73 episodes

O takšnih, ki ustvarjajo presežke ... in navdihe ... in predvsem strašno hude zgodbe.

Strašno hudi Klara Škrinjar, Maja Čakarić

    • Personal Journals

O takšnih, ki ustvarjajo presežke ... in navdihe ... in predvsem strašno hude zgodbe.

    049 Katjuša Kovačič

    049 Katjuša Kovačič

    Plesalka, akrobatka, igralka, capoeiristka, sinologinja

    Strašno huda Katjuša Kovačič s svojim telesom povezuje Brazilijo na enem koncu sveta in Kitajsko na drugem, vmes pa se razteguje še čez Slovenijo. A to ne pomeni, da je megalomansko bitje, ki bi lahko z obema rokama objelo ves planet. Čeprav v prenesenem pomenu to drži. 
    Katjuša je namreč akrobatka, igralka, capoeristka (zato Brazilija) in plesalka. Katjuša je tudi sinologinja (zato Kitajska), čeprav spoznavanje kitajskega jezika, kulture in družbe ne sodi neposredno k telesnemu izražanju.
    Drugače kot si predstavljamo sami, pa Katjuša ruši tudi našo predstavo, da lahko po svetu stopamo le z nogama. Kdor jo opazuje, si vsaj na njenem zgledu zlahka predstavlja, da so za gibanje po prostoru predvidene kar vse štiri okončine. 
    Če bi se v takšnem plavanjem po prostoru z vsemi štirimi preizkusili tudi sami, za nameček pa na svet gledali še z glavo navzdol, bi najbrž končali kot hobotnice z zavezanimi lovkami. A z vajo se daleč pride, ugotavlja Katjuša. To zelo dobro ve, saj vidi, kako se prvi obotavljivi koraki med treningi, ki jih vodi, spreminjajo v vešče gibe. Kaj kmalu lahko prav vsak leti po prostoru. Roko na srce, otroci prej kot odrasli.
    V kaj pa se Katjuša spremeni, ko zajame zalet in se vrže v prostor in kaj se zgodi, če telo le zaškriplje, zajavska in na svoj način pove, da ne zdrži več, prisluhnite v podkastu.

    • 20 min
    Simona Škrabec - posebna izdaja

    Simona Škrabec - posebna izdaja

    »To je najtežja stvar, ki jo lahko počneš v življenju. Zaradi tega, ker srečuješ samega sebe,« je o prevajanju lastnega literarnega prevenca Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami v podkastu povedala avtorica Simona Škrabec. Najprej je bil namreč objavljen v katalonščini.
    V katalonščini pa zato, ker avtorica živi vsaj dvojno življenje. Vrača se domov, v Slovenijo, a živi v Barceloni, kjer tudi dela, in sicer na tamkajšnji univerzi. Poleg tega Simona Škrabec piše eseje in prevaja. Prevaja veliko. Več kot 30 knjig je šlo čez njen prevajalski proces. 
    Dela slovenskih in srbskih avtorjev je zasidrala v katalonščino in španščino – denimo literaturo Draga Jančarja, Tomaža Šalamuna, Gorana Vojnovića, Svetlane Makarovič, Braneta Mozetiča – ali pa gre v obratno smer. V slovenščino je iz katalonščine prevedla recimo Mario-Mercè Marçal, Jaumeja Cabreéja, Mario Barbal, pa tudi sebe.
    Vračam se domov z obarvanimi rokami je zbirka stotih zapisov, večinoma krajših črtic, utrinkov, nekakšnih zgodbenih haikujev, ki se odpirajo v poglavjih o begih, vonjavah, mimikrijah in neravnovesjih našega sveta. In čeprav literarna oseba potuje, knjiga ni potopis, je tudi potovanje po sledeh najbolj raznolikih identitet. Razmišlja o svojih, a kaže tudi na naše.
    »Hitim na naslednje letalo. Potujem v vse te kraje, ampak nikoli ne pridem domov.« Prav možno je, da ti dve, na prvi pogled preprosti vsakdanji povedi, bralca ulovijo rahlo nepripravljenega, ko jih ozavesti. Potovanja, kakršna poznamo, so v zadnjem letu izginila z naših obzorij. Začasno, a vseeno so. 
    Se da pa na pot odriniti tudi drugače, čeprav brez nahrbtnika in letala, a vsaj s knjigo. In Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami bralce nato zapelje po vsem svetu.
    Zapelje pa tudi tako, da na takšnem potovanju niso sami. Osebo iz zapisov se da prijeti za roko in ji pustiti, da vodi po svojih poteh, zunanjih in notranjih, hkrati pa ohranja dovolj distance, da se ob njenih poteh bralec ali bralka spominjata tudi svojih.

