Delaj in molči RTVSLO – Prvi

Predstavljamo zgodbo osebe, ki je v zadnjih treh letih v podjetju iz Hrastnika namesto izplačila regresa v denarni obliki dobila več sto nagrobnih sveč, ki jih to podjetje tudi proizvaja. Inšpektorat RS za delo je zaradi takšnega ravnanja podjetju naložil kazen. Podjetje se je na odločitev pritožilo, saj pravijo, da je šlo za t. i. pobot zaradi medsebojnih terjatev med delodajalcem in delavci. Pred dnevi je njihovi strani pritrdilo tudi sodišče.Naš vir pravi, da je nagrobne sveče vzel, ko je videl, da regres znova ne bo izplačan, v podjetju, kateremu je pritrdilo tudi sodišče, pojasnjujejo, da je šlo za pobot
Oseba, katere zgodbo predstavljamo, je še vedno zaposlena v invalidskem podjetju Sinet d. o. o. iz Hrastnika, ki izvaja več storitev, med drugim proizvaja elektronske in parafinske sveče, ima tiskarstvo, detektivsko dejavnost in skrbi za varovanje premoženja. Povedala nam je, da je v zadnjih treh letih regres namesto v denarju, dobila v materialni obliki:
»Rekli so nam, da ni denarja in ker ni denarja, ne morejo izplačati regresa, lahko pa vzamemo sveče ali bone za različne trgovine s hrano in podobnim.«
Najprej se naš vir za to možnost ni odločil, ko po času regres še vedno ni bil izplačan pa:
»Tako da smo čakali do septembra, oktobra, potem smo pa raje vzeli sveče, da smo vsaj na nek način dobili ta denar. Raje si bil tiho in vzel, da si vsaj nekaj dobil, sicer ne bi nič dobil. Sveče smo prodali. Prijateljem, znancem, sorodnikom. Toliko jih nimaš kaj potrebovati zase. Vem za ene tri, ki so tudi prodajali sveče naokrog.«
Povedano ne drži, pravijo v podjetju Sinet. Šlo je za pobot, pojasnjuje Barbara Binder:
»Vaše vprašanje je res zastavljeno tako, da moram jasno poudariti, da nihče od naših zaposlenih ni za regres dobil sveče ali pa kakršnih koli drugih izdelkov. Pač pa so nekateri zaposleni tekom koledarskega leta v podjetju naročali izdelke, ki jih podjetje trži, in sicer po proizvodnih cenah. Delavci so bili vseskozi seznanjeni z možnostjo, da se fakture, izstavljene na podlagi nakupov izdelkov, pobotajo z regresom, in sicer v različnih višinah, odvisno od vrednosti nakupov. Nekateri zaposleni so se za to možnost odločili, nekateri zaposleni se niso. Seveda pa so bili vsi vnaprej seznanjeni s to možnostjo.«
Njihovi razlagi je v sodbi, ki je bila sprožena zaradi odločitve Inšpektorata RS za delo, da podjetju zaradi nepravilnosti pri izplačilu regresa v letu 2016 naloži kazen, pritrdilo tudi sodišče, ki je odločilo, da je pobot regresa zakonit. Postopek o prekršku je bil s tem ustavljen, so nam sporočili z Inšpektorata za delo, kjer so nad sodbo presenečeni, saj so prepričani, da je pravica do regresa vezana na pravico do letnega dopusta, ki pa je namenjen obnovi psihofizičnih sposobnosti delavcev.

Nadaljujemo serijo Delaj in molči, v kateri obravnavamo sporne delovne prakse in jih komentiramo s pravnimi strokovnjaki. Tokrat o primeru brezposelne osebe, ki je prek Zavoda za zaposlovanje iskala delo in bila napotena na agencijo za delo. Tej izkušnji delavka dodaja še eno – javila se je na oglas o delu za nedoločen čas, ki ga je prav tako objavil Zavod, ko je prišla v stik z delodajalcem pa ji je bilo ponujeno delo prek podjemne pogodbe. Tri tem delodajalcu je v obdobju naslednjih 15 mesecev podpisala še 10 pogodb.
Kot pravi naša anonimna brezposelna oseba je »svet prodaje in asistenc prek telefona zelo majhen«, zato ni želela izpostaviti direktnih delodajalcev, pri katerih je doživela opisani izkušnji. S tem bi si namreč uničila vse nadaljnje možnosti kakršnekoli oblike zaposlitve na tem področju. Fokus prispevka sta zato Nataša Rašl in Darja Pograjc usmerili na Zavod RS za zaposlovanje in Agencijo za delo M servis ter ugotavljali, kako je pri nas urejeno področje agencijskega dela.
