, če nam ne bi bil sam dovolil tako moliti. Pomnimo torej, preljubi bratje, in vedimo, da moramo kakor božji otroci živeti, ko Boga imenujemo očeta, da bo tudi on nas vesel, kakor smo mi veseli Boga Očeta.
Vedimo se kakor božji templji, da bo očitno, da Bog v nas prebiva. Naše ravnanje naj se duhu ne izneveri; ko smo postali nebeški in duhovni, delajmo le nebeško in duhovno, ker je tudi Gospod Bog rekel: Kdor mene časti, ga bom častil, in kdor mene zaničuje, bo zaničevan. Tudi sveti apostol je v svojem pismu zapisal: Niste svoji. Kajti za veliko ceno ste kupljeni. Poveličujte in nosite Boga v svojem telesu.
Nato pravimo: Posvečeno bodi tvoje ime. Ne da bi želeli, naj ga naše molitve posvetijo, marveč da prosimo, naj bo njegovo ime v nas posvečeno. Sicer pa kdo posveti Boga, ko on posvečuje? Ker pa je rekel: Bodite sveti, ker sem tudi jaz svet, vneto prosimo, da bi ostali stanovitni, ko smo v krstu prejeli posvečenje. In to vsak dan prosimo. Vsak dan se nam je namreč treba posvetiti, ko vsak dan grešimo, da naše grehe sproti s posvečenjem izbrišemo.
Kakšno posvečenje pa nam božja milost daje, oznanja apostol: Ne nečistniki ne malikovalci ne prešuštniki ne mehkužneži ne hotniki moških ne tatovi ne lakomniki ne pijanci ne obrekljivci ne roparji ne bodo posedli božjega kraljestva. In taki ste bili; toda očistili ste se, opravičenje ste dosegli, posvetili ste se v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga. Zatrjuje, da smo se posvetili v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga. Molimo, da bi to posvečenje v nas ostalo. In ker je naš Gospod in sodnik človeku, katerega je ozdravil in poživil, zapretil, naj več ne greši, da se mu ne zgodi kaj hujšega, zato neprenehoma molimo in prosimo; podnevi in ponoči terjajmo, da bi posvečenje in oživljenje, ki smo ga od božje milosti prejeli, z božjo pomočjo ohranili.

Iz razprave sv. Ciprijana, škofa in mučenca, o Gospodovi molitvi (8-9)
Naša molitev je javna in skupna
 
Učitelj miru in Vzgojitelj za edinost predvsem ni hotel, da bi molili posamič in vsak zase; kdor moli, naj ne moli samo zase. Ne rečemo namreč: Oče moj, ki si v nebesih, tudi ne: Daj mi danes moj kruh; tudi ne prosi vsak, naj njemu odpusti njegov dolg, ali ne moli samo zase, naj njega ne vpelje v skušnjavo in reši hudega. Naša molitev je javna in skupna; in kadar molimo, molimo ne za enega, marveč za vse ljudstvo, kajti vse ljudstvo je samo eno.
Bog miru in učitelj sloge, ki nas je učil edinosti, je hotel, da vsak moli za vse tako, kakor je sam v enem vse nosil. To postavo molitve so spolnili trije mladeniči v ognjeni peči, ene misli v molitvi in enega duha in srca. To poroča božje pismo sámo; uči nas, kako so ti molili, in nam daje zgled, ki ga v molitvi posnemajmo, da bomo njim podobni. Takrat so, pravi, ti trije kakor iz enih ust peli hvalnico in poveličevali Gospoda. Govorili so kakor iz enih ust, pa jih še ni bil Kristus učil moliti.
Ko so molili, je bila njihova beseda vredna uslišanja in močna, ker je krotka, preprosta in duhovna molitev zaslužila Gospodovo usmiljenje. Vemo, da so tudi apostoli z učenci po Gospodovem vnebohodu tako molili. Vsi so enodušno vztrajali v molitvi z ženami, z Marijo, Jezusovo materjo, in z njegovimi brati. Enodušno so vztrajali v molitvi in pokazali, da je njihova molitev prav tako prisrčna kakor složna, kajti Bog, ki daje prebivati v hiši njim, kateri so ene misli, ne pusti v božjo in večno hišo drugih ko tiste, ki enodušno molijo.
Kako čudovite so, preljubi bratje, skrivnosti Gospodove molitve, koliko jih je, kako velike so, v besedi na kratko zbrane, toda po moči in duhu bogate! Ničesar ni, česar ne bi obsegale naše prošnje in molitve, če jih opravljamo, kakor nam nebeški nauk na kratko veleva. Takole, pravi, molite: Oče naš, ki si v nebesih.
Novi, prerojeni, svojemu Bogu po njegovi milosti vrnjeni človek najprej pravi: Oče, ker je že postal otrok. V svojo lastnino je prišel in njegovi ga niso sprejeli. Vsem pa, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo božji otroci, njim, ki vanj verujejo. Kdor torej vanj veruje in je postal božji otrok, naj začne s tem, da se zahvali in se prizna za božjega otroka, ko Boga v nebesih imenuje svojega očeta.
 

