Ocene RTVSLO – Ars

Piše Peter Semolič,
bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.

Pesniška zbirka Krištofa Dovjaka Razstreljeni soneti ali neobstoječi dnevnik se začne v cerkvi na severu Ukrajine ob reki Snov ob meji z Rusijo in je časovno umeščena v vojno med državama. Pesmi pripoveduje neznan ruski vojak. V sednivski / cerkvi z žebljem sekljam čebulo / Za kuhinjsko desko smo sneli skodlo / Zreli ženski storži črnih borov / se kotrljajo v okrilje reke Snov
Zbirka je pisana v obliki dramatičnega monologa. Pesmi so do neke mere hermetične, k čemur prispevata prav dramatični monolog (za katerega je značilno, da ne pojasnjuje in ne interpretira, čemur sledi tudi Krištof Dovjak) ter pesnikova posebna obravnava soneta. V zbirki klasična urejenost petrarkističnega soneta razpade, in sicer tako, da je prvi del zbirke pisan v obliki kvartin, drugi del pa v obliki tercin. Razpad, ki ga prinaša vojna, torej doseže celo zunanjo, vizualno obliko pesmi. K njihovi fragmentaciji pripomoreta tudi različna tipologija črk in medbesedilnost, ki sega od aluzij in reminiscenc do uporabe dosežkov najdene poezije. Posamične pesmi beremo kot samostojne enote, vendar se občasno povežejo, in sicer velikokrat prek opomb pod pesmimi, ki imajo ob pojasnjevalni funkciji tudi povezovalno – ne končajo se s piko, ampak z vejico, s tem pa nas usmerijo na naslednjo pesem. Na ta način zbirka kljub fragmentarnosti ustvarja neke vrste zgodbo.
Razstreljeni soneti se začnejo s kvartino, za katero je značilen umirjen, četudi temačen ton, ki pa proti koncu zbirke postaja vse bolj obupan, proseč, protagonist teh pesmi prosi za odpuščanje in vsaj še za nekaj tercin, da bi to, kar se je namenil povedati, povedal do konca. "Prosim, še tri tercine mi daj, o krajina! / Z zeleno knjigo dojemam vse čase / Več jih je kot si lahko zamislimo"
Razstreljeni soneti se izpisujejo na različnih ozadjih, od psihološkega do družbenega in literarnega ter s tem v svoj ris zajemajo različne svetove, od pesnikove družine (Dovjak je zbirko posvetil pokojnemu stricu Francu Strniši – Fatku) do politike, ter sega v različne čase – vse do Stare Grčije in njene mitologije in do prve svetovne vojne. Pesnik vzporeja pretekle in sedanje čase ter v njih odkriva vzporednice in razlike: »Spominjamo na Ahajce / pred Trojo Tedaj železo zdaj litij« Toda »litij hira hitreje od železa« piše pesnik. Sodobne vojne so tako še bolj absurdne, okrutnejše, kot so bile vojne v preteklosti. Neverjetno je, kako je Dovjak na majhnem prostoru, ki mu ga določata kvartina in tercina, ustvaril izjemno kompleksno pesniško sporočilo. Pred nami je lirska freska, na kateri najdejo svoje mesto rusalke, bogumilski stečki, Shakespeare in ukrajinski pesnik Ševčenko, a tudi različne jezikovne zvrsti, med slovenske besede pa se pogosto vmešajo ruske, zaradi česar ima zbirka videz palimpsestnega zapisa ali celo prevoda – »neobstoječi dnevnik« izmišljenega ruskega vojaka v klavnici rusko-ukrajinske vojne tako presega konkretno zgodovinsko situacijo in postane univerzalno sporočilo o okrutnosti vojne in obtožba vseh vojn v vseh časih. Mesto, s katerega izreka svojo tožbo in obtožbo, pa je narava, v pesmih imenovana »zelena knjiga«, ki je priča in žrtev človekove krutosti. Ob tem pa človeku vendarle predstavlja poslednjo mejo: tudi mi smo narava in slej ko prej se bomo izgubili med njenimi zelenimi listi: »Z raztegnjenim krikom šepam v zeleno / knjigo ki vse odpušča Vdam se molku.«
Razstreljeni soneti, neobstoječi dnevnik ruskega vojaka v Ukrajini v času sedanje vojne so zbirka o razpadu jezika in sveta, zbirka o človekovi samoti na ozadju zgodovine, o krutosti vojne ... Toda kljub naštetemu – podobno kot Dovjakovo prejšnjo zbirko Saladinovo ihtenje, ki govori o tragični in krvavi usodi Bližnjega vzhoda – jo preveva globok humanizem, ki nam govori, da sta svet in življenje kljub črnini barvita, čudežna. Zbirka se z zadnjo tercino vrn

