Duhovna misel

RTVSLO – Prvi
Duhovna misel

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

  1. HACE 6 H

    Silva Matos: Prebujanje čuta za hvaležnost

    Ob današnjem hitrem, površnem načinu življenja je potrebna tudi vzgoja za hvaležnost. Hvaležnost od drugih velikokrat (ne pa vedno) lahko pričakujemo, ne moremo pa je izsiliti, zahtevati. Pri tem prizadevanju je zelo pomembna tudi sposobnost za opazovanje svojega lastnega vedenja, zavedanje svojih občutkov. Če na primer mislim, da sem vse v svojem življenju sam dosegel, bi se moral zamisliti. Je res vse samo moj prispevek? Se zavedam, koliko ljudi me je podpiralo, me spodbujalo, omogočilo moj razvoj, me bodrilo ali pustilo, da grem naprej, svojo pot. Pomanjkanje hvaležnosti vodi v praznino, končno v neuspeh. Dolgoročno pravzaprav uniči, kar sem naredil, lahko uniči vse. Ob nehvaležnosti se človek ujame v »začarani krog«. Nikoli ni dovolj pozornosti drugih. On pa hlasta za pozornostjo. Ujame se v držo prikrajšanosti, prezrtosti, jeze, zamere. Kot bi se srce zapiralo. Druge obsoja, ker mu dajejo premalo. To je neke vrste nenasitnost. Vsekakor prezahtevnost in ni zadovoljstva. Ko človek pričakuje še in še, se krepi občutek, da zanj ni nič lepega, da je v breme drugim, da je slab. Ker ni veselja ob njem, se drugi ljudje namreč umikajo, zaradi pritiska, ki ga izvaja. Tudi če ostajajo z njim, sčasoma za vse ni več veselja. Ko nekdo ne čuti hvaležnosti, jaz pa mu dajem veliko oziroma vse več, čeprav tega ne ceni, da bi vendarle spoznal mojo »dobroto«, sprejmem neko igro. Potiskam ga v začarani krog. Oba trpiva ob nehvaležnosti. Spodbuda za hvaležnost torej je, da prekinem ta krog, neham dajati. Postavim mejo. Preventiva za nehvaležnost je prebujanje čuta za empatijo, sočutje, spoštovanje, odgovornost. Ne morem narediti namesto drugega, lahko pa pomagam, da najde v sebi. Naredi korak v nov pogled. Samozavestno in srčno, onkraj vseh različnih potez, vidim sočloveka. Nerešljivo pa dajem v Božje roke. Prijateljstvo, zdravi odnosi, ki jih gojim, niso zaman, tudi pri teh težavah pomagajo.

    7 min
  2. HACE 1 DÍA

    Marko Rijavec: Brez recepta

    Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam kdo pove, kako se čim prej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam kdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, ki se mu čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na neki način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastali položaj, ki ga po mili volji pljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vedno znova samo namuzne in tiho pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih položajih ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti samo skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot.

    6 min
  3. HACE 2 DÍAS

    Martin Golob: Moč molitve

    Lepo vas pozdravljam, dragi prijatelji, dobrodošli v naši duhovni misli. Tokratno duhovno misel, ki ima naslov Moč molitve, bom začel z avtorjem Anthonyjem de Mellom, ki je napisal knjigo Žabja molitev. V tej knjigi najdemo tudi primer nekega meniha, ki je zvečer pisal in študiral ter bral pri odprtem oknu. Zunaj je bilo poletje in pod oknom je bila močno glasna žaba. To ga je tako močno motilo, da se je odločil, da bo šel tisto žabo ven ubit. Na poti ven pa sreča svojega duhovnega očeta meniha in ga ta vpraša: »Kam pa drviš?« In je rekel: »žaba me zunaj tako moti, tako na glas rega, da jo grem jaz zdaj ubit.« In duhovni oče mu reče: »Poslušaj, kaj pa če moli?« Takrat je žabje reganje dobilo čisto drug prizvok. Molitev je pogovor z Bogom. Molitev je prinašanje Bogu svoje prošnje in zahvale. Molitev je lahko tudi, če samo pred Bogom, ki ga zreš v tabernaklju, sediš in pustiš, da ti On spregovori v tvoje srce. Molitev je dialog. Je odnos, je povezava z Bogom. In kako molitev deluje? Ja, ne deluje vedno kot neka čarobna palica, deluje pa tako, da te od znotraj spreminja. Poznam primer, kako molitev zelo močno deluje v odnosih. Namreč, oseba, ki ti gre močno na živce – lažje jo boš sprejel, če boš zanjo molil. In molitev … ja … kot mož in žena, ki se morata med seboj pogovarjati in graditi odnos. Tako tudi kristjani, veren človek, z molitvijo gradi odnos s presežnim. Molitev te tudi obvaruje. Moj duhovniški poklic je sad molitve in to, da sem danes duhovnik, ki lahko hodim za Kristusom in me marsičesa obvaruje hudega, ravno molitev mnogih bratov in sester, ki stegujejo svoje roke k Bogu, tudi zame. Molimo drug za drugega, čas, ki ga posvetimo molitvi, ni nikoli stran vržen čas. Če ne veš, kako bi molil, pusti, da Bog v tvojem srcu spregovori. Ni ti treba vedno govoriti, pusti, da Bog govori, in mu prisluhni.