Iz razprave sv. Ciprijana, škofa in mučenca, o Gospodovi molitvi (4-6)
Molitev naj prihaja iz ponižnega srca
 
Če molimo, govorimo in prosimo umerjeno, mirno hkrati in spoštljivo. Pomislimo, da stojimo pred božjim obličjem. Božjim očem mora biti všeč, kako se vedemo in kako govorimo. Kajti kakor objestnež na ves glas kriči, tako spoštljivemu prosilcu pristoji skromno prositi in moliti. Saj nam je Gospod v svojem nauku zapovedal, na skrivnem moliti, na samem, na tihem, celo v sobah, ker to veri bolj pristoji; vedimo, da je Bog povsod pričujoč, da vse sliši in vidi in z vsem svojim veličastvom prodre tudi na oddaljene in skrite kraje, kakor je pisano: Jaz sem Gospod v bližini in ne Bog v daljavi. Se bo li kdo na skriven kraj skril, pa ga jaz ne bom videl? Mar ne napolnjujem neba in zemlje? In zopet: Na vsakem kraju gledajo Gospodove oči na dobre in na hudobne.
In kadar se snidemo z brati in z božjim duhovnikom obhajamo sveto daritev, se ovedajmo spoštljivosti in reda, ne brbljajmo tjavdan svojih prošenj z zmedenimi besedami in svoje želje, ki jo Bogu skromno priporočamo, ne razlagajmo s hrupno gostobesednostjo, kajti Bog posluša ne besede, marveč srce. Tudi ni treba šele z vriščem opominjati njega, ki vidi človeške misli, kakor Gospod zatrjuje: »Zakaj v srcu hudo mislite? In drugje: In spoznale bodo vse cerkve, da sem jaz tisti, ki preiskuje obisti in srca.
To zapoved je skrbno spolnila Ana v prvi Samuelovi knjigi, predpodoba Cerkve. Prosila je Gospoda ne s kričavo prošnjo, marveč molče in skromno, na tihem v svojem srcu. Govorila je s skrivno prošnjo, toda z očitno vero; govorila je ne z glasom, marveč s srcem, vedoč, da Bog tako sliši; in zares je dosegla, kar je prosila, ker je verno prosila. Sveto pismo pripoveduje in pravi: Govorila je v svojem srcu in njene ustnice so se gibale, glas pa se ni slišal. In Bog jo je uslišal. Tudi v psalmih beremo: Govorite v svojih srcih in na svojih ležiščih obžalujte. Isto nam Sveti Duh tudi po Jeremiju navdihuje in nas uči: V svojem srcu pa moraš moliti Boga.
Kdor pa moli, preljubi bratje, tudi ne prezri, kako je cestninar v templju poleg farizeja molil. Ni drzno povzdigoval oči, ni prevzetno stegoval rok, marveč se je trkal na prsi in prosil pomoči božjega usmiljenja, priznavajoč grehe v srcu skrite. Medtem ko je bil farizej sam s seboj zadovoljen, je ta, ki je tako molil, bolj zaslužil opravičenje, ker upanja na zveličanje ni stavil na zaupanje v svojo nedolžnost, saj nihče ni nedolžen - marveč je svoje grehe priznavajoč ponižno molil. In on, ki ponižnim odpušča, je molitev uslišal.
 

