Meta PHoDcast Metina lista

Z Ado Šadl Praprotnik o Bézierjevih krivuljah in grafičnem oblikovanju.

#MetaPHoDcast

 

Ada Šadl Praprotnik dela doktorat na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Za študij matematike se je odločila, ker ji je bila matematika vedno všeč in je imela tudi odličnega učitelja matematike v srednji šoli. Na dodiplomskem študiju je sicer zaključila študij matematike, na podiplomskem študiju pa se je raje odločila za interdisciplinarni študij računalništva in matematike, saj se ji je zdelo, da ji bo bolj pisan na kožo zaradi boljše implementacije v praksi. Za doktorat se je odločila po čistem naključju.

Ada zdaj raziskuje na področju računalniško podprtega geometrijskega oblikovanja. Cilj je na enostaven način predstaviti geometrijske objekte, ki se pogosto pojavljajo pri grafičnem oblikovanju s pomočjo računalnika. Primer, s katerim se srečujemo vsak dan, so znaki računalniških pisav. Da vse to deluje, so potrebne matematične krivulje, to so Bézierjeve krivulje in Bézierjeve ploskve. Pierre Bézier je bil francoski inženir, ki je delal pri Renaultu in je oblikoval avtomobilske karoserije. Pravzaprav je metodo odkril tudi Paul de Casteljeau, ki jo je uporabil pri računalniškem oblikovanju avtomobilov pri Citroënu. Bézierjeve krivulje podamo s pomočjo kontrolnih točk (ker z njihovo pomočjo kontroliramo krivuljo), ki jih povežemo v poligonu. Če računalniku povemo točke, točno vemo, kje bo krivulja ležala, hkrati pa s premikanjem točk lahko spreminjamo obliko krivulje. Ploskve in krivulje imajo eno pomanjkljivost in sicer s premikom ene točke lahko vplivamo na celotno krivuljo. Zato so se začeli razvijati zlepki Bézierjevih krivulj in ploskev, ki pa jih še vedno predstavijo kot eno celoto, vendar omogočajo več lokalne kontrole, torej lahko spremenimo samo manjši delček krivulje oziroma ploskve. Vse te pa lahko nadgradimo z uporabo racionalnih krivulj, kjer ima vsaka točka dodaten parameter, na katerega lahko vplivamo, zato dosežemo še večjo fleksibilnost pri oblikovanju. Pri svojem delu uporablja posebne programe za računanje in vizualizacijo.

Ada nam za preganjanje dolgčasa predlaga družabne igre Katan, Cascadia, Kingdom Builder ter Pandemic in miniseriji The Queen’s Gambit in Unorthodox. Predlaga nam še nekaj knjig in sicer Znanost Mirnega Življenja (David Zupančič) in Izvor (Dan Brown). Za aktualizacijo doktorskega študija predlaga prilagoditev predmetov, ki si jih mora na doktorskem študiju izbrati doktorand, saj si je zdaj velikokrat primoran izbrati nekaj, kar ni povezano z njegovo doktorsko temo.

Kot »highlight« doktorskega študija izpostavi svoje krasne sodelavce in odličnega mentorja, saj se med njimi odlično počuti. Svetuje nam tudi, da stvar, ki nam predstavlja stres, malce pustimo na strani in se vrnemo k reševanju tega s trezno glavo. Za konec še nasvet vsem bodočim doktorandom: »It gets better.«

————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem.

Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovorniki tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini.

S Tadejem Bevkom o tem, kako ljudje zaznavamo elektrarne na obnovljive vire energije v neki krajini.



#MetaPHoDcast

Dr. Tadej Bevk je raziskovalec na Katedri za krajinsko planiranje in oblikovanje na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Doktorat z naslovom Zaznava krajin, preoblikovanih s postavitvijo sončnih elektrarn je končal leta 2020. Že od takrat ga zanima, kako obnovljivi viri energije spreminjajo prostor, v katerem živimo, in kako ljudje to zaznavamo – ali nam je to všeč ali ne.

Tadej je že pred doktoratom študiral krajinsko arhitekturo, nato je dobil priložnost za nadaljevanje študija na mestu mladega raziskovalca, kar ga je tudi spodbudilo h končanju magisterija. V doktorski raziskavi se je posvečal dvema vprašanjema in sicer: ali ljudje spontano opazijo sončne elektrarne v krajini, in če jih opazijo, kakšen odnos imajo do njih, ali so jim všeč ali ne ter zakaj. Iz takšnih izhodišč tudi kot raziskovalec na Oddelku za krajinsko arhitekturo razvija metode in priporočila, kako načrtovati postavitev obnovljivih virov energije tako, da se čim bolj prilegajo krajini.

