Naši umetniki pred mikrofonom RTVSLO – Ars

21. julija 2024 bo minilo sto let, odkar se je v Šempolaju pri Nabrežini rodil pisatelj Alojz Rebula, eden naših najboljših prozaistov, ki je pisal tudi poezijo in dramatiko. Ustvaril je obsežen in celosten opus. V njegovem središču so romani, med drugimi Senčni ples, V Sibilinem vetru in s kresnikom nagrajeni Nokturno za Primorsko. Bil je vztrajen pisec dnevnikov in esejist, dolgoletni avtor kolumen v tedniku Družina, pa tudi prevajalec in profesor. Z umetnikom se je leta 2011 v Loki pri Zidanem mostu, v rojstni hiši njegove soproge Zore Tavčar, pogovarjal Marko Golja.

Vinko Globokar, slovenski skladatelj, komponist, dirigent, jazzovski glasbenik, pedagog in pozavnist je 7. julija dopolnil devetdeset let. Ob jubileju poslušamo pogovor Vide Curk z umetnikom iz leta 2006. Vinko Globokar, dobitnik Prešernove nagrade, dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter častni član Slovenske filharmonije, govori o svojem življenju, ki ga je v veliki meri preživel v Franciji, pa tudi v Nemčiji in Ameriki, predvsem pa razlaga svoje poglede na sodobno glasbo in lastno ustvarjanje.

Pesnik in esejist, duhovnik Vladimir Kos se je rodil spomladi leta 1924. Večino življenja je preživel kot misijonar na Japonskem. In pisal pesmi. Objavil je osemnajst pesniških zbirk, med njimi sta tudi Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi, v katerih se, tako kot v vsej njegovi poeziji harmonija narave povezuje s človekovim mestom v kozmosu, lepota stvarstva pa s krščansko transcendenco v ozadju. Leta 2014 je za ti zbirki prejel nagrado Prešernovega sklada. Takrat ga je pred mikrofon povabil Vlado Motnikar.

Fotograf Damjan Švarc svoja dela z naslovom Kam in nazaj prav zdaj razstavlja v Kabinetu Umetnostne galerije Maribor. Avtor, ki poklicno deluje na področjih portretne, umetniške in arhitekturne fotografije, je tudi eden vrhunskih gledaliških fotografov, zato so razstavo pod kuratorskim očesom dramaturginje in teatrologinje Alje Predan pripravili v okviru letošnjega Borštnikovega srečanja. Švarc v razstavljenih delih pokaže svoj poglobljeni in analitični pristop, hkrati pa izčiščeno in hkrati kontrastno estetiko. Z avtorjem se je o njegovih ustvarjalnih začetkih ter razvoju pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.

Ivanka Mežan, nestorica slovenskega igralstva, je najnovejša prejemnica nagrade Ita Rina za življenjsko delo na področju avdiovizualne umetnosti. S svojo igralsko karizmo je zaznamovala 33 celovečernih in kratkih filmov ter več kot 50 televizijskih filmov, dram in nadaljevank. »Nagrada je priznanje njenemu 80-letnemu umetniškemu delu pri filmu in zahvala njeni profesionalnosti, čisti etični drži, toplini in srčnosti, s katerimi je presvetlila filmska platna in v nas prebudila večna vprašanja o človeku, umetnosti, ljubezni in svobodi,« je zapisano v utemeljitvi nagrade. Pogovor z Ivanko Mežan je leta 1996 posnel Metod Pevec.

Borštnikov prstan, najvišje slovensko priznanje za igralsko umetnost, letos prejme Branko Šturbej. Že dolgo je eden od nepogrešljivih igralskih stebrov repertoarja ne le ljubljanske Drame, temveč slovenskega dramskega gledališča v najširšem pomenu besede, so ob priznanju zapisali v njegovi domači gledališki hiši. Šturbejev opus je bogat in izjemno raznolik, zaznamujeta ga radovednost, razgledanost, delavnost in strast. Kot profesor dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Branko Šturbej svoje znanje in izkušnje posreduje mladim rodovom. Branka Šturbeja je pred mikrofon povabila Staša Grahek in ga najprej vprašala, kdaj je vedel, da bo postal igralec.


Oddajo je posnel Franci Moder.

Na fotografiji: Branko Šturbej, ob njem Igor Samobor, Janez Škof in Gregor Baković.
William Shakespeare: Kar hočete, Drama SNG Ljubljana, režija Janusz Kica.
Avtor fotografije: Peter Uhan.
https://www.drama.si/igralec/branko-sturbej/