Iz razlage psalmov sv. Ambroža, škofa (Ps 1, 9-12)
Pel bom s srcem in razumom
 
Kaj je lepšega kot psalm! Upravičeno David prepeva: Hvalite Gospoda, to je dobro, pojmo mu hvalo, to je naše veselje. Psalm je blagoslov za ljudi: z njim častijo Boga in se mu zahvaljujejo, z njim vzklikajo, z njim izpovedujejo svoje misli, je glas Cerkve, izpoved in pesem vere, spoštljiva predanost Bogu, sproščeno veselje, veselo vzklikanje, ubrano razpoloženje. Psalm blaži jezo, preganja skrb, lajša žalost. Varuje nas ponoči, uči nas podnevi. V strahu ščiti, slavi svetost, predočuje božji mir, vedno ubira skladne glasove. Zjutraj pozdravlja sonce, zvečer se poslavlja od njega.
V psalmu tekmujeta nauk in prijetnost. Psalm s petjem razveseljuje in z naukom uči. Česa ne najdeš, če prebiraš psalme? Zdaj poje o ljubljenem in te vnema v sveti ljubezni, spet drugič odkriva lepoto, opeva vstajenje, nagrado, tretjič poučuje, kako naj se varujemo greha, ga obžalujemo in se ga kesamo.
Kaj je torej psalm? Harfa Svetega Duha. Sveti Duh ubira v duši preroka strune in na zemlji donijo nebeški napevi. Kakor hitro se Sveti Duh dotakne strun svoje harfe, mrtva glasbila zaživijo. Na njih zadoni nebeški napev in zazveni pesem božje hvale. Vabi nas, naj umrjemo grehu, da bo v tako umrlem telesu zazvenela pesem kreposti, ki nas bo vodila k dobremu in usmiljenemu Bogu.
David nas uči, naj pojemo s srcem, naj prepevamo iz dna srca. Tako je učil tudi Pavel: Molil bom z duhom, molil tudi z razumom, pel bom z duhom, pel tudi z razumom. Svoje življenje bom uravnaval po nebeškem spoznanju. Ne bom popuščal veselju ne nasladam telesne pohote, ki duši nič ne pomagajo, ampak jo le težijo. Prerok je rekel, da poje in rešuje svojo dušo. Zato je zapel: Pel ti bom. Slavil bom tvojo ljubezen, igral ti bom na citre, Najsvetejši. Vesel ti bom prepeval hvalo, radoval se bom, ker si me rešil.
 

Iz razlage psalmov sv. Ambroža, škofa (Ps 1, 4.7-8)
Dragocena knjiga psalmov
 
Iz vsega Svetega pisma kar diha božja milost, vendar je knjiga psalmov posebna v tem pogledu. Mojzes, ki je z nevezano besedo opisoval velika dela prednikov, je bil presunjen, ko je prišel do pripovedovanja, kako je narod na čudežen način šel prek Rdečega morja in videl faraona pogrezniti se v valove. To je presegalo človeške moči. Ves zamaknjen je zapel Gospodu zmagoslavno pesem. Njegova sestra Marija je vzela bobenček in spodbudila še druge: Pojmo Gospodu, ker je mogočen; preganjalce na konjih je potopil v morje.
Zgodovina vzgaja, postava uči, prerokbe napovedujejo, nauki pa vabijo h kreposti: Knjiga psalmov obsega vse to, kaže pot k sreči in daje odrešilno zdravilo človeštvu. Kdor jo bere, bo našel v psalmih najustreznejše zdravilo, da bo zacelil svoje rane. Če bo le hotel, bo našel v njih pravo šolo, cel stadion z vajami za vsako vrlino. Le izbere naj tisto, kar bo zanj najprimernejše, kar ga bo prej pripeljalo do venca zmage.
Če bi kdo rad posnemal dela očakov, bo v enem samem psalmu našel dragoceno zbirko, kjer se bo lahko srečal z vso zgodovino. Če ga zanima postava, trdno povezana v ljubezni (kdor ljubi bližnjega, spolni postavo), bo videl, kako z ljubeznijo lahko premaga zaničevanje sveta. Rad bo tvegal tudi najhujše nevarnosti; odkril bo, da ljubezen s svojo močjo vse premaga.
Naj povem še kaj o preroški moči psalmov? Če je kje drugje kakšna napoved, je skrivnostna, psalmist pa vse jasno in odkrito obljublja. Ve, da bo Jezus njegov potomec, saj mu je Gospod obljubil: Tvojega telesnega sina bom postavil na tvoj prestol. Psalmist napoveduje Jezusovo rojstvo, zveličavno trpljenje, smrt, vstajenje, vnebohod in slavo na Očetovi desnici. Česar nihče ni vedel povedati, je prerokoval psalmist, za njim pa v evangeliju ponovil Gospod sam.