Duhovno branje HOZANA.si

Iz pisma Rimljanom sv. Ignacija Antiohijskega, škofa in mučenca (3, 1 - 5, 3)
Naj bom zares kristjan in ne le po imenu
 
Nikoli niste nikomur zavidali in druge ste poučevali. Rad bi, da to, kar učite in zapovedujete, tudi ohrani vso moč. Prosite zame notranjo in zunanjo moč, da ne bom le govoril, ampak tudi hotel in delal; da se ne bom le imenoval kristjan, ampak se tudi takega izkazal. Kajti šele, če me bodo priznali za kristjana, bom res kristjan in bom zvest še, ko me svet ne bo več videl. Kar je vidno, še ni najboljše. Sam naš Bog Jezus Kristus se razodeva zdaj veliko bolj, ko se je vrnil k Očetu, kot prej. Ko svet sovraži krščanstvo, to ne obstane s prepričevalnimi besedami, ampak z božjo močjo.
Vsem cerkvam pišem in oznanjam, da rad umrjem za Boga, če mi to ne boste preprečili. Ne izkazujte mi, prosim, usluge ob nepravem času. Pustite, naj postanem hrana zverem, da dosežem Boga. Božja pšenica sem. Naj me zmeljejo zobje zverin, da bom čist Kristusov kruh.
Rajši se zverem dobrikajte, da mi postanejo grob in ne puste niti koščka mojega telesa, da po smrti ne bom nikomur v nadlego. Pravi Kristusov učenec bom šele tedaj, ko svet ne bo več videl mojega telesa. Prosite Kristusa, naj postanem božja žrtev. Ne zapovedujem vam kakor Peter in Pavel. Ona sta apostola, jaz pa obsojenec. Ona sta svobodna, jaz še suženj. Ko prestanem trpljenje, bom Kristusov svobodnjak. V njem bom vstal svoboden. Že v vezeh se učim ničesar več želeti.
Od Sirije do Rima se borim z zvermi, na suhem in na morju, ponoči in podnevi, privezan k desetim leopardom, to se pravi k oddelku vojakov. Če jim storiš dobro, so še hujši. Ob njih krivicah se sicer bolj in bolj šolam, a zaradi tega nisem opravičen. O da bi me osrečile zveri, ki so mi pripravljene! O da bi se me hitro lotile! Dobrikal se jim bom, da me urno požro, ne pa tako, kakor se nekaterih niti dotakniti niso hotele. Če me ne bodo marale, jih bom s silo zvabil. Naredite mi veselje, saj vem, kaj je zame dobro. Zdaj začenjam biti učenec. Vidno me ne privlači več, pač pa to, česar ne vidim, da bi mogel priti do Jezusa Kristusa. Naj pride nadme ogenj in križ, naj se me lotijo zveri, me raztrgajo, mi zdrobe kosti, požro telo, naj pridejo vse satanske muke, samo da dosežem Jezusa Kristusa.
 

Začetek pisma Rimljanom sv. Ignacija Antiohijskega, škofa in mučenca (Uvod, 1, 1-2,2)
Nočem, da bi ugajali ljudem, ampak Bogu
Ignacij, tudi Teoforos (Bogonosec) imenovan, cerkvi, ki je dosegla usmiljenje v veličastvu najvišjega Očeta in Jezusa Kristusa, njegovega edinega Sina; ki je ljubljena in razsvetljena po volji tistega, ki je hotel vse, kar je, po ljubezni Jezusa Kristusa, našega Boga; ki ima tudi prvenstvo v deželah rimskega ozemlja; cerkvi, ki je Boga vredna, spoštovanja vredna, blagrovanja vredna, hvale vredna, zaželene sreče vredna, svetosti vredna; ki ima tudi prvenstvo ljubezni; ki hrani Kristusovo postavo in je okrašena z Očetovim imenom. V imenu Jezusa Kristusa, Očetovega Sina, jo pozdravljam. Vsem, ki edini s telesom in duhom spolnjujejo vse njegove zapovedi, polni božje milosti in očiščeni vsake tuje zmote, v Jezusu Kristusu najlepši in iskren pozdrav.
Prosil sem Boga in dosegel, kar sem tako želel: da bi videl vaše obličje, vredno Boga. Zvezan v Jezusu Kristusu upam, da vas pozdravim, če je tako njegova volja, v kateri hočem vztrajati do konca. Začetek je bil dober, da bi le dosegel še milost brez ovir priti do svojega deleža. Bojim se, da bi mi vaša ljubezen utegnila kaj škodovati. Kajti vam je lahko storiti, kar hočete, meni je pa težko priti k Bogu, če se me ne usmilite.
Nočem namreč, da bi ugajali ljudem, ampak da ugajate Bogu, kakor tudi ugajate. Kajti nikdar ne bom imel jaz tako ugodne prilike, da pridem k Bogu, in tudi vi ne morete storiti boljšega dela, kot da molčite. Zakaj, ako boste o meni molčali, bom jaz božja beseda. Ako pa ljubite moje telesno življenje, bom zopet prazen glas. Ne morete mi storiti boljšega kakor to, da mi pustite se darovati Bogu, dokler je žrtvenik še pripravljen. Tako boste združeni v ljubezni kot zbor lahko peli zahvalno pesem Očetu v Kristusu Jezusu, da je Bog imel sirskega škofa za vrednega poklicati z vzhoda na zahod. Lepo je, da zatonem od sveta k Bogu in vzidem v njem.
 

Iz razlage Janezovega evangelija sv. Tomaža Akvinskega, duhovnika (14, 2)
Pot v pravo življenje
 
Pot je Kristus sam, zato pravi: Jaz sem pot. Kristusova trditev ima svoj razlog, kajti po njem imamo dostop do Očeta.
Ta pot pa ni oddeljena od cilja, marveč z njim združena, zato Kristus dodaja: Resnica in življenje. Tako je Kristus hkrati pot in cilj, pot po svoji človeški naravi, cilj po božji naravi. Kot človek nam govori: Jaz sem pot, a kot Bog dodaja: Resnica in življenje. Ti dve besedi primerno označujeta cilj te poti.
Cilj te poti je vrhunec človekovega hrepenenja. Človek si želi predvsem dvoje: najprej spoznanje resnice, kar je lastno samo njemu; potem pa nadaljevanje svojega bivanja, kar je skupno vsem stvarem. Kristus je pot, po kateri pridemo do spoznanja resnice, saj je sam resnica: Gospod, svojo pot mi pokaži, da bom zvest tvoji resnici. Kristus je tudi pot, po kateri pridemo v življenje, kajti on je življenje: Pokazal mi boš pot življenja.
Zato je kot cilj te poti označil resnico in življenje. Prav to dvoje je bilo prej povedano o Kristusu. Prvič zato, ker je Kristus življenje: V njem je bilo življenje; drugič zato, ker je resnica: Bil je luč ljudi. Luč pa je resnica.
Če torej iščeš, po kateri poti naj kreneš s tega sveta na drugo stran, sprejmi Kristusa, kajti on je pot: To je pot, hodite po njej. In Avguštin pravi: Hodi za človekom in prideš k Bogu. Bolje je šepati po tej poti, kako izven te poti krepko hoditi. Saj tisti, ki na poti šepa, se približuje cilju, čeprav stopa počasi. Tisti pa, ki hodi izven poti, se tem bolj oddaljuje od cilja, čim hitreje teče.
Če se sprašuješ, kod naj hodiš, okleni se Kristusa, kajti on je resnica, h kateri hočemo priti: Resnico bodo premišljevala moja usta. Če vprašaš, kje naj obstaneš, drži se Kristusa, kajti on je življenje: Kdor mene najde, najde življenje in prejme zveličanje od Gospoda.
Okleni se torej Kristusa, če hočeš biti varen. Ne boš zablodil, saj je Kristus pot. Tisti torej, ki se njega oklene, ne hodi kar tjavendan, ampak po pravi poti. Ne bo prevaran, ker je Kristus resnica in uči vso resnico, saj pravi: Jaz sem za to rojen in sem za to prišel na svet, da spričam resnico. Prav tako se mu ni treba vznemirjati, da bo zašel, saj je Kristus življenje in tudi daje življenje, kakor sam pravi: Prišel sem, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v izobilju.
 