    6 min
  4. HACE 3 DÍAS

    Daniel Brkič: Križa se vsi otepamo

    Spoštovani, križa se vsi otepamo. Ni čudno, da je kristjane med prvimi uradno imenoval vernike križa (religiosi crusis) teolog in cerkveni oče Tertulijan (roj. je bil l. 160, umrl pa je l. 225). Preden so začeli govoriti o križu in ga upodabljati kot simbol, so minila dolga stoletja. Jezusa so raje upodabljali kot Dobrega pastirja. Za Jude je bil križ znak bogokletja, spotike in pohujšanja. Po postavi je bil vsak obešenec preklet od Boga. Najmanj štiri stoletja so morala miniti, da se kristjani niso več sramovali križa, ki je veljal za kazensko in mučilno sredstvo smrti. Prepričani so bili, da jim onemogoča učenje evangelija. Zato so nastala znamenja, ki so ga nadomestila: riba (IHTUS), sidro, čoln z jamborom … Upodobitev Križanega iz tretjega stoletja po Kristusu, ki je bila leta 1856 odkrita v rimskem Palatinu, dokazuje, da so imeli do Križanega tako porogljiv odnos, da je nekdo trpečega na križu sramotilno naslikal kar z oslovsko glavo. Danes je križ postal znamenje prestiža, okrasni obesek na verižici in pozlačeni simbol krščanstva na najvišjih strehah in točkah sveta. Čeprav sem pastor in teolog, menim, da križ preneha biti simbol, ko ga iz religijskega okolja nasilno prenašamo v posvetno; takrat postane znamenje, navrženo vsem, razdvaja in polarizira družbo, še posebno zato, ker današnja sekularna družba ni več krščanska. Sprašujem se, ali ne bi ob pogledu na današnje krščanstvo celo Kristus postal ateist. Bojim se krščanstva, ki postaja netolerantna obrtniška šola za indoktrinacijo in politizacijo, kajti Kristusov križ je simbol negacije, ne afirmacije. Zaskrbljen sem, ker se izničuje vrednotenje, da so najčudovitejši tisti ljudje, ki doživijo trpljenje, ne samo uspeh. So zreli, modri, močni, uporabni in svobodni, ker v stiski ne prosijo, naj Bog spremeni okoliščine, položaj, ampak njih. Najbolj poplitvéla posvetnost, ki poneumlja, je, da iščemo užitke brez bolečine trpljenja, ki nas lahko najbolj obogati. Pozabljamo, da kdor ni zmožen trpeti, ni zmožen niti ljubiti (Jürgen Moltmann). Ali ste kdaj pomislili, da nas Bog s trpljenjem rešuje še večjega trpljenja (Filaret Moskovski) in nam obljublja, da v njem ne bomo sami? Zato zmore globoko verna duša moliti: »Gospod, če si z nami v trpljenju, potem daj, da vedno trpim, da boš vedno z mano« (sv. Bernard). Priznam, da se v meni neopazno rojeva tak pogled na Božjo ljubezen. Moje pobóženje. Trudim se ‒ čeprav je težko ‒ da bi raje hodil z Bogom v temi kot sam v svetlobi in ljubil Boga po Bogu, z njegovo ljubeznijo. Dojel sem, da je bolečina Božjega trpljenja njegova ljubezen, ki je človek ne sprejema, ampak zavrača.