Ali Zavod za zaposlovanje izgublja svoj pomen?
Kot pravi naša anonimna brezposelna oseba je »svet prodaje in asistenc prek telefona zelo majhen«, zato ni želela izpostaviti direktnih delodajalcev, pri katerih je doživela opisani izkušnji. S tem bi si namreč uničila vse nadaljnje možnosti kakršnekoli oblike zaposlitve na tem področju. Fokus prispevka smo zato usmerili na Zavod RS za zaposlovanje in agencijo za delo ter ugotavljali, kako je pri nas urejeno področje agencijskega dela.
Primer 1: Prek Zavoda RS za zaposlovanje iskala delo in bila napotena na Agencijo M servis
Vrsta zaposlitve: asistenca strankam po telefonu
Sandi Meke, ki na na Zavodu za zaposlovanje skrbi za področje sodelovanja z delodajalci, razlaga, da so po zakonu dolžni izvajati posredovanje zaposlitev za vse delodajalce.
Če agencija za zaposlovanje sklepa pogodbe o zaposlitvi s kandidatom, je ona delodajalec. To pomeni, da lahko pri Zavodu za zaposlovanje objavi prosto delovno mesto in tudi koristi našo pomoč pri iskanju kandidatov pod enakimi pogoji kot vsi ostali delodajalci.
Meke kljub temu pravi, da vloga zavoda ne bledi, saj imata agencija in zavod različni vlogi na trgu dela. Vloga agencije je zagotavljanje fleksibilnosti, zavod pa med drugim izvaja programe aktivne politike zaposlovanja, odločaja o denarnem nedomestilu ipd. Andrej Zorko, izvršni sekretar Zveze svobodnih sindikatov Slovenije za pravna in sistemska vprašanja, se ne strinja.
To pomeni, da imajo agencije za posredovanje dela verjetno precej boljše informacije kot jih ima Zavod za zaposlovanje. Morda tudi precej bolj razvito mrežo trženja in to seveda ni dobro.
Medtem ko doc dr. Luka Tičar z ljubljanske Pravne fakultete poudarja, da bi z ozirom na zakon zaposlitev pri agencijah praviloma morala biti zaposlitev za nedoločen čas. Pogodbe za določen čas naj bi bile prej izjema kot pravilo. Matjaž Minatti, direktor družbe Agencija M servis pojasnjuje postopek odločanja med obema vrstama zaposlitve.
Vse je odvisno od posameznega naročnika. V kolikor gre za potrebo za določen čas, seveda, ker je naročilo omejeno, tudi mi posledično zaposlimo delavca za določen čas.
 
Primer 2: Pri Zavodu za zaposlovanje se je javila na oglas o delu za nedoločen čas, ko je prišla v stik z delodajalcem pa ji je bilo ponujeno delo prek podjemne pogodbe
Vrsta zaposlitve: prodaja po telefonu    
Začela sem s podjemno pogodbo, zato da so ugotovili, ali v redu delam. Potem pa sem bila pri njih še 15 mesecev – po podjemni pogodbi sem najprej dobila pogodbo za polovični delovni čas, potem so mi jo spremenili v polni delavni čas. Sem pa v 15-ih mesecih podpisala 10 pogodb. – anonimna sogovornica
Plačilo je bila minimalna plača in stimulacija. Da sklepanje zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas ne glede na število teh pogodb ne pomeni nujno zlorabe instituta zaposlitve za določen čas, razloži inšpektorica za delo, vodja obmo

Netransparentnost pri izplačevanju plač, neupoštevanje zakonodaje glede nadur ter nedeljskih, prazničnih in nočnih dodatkov; izplačevanje in čas za le eno malico v 12 urah dela; delo po 12 ur 5 dni v tednu zapored in pogosto podaljševanje delovnika ter šikaniranje na delovnem mestu – vse to lastnikom podjetja Pacient d. o. o., katerega osnovna dejavnost je reševalna služba, očita skupina nekdanjih in trenutnih zaposlenih, ki so zaradi strahu pred povračilnimi dejanji želeli ostati anonimni. Pred okvirno tednom dni so zaposleni z anonimnim pismom tudi napovedali stavko, če se razmere ne bodo spremenile.Nekdanji in zdajšnji vozniki reševalnih vozil pripovedujejo o poraznih razmerah za delo in morebitnih kršitvah zakonodaje v podjetju Pacient d. o. o.