V njegovih raziskavah v sklopu doktorata so sodelovali prostovoljci in prostovoljke – kot metodo je uporabil sodelovalno fotografijo. Prostovoljke in prostovoljce je peljal na polurni sprehod po krajini, kjer se je na nekaterih delih sprehoda videla sončna elektrarna. Prosil jih je, da med sprehodom posnamejo deset fotografij. Po koncu sprehoda je z njimi izvedel tudi pogovore v fokusnih skupinah.

Ugotovil je, da večina ljudi opazi sončne elektrarne v neki krajini. Pri zaznavanju se pri posameznikih in posameznicah srečujeta dva vidika. Na eni strani sprejemajo sončne elektrarne kot novo tehnologijo za zmanjševanje ogljičnega odtisa, na drugi strani pa je to poseg v prostor, ki ima lahko negativne vplive na kakovost tega prostora, zlasti ko so elektrarne postavljene v krajine s specifičnim, predvsem kmetijskim ali bolj naravnim značajem in se zdi njihova postavitev nenavadna in nevšečna. Kot je videti iz raziskave, ljudje načeloma niso enoznačno proti postavitvi tovrstne tehnologije v neki prostor, temveč na ravni posameznika prepoznavajo tako koristi kot negativne vplive, sprejemanje posega pa je odvisno od razmerja med obema.

Dodatna zanimiva ugotovitev raziskave je spontano izraženo mnenje prostovoljk in prostovoljcev, da je pomembno, kako je ta sončna elektrarna oblikovana. V enem izmed sprehodov je bila sončna elektrarna postavljena med vinogradi in je sledila terasasti postavitvi vinogradov. V pogovoru poudarja, da je prioriteta postavljanje sončnih elektrarn na strehe. Če pa jih že postavljamo na tla, je pomembno, kako je postavitev zasnovana in kako jo sprejemajo v lokalnem okolju.

Govoriva tudi o postavitvi vetrnic na Pohorju in primerih dobrih praks ter priporočil za postavljanje obnovljivih virov energije v prostor.

Tadej priporoča v branje knjigo Ministrstvo za prihodnost, avtorja Kima Stanleya Robinsona. Delo sodi v žanr podnebne fikcije in ponuja vizijo prihodnosti, v kateri se uspešno soočimo s podnebno krizo. Tadej poudarja, da tovrstna literatura omogoča zamišljanje boljše prihodnosti. Na večerjo bi šel z britansko-nepalskim alpinistom Nirmalom Purjo, katerega življenje opisuje film 14 vrhov, 14 Peaks. Ali pa z ameriškim športnim plezalcem Alexom Honnoldom, ki je znan po svojem podvigu prostega plezanja v nacionalnem parku Yosemite, ko je preplezal El Capitan. Tudi to opisuje film, tokrat Free Solo. Tadej je med pripravo doktorata za sprostitev odkril tek. V jutranjem teku je našel mir,

Z Žanom Zupančičem o vztrajnosti in potrpežljivosti ob zasledovanju akademskih sanj.

#MetaPHoDcast





Žan Zupančič je magister inženir prehrane in doktorski kandidat na Univerzi v Illinoisu, Urbana-Champaign. Pred selitvijo v Združene države Amerike je študiral prehrano na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani ter kasneje delal kot klinični dietetik na Onkološkem inštitutu UKC Ljubljana. Žan je že dolgo aktivni član zavoda Spoznaj prehrano, kjer pripravljajo aktualne in kvalitetne strokovne vsebine in ponujajo prehranski coaching različnim ciljnim skupinam. 

Na doktoratu raziskuje na področju vadbene fiziologije kot del znanstvene ekipe “Nutrition exercise performance” laboratorija, kjer raziskuje presnovo beljakovin v mišičnem tkivu. Po magisteriju je imel zase izoblikovano vizijo, zato se je dolgo trudil, da dobi dober doktorat in verjel je, da je uspeh vprašanje časa. Čakanje je bilo mukotrpno, a mu je uspelo biti dovolj potrpežljiv in vztrajen, da je dobil priložnost za učenje in delo v vrhunski raziskovalni skupini. Pravi, da pri delu uživa in da je raziskovanje na področju prehrane njegova strast. To mu daje zagon za dolge dneve v laboratoriju, ko so ti potrebni. Ponudi nam veliko uporabnih in zanimivih uvidov glede dela v akademskem okolju v ZDA.