    7 min
  5. HACE 4 DÍAS

    Alenka Veber: Kisikova maska

    V času srednješolskega izobraževanja smo pri predmetu kemija uporabljali periodni sistem elementov – tabelarični prikaz znanih kemijskih elementov po atomskem številu in elektronski konfiguraciji, tako da številne kemijske lastnosti sledijo pravilnim vzorcem po njem. Vsak element je v periodnem sistemu običajno predstavljen s kemijskim simbolom in atomskim številom. Od konca mojega srednješolskega šolanja pa do danes so odkrili kar nekaj novih elementov. Naravoslovne vede so moja šibka stran, čeprav mi je šolska psihologinja v osmem razredu na podlagi testov predlagala šolanje, povezano s kemijo in biologijo. Moja kemijska enačba se že ob koncu drugega letnika ni več izšla. Zato se danes raje kot z analitično kemijo ukvarjam z življenjsko. A urejanje življenjskih enačb, še posebej lastnih, zna biti še zahtevnejše. Kemija ni samo na videz dolgočasen periodni sistem, prisotna je tudi v naših medsebojnih odnosih: ljudje se privlačimo in odbijamo. Včasih med nami ni niti najmanjše osnovne kemije, zato je lahko reakcija zelo burna in medosebni trki pripeljejo do čustvene eksplozije. Verjetno bi se redki med nami lahko spojili z večino ljudi, ki jih dnevno srečujemo na vsakdanjih poteh: na avtobusu, delovnem mestu, v šoli. Ne, nič ni narobe z nami. To govori le o pestrosti človeške družbe in zapletenosti človeškega periodnega sistema, v katerem je več kot 118 elementov, kolikor jih ta hip vsebuje periodni sistem. Le urediti nas je treba, tako kot kemijsko enačbo. Vsi ne moremo biti kisik, kemijski element s simbolom O in atomskim številom 8, ki se zlahka spaja z večino elementov. Brez kisika ni življenja. Kisik je v nasprotju z nami brez barve, vonja in okusa. Kljub naši barvi, vonju in trpkemu okusu pa smo lahko drug drugemu kisikova maska. V srednjem veku so alkimisti poskušali spreminjati nežlahtne kovine v zlato in srebro. V to vrsto čarovnije ne verjamem, verjamem pa v moč kisikove maske in v prevetrene medsebojne odnose. Če se hočemo povzpeti na najvišji vrh človeške žlahtnosti ali pa se potopiti v globine človeške nežlahtnosti, si moramo nadeti kisikovo masko. A vse po pameti. Za potapljanje v večje globine morate kisik znatno razredčiti z inertnimi plini, na primer dušikom ali helijem, da boste preprečili zastrupitev s kisikom. Cenjene poslušalke in cenjeni poslušalci, verjetno bi vas vaši najbližji, prijatelji in sodelavci ter nadrejeni v današnjem jutru, če bi s seboj nosili kisikove maske ali za seboj vlekli težke kisikove bombe, čudno gledali. Veste, včasih zadostuje, če želimo uživati v medsebojni žlahtnosti, da odpremo okna in vrata in zdramimo sever, medse spustimo še jug in prepihamo naše odnose ter tako postanemo drug drugemu kisikova maska.