Piše Andrej Lutman,
bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.

Stric Geza pripoveduje je že tretja pripoved prekmurskega ustvarjalca Štefana Kardoša, v knjižni zbirki Med Muro in Rabo. Zahtevno besedilo, ki je bilo v izvirniku povedano v prekmurščini, je v porabščino prestavil Dušan Mukič, naslov v porabščini se glasi Geza bači pripovejda.
Pisatelj, pedagog, scenarist in tudi prevajalec Štefan Kardoš, prejemnik nagrade kresnik za roman Rizling polka, čigar besedne umetnije so prevedene tudi v angleščino, nemščino, češčino, slovaščino, poljščino, ukrajinščino in madžarščino. je Gezovo izvirno pripovedovanje nekako poslovenil, da so pripovedovalčeve zgodbe vsaj formalno razumljive vsem. Obsežna knjiga je posejana s črno-belimi fotografijami, ki branje zgodbic, pripovedk, spominskih utrinkov in veznega besedila ne samo popestrijo, ampak bralstvo s pomanjkljivim zgodovinskim spominom tudi prestavijo v čas, ki bi se ga najraje kar pozabilo. Ta čas je čas vojne, tiste vélike in tiste večje, pa čas med in po njima. Pripovedovalec Geza je strokovnjak za orožje, v pripovedovanju, ki obsega tudi spominske drobce njegovih prednikov in prednic, izpostavlja tudi svoje spomine na nesrečni čas vojne in bolezni, trpljenja, preklinjanja, revščine; pa tudi gradnje, tovarištva, posmehovanja premagancem, opevanja junaštev. Je tudi zagrizen lovec, a ne samo na divjad, pač pa tudi na prav posebne izkušnje, ki človeku pomagajo oziroma celo omogočajo preživetje v najtežjih, izrednih razmerah, okoliščinah. Knjižna narativnost prisluškuje trakovom, na katerih naj bi bil posnet pripovedovalčev svet. Sledi prepis, pravzaprav že opis pripovedovalčevih zgodb, ki naj bi se bile zgodile, vendar ni vse tako preprosto, saj zapisovalec, ki je hkrati opisovalec, sproti niza še svoje opazke, pripombe, spodbude pripovedovalcu, naj mu ne zbeži v klet po novo tekočino, ki sprošča govorne organe, ali pa v molk ali v sprotno pozabo ali – kar je še pogosteje – v pretiravanje in v podrobnosti, meječe na že prevečkrat pripovedovano. Zapisovalec je pač vztrajen antropolog in se ne meni za vse mogoče terenske odklone, ki njegovi sprotno nastajajoči zgodbi dajejo žlahtnost. Pravzaprav kar ponižno zapisuje pripovedovalčevo vztrajnost. Nekje je pač treba začeti in tudi končati; kar je vmes, je pa tako ali tako že tolikokrat premleto, povedano in poslušano, da je prav vseeno, če se mnogokrat spremeni, kaj doda ali odvzame. In od tod živost pripovedi, ki je nenehno nizanje spominov. Ob takšni strukturi narativnosti niti ni presenečenje, če se zapis posnetka konča z "... veš, kaj ... pojdi lepo domov. Se bova ponovno pogovarjala kdaj drugič.“ Ali pa: „Dobro, pretepsti se res nisem pustil, toda da bi pretepanje iskal sam, to pa ne! Pa ti zdaj to snemaš ali kaj?“
Franc Just, urednik knjižne zbirke Med Muro in Rabo že od njenih začetkov, je Gezove pripovedi v obdelavi Štefana Kardoša umestil v širši kulturno-zgodovinski kontekst s poudarkom na specifiki, ki jo je mogoče označiti za podajanje vojnih časov na način, ki naj bi zagotavljal mir in sožitje. Just ob tem izpostavlja filozofa Rudolfa Pannwitza in Bélo Hamvasa in njuno zavzemanje za človeškost v empatični obliki, kjer se sledi egoizma zmanjšajo na najmanjšo, še znosno mero.
Nemara pomembnejši del knjige je pripovedovalčevo besedilo, prevedeno v porabščino oziroma poporabljeno, kar sicer ni prav ustrezna beseda, a pri prestavljanju iz prekmurščine v morda knjižno slovenščino in iz te v delno knjižno porabščino ... Ah, kar zapleteno. Še bolj zapleteno je dejstvo, da je za nastanek prekmurščine zaslužno nadvse pestro dogajanje v zgodovini, ki je niti pripovedovalec Geza ne dojema popolnoma, pa si pomaga z vsakovrstnimi vsebinskimi mašili, ki pa so glede na vojaška usposabljanja, ki so večinoma potekala kar na terenu, v vojni, in manj pri služenju vojske, dragocena ponavljanja za tist

