Duhovno branje HOZANA.si

Iz razprave Tertulijana, duhovnika, O zavračanju krivovercev (20, 1-9; 21, 3; 22, 8-10)
Apostolsko oznanjevanje
 
Kristus Jezus, naš Gospod, je ves čas svojega bivanja na zemlji oznanjeval, kdo je, kdo je bil, kakšna je Očetova volja, kaj naj stori človek. To je oznanjeval očitno ljudstvu, posebej pa še učencem, izmed katerih si je izbral dvanajstere, da bi bili ob njem in postali učitelji narodom.
Ko je eden od njiju odpadel, je Gospod pred vrnitvijo k Očetu po svojem vstajenju ostalim enajsterim zapovedal, naj gredo in učijo narode in jih krščujejo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Apostoli - njihovo ime pomeni, da so poslani, - so najprej namesto Juda z žrebom izbrali za dvanjstega Matija, da bi izpolnil prerokbo Davidovega psalma. Potem so prejeli, kakor jim je bilo obljubljeno, Svetega Duha, da bi lahko delali tudi čudežna dela in oznanjevali. Nato so najprej po Judeji širili vero v Jezusa Kristusa in ustanavljali Cerkve. Nato so šli po svetu, učili isti nauk in širili isto pričevanje med narodi.
Tako so v vsakem mestu ustanavljali cerkvene skupnosti. Od teh so potem dobile sadiko vere in seme nauka druge cerkve in oboje še vsak dan prejemajo, da ostanejo cerkvene skupnosti. Zato te imenujemo apostolske, ker so hčere apostolskih cerkva.
Vsaka stvar ima svoj izvor. Vse te številne in tako velike cerkve so prvotno ena, ki so jo ustanovili apostoli in iz katere izhajajo vse. Tako so vse prve in vse apostolske, ker so vse ena Cerkev. Njihovo edinost pa potrjuje to, da si med seboj izmenjavajo znamenja miru, živijo v medsebojnem bratstvu in med seboj gojijo gostoljubje. Vsi ti odnosi temeljijo na istem izročilu iste skrivnosti.
Kaj so apostoli pridigali, to je, kaj je Kristus razodel, se ne sme drugače dokazovati, kakor z naukom istih cerkva, katere so apostoli sami ustanovili in jim pridigali z živo besedo, kakor pravimo, in nato s pismi.
Res je nekoč rekel Gospod: Še mnogo vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi. Toda dostavil je: Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici. S tem je povedano, da jim ni bilo nič neznanega, saj je obljubil, da bodo po Duhu resnice prišli do vse resnice. Obljubo je seveda tudi izpolnil, kakor pričajo Apostolska dela, ki poročajo o prihodu Svetega Duha.
 

Iz govorov sv. Atanazija, škofa (Govor o učlovečenju božje Besede, 8-9)
O učlovečenju Besede
 
Božja Beseda, ki nima telesa in ne podlega pokvarljivosti snovi, je prišla na svet, čeprav tudi prej ni bila daleč od njega. Ni koščka zemlje, kjer ne bi bila navzoča, temveč je skupno z Očetom napolnjevala vse in povsod.
Prišla je iz dobrote do nas in je vsem pokazala, kakšna je. Usmilila se je našega rodu in naše slabotnosti, ganila jo je naša pokvarjenost. Ni prenesla, da bi smrt gospodovala nad nami in da ne bi šla iskat, kar je bilo izgubljenega, da ne bi bilo izgubljeno, kar je Oče ustvaril v človeku. Zato si je privzela telo, kakršno ni bilo različno od našega. Božji Sin pri svojem učlovečenju ni hotel privzeti samo zunanjosti in ostati samo pri njej.
Če bi se bil hotel namreč samo na zunaj pokazati, bi si bil privzel pač odličnejše telo. Sprejel pa je prav naše, človeško telo. V telesu Device si je zgradil tempelj, privzel telo in si ga pripravil kot sredstvo, po katerem bi se nam razodel in kjer bi prebival. Ko si je pa privzel telo, ki je pri vseh zapisano smrti, ga je iz ljubezni za nas vse daroval Očetu s svojo smrtjo. Ko se je podvrgel splošni postavi smrti, ki je težila nas vse, jo je izbrisal, saj nad Gospodovim telesom ni imela moči. Od tedaj smrt ne more več škodovati ljudem, ki nosijo Gospodu enako telo. Ljudi, ki so po grehu zapadli smrti, je hotel znova poklicati v življenje, saj je vstal s telesom, ki si ga je bil privzel, s tem pa tudi, nič drugače kot zgori suha slama v ognju, uničil smrt.
Privzel si je torej telo, ki more umreti. Ker je imelo delež z Besedo in kraljem vsega, pa je moglo zadostiti za smrt vseh, in je zaradi Besede, ki je v njem prebivala, ostalo nepoškodovano in bo končno smrt po milosti vstajenja odstopila od vseh ljudi.
Telo, ki si ga je bila privzela, da ga kot brezmadežno daritev in žrtev izroči v smrt, je potem, ko je bilo darovano, pregnalo smrt od vseh, ki smo mu podobni. Tako je božja Beseda, vzvišena nad vsemi, svoje svetišče, svoje telo darovala za nas, kot je rekla, in plačala naš dolg smrti. S tem pa je vse, s katerimi je bila v enakem telesu povezana, po obljubi nesmrtnosti zares napravila nesmrtne. Smrt namreč sedaj nima nobene oblasti nad ljudmi zaradi božje Besede, s katero smo eno telo.
 

Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vat. vesoljnega cerkvenega zbora (CS, 33-34)
Človeška dejavnost v vesoljstvu
 
Vedno je človek s svojim delom in umom skušal bolj razviti svoje življenje. Danes pa je, posebno s pomočjo znanosti in tehnike, svoje gospostvo razširil skoraj čez vso naravo in ga še dalje širi; zlasti zaradi pomnožitve sredstev mnogovrstnega medsebojnega izmenjavanja med narodi se človeška družina polagoma zaveda in oblikuje kot eno občestvo sredi vesoljstva. Posledica vsega tega je, da si človek mnoge dobrine, ki jih je nekoč pričakoval predvsem od višjih sil, danes že priskrbi sam s svojo lastno marljivostjo.
Spričo tega orjaškega napora, ki prevzema že ves človeški rod, vstajajo med ljudmi mnoga vprašanja. Kaj je smisel in vrednost te marljive dejavnosti? Kako je treba uporabljati vse te reči? Za katerim ciljem težijo napori posameznikov in združenj?
Cerkev, varuhinja tistega zaklada božje besede, iz katerega črpamo načela za reševanje vprašanj verskega in nravnega reda, sicer nima vedno pripravljenega odgovora na vsako posamezno vprašanje, vendar želi povezovati luč razodetja z izkustvom vseh; tako bi naj bila razsvetljena pot, na katero je pred kratkim stopilo človeštvo.
Za verujoče je ena stvar gotova: posamična in skupna človeška dejavnost, to je tisto orjaško prizadevanje, s katerim ljudje v teku stoletij skušajo izboljšati svoje življenjske razmere, se ujema z božjim načrtom.
Po božji podobi ustvarjeni človek je namreč dobil naročilo, naj si podvrže zemljo z vsem, kar je na njej, in naj vlada svet v pravičnosti in svetosti; in, priznavajoč Boga za stvarnika vseh stvari, naj njemu izroča sam sebe in celotno vesoljstvo, tako da bo ob podrejenosti vseh stvari človeku božje ime čudovito po vsej zemlji.
To velja tudi za čisto vsakdanja opravila. Kajti moški in ženske, ki pri skrbi za preživljanje samih sebe in družine svoje delo tako izvršujejo, da na primeren način služijo družbi, morejo po pravici biti prepričani, da s svojimi napori dalje razvijajo Stvarnikovo delo, koristijo blagru svojih bratov in z osebno delavnostjo prispevajo k uresničevanju božjega načrta v zgodovini.
Kristjani zato niti od daleč ne mislijo, kakor da stvaritve človeške bistrosti in moči nasprotujejo božji mogočnosti in kakor da bi z umom obdarjena stvar bila nekakšen tekmec v odnosu do Stvarnika.
Nasprotno, prepričani so, da so zmage človeškega rodu znamenje božje veličine in sad neizrekljivega božjega načrta.
A čim bolj raste moč ljudi, tem bolj se razširja področje njihove odgovornosti, tako posameznikov kakor tudi skupnosti.
Iz tega vidimo, da krščansko oznanilo nikakor ne odvrača ljudi od graditve sveta, nikakor jih ne žene v zanemarjanje blaginje bližnjega, temveč jih na dolžnosti v tej smeri še tesneje priklepa.
 

