AirBeletrinin podkast AirBeletrina

»To je zgodba o ljubezenskem razhodu, a ko jo beremo, se pred nami odvija divji triler. Vse teče hitro, kot bi po avtocesti vozili vse hitreje in hitreje. Seveda ob tem vsi delajo velike neumnosti …«



Roman Dnevi zavrženosti italijanske pisateljice s psevdonimom Elena Ferrante nima ničesar opraviti z vratolomno filmsko vožnjo po avtocestah, ima pa pisateljica takšno sposobnost, da poleg junakinje v »kuhinjo čustev« silovito potegne tudi bralko, bralca, čeprav dogajanje spremlja z varne razdalje.



Kako globok je vrtinec čustev in kakšne so razsežnosti prostega pada vanj, nam v tokratnem podkastu Območje lagodja pripoveduje Alenka Marinič, filozofinja in zgodovinarka, ustvarjalka na področju uprizoritvenih umetnosti in sovoditeljica satirične televizijske oddaje Kaj dogaja?.



Elena Ferrante se v romanu osredotoči na Olgo, 38-letno mater dveh najstniških otrok, v trenutku, ko jo mož zapusti zaradi mlajše ženske. Spodnese ji tla. Ne more skrbeti ne za psa, ne za otroka, ne zase. Povsem se izolira v svoje stanovanje in svojo notranjost. Pomembno sporočilo, ki ga je Alenka ujela med branjem, ni le to, da se Olgi naposled uspe dvigniti iz teme, temveč da ni nič narobe, če ne gre vedno vse po načrtih: »Včasih se nam stvari ne izidejo, ampak je tudi tako okej.«



Dnevi zavrženosti so bili objavljeni v italijanščini leta 2002, 13 let zatem pa kot prvo delo Elene Ferrante še v slovenščini. Roman je prevedla Anita Jadrić, izšel je v zbirki Moderni klasiki pri Cankarjevi založbi.

»To delo sem takoj prepoznala ne le kot izjemno literarno, ampak tudi kot izjemno antropološko študijo. Že ob prvem branju sem pomislila, da bi jo morali prebrati vsi sindikalisti, vsi politiki ter vsi, ki se ukvarjajo z družbenimi vprašanji in bi morali delovati v javno dobro.« 

O knjigi, ki jo je takoj potegnila vase, jo intelektualno in tudi emocionalno presunila, nam v tokratnem podkastu pripoveduje profesorica zgodovine dr. Marta Verginella.

Knjiga Works je avtobiografski roman, v katerem nas pisatelj popelje po poti svojega življenja v delavskem okolju v severovzhodni Italiji od sredine sedemdesetih let do začetka novega tisočletja.

»Kar se mi zdi zanimivo v tej knjigi, je dokumentiranje sesutja nekaterih vrednot, ki je značilno za neoliberalizem, vendar se je to sesutje začelo že pred samim vzponom neoliberalizma, vsaj v devetdesetih letih,« v podkastu pravi Marta Verginella. »Tudi če bi knjiga govorila o Sloveniji, analiza ne bi bila drugačna, saj gre za kulturo, ki je del evropskega konteksta.«

Marta Verginella je končala študij zgodovine v Trstu, kjer je bila tudi rojena, doktorirala pa je na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tam se je zaposlila na oddelku za zgodovino, kjer predava občo zgodovino 19. stoletja in teorijo zgodovine, kot predavateljica pa gostuje tudi v tujini. Je avtorica številnih znanstvenih monografij in razprav.

Ob izteku lanskega leta je za založbo Studia Humanitatis uredila zbirko esejev zgodovinarja Marka Blocha O zgodovini, spominu in lažnih novicah. Letnico 2024 pa nosi delo o ženskah, nacionalizmu in družbenih omrežjih v Habsburški monarhiji med letoma 1848 in 1918, ki jo je uredila za založbo Purdue University Press.

»Knjiga je napisana tako, da stvari, ki te nekako težijo v življenju, vidiš kot absurdne in smešne. S svojimi človeškimi problemi se v primerjavi z vsem, kar se dogaja v širnem vesolju in z vsemi možnostmi, ki se lahko zgodijo, takoj počutiš majhnega. To mi je v bistvu dobra popotnica.«

Vsaj enkrat v življenju paše skočiti z glavo v knjigo in se potopiti med platnice Štoparskega vodnika po galaksiji. Ko se enkrat, se gotovo pozneje še večkrat.