Piše Bojan Sedmak,
bere Bernard Stramič.

Založbino spletno oglaševanje romana Tereze Vuk Zakaj ima moj hudič krila se začne z uvodnim stavkom, da njegova avtorica nima življenjepisa. Glede na to, da prvoosebna pripovedovalka na tristo petdesetih straneh eksplicitno tke svojo preteklost, je trditev nekoliko nerodna. Več kot sedemdeset poglavij je namreč razporejenih v preverljive časovne in prostorske okvirje med odcepljeno in cepljeno domovino ter tujino s pretežno romanskim poreklom, iz analitičnega razporeda dogajanja pa je mogoče sintetično stkati koordinate pisateljičinega bivanja, vključno z implicitno rdečo nitjo kljubovanja običajnemu. Ta biografija sicer ne povezuje dejstev za kakšen hvalisavi 'circulus vitae', a potrjena izobrazba, na primer, je na bivanjski poti marsikdaj pač manj uporabna kot obvladovanje pol ducata tujih jezikov.
Tereza Vuk se je rodila v prestolnici pred malodane pol stoletja v solidno situirano družino, ki pa od njenih najstniških turbulenc ob eksperimentiranju z drogami ni imela dovolj posluha za njeno posebnost. Staršema je parala živce s svojo neprilagojenostjo, ko sta jo v vzgojni dobri veri prenašala in prevažala od formalnih do življenjskih šol in jo začudena in nemočna postavljala iz stanovanja ter jo pošiljala na rehabilitacije v za to pripravne institucije. Besedilo posrečeno ne vsebuje pop psihologije o tem, kje so pravi nastavki neugnane odvisnosti od omamnih substanc in zakaj njene učinkovine ne ponehajo v zrelosti – tovrstne sledi bi najbrž vodile v protagonistkina najbolj zgodnja leta, o katerih pa avtorica ne razpreda dosti, čeprav sorodstvenim razmerjem posveča precej poglavij. Iz fragmentarnega razporeda motivov po čustveni globini izstopajo nasveti nečakinji, ob katerih ironizira zagledanost v genetske prirastke in s presunljivo šaljivostjo vplivnice brez otrok oživlja svoje mesto v familiji. Tamkajšnje zatrdline morda nazorno izpričujejo v celotnem besedilu ponavljajoči se stavki, kot so »objemi me, objemi me«, namenjeni večinoma fotru, kot ga dosledno imenuje. In poznejši nasprotni »ne me met rad, ne me met rad«, s katerimi v svojih prigodah odbija pribite nadležneže vseh sort.
Takšnih se na njenih poteh po Portugalski in v Italiji, kjer použiva provizorične muke plačanih odvajalnih programov, pojavlja kar nekaj; med njimi tudi s partnerji, s katerimi kot nebrzdana dvajsetinvečletnica poskuša ohranjati svojo uporniško držo. In ko hkratnost nasprotujočih si čustev poskuša krmiliti s pospeški evforije, je tako akterki kot njenim sledilcem jasno, da ima naslovni hudič krila, ker je nenehno podkrepljen z hranili, kot so kokain, trava, tripi … Za dodatek ji med divjimi mentalnimi avtomatizmi nenehno prišepetava, naj laže, poleg tega pa jo uroči še z ljudskim rekom, da kdor laže, tudi krade. Ob izpadih, ki se jih sramuje, pisateljica večkrat izrecno pove, da ne more povedati vsega, čeprav je prav v iskreno povedanem privlačnost njenega pisanja. Odprto pušča ugibanje, ali so cenzurne blokade in etične pasti pri soočanju s seboj povezane z moškimi književni liki, s katerimi v romanu komunicira in opravlja s hitrostjo umetne inteligence. Najbrž bi podobno opravila tudi s tistimi pisci, ki v dandanašnjih aktualnih knjigah objavljajo izkušnje o tem, kako priti k sebi od delovne izgorelosti, pretiranih količin pira ali enigmatičnih ljubezenskih odnosov – slednje menda še najbolj zdravilno s hojo čez hribe in doline ter po žerjavici. Zdi se, da bi piska v tovrstnem besedovanju zabila v 'touch down' vsakogar, ki bi se je lotil z intelektualno domišljavostjo.
Zakaj vročica iz knjižnega lonca à la Vuk uhaja izpod modne pokrovke avtofikcije? Zato ker gre v tej pretežno za avtorske performanse v razmerah vsesplošne mediatizacije, torej za bivanje v medijih, zunaj katerega je dejanskega življenja bolj malo, Tereze Vuk pa pač ni v tem klubu. V njenih klubih so prvenstveno ljudje na mesni doti