    5 min
  6. HACE 5 DÍAS

    Polonca Zupančič: Aristotel o razliki med naklonjenostjo in prijateljstvom

    Aristotel, eden največjih grških filozofov, v svoji Nikomahovi etiki, v kateri postavlja temelje morale in pravilnega delovanja, obravnava tudi vprašanje medčloveških odnosov. Pri tem v deveti knjigi razmišlja o tem, v čem se prijateljstvo razlikuje od naklonjenosti in ljubezni. Zanimivo je, da njegova opažanja v današnjem času še vedno zvenijo izredno aktualno. Trdi, da je naklonjenost sicer podobna prijateljstvu, a jo lahko »čutimo tudi do neznanih ljudi in skrivaj«, na drugi strani pa se razlikuje tudi od ljubezni, saj »ne občuti napetega koprnenja, ki spremlja ljubezen«. Poleg tega se ljubezen razvije iz medsebojnega zaupanja in bližine, naklonjenost do neke osebe pa se lahko pojavi nenadoma, občuti se površinsko in prav tako hitro lahko tudi mine. Aristotel daje za primer naklonjenost do športnikov in udeležencev na različnih tekmovanjih – ljudje jim namreč zelo hitro postanejo naklonjeni, se nad njimi navdušijo, jim želijo nadaljnjih zmag in uspehov in se veselijo z njimi, čeprav navijači svojih favoritov zelo pogosto sploh ne poznajo dobro in poglobljeno, zlasti pa ne sodelujejo z njimi pri doseganju rezultatov, pač pa jih samo opazujejo. Naklonjenost se torej po Aristotelu pojavi »zaradi kakšne vrline ali odlike, kadar kdo napravi na nekoga vtis plemenitega ali hrabrega človeka ali kaj podobnega«. Je začetno navdušenje, ko menimo, da smo v sočloveku našli odliko, ki jo tudi sami cenimo. Potem Aristotel ugotavlja, da je prav naklonjenost temelj ali začetek prijateljstva, saj morata dva človeka v drug drugem najprej prepoznati vrednost, da bi se sploh lahko razvila bolj poglobljena čustva. Naklonjenost je torej pogoj za prijateljstvo, ni pa dovolj. Kajti če sta si dva človeka »samo naklonjena, si s tem še nista prijatelja – v tem primeru samo želita drug drugemu dobro, vendar ne delata nič skupnega in se tudi ne vznemirjata drug zaradi drugega«. Aristotel hoče reči, da je za nastanek prijateljskih občutkov potrebna neka dejavnost, aktivno preživljanje skupnega časa, ki to vez krepi in poglablja. Prav skupno življenje je tisto, ki naredi bistveno razliko, saj »za prijatelje ni nič bolj značilnega kot prav želja po skupnem življenju«. Če tega ni, kljub vsem dobrim željam ostajamo na distanci in torej na ravni spremenljive naklonjenosti, ki bo prešla, ko v drugem človeku ne bomo več videli vrline ali koristi zase. Za pravo prijateljstvo pa je, nasprotno, značilno, da začetna naklonjenost traja dlje časa oziroma preide v medsebojno zaupnost, ki ne temelji na koristnosti in prijetnosti.

    7 min
  7. HACE 6 DÍAS

    Božo Rustja: Kdo je moj navdih v življenju?

    Večkrat slišimo, da ženske v Cerkvi nimajo prave vloge. Morda je celo res, saj ženske v Cerkvi veliko naredijo in jim gre zato vsa pohvala. Velikokrat velja, da se vera ohrani tam, kjer jo ohranja žena, mati ali celo babica. V Božji besedi današnjega praznika pa prevladujejo ženske. Spet bi lahko kdo ugovarjal, da je v prvem berilu postavljena žena v slabi luči: Eva namreč greši in po prvem grehu se zagovarja pred Bogom. Toda kot nasprotje ji Cerkev postavlja v evangeliju spet ženo, to je Marijo. Če nekateri govorijo, da je po eni ženi prišel na svet greh, je treba še bolj poudariti, da je po ženi – Mariji na svet prišel Odrešenik. Duhovni pisatelji so Marijo imenovali za novo Evo. In ena najstarejših slovenskih cerkvenih ljudskih pesmi poje: Kar nam je Eva nesrečna zgubila, // roža Marija nam je zadobila, // ki je rodila Jezusa, // milega nam Zveličarja. Odrešenik je prišel po ženi, po Mariji in to odrešenje je veliko večje kot greh, ki je prišel po prvem človeku. Ostaja še eno pomembno sporočilo obeh svetopisemskih odlomkov. V prvem berilu Eva pove, kako je grešila. Prisluhnila ja glasu skušnjavca, ki ga v simbolični svetopisemski pripovedi predstavlja kača. Eva pravi: »Kača me je zapeljala in sem jedla« (1Mz 3,14). V evangeliju pa sledimo pogovoru Marije, ki se pogovarja z Božjim odposlancem, in po angelu prisluhnila Bogu. Zanimivo v tem pogovoru je, da Marija tako prisluhne Bogu, da ga tako prizna za Drugega, da se mu da popolnoma na razpolago in izreče presenetljive besede: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk1,38). Pomenljivo je, da sta obe ženi prisluhnili: Eva Skušnjavcu in je zabredla v nesrečo, Marija pa je prisluhnila Bogu in nam je prinesla odrešenje. Tu vidimo zelo pomembno sporočilo za naše duhovno življenje: Ni vseeno, koga poslušam v življenju! Ni vseeno, pri kom se v življenju navdihujem! Kje iščem modrost, ideje, kje se napajam. Kaj berem, kaj poslušam in komu verjamem. Številni slikarji slikajo Marijo ob oznanjenju v molitveni drži. Angel je Marijo obiskal med molitvijo. Ikone jo prikazujejo, kako posluša angela. Marija v nasprotju z Evo pravilno prisluhne drugemu in zna razločevati, zato ker je sporočila premišljevala v molitvi in jih sprejemala z razumom, ki ga je prečistila v molitvi. Razum je treba, kakor Marija, prečiščevati v molitvi, to je v stiku z Bogom. Duhovni pisatelji zato opozarjajo na nevarnost, če sporočilo sprejema neprečiščen razum. Koliko gorja je v zgodovini naredil razum, ki ni prečiščen v Bogu. Iz njega so se rodile najrazličnejše stranpoti.