Netransparentnost pri izplačevanju plač, neupoštevanje zakonodaje glede nadur ter nedeljskih, prazničnih in nočnih dodatkov; izplačevanje in čas za le eno malico v 12 urah dela, delo po 12 ur pet dni v tednu zapored in pogosto podaljševanje delovnika ter trpinčenje na delovnem mestu – vse to lastnikom podjetja Pacient d. o. o., katerega glavna dejavnost je reševalna služba, očita skupina nekdanjih in zdajšnjih zaposlenih, ki so zaradi strahu pred povračilnimi dejanji želeli ostati anonimni. Pred približno enim tednom so zaposleni z anonimnim pismom tudi napovedali stavko, če se razmere ne bodo spremenile. Za pojasnila smo se obrnili na direktorja podjetja Romana Meška, ki pa nam je sporočil, da, glede na to, da je (vsaj zanj) navednik trditev anonimni človek, tega ne more komentirati.
“Plače so precej variirale, vsak je začel pri približno treh evrih neto na uro; na mesečni ravni se je to spreminjalo. Nisi vedel, koliko boš plačan tisti mesec; včasih so nekateri za enako delo dobili tudi še enkrat toliko. Če si šel vprašat, zakaj plača ni večja, je bil odgovor običajno: “Tako pač je. Nobenih izrednih ur ni bilo, nobenih nadur, nobenih prazničnih ur, vse je bilo plačano enako,”
pripovedujejo naši anonimni sogovorniki. Povejo še, da je bila plača zelo nizka, če niso delali vsaj 200 ur na mesec. Urnik je bil “ubijalski”:
“Si dejansko delal lahko vsak dan po 12 ur od ponedeljka do petka. Tudi če si delal recimo do desetih zvečer, polnoči, ni pomembno, si moral biti naslednji dan ob 7. uri tam.”
Vsi, s katerimi smo govorili, da bi potrdili verodostojnost povedanega, so dejali, da je bil tempo dela pri podjetju Pacient d. o. o. res izjemno naporen in večkrat so vozili utrujeni: “Sem tudi spal v avtu, če je bilo nujno. Po pol ure, da sem šel lahko naprej,” pove eden od voznikov. “Okno si odpreš, da ti piha v obraz,” doda drugi. “Točno tako. Pa dva redbulla, škatlo čikov. Zobotrebce na oči in gremo, nimaš kaj,” reče tretji voznik reševalnega vozila. “Prav čudno, da nismo imeli več prometnih nesreč,« meni eden od njih. Tudi vozila so bila včasih v zelo slabem stanju, še dodajo. A če si se pritožil:
“Vedelo se je, da če se boš vtikal v delo, da boš dobil slabše fure. Si dobil samo kratke vožnje cel dan in si stalno nosil.”
Anonimni sogovorniki pravijo še, da so zaposleni dogajanje večkrat prijavili na Inšpektorat RS za delo, a se po obisku inšpektorjev ni spremenilo nič. Z inšpektorata pa so nam sporočili, da postopki pri delodajalcu Pacient d. o. o. še potekajo, zato nam več informacij za zdaj ne morejo posredovati.

Serijo zgodb Delaj in molči, v kateri razkrivamo sporne delovne prakse, nadaljujemo s primerom mladega novinarja. Zaradi strahu pred izgubo dela, ki je njegov edini redni vir finančnih prihodkov, se je odločil, da bo ostal anonimen. Njegovo ime hranimo v uredništvu, prav tako hranimo pogodbo in aneks, ki določata pogoje njegovega sodelovanja z delodajalcem. Novinar kot samostojni podjetnik prek avtorske pogodbe sicer dela za podjetje Dnevnik, družbo medijskih vsebin, d.d., ki izdaja časopisni Dnevnik in spletni medij dnevnik.si. Prispevek sta pripravili Nataša Rašl in Darja Pograjc.So novinarji brez socialne varnosti psi, ki ne upajo niti lajati, kaj šele ugrizniti?