Kot prehranskega strokovnjaka z bogatimi izkušnjami z delom s strankami, ga vprašam tudi, kaj meni, da so najpomembnejša načela v prehrani, ki jih splošna populacija ne upošteva dovolj. Odgovori, da ima velik del prebivalstva danes težave s prekomerno težo in je pomembno, da v prehrano vnesemo dovolj živil z volumnom in nizko energijsko vrednostjo, kot sta sadje in zelenjava. Poudari pa tudi pomen stročnic, za katere raziskave kažejo, da nudijo pozitivne učinke na zdravje. 

Žan prosti čas posveča telovadbi, podkastom in družabnemu življenju, zato za gledanje filmov in branje knjig ne ostane veliko časa. Pravi, da čas med telovadbo izkoristi za odklop in sprostitev, ob kateri si za občutek povezanosti z domom rad zavrti slovensko glasbo. Na večerjo bi povabil Napoleona in Julija Cezarja, kjer bi ju povprašal o strategijah vodenja.

————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem.

Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovorniki tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini.

With Aleksandra Milinković about feminism and politics of care and freedom.

#MetaPHoDcast

 

Aleksandra Milinković, born in Tuzla, Bosnia and Herzegovina, obtained her Bachelor’s Degree in Political Sciences in Iceland before pursuing her Master’s Degree and PhD in Social Sciences in Slovenia, focusing on politics of care. She pursued a PhD because she harbors a strong passion for teaching and believes it’s the most effective avenue to pursue that passion. She plans to research David Graeber’s work on politics of care and freedom, challenging societal norms and encouraging critical examination of our roles within society, akin to anarchist views. Graeber’s accessible writing appeals to many, which is good, so his ideas and perspectives reach a wider audience, fostering greater engagement and understanding of his theories and concepts.

Aleksandra highlights societal hierarchies, dominated by oppressive structures, advocating for questioning these norms. Graeber challenges readers to examine societal structures, including education systems and gender roles in care work. Feminism and Marxist theory are vital lenses in understanding societal inequalities, particularly in the privatization of education and disproportionate burden of care on women, especially those from marginalized communities.

We delve deeper into the discussion of housework, stressing the importance of acknowledging it as a form of slavery that perpetuates the workings of capitalist machinery. Housework, predominantly done by women and racial minorities, reflects power dynamics, with privileged cis white men benefiting. Challenging these power dynamics is met with backlash, necessitating education and emancipation for both genders. Aleksandra underscores the political nature of our daily lives, advocating for challenging power dynamics within households through democratic deliberation. Finally, she discusses disparities in women’s equality across different countries and the need for more community care and mutual support.

Lastly, she emphasizes the need for women to resist oppression, starting with simple acts like refusing to do the dishes.

Aleksandra provides several recommendations, all of which she requests to be included at the end of this article. She suggests two books: “B******t Jobs” by David Graeber and “A Feminist Theory of Violence” by Francoise Verges. Her ideal dinner guests would be Ghassan Kanafani, a Palestinian writer and activist, and Kwame Ture, a civil rights activist known for his role in the struggle for racial equality. Regarding doctoral studies improvement, Aleksandra suggests challenging the traditional structure of higher education, recommending Peter Fleming’s “Dark Academia.” To manage the stress of pursuing a PhD, she advises resistance and organization.

Books:



* Peter Fleming – Dark Academia: How Universities die

* Silvia Federici – Caliban and the Witch: Women, the Body and Primitive accumulation

* David Graeber – B******t jobs

* Francoise Verges – A Feminist Theory of Violence and A  Decolonial Feminism

* Nahla Abdo – Captive Revolution: Palestinian Women’s Anti-Colonial Struggle within the Israeli Prison System

* Iman Mersal – Traces of Enayat 

* Elain Castillo – How to read now

* Selva Almeda – Dead Girls

* Priya Hein – Riambel

* Sahar Khalifeh – Wild Thorne, The Inheritance



Podcasts: Literary Critical Consumption with Anna Nguyen, If books could kill, Untold: Retreat, Academic Aunties, Psychology in Seattle, Politics Theory Other

With Isidora we explore interwar feminism in Yugoslavia.

