Jezikovni pogovori RTVSLO – Ars

Sporazumevanje gluhoslepih se na prvi pogled zdi nemogoče, vendar je človeška iznajdljivost našla pot tudi na tem področju. Haptični način sporazumevanja, brajevi prsti, pisanje v dlan, polaganje enoročne abecede v dlan, taktilni znakovni jezik … To je le nekaj načinov sporazumevanja z gluhoslepimi. Za takšno sporazumevanje so usposobljeni redki, vzpostavitev zaupanja med tolmačem in gluhoslepim zaradi telesnega stika pa je ključna. Za gluhoslepe je zato uveljavljanje pravice do tolmača pred državnimi ustanovami velik izziv. Ali jo bo mogoče zagotoviti z zakonom o uporabi jezika gluhoslepih, ki je v pripravi, je osrednje vprašanje za gostji oddaje: Simono Gerenčer iz Združenja gluhoslepih DLAN in Tanjo Dular z Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (foto: združenje DLAN).

Na Hrvaškem se povečuje zanimanje za slovenski jezik. Obiskali smo Filozofsko fakulteto na Reki, da bi izvedeli, na čem temelji odločitev za vpis na Lektorat za slovenski jezik. Tri naključno izbrane študentke, ki nimajo slovenskih korenin, Julia Myhalska, Pavla Širol in Marina Rudan, so povedale, da so se za slovenščino odločile zaradi navdušenja nad uspehi slovenskega športa. Pri predmetu Slovenski jezik 1 je vpisanih 28 študentk in študentov, kar je skoraj najvišje možno. Gostje pogovora so bili tudi lektor dr. Klemen Lah, dekan prof. dr.  Aleksandar Mijatović in doc. dr. Maša Plešković z Oddelka za kroatistiko. Lektorat za slovenski jezik na Filozofski fakulteti na Reki, ki je poleg zagrebškega in zadrskega tretji na Hrvaškem, je zaživel leta 2019.

Čeprav se na Hrvaškem število govorcev slovenščine kot maternega jezika zmanjšuje, pa število posameznikov, ki se zanimajo za učenje slovenščine, narašča. Glede na to, da je medgeneracijski prenos slovenščine šibek in da slovenščine ni mogoče pogosto slišati v javnosti, je najbolj logična razlaga za povečanje zanimanja ekonomski pomen jezika. Zakaj raste zanimanje za slovenščino na Hrvaškem, smo vprašali predsednico Zveze slovenskih društev na Hrvaškem dr. Barbaro Riman, ki slovensko manjšino na Hrvaškem spremlja tudi kot raziskovalka Inštituta za narodnostna vprašanja (foto: Pixabay).

Zemljepisna imena so prvi simbol prisotnosti manjšine v javnem prostoru. V Slovenskem Porabju pa bodo mogoče tudi zadnji spomenik slovenstva, saj je slovenščina v tem prostoru ogrožena. Njihov najnovejši popis prinaša monografija Zemljepisna imena Slovenskega Porabja, ki je nedavno izšla pri založbi ZRC SAZU. Gost oddaje je njen sourednik dr. Matjaž Geršič z Geografskega inštituta Antona Melika. V okviru projekta so popisali ledinska imena, ki označujejo nenaselbinska zemljepisna imena, kot so polja, njive, travniki in gozdovi. Oddajo začenjamo z nekaterimi zanimivimi primeri.

Brez gotóvine ni kruha, bi rekli govorci kostelskega narečja, saj moki rečejo gotóvina. V večini krajev po Sloveniji pravijo sicer moki moka, v panonskem svetu, v delu belokranjskih narečij in v kozjansko-bizeljskem narečju pa je moka melja, kot tisto, kar se melje. Kako se nečemu reče v več kot 400 krajih po Sloveniji, je mogoče izvedeti v Slovenskem lingvističnem atlasu. Nedavno je na tematiko kmetovanja izšel tretji del tega temeljnega dela, ki ga je zasnoval že Fran Ramovš. O drugih zanimivostih lingvističnega atlasa v pogovoru z glavno urednico, red. prof. dr. Jožico Škofic (foto: Pixabay).

Z novim katoliškim uradnim prevodom Svetega pisma se po skoraj 450 letih spreminja stavek iz molitve Oče naš: 'in ne vpelji nas v skušnjavo' v 'in ne vpelji nas v preizkušnjo'. Odlomek je bil predmet številnih polemik po svetu, do njega se je opredelil tudi papež Frančišek. Ob njem se odpira eno izmed najtežjih vprašanj Svetega pisma, ki jih morajo upoštevati tudi prevajalci, je povedal biblicist akad. prof. dr. Jože Krašovec in to je, ali po svetopisemskem izročilu Bog človeka samo preizkuša ali pa ga celo namerno postavi v položaj krivde.