“Že takoj na začetku sta bili jasno predstavljeni dve možnosti – ali delaš prek študentske napotnice ali pa si samostojni podjetnik. Tako da je bila izbira navidezna, v resnici pa je ni bilo,” nam je prvi stik z delodajalcem opisal mladi novinar. K pogodbi o avtorskem delu, ki določa pogoje njegovega sodelovanja z Dnevnikom, družbo medijskih vsebin, d. d., je podpisal tudi aneks, v katerem je člen:
“Pogodbeni stranki sta sporazumni, da ta aneks izraža njuno resno in svobodno voljo, ki ne prikriva nikakršnega drugega pravnega razmerja (delovno razmerje itd.).”
Takšna klavzula po mnenju strokovnjaka za delovno pravo doc. dr. Luke Tičarja z ljubljanske Pravne fakultete nima nobenega vpliva na to, ali to je delovno razmerje ali ne.
To je bistvo, temu rečemo v pravu načelo prednosti dejstev. Ni pomembno, katera pogodba o civilnem pravu je sklenjena. Ni pomembno, kakšna je vsebina te pogodbe. Ni pomembno, kakšne so zaveze strank v tej pogodbi. Pomembno je, kakšna je dejansko vsebina njunega razmerja.
Čeprav je delavec vključen v organiziran delovni proces na delovnem mestu, ni upravičen do prejemkov, ki po zakonu pripadajo redno zaposlenim. Za malico sicer ima odrejen čas, ni pa finančno pokrita. Njegovi mesečni prejemki se gibljejo okoli zneska zakonsko določene minimalne plače.
»Za tiste, ki dobivajo urno postavko, to neto nanese 4,5 evra, je to precej izenačeno s študentskim delom. Tako da na koncu meseca ni dovolj, da bi lahko bil to tvoj edini vir dohodka. Kakšen mesec si izposojam denar, kakšen mesec gre skozi.«
Tudi Andrej Zorko, izvršni sekretar Zveze svobodnih sindikatov Slovenije za pravna in sistemska vprašanja, dodaja, da so po njegovem prepričanju elementi delovnega razmerja v tem primeru zelo enostavno dokazljivi.
Gre za to, da nekdo opravlja delo stalno, pod nadzorom delodajalca, v njegovih prostorih – ali pa tudi ne, ni nujno – po njegovih navodilih.
Na Dnevniku d. d. so zgodbo komentirali le pisno. Pojasnili so, da je dinamika zaposlovanja odvisna od potreb uredništva in finančnega stanja medija in da se trudijo, da dobri in perspektivni novinarji čim prej dobijo redno zaposlitev.
Raznovrstnost zaposlitvenih statusov med novinarji brezpogojno vpliva tudi na odnose v uredništvu in na kakovost končnega novinarskega izdelka.
Mislim, da novinar v takšnih razmerah ne čuti varnosti oz. neke osnovne podpore, ki bi jo moral dobiti od svojega medija, od urednikov – že s pravnega vidika. Težko si predstavljam, da bi se novinar v takih pogojih lotil resnih zgodb, ki vključujejo gospodarstvo, finance, neke resne zadeve.
Prekarstvo v novinarstvu torej ni samo problem preživetja posameznika. Je širši družbeni problem, ki zaradi vpliva na kakovost novinarskega dela posega v pravico do obveščenosti, ki pa je temeljna človekova pravica.

Oseba, ki se poimensko in z glasom ne želi izpostavljati, njene podatke pa hranimo v uredništvu, nas je opozorila na to, da je običajna praksa, da za neprodano blago, ki morda tudi ni več uporabno – na primer sadje ali zelenjava, ki zgnijeta –, plačujejo zaposleni. Prav tako ponekod zaposleni pokrivajo izgube, ugotovljene pri inventuri; od njih pa zahtevajo tudi, da opravljajo delo na več različnih mestih v trgovini in skladišču hkrati. Njeno zgodbo je pokomentiral strokovnjak za delovno pravo Andrej Zorko, pridobili smo tudi odziv vpletenih podjetij in trgovskega sindikata.Zgodba nekdanje prodajalke, ki so ji večkrat kršili pravice, deležna je bila tudi mobinga
Nekdanja prodajalka, ki nam je zaupala svojo zgodbo, je med drugim delala v manjši prodajalni Mlinotesta in v večjem Tuševem centru. V slednjem je delala na oddelku sadja in zelenjave, kjer je vodja oddelka naročila preveč robe, ki je niso prodali:
»Potem je to segnilo in smo morali to tisti, ki smo bili na oddelku, plačati. Tako da smo na blagajni plačali račun, kot če bi dejansko kupili to sadje, zelenjavo.«
To ni osamljen primer. Na podobno ravnanje so zaposleni v slovenskih trgovinah v preteklosti že večkrat opozorili Sindikat delavcev trgovine Slovenije, pravi generalni sekretar Ladi Rožič. Po njihovem posredovanju so trgovci takšne prakse prepovedali. Zakaj se to torej še dogaja?