#MetaPHoDcast

 

Isidora was a doctoral candidate in Comparative History at the Central European University (Budapest/Vienna) and just recently successfully completed her PhD. Since 2021 she has been a researcher at the Institute of Contemporary History in Ljubljana.

With Isidora we explore the development of interwar feminism in the 1920s and 1930s, delving into the intersection of political, intellectual, and women’s history.

In her doctoral dissertation she traces the changes in feminist organizing and concepts between the two World Wars, with a focus on Yugoslavia.

Isidora has a diverse academic background. She began her academic journey in Belgrade studying comparative literature. Afterward she pursued cultural policy and management for her MA. After a brief stint in the NGO world, she realized her passion for research and continued her research work in Budapest. Her transition to becoming a historian started there, at the Central European University, first at the MA and then doctoral level.

Isidora examines feminist ideas by focusing on language and concepts in the context of political change, specifically exploring the vocabulary employed by women during this period. She emphasizes the significance of digitalization in accessing historical sources. She visited archives in Belgrade, Zagreb, Ljubljana, Prague, and Paris and analyzed women’s periodicals along with a variety of other sources.

Her research work sheds light on changing ideas and activism of feminists during the interwar period. Isidora contextualizes these ideas within the broader historical landscape, among other things exploring political alliances of feminists of different ideological orientations, and the importance of different formative experiences of different political generations at the time.

Political context plays a crucial role, informing how feminist groups responded to political changes. Isidora uncovers new cooperations between feminist groups that were previously overlooked, revealing shifts in collaboration between civic, conservative, and communist feminists. The term “feminism” itself underwent varied interpretations, with groups differing on their visions for its implementation in society. The debate ranged from enabling women’s equality to demanding social justice, considering whether reform or revolution was the path to achieving their goals.

Isidora recommends using Zotero to organize sources and stay updated on literature. To other PhD students she advises choosing and adhering to an effective strategy for note-taking and overall work organization.

For relaxation, Isidora suggests the light-hearted series “What We Do In The Shadows,” and for a more serious exploration, she recommends “Mrs. America.” This series delves into the Equal Rights Amendment in the USA during the 1970s, covering different approaches to feminism and examining right-wing women activism.

She loved traveling that came with research work for her PhD. She tries to initiate a lot of things and not just wait for them to happen. She argues that academia should not be a competitive space, and views it as full of chances for collaborations and solidarity. Her last advice is straightforward: don’t hesitate to reach out to those whose work interests you, and do not waste time with people you do not get along with.

————

Z Isidoro o feminizmu v Jugoslaviji med obema vojnama.

Isidora je bila doktorska kandidatka za primerjalno zgodovino na Srednjeevropski univerzi – CEU (Budimpešta/Dunaj) in je pred kratkim uspešno končala svoj ...

S Snježano Jurić o velikih sanjah, tako znanstvenih kot tudi osebnih.

#MetaPHoDcast





Snježana Jurić ima na prvi pogled običajno znanstveno zgodbo – doktorat na Inštitutu Ruđer Boškovič v Zagrebu, postdoc v Južni Koreji ter nato zaposlitev v farmacevtski industriji doma v Zagrebu. V službi je bila zadovoljna, vendar je v sebi čutila, da ji je namenjeno delo v laboratoriju. Dokler se ni pri 44-ih letih, pet let po koncu njenega raziskovalnega dela, opogumila napisati projekt Marie Curie. Na razpisu Marie Curie sicer ni bila uspešna, je pa zaradi visokih točk pri oceni pridobila nadomestno shemo financiranja, ki ji je omogočila ponovni prehod v znanost. Svoj projekt se je odločila prinesti na Kemijski inštitut, kjer deluje že tri mesece. Pravi, da se ob ponovnem delu v novem laboratoriju počuti kot v sveži ljubezenski zvezi.

Od filmov in knjig priporoča urugvajski film Society of the snow ter avtobiografiji Gabriel Garcio Marqueza in Leona Ledermana Božji delec. Mladim znanstvenikom priporoča, naj se tekom doktorata poslušajo in prepoznajo, ali si želijo ostati v znanosti. Meni najljubši njen rek iz pogovora je: vedno si moraš postavljati velika vprašanja. Ni važno, kam te bodo ta vprašanja odnesla, važno je potovati.

————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem.

Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovorniki tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini.

Nastajanje podkasta v letu 2023 finančno podpira ARIS, Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije.