Strašno hudi Klara Škrinjar, Maja Čakarić

Krmilo za vodenje po poteh tekačev, kvantne fizike in komuniciranju znanosti predajamo  dr. Levu Vidmarju, predavatelju in raziskovalcu, ki se ukvarja s temeljnimi vprašanji v večdelčni kvantni fiziki. 
Za proučevanje kolektivnih lastnosti gradnikov snovi povezuje koncepte različnih vej fizike, od kvantne dinamike, kaosa in lokalizacije, transporta kvantne informacije in termalizacije, do kvantne prepletenosti. Pred nekaj leti je s sodelavci odkril nov vzorec obnašanja kvantnih sistemov ob prisotnosti močnega nereda, ki je spremenil pogled raziskovalne skupnosti na obstojnost snovi, ki ne prevaja električnega toka pri poljubno visoki temperaturi.
Zaposlen je na Institutu Jožef Stefan na Oddelku za teoretično fiziko in predava na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Nedavno je za projekt »Boundary« - Meje kvantnega kaosa prejel sredstva Evropskega raziskovalnega sveta za utrditev samostojne raziskovalne kariere, kar mu bo omogočilo preučevanje pogojev za nastanek snovi, ki nima temperature. Ko se ne ukvarja fiziko, se posveti glasbi, izletom in športu, kjer pa je vedno tudi dovolj iztočnic, da se v njem zaiskrijo ali razrešujejo tudi fizikalna vprašanja. Prisluhnite podkastu, v katerem se nam je pridružil tudi Miha Haas, klasični pianist, zaposlen na akademiji za glasbo, kjer poučuje več predmetov, je pa tudi glasbenik v različnih zasedbah. Z Levom sta se spoznala v prvem letniku gimnazije.

Peter Andolšek je najboljši mladi astronom na svetu. Obiskuje četrti letnik Bežigrajske gimnazije in medtem ko se pripravlja na gimnazijski finale, torej maturo, doma pomaga staršem pri kmečkih opravilih. Hkrati pa sega v prenesenem pomenu proti zvezdam. Letos poleti je namreč postal skupni zmagovalec 16. mednarodne olimpijade iz astronomije in astrofizike, pri čemer je zmagal v dveh od treh kategorij: v astronomskih opazovanjih in obdelavi astronomskih podatkov.
Kar zadeva nagrade, je Peter zvezdnik najboljše vrste. Tako lahko imenujemo tiste, ki jih zvezde ženejo k temu, da bi čim bolj natančno spoznali svet okoli sebe, še toliko bolj pa tistega nad nami. Zlato medaljo na olimpijadi je prejel že tretje leto zapored.

Iztek leta je čas, ko se opravljajo bilance na več področjih, je pa tudi čas, ko zadnji krog teče projekt Besede in kretnje, katerega pobudnica in vodja je Simona Klemenčič. Kot sama pravi, so besede leta presek časa v družbi. Če se ozremo na besede leta ali kandidate zanje nazaj, kot sama pravi, se bomo spomnili na to, kdaj smo prvič slišali za kriptovalute, kdaj smo se zavedeli problema mikroplastike, kovida ... »Večne besede, kot so mir, ljubezen in podobne, so sicer lepe in močne, vendar to niso besede leta.«
A Simona Klemenčič ne ustvarja le zgodovinskega spomina z besedami, predvsem veliko raje sama koplje po njihovi preteklosti - njeno delo je osredotočeno na slovar slovenskega knjižnega jezika, pri čemer se posveča predvsem etimologiji, torej izvoru in pomenu besed. Je znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, raziskovalka v Leksikološki sekciji ter profesorica na oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje na filozofski fakulteti. 
Poleg svojih raziskav Simona Klemenčič posveča pozornost tudi lingvističn olimpijadi, hkrati pa preseneča s svojim neverjetnim jezikovnim znanjem. Govor ali pa se še uči namreč kar 20 jezikov, med katerimi najdemo tudi esperanto. In nazadnje, a nič manj pomembno, je dejstvo, da je tudi avtorica romana z naslovom Hiša brez ogledal.

Urška Centa je začela plesati še pred vstopom v šolo, danes je ena najbolj prodornih plesnih ustvarjalk, ki ples združuje tudi z glasbo. Prav v tej kombinaciji jo v zadnjem času lahko zasledimo predvsem kot markantno plesalko in pevko v zasedbi Sentido project. Zamisel zanjo je razvijala, odkar se je vrnila iz Madrida, kjer je študirala flamenko, in se ob tem zelo aktivno vključevala v tamkajšnje kulturno dogajanje. "Večinoma sem preživljala čas na različnih jazzovskih dogodkih," se spominja Urška Centa, plesalka, koreografinja, pedagoginja, producentka ter avtorica številnih s plesom povezanih projektov.
Od leta 2017 živi v Sloveniji, kamor pa duha flamenka ne vnaša po principu "kopiraj in prilepi", temveč ga razvija v stiku z lokalnim. Pri tem ravno kulturno poreklo in tudi svojo fizično drugačnost čuti kot pomembna vira svoje ustvarjalnosti, kar pa je sporočilo, ki ga vliva tudi svojim učencem. Svoje znanje jim seveda prenaša s spoštovanjem do forme in zgodovine flamenka, a jih pri tem umika od zasledovanja stereotipov in kulturne apropriacije ter toliko bolj zbližuje z umetnostjo giba, ki iz flamenka izhaja, in tehniko nenehnega urjenja sebe v plesu.