    7 min
  8. 7 DIC

    Alenka Veber: Kaj smo?

    Ena izmed zoprnih reči v življenju, ki jih moramo opraviti prav vsi, so testi: v mislih nimam samo osnovnošolskega ali srednješolskega preverjanja znanja. Mogoče so testi na tej ravni še najbolj nedolžni. Nekateri učitelji in profesorji so nedovoljeni način pri pisanju in reševanju nalog celo dopuščali, a plonkanje je moralo biti res izvirno. Verjetno bo kar držalo, da smo se tudi pri pisanju plonklistka veliko naučili. In nato smo ugotovili, da listka pravzaprav sploh ne potrebujemo. Med študijem na fakulteti časa za pisanje plonklistkov nisem več imela. Priznam pa, da sem kdaj skrivoma pogledala h kolegu ali kolegici. Pritajene poglede levo ali desno in prek rame so naši profesorji različno dopuščali. Nekateri so celo zapustili učilnico. S tem dejanjem so nam povedali največ: da sta goljufiva tehtnica in dvojna utež gnusoba. Tovrstne gnusobe pa se merijo z drugačnimi testi. Opravljajo jih različni strokovnjaki in izvedenci. Sem pa tja se lahko tudi zgodi, da se zaradi različnih mnenj oziroma rezultatov krešejo iskre. Ali pa nas rezultati zavedejo in odpeljejo na napačno pot. S testi se ne meri samo naša gnusoba, meri se lahko tudi naša čustvena inteligenca – naša sposobnost vživljanja v sočloveka. Seveda je visok inteligenčni kvocient pomemben, a če ne razumemo in obvladujemo svojih čustev in čustev drugih ljudi, lahko s svojo pametjo precej hitro ostanemo sami in osamljeni, da ne omenjam kakšne večje škode. Kot na vseh področjih je tudi na umskem in čustvenem potrebna prava mera. A zdi se, da se skozi zgodovino niso spreminjale samo časovne, dolžinske in utežne mere, spreminjajo se tudi človeške. Tako kot se spreminjajo testi, s katerimi strokovnjaki želijo ugotoviti, kaj pravzaprav smo ljudje, kaj je človek, koliko zmore in podobno. Eden izmed bolj smiselnih testov se mi zdi test hoje na dva kilometra, ki je enostaven, natančen, varen in ponovljiv; na njem s pomočjo tako hitre hoje, kot jo zmoremo, ne da bi pri tem ogrožali svoje zdravje, izmerijo našo telesno zmogljivost. O takih in drugačnih testih ter selekcijskih procesih, ki iščejo idealen nabor sposobnosti in osebnostnih lastnosti, na tem mestu dalje ne bom razpredala. Raje se bom zatekla k modremu Sirahu. Tudi on se je že okoli leta 180–175 pred Kristusovim rojstvom spraševal, kaj je človek. Le da je bila dolžina njegovega testa izjemno kratka. Po Sirahovi modrosti so »[č]lovekova obleka, smeh njegovih zob in njegov korak razodeli, kaj je« (prim. Sir 19,30). Poleg že omenjenega testa hitre hoje se mi zdi ta, Sirahov, eden izmed pravičnejših. Zato si, cenjene poslušalke in poslušalci, oblecite obleko, primerno vašemu stanu, naj vaš nasmeh ne bo narejen in prisiljen ter odločno korakajte skozi današnji dan.

    7 min

Acerca de

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

También te podría interesar

Para escuchar episodios explícitos, inicia sesión.

Mantente al día con este programa

Inicia sesión o regístrate para seguir programas, guardar episodios y enterarte de las últimas novedades.

Elige un país o región

Africa, Oriente Medio e India

Asia-Pacífico

Europa

Latinoamérica y el Caribe

Estados Unidos y Canadá