Iz razlage Janezovega evangelija sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (10., knj. 2)
Jaz sem trta, vi mladike
 
Gospod pravi o sebi, da je trta, da bi nam pokazal, zakaj naj bo naša ljubezen usmerjena vanj in kakšno korist imamo, če smo združeni z njim. Tiste, ki so z njim zedinjeni, nekako z njim zraščeni in najtesneje povezani, pa primerja mladikam. Ti so že deležni božje narave, ko prejmejo Svetega Duha. Sveti Kristusov Duh nas namreč njemu pridružuje.
Ko se pridružimo trti, Kristusu, se z voljo trdno z njim povežemo, on pa ima zaradi te zveze do nas posebno ljubezen in odnos. S svobodno opredelitvijo smo se po veri pridružili Kristusu ter postali z njim sorodni, ko smo prejeli dostojanstvo posinovljenja. Apostol Pavel namreč pravi: Kdor se druži z Gospodom, je en duh.
Na nekem drugem mestu Svetega pisma prerok imenuje Kristusa osnovo in temelj. Pri zidanju smo namreč nanj položeni kakor živi in duhovni kamni, usposobljeni za sveto duhovniško službo, za božje bivališče v Duhu. Nikakor ne moremo biti vzidani v božji tempelj, če nam Kristus ni postal temelj. V evangeljski prispodobi je isto izraženo tudi, ko je rečeno, da je trta mati in rednica svojih mladik.
Iz Kristusa in v Kristusu smo bili v Duhu prerojeni, da bi obrodili sad življenja, ne starega in minulega, temveč življenja, prenovljenega po veri in ljubezni do Kristusa. Ostanimo taki, zraščeni z njim, in se zvesto držimo svetih zapovedi, ki so nam dane. Varujmo dobrino plemenite sorodnosti z Bogom, to je, prizadevajmo si, da ne bi v ničemer žalostili v nas prebivajočega Duha, po katerem sam Bog biva v nas.
Kako smo mi v Kristusu in on v nas, nam razlaga modri evangelist Janez: Iz tega spoznamo, da smo v njem in on v nas, ker nam je dal od svojega Duha.
Kakor trtina korenika svojo naravno moč pošilja mladikam in s sokom napaja in hrani mladike, tako edinorojena božja Beseda, s tem, da daje Duha in vsakršno svetost njim, ki so z njo zedinjeni po veri, vceplja svetim sorodnost svoje in Očetove narave. Hrani jih in jim daje rast v pobožnosti ter jih napaja z močjo, potrebno za razvoj kreposti in vsakršne dobrote.
 

Iz Pogovora o božji previdnosti sv. Katarine Sienske, device (167. pogl.)
Okusila sem in videla
 
O večno božanstvo, o večno Trojstvo, kako dragocena je postala kri tvojega edinega Sina po združenju z božjo naravo! Večna Trojica, kakor neizmerno morje si, v katerem tem več najdem, čim bolj iščem. In čim več najdem, bolj raste žeja po tebi. Takorekoč nenasitno nasičuješ dušo. V svoji brezmejnosti ji daješ toliko, da kljub vsemu še vedno lačna in žejna želi tebe, večna Trojica, ker hrepeni, da bi te videla v luči tvoje luči.
Večna Trojica, okušala in videla sem z lučjo razuma v tvoji luči tvojo brezmejnost in lepoto tvoje stvari. Ko sem videla sebe v tebi, sem spoznala, da sem tvoja podoba, zaradi razuma, ki si mi ga podelil, večni Oče, v svoji moči in svoji modrosti, ki je obenem modrost tvojega Sina. Sveti Duh, ki izhaja iz tebe in iz tvojega Sina, pa mi daje moč volje, da te morem ljubiti.
Večna Trojica, stvarnik si in jaz tvoja stvar. Spoznala sem, o Bog, razsvetljena po tebi, ko si me prerodil s krvjo svojega Sina, kako ceniš lepoto svoje stvari.
O brezno, o večna Trojica, o božanstvo, o neizmerno morje! Kaj si mogel dati meni več kot sebe? Ogenj si, ki gori vedno in se ne použije nikoli. Použivaš pa s svojim ognjem vsako sebičnost duše. Ogenj si, ki prežene sleherni hlad, in s svojo svetlobo razsvetljuješ človeški razum, da morem spoznati tvojo resnico.
V veri, ogledalu te luči, te spoznavam. Ti si najvišje dobro, dobrina nad dobrinami, sreča prinašajoča dobrino, nedojemljiva dobrina, neprecenljiva dobrina. V tebi je lepota nad lepotami, modrost nad vsako modrostjo, modrost sama. Hrana si angelom, v svoji plameneči ljubezni pa si se dal ljudem.
Ti si mi obleka, ki pokriva mojo nagoto. Ti si hrana, ki nasičuje s svojo dobroto lačne. Sladkost si brez primesi grenkobe, o večna Trojica!
 