Lutkovni in glasbeni umetnik Matija Solce je na povabilo Slovenskega ljudskega gledališča Celje režiral predstavo 3JA!. Gledališka procesija se začenja pred gledališčem in v razvoju dogajanja zasede ulice, trge in različne notranje prostore v mestu. Pogumna poteza celjskega gledališča in režiserjeva vrhunskost ter odprtost in radovednost inštitucij se tako izkažejo kot uspešna sinergija kulturne in turistične politike in produkcije v mestu, ki se je v antiki imenovalo Mala Troja. Predstavo si je ogledala Petra Tanko.

Na fotografiji: igralski kolektiv uprizoritve 3JA!, foto: Uroš Hočevar, slg-ce.si

Novi film Luce Guadagnina z naslovom Izzivalci je postavljen v svet profesionalnega tenisa in režiserja tudi tokrat zanimajo zapletena ljubezenska razmerja. V središču takega je tenisačica Tashi, ki jo igra ena od največjih zvezdnic ta hip, namreč Zendaya. Oceno filma je pripravil Muanis Sinanović, bere Eva Longyka Marušič.

Turški cineast Nuri Bilge Ceylan v Suhih travah pred slikovito zimsko pokrajino vzhodne Anatolije raziskuje kompleksnost človeških hrepenenj, v ospredju filma pa je med drugim razmislek o nezmožnosti pravega prepoznanja sočloveka. Turška igralka Merve Dizdar je na lanskem festivalu v Cannesu za svojo vlogo v filmu prejela nagrado za najboljšo igralko, s čimer je postala prva turška igralka s tem priznanjem. O filmu razmišlja Gorazd Trušnovec, bere Bernard Stramič.