Iz del sv. Bonaventura, škofa (3. zv., Les življenja, 29-30.47)
Pri tebi je vir življenja
 
Premišljuj, odrešeni človek, kdo, kako velik in kako svet je ta, ki zate visi na križu, čigar smrt oživlja mrtve, obžalujeta nebo in zemlja, in ob njej se odpirajo skalni grobovi.
Da bi iz strani na križu visečega Kristusa skrivnostno prišla sveta Cerkev (kot je prišla prva žena iz strani spečega Adama), da bi se dopolnila prerokba: Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli, je božja previdnost dopustila, da je eden vojakov s sulico prebodel njegovo srce, da bi iz njega privreli kri in voda; da bi se odprl ta vrelec odrešenja in milosti in postal vsemu občestvu Cerkve živa voda, tekoča v večno življenje.
Hiti torej, duša, prijateljica Kristusova, bodi kot golobica, ki dela svoje gnezdo ob robu brez dna, in tam, kot lastovka, ki najde gnezdo, ne izgubi svoje budnosti; kakor grlica pridi in skrij otroke svoje čiste ljubezni in se približaj s svojimi ustnicami, da zajameš iz studencev Odrešenikovih. Tam je vir vode, tekoče sredi raja, ki se deli na štiri veletoke in nato razlita v ljubljena srca, namaka in dela rodovitno vso zemljo.
K temu viru življenja in luči, prihiti torej, poln goreče želje, kdorkoli si, ki si se posvetil Bogu in mu z vso močjo iz največje globine svojega srca, kliči: »O neizrazna lepota najvišjega Boga, prečisti blesk večne luči, življenje, ki daje življenje vsem živim, luč, ki daje svetlobo vsem lučem, ti, ki ohranjaš v neminljivem siju in toliki raznovrstnosti zvezde, ki se bleščijo na nebu od prve zore pred prestolom tvojega božanstva!
O večni in nedostopni vir, poln sijaja in miline, vir studenca, skritega slehernemu človeškemu pogledu! Globina brez dna, višina brez meja, neizmerna veličina in neoskrunljiva čistost!
Iz tebe teče reka, ki osrečuje božje mesto, da ti moremo med radostnim in hvalnim petjem v prazničnem zboru prepevati hvalnico, kajti iz svoje izkušnje moremo pričevati, da je v tebi vir vsega življenja in da nam v tvoji luči vse postaja svetlo.
 

Iz razlage Jobove knjige sv. Gregorja Velikega, papeža (29. knj., 2-4)
Cerkev se dviga kakor zarja
 
Jutranji svit ali zarja se spreminja iz teme v luč, zato je po pravici jutranji svit ali zarja podoba vse Cerkve izvoljenih. Ko se namreč Cerkev prebija od noči nevere k luči vere, se kakor zarja po nočni temi v sijaju nebeške svetlobe odpira v dan. Zato je lepo povedano v Visoki pesmi: Kdo je ta, ki se dviga kakor zarja? Ko si namreč sveta Cerkev prizadeva za plačilo nebeškega življenja, je podobna zarji, ker zapušča temo grehov in se blešči v luči pravice.
Če natančno razčlenimo lastnost jutranjega svita ali zarje, najdemo še marsikaj, kar je treba poudariti. Zarja ali jutranji svit naznanjata sicer, da je noč prešla, vendar še ne pokažeta vse svetlobe dneva. Medtem ko namreč odrivata noč, sprejemata dan, in tako imata v lasti luč, pomešano s temo. Kaj drugega smo mi, ki v tem življenju iščemo resnico, če ne zarja in jutranji svit? Opravljamo sicer nekatera dela luči, pri drugih delih pa nismo brez ostankov teme. Zato govori prerok Bogu: Nihče, ki živi, ni pravičen pred tabo. In spet na drugem mestu beremo: V marsičem namreč grešimo vsi.
Tudi Pavel, ko pravi: Noč se je pomaknila, ne dodaja »dan je prišel«, marveč: Dan se je približal. Kdor torej trdi, da po odhodu noči dan ni prišel, marveč se je približal, očitno dokazuje, da je po temi še v zarji pred soncem.
Cerkev izbranih bo postala dan v polni meri šele takrat, ko ji ne bo primešana nobena senca greha. Postala bo pravi dan, ko bo zasijala v popolni gorečnosti svoje notranje luči. Zato je tudi ta zarja prikazana kakor še na prehodu, saj je rečeno: In zarji si pokazal njeno mesto. Komur pa se odkazuje njegovo mesto, se mora seliti od enega na drugo. In katero je zarjino zadnje mesto, če ne popolna svetloba večnega gledanja? In ko bo dospela do te svetlobe, ne bo imela več niti trohice teme preminule noči. Zarja si prizadeva priti na to svoje mesto, saj pravi psalmist: Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu; kdaj pride čas, ko bom gledal božje obličje? Pavel se je zavedal, da zarja hiti k svojemu mestu, zato je rekel, da ima željo biti razvezan in biti s Kristusom. In spet: življenje je meni Kristus in smrt dobiček.
 

Iz razlage Jobove knjige sv. Gregorja Velikega, papeža (23. knj., 23-24)
Prav poučuje, kdor se ne napihuje
 
Čuj torej, Job, moj govor, prisluhni vsem mojim besedam! Lastnost nadutih učiteljev je, da ne vedo ponižno razložiti, kar učijo, in ne morejo pravilno prikazati tistega, kar spoznajo, da je prav. Ko poučujejo, bi lahko iz njihovih besed sklepali, da sedijo na vrhu višine, na svoje učence pa gledajo, kakor da so ti nekje daleč pod njimi v dolini. Nimajo jih za vredne dajati jim nasvete, kvečjemu zapovedi.
Takim nadutežem po pravici govori Gospod po preroku: Vi pa ste jim gospodovali trdo in nasilno. Trdo in nasilno gospodujejo tisti, ki se ne potrudijo, da bi svoje podložnike mirno popravili z razlogi, ampak jih brezobzirno pokorijo z ukazi.
Nasprotno pa se pravilni pouk po premisleku toliko skrbneje ogiba napake oholosti, kolikor ognjeviteje s puščicami svojih besed zadaja rane nadutemu učitelju. Varuje se namreč, da ne bi z ošabnim vedenjem še bolj oznanjal tistega, kar s svetim govorjenjem preganja v srcih poslušalcev. Zato skuša ponižnost, ki je učiteljica in mati vseh kreposti, razložiti z besedami in pokazati z življenjem, da jo tako učencem resnice priporoči bolj s svojim vedenjem kakor govorjenjem.
Ko Pavel govori Tesaloničanom, tako rekoč pozabi vzvišenost svoje apostolske službe in pravi: Nastopili smo sredi vas otroško preprosto in milo.
In ko apostol Peter pravi: Vedno pripravljeni, da boste vsakemu, kdor hoče vedeti razlog za vaše upanje, dali odgovor, trdi, da se pri svojem znanju moramo držati pravilnega načina poučevanja, zato takoj dodaja: toda krotko in spoštljivo, in imejte čisto vest.
Res je sicer, da pravi Pavel svojemu učencu: To zapoveduj in uči z vso oblastjo, a s tem nikakor ne priporoča oblastnega gospodovanja, marveč vodilni ugled življenja. Z oblastjo namreč poučujemo, ko prej delamo tisto, kar učimo. Zavest krivde pa napravi govorjenje za neučinkovito in nauku izpodkopava zaupanje. Tisto torej, kar polaga apostol učencu na srce, ni oblast vzvišenega govorjenja, ampak zaupanje, ki ga naj rodi njegovo dobro delo. Zato beremo tudi o Gospodu: Učil jih je, kakor kdor ima oblast in ne kakor njihovi pismouki in farizeji. Edino on je lahko na najodličnejši in izredni način govoril dobro, ker je za to res imel oblast, saj ni nikoli storil slabega po omahljivosti. Po moči svoje božje narave je imel namreč to, kar je nam daroval po nedolžnosti svoje človeške narave.