Iz govorov sv. Maksima Turinskega, škofa (53. govor, 1-2, 4)
Kristus je luč
 
Kristusovo vstajenje odpira podzemlje. Ti, ki so bili na novo krščeni v Cerkvi, obnavljajo zemljo. Sveti Duh odpira nebesa. Odprto podzemlje vrača mrtvece. Obnovljena zemlja poganja vstajajoče. Odprta nebesa sprejemajo v nebo odhajajoče.
Tudi razbojnik stopa v raj. Telesa svetih gredo v sveto mesto. Mrtvi se vračajo med žive. Vse prvine se v moči Kristusovega vstajenja dvigajo na višjo stopnjo. Vsi, ki so bili zaprti pred peklom, so na poti v raj. Zemlja pošilja v nebesa vse, ki so počivali v njenem naročju. Nebesa postavljajo pred Gospoda vse, ki prihajajo. V moči enega in istega Gospodovega trpljenja se duša dviga iz brezna, se osvobaja zemlje in dobi mesto v nebesih.
Kristusovo vstajenje namreč prinaša življenje mrtvim, odpuščanje grešnikom in slavo svetnikom. Zato prerok David vabi vse stvari, naj se veselijo Kristusovega vstajenja, zakaj to je dan, ki ga je Gospod naredil, veselimo in radujmo se!
Kristusova luč je dan brez noči, dan, ki nikoli ne mine. A da je ta dan Kristus, nam pove apostol: Noč se je pomaknila in dan se je približal. Pravi: pomaknila se je, torej je ne bo več. S tem ti hoče dati razumeti: Ko te Kristus razsvetljuje s svojo lučjo, moraš odgnati od sebe vso hudičevo temo in pretrgati umazano verigo greha. Z novo svetlobo je treba za vselej prepoditi nekdanje temine in zadušiti v sebi delovanje zla.
Ta dan je sam Sin, na katerega Oče, ki je dan brez začetka, razsipa vso skrivnost svojega božanstva. Še več, pravim, on sam je tisti dan, ki je govoril po Salomonu: Naredil sem, da je na nebu vzšla luč, ki ne bo nikoli ugasnila. Kakor torej za tem nebesnim dnevom nikakor ne nastopi noč, tako tudi tema greha ne pride za Kristusovo pravičnostjo. Kajti nebeški dan sveti, se blešči in žari na veke in nobena mrakoba ga ne more zatemniti. Isto moremo reči o Kristusovi luči, ki neprestano gori, plameni in se blesti, in je nobena temina grehov in zla ne more zadušiti. Prav je zapisal evangelist Janez: Luč sveti v temi in tema je ni zadušila.
Zato, bratje, se moramo vsi veseliti tega prazničnega dneva! Nihče naj se ne odteguje skupnemu veselju zaradi grehov, ki mu še obtežujejo vest. Nihče naj ne opušča skupne molitve zaradi zlih dejanj, ki ga še težijo. Danes naj nihče ne obupuje nad odpuščanjem, pa naj bo še tako velik grešnik. Saj imamo ne majhen dokaz: če je razbojnik zaslužil priti v raj, kako naj bi ne dobil odpuščanja kristjan?!