Glavni junak trilogije v petih delih Arthur Dent, običajen, lahko bi rekli celo značilen Anglež, se nekega jutra zbudi z mačkom – s tistim, ki sicer ni domača žival, ampak posledica burne noči – in ko na dvorišču opazi bager, izve, da bodo njegovo hišo zaradi gradnje avtoceste porušili. Ko premleva nove okoliščine, izve tudi, da njegov prijatelj Ford Prefect sploh ni Zemljan, temveč je naš planet obiskal kot dopisnik Štoparskega vodnika. Arthurja seznani, da se ne samo njegovi hiši, temveč vsemu planetu približuje uničenje, saj bo na njegovem mestu speljana trasa obvoznice. Razumljivo, tudi vesolje mora imeti razvito prometno infrastrukturo. Arthur ima vsaj to srečo, da se s Fordom še pravočasno rešita na vesoljsko ladjo neobičajnega predsednika galaksije Zaphoda Beeblebroxa. Sledi neobičajno popotovanje po vesolju, polno dogodivščin in zanimivih znanstev, denimo z depresivnim robotom Marvinom, čebljavim računalnikom Eddyjem, matematičarko in astrofizičarko Trillian, s Slartibartfastom, oblikovalcem luksuznih planetov … 

V knjigi izvemo tudi, da je odgovor na vprašanje o življenju, vesolju in sploh vsem 42. Za nameček pa nas ohrabri še s tolažbo vseh tolažb: tudi če se prav nič ne odvija po naših načrtih, zadostuje, da se prepričamo s »Samo brez panike«.

Manca Trampuš iz Kisovca v Zagorju pri Savi je diplomantka akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Kadar se ne ukvarja z industrijskim dizajnom, kar je večino časa, je pevka in kitaristka Koale Voice, zasedbe, ki se je doslej izkazala s štirimi albumi. Vrabček nam je zaupal že kar javno skrivnost, da je peti tik pred izdajo – le še malo se mora otopliti, letni čas pa spremeniti v pomlad. 

Odkar je Manca prebrala Štoparski vodnik, jo hote ali povsem po naključju spremlja tudi na njeni ustvarjalni poti.

»V videu za novi singel Tebe imam rajši od drugih recimo potujemo v neki hiši skozi vesolje. Tako da je Štoparski vodnik po galaksiji kar moja konstanta. Zagotovo se tudi v tekstih najde njegov odtis,« je med drugim v podkastu Območje lagodja povedala Manca Trampuš.

»Narava je preživela že toliko vsega in tudi nas bo. To je v tej knjigi absolutno prisotno. Vse velike zgodovine, veliki dogodki … Ni jih več, ne dogodkov ne gradnikov teh dogodkov, ničesar ni.« 

Saturovi prstani so pri nas pred osmimi leti pri založbi Beletrina izšli v prevodu Štefana Vevarja. Če poenostavimo, bi jih lahko povzeli kot melanholično, meditativno popotovanje po podeželju vzdolž angleške vzhodne obale. Medtem ko Sebald hodi po tej slikoviti pokrajini in odstira zaprašene spomine na čas in ljudi, ki so jo naseljevali, raziskuje tudi razsežnosti svojega notranjega sveta.

Brane Grubar je gledališki in filmski igralec. Bržkone se ga spomnite iz katere od predstav, v katerih je oživljal vloge junakov Dostojevskega, Shakespeara, Cankarja ali pa igral v filmih, kakršna sta Poletje v školjki in Odgrobadogroba, ter v serijah Vrtičkarji ali Sodba v imenu ljudstva. Pred kratkim smo ga videli kot zdravnika v nanizanki Življenja Tomaža Kajzerja.

Je tudi avtor potopisno-dnevniške knjige Kam? Drugam! (Didakta, 2006), kjer med jadranjem po Jadranu spoznava življenje čistilcev čevljev, otoških samotarjev in tamkajšnjih ribičev, obenem pa premišljuje o umetnosti, usodi in še marsičem. »Malo sem potepuška duša, to že moram priznati, in zato me potopisi vlečejo. Z družino se rad potepam, veliko smo potovali; zdaj je prišel čas, da malo manj.« 

Tako je Saturnove prstane začel brati kot potopis, ki pa je kmalu prerasel v nekaj občutno večjega.