»Pojavljajo se določeni poslovodje, določeni izmenovodje, ki to prakso nadaljujejo. To je nedopustno in po mojem prepričanju kaznivo.«
Da je takšno ravnanje nezakonito, pravi tudi Andrej Zorko, izvršni sekretar Zveze svobodnih sindikatov Slovenije za pravna in sistemska vprašanja: »Za to delodajalec nima nobenega temelja. Tudi če bi bilo to zapisano v pogodbi.« Takega člena v svoji pogodbi ni imela, pojasni nekdanja trgovka, ki pravi, da so ji to, kako delujejo stvari v praksi, pojasnile sodelavke ali vodja oddelka ustno. Podobno je bilo tudi v Mlinotestu, kjer »smo morali pri inventuri plačati, kar je manjkalo, če se stanje v blagajni in v skladišču ni ujemalo«. Ko se je na to pritožila sodelavkam in vodji poslovalnice, pa so ji rekli:
»Odgovor je bil, da oni pač tako imajo, da tako to pač je. Ampak ni pošteno, da firma živi na račun delavcev. Pa vsi na minimalnih plačah.«

Pridobili smo zgodbo mlade iskalke zaposlitve, od katere so zahtevali, da potne stroške prevoza z lastnim avtom za službene namene krije iz svojega žepa. Kot pogoj za povračilo teh stroškov so ji postavili sklenitev zavarovanja s stranko. Če je stranka podpisala pogodbo, so ji denar nakazali, sicer ne. Njeno pripoved bosta pokomentirala strokovnjaka za delovno pravo, poiskali smo tudi odziv vpletenega podjetja. Prispevek sta pripravili Andreja Gradišar in Nataša Rašl.Zgodba zaposlene v eni od slovenskih zavarovalnic, ki se je morala k strankam voziti z lastnim avtom na svoje stroške
Oseba, ki nam je zaupala svojo zgodbo o kratkem, nekaj mesečnem delu v Grawe zavarovalnici, je bila tam zaposlena za določen čas:
»Stranke sem pridobivala tako, da sem naključne ljudi klicala prek telefonskega imenika. Če so bili za, sem se z njimi dogovorila za termin obiska na domu. Do njih sem se odpeljala s svojim avtom, sama sem plačala za gorivo. Koliko kilometrov na dan sem naredila, je težko reči. Včasih sem se peljala pol ure stran, drugič je bila stranka bližje. Največkrat ni bilo iz tega nič. Oglasil si se pri stranki in največkrat je bilo to tudi to. Težko, da bi sklenil na licu mesta kaj. Kot sem ugotovila pozneje, je treba do strank večkrat, preden so pripravljene kaj skleniti. Tako sem se torej vozila do strank zaman, ker nisem sklenila nobenega pogodbe, nobenega zavarovanja, pa za vožnjo nisem dobila povrnjenih stroškov.«
Tega ji na uvodnem sestanku niso povedali, dodaja. Rekli so le, da svojih službenih vozil nimajo. Da je pogoj za povračilo potnih stroškov podpis na pogodbi, je izvedela pozneje.
»To ni v skladu z zakonodajo. Tudi pogodbeno se k temu ne smeš in ne moreš zavezati, ker je to breme delodajalca,«
je jasen strokovnjak za delovno pravo doc. dr. Luka Tičar z ljubljanske Pravne fakultete, ki nadaljuje: »To so klasični stroški, ki so v delovnem pravu v Sloveniji vedno v breme delodajalca. To je nesporno kršitev. Delo zastopnika je terensko delo in zaradi tega nastajajo stroški.«
Andrej Zorko, izvršni sekretar Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, se strinja s takšnim mnenjem in dodaja, da bi naši sogovornici pripadala kilometrina za vsak prevožen kilometer. Višina povračila je določena s kolektivno pogodbo dejavnosti. Vključuje tudi amortizacijo lastnega vozila – obrabo, pnevmatike, kilometre.
»Pogojevati povračilo z nekim uspehom pri delu, pa je po mojem mnenju nezakonito, tudi če je to navedeno v pogodbi o zaposlitvi,« še poudarja.