Strašno hudemu Zvonetu Černeliču je bilo kmetovanje tako rekoč položeno v zibko. Odrasel je na kmetiji in povsem razumljivo je bilo, da bo z delom na njej tudi nadaljeval. Po končani srednji kmetijski šoli si ni mogel predstavljal, da bi lahko počel kaj drugega. In tudi ni. Le da se je že kmalu po vstopu v odraslo dobo osamosvojil, z ženo kupil bližnjo kmetijo in 2,5 hektara zemljišč in začel, kot sam pravi, svojo zgodbo. “To, da nisem imel denarja, je bila prednost. Moral sem razmišljati, kako zadeve postaviti.”
Ekološko kmetuje že 20 let, leta 2012 pa je ekološko prakso nadgradil z načeli biodinamike. A strupom je hrbet pokazal že veliko prej. Ko je bil star deset let, so na trg prišli herbicidi, traktorji, stroji itd. in že takrat je razmišljal, da se nam bo tak način kmetovanja nekoč maščeval. Leta 2002 se je odločil, da jih ne bo več uporabljal. “Vse se začne pri zdravi zemlji,” pravi v podkastu.
Kaj sploh je biodinamično kmetovanje, kaj je ekološko, kaj pomeni domače in lokalno, kako naj se ljudje vrtimo in znajdemo med temi raznolikimi izrazi, kakšna sreča sploh je kmetovanje in kako Zvone zaviha rokave, ko se mu na poti pojavi kakšna ovira?
Prisluhnite podkastu, v katerem se mu je pridružil tudi kolega, prijatelj in redni obiskovalec Zvonetove stojnice na ljubljanski tržnici Mičo Robek.

Strašno hudega Blaža Zupana so že zgodaj v otroštvu zanimale knjige o robotiki, ki jih je poleg Pike Nogavičke rad bral, preden ga je odneslo v sanje. Toliko let pozneje lahko reče, da so sanje postale resničnost.
Roboti in računalniki so mu tako vzbujali radovednost, da jih ni in ni mogel izpustiti. Zdaj je profesor na fakulteti za računalništvo in informatiko, kjer predava, se potaplja v odkrivanje znanja iz podatkov, strojnega učenja in umetne inteligence.
Čeprav je umetna inteligenca že dolgo med nami, se je prava vročica zagnala lansko jesen, ko se je orodje ChatGPT predstavilo javnosti in postalo dostopno tako rekoč vsem, veščim in neveščim uporabe računalnika. Za Blaža pa je že stara znanka, in tako se je zdel nadvse primeren sogovornik, da z njim v tej epizodi podkasta spregovorimo o vseh njenih razsežnostih in tudi o njegovem raziskovalnem delu na tem področju.
Vsekakor se strinja, da je umetna inteligenca silno zanimiva in koristna tehnologija. Kot pravi, brez nje gotovo ne bomo naselili neznanih in oddaljenih svetov, a tako kot vsako tehnologijo lahko tudi to zlorabimo. »Toda zaradi možnih zlorab nismo opustili nobene tehnologije, ki nam je omogočila rast in razvoj civilizacije. Bi bilo pa dobro premisliti, kam res želimo priti. Kot ljudje in kot družba.«
Z Blažem smo v podkastu govorili o možnih poteh, kamor nas lahko skupaj z umetno inteligenco zanese. Spregovorili smo o vseh radostih, nevarnostih, pravih, a tudi napačnih predstavah, ki jih o njej imamo.
V podkastu se nam je pridružila tudi njegova kolegica Neža Mramor Kosta.
—-
Blaž Zupan je profesor na ljubljanski fakulteti za računalništvo in informatiko. Je član Inženirske akademije Slovenije. Za svoje delo je prejel Puhovo nagrado, Zoisovo priznanje, podelili so mu dve zlati plaketi Univerze v Ljubljani. Študenti na fakulteti so ga šestkrat izbrali za naj učitelja. Financial Times in Google pa sta ga leta 2016 uvrstila med sto najvplivnejših inovatorjev iz srednje in vzhodne Evrope. Gostuje tudi kot profesor na univerzi Baylor College of Medicine v Houstonu. Na FRI vodi skupino, ki razvija odprtokodni program za podatkovno analitiko Orange.