»Srečal sem se s čustvenim izkustvenim svetom avtorja in ob tem pozabil, da berem potopis. Pozabil sem, da avtor hodi kilometre in kilometre po obali, skozi ribiška naselja, skozi puste pokrajine in puščave ob Severnem morju. In sem se predal. To pa je končni cilj vsakega potepanja in potovanja,« je Grubar med drugim povedal v podkastu Območje lagodja.

»Ta knjiga je najboljši opis tistega, kar smo živeli. Od tistih mladostnih sanj in hrepenenja do tega, da se je pri 31 smrtno ponesrečil v Himalaji. Temu mojstrskemu tekstu ni kaj dodati ali odvzeti, to je pravzaprav res na nek način prava mojstrovina.« 

Veliko knjigo velikega slovenskega alpinista Nejca Zaplotnika Pot, ki je izšla že v desetih ponatisih, smo v podkastu Območje lagodja prelistali z njegovim prijateljem, alpinistom in športnim pedagogom Vikijem Grošljem. 

Viki Grošelj je bil eden prvih, ki je knjigo leta 1981, ko je izšla, prebral. Na dušek. Spominja se, kako je po operaciji hrbtenice, ki je bila posledica poškodbe med njuno skupno odpravo, ležal v bolnišnici, ko se je prismejal Nejc in mu podaril knjigo. 

»Napisal mi je strašno ganljivo posvetilo, ki ga še danes znam nekako na pamet: 'Čeprav sva prišla z različnih strani neba in gledala vsak svoja obzorja, sva vendarle dobršen del poti prehodila skupaj in iz iste malhe zobala drobtine.'«

Knjiga ni kamniti spomenik, ki se zaraste z okolico, postane povsem samouven in nazadnje neviden, ampak deluje kot nenehno živa stvar, h kateri se redno vračaš, ker v njej vedno kaj novega odkriješ. Viki jo bere že več kot 40 let. In poudarja, da je ena njenih največjih vrednosti tudi Nejčeva iskrenost. 

»On je natančno tako, kot piše v knjigi, tudi živel. Nobenega drugega človeka, ki bi mu bilo tako malo mar za materialne stvari, nisem poznal. Nejc bi vse dal drugim, tistim, ki to potrebujejo. Vse, kar je imel, je dal prvemu nepalskemu nosaču, ki ga je srečal, ali pa začel nositi kar namesto njega.«

»Knjiga govori o Nezemljanih, ki pridejo na Zemljo, da bi naredili red. Kot bralec sem si mislil: Ja, končno!« Tako je pisatelj Jaka Tomc utemeljil svoj izbor knjige, ki jo podrobneje predstavljamo v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja. 

Naš planet je okupiran. Konec 20. stoletja ga zavzamejo skrivnostni overlordi, nadzorniki, ki v svoje roke prevzamejo vajeti svetovne politike in tehnologijo. Nihče jih zares ne vidi, je pa možno videti posledice njihove prisotnosti, ki so osupljive. 

Vojn ni več, revščine in bolezni tudi ne, zdi se, kot da sta se v družbo naposled le zasadila mir in blaginja, z njima pa utopija. Toda kako utopična je dejansko lahko utopija, kakršno kaže znanstvenofantastični roman pisatelja Arthurja C. Clarka Konec otroštva? In ali mora človeštvo za takšen napredek plačati tudi kakšno ceno?

»Namen njihovega prihoda je bil očitno človeštvo združiti z neko kozmično zavestjo, univerzalno inteligenco,« v podkastu pripoveduje pisatelj, pesnik in do nedavnega založnik Jaka Tomc, ki tudi pri pisanju poseže v polje znanstvene fantastike, denimo s tehnotrilerjem Androidi čutijo v barvah.

Ideja takšne kozmične entitete mu je blizu, ker po svoje prepreda že naš čas. Res je, da se individualnost izgubi, vendar, kot utemeljuje sogovornik, se izgublja že v naši sedanjosti, še posebej z razvojem umetne inteligence. Vprašanje je, ali in kako lahko človeštvo to obrne v svojo korist. »Se pravi, ne takšne inteligence uporabiti kot orožje in v vojnah drug proti drugemu, temveč kot pomagalo, da ljudje pridemo na višjo raven.«