    • 19 min
    Meta Kušar - posebna izdaja

    Meta Kušar - posebna izdaja

    Berite Meto Kušar. Napadeni boste.
    Cepetali boste.
    In globoko hvaležni boste 
    Za njeno Neznosnost.

    Tako je ob izidu pesniške zbirke Ljubljana pesnici in esejistki Meti Kušar zapisal Tomaž Šalamun. Ko se vržeš v njeno poezijo in njeno delo, veš, kaj je imel v mislih.
    Ni presenetljivo, da avtorica za seboj pušča dolge sledove. Njen zamah s peresom ni neopazen, površen ali medel, v poezijo se vrže vsa. “Lahko je naporno kot hoja ali tek, a je blazno v redu, ko to narediš,” pravi sama.
    In naredila je že veliko. Napisala je šest pesniških zbirk. Njena Ljubljana je denimo prevedena v angleščino, srbščino in poljščino. Druge zbirke so prevedene še v nizozemščino, hebrejščino in arabščino. Za zbirko Vrt je prejela Veronikino nagrado, za zbirko intervjujev in esejev Kaj je poetično ali ura ilegale pa Rožančevo nagrado.
    Po tej poti, naj bo na njej še tolikov slepih ulic ali ovir, ji je še vredno hoditi. Ne nazadnje ni užitka, ki bi bil večji in bi trajal dlje, kakor je ta, ko nekaj narediš dobro. Takšnim užitkom, je dobro slediti. Ni pa nujno, da izpod prstov vedno pride kaj dobrega. 
    Lahko pa dobro pride takrat, ko veš, kaj je treba storiti oziroma kako to zagrabiti. Vse se da, če imaš pravi prijem, pravi Meta Kušar. Pravi prijem pomeni, da veš, kako boš nekaj prikazal, da pri tem ne boš kopiral in delal kakor drugi in da ne boš prehitro zadovoljen z odgovori na težka vprašanja. Pa da boš pri tem lepo poslušal, kar ti srce govori, in tudi malo po svoje hodil. 
    Tukaj se približaš popolni svobodi. Ob ustvarjanju se lahko prav česar koli dotakneš in se pri tem ne ustavljaš, ko ugotoviš, da lahko ljudem pokažeš, kar ne vidijo, pa bi bilo prav, da bi.
    Zato obrnimo svoje oči tudi v poezijo Mete Kušar. V njej se skriva še najmanj en svet, ki se nam bo z veseljem pustil zbezati na plano. 
    Podkast Zamolčane zgodbe v sodelovanju z Miro, ženskim odborom slovenskega centra Pen, ustvarjava Maja Čakarič in Klara Škrinjar. Z Meto Kušar sem se pogovarjala Maja. V podkastu kukamo skozi okna, v dobesednem in prenesenem pomenu. Vstopamo v prostore in svetove, do katerih večinoma nimamo dostopa, in tako glasove ustvarjalcev, ki že dolgo soustvarjajo literarne pokrajine ter bogatijo naš družbeni prostor, prenašamo med vas.

    • 18 min
    Avgust Demšar - posebna izdaja

    Avgust Demšar - posebna izdaja

    »Nujno obvestilo: Zaradi umora današnji dogodek v Mestni knjižnici Kranj odpade.« Kogar je sporočilo zmrazilo, hitro pristavimo, da je povsem izmišljeno. Umora ni bilo. Dogodek smo seveda izpeljali.
    Še več, na njem se nam je pridružil Avgust Demšar, pisatelj, ki je svoje odmevne detektivske romane o primerih inšpektorja Vrenka pretopil tudi v čisto svežo TV serijo.
    Z njim se je v Mestni knjižnici Kranj pogovarjala novinarka Oštra, centra za preiskovalno novinarstvo v jadranski regiji, in avtorica podkasta Strašno hudi, Maja Čakarić. Pogovori so del projekta Literarno ozvezdje.
    —-
    Pogovor z Avgustom Demšarjem je bil posnet 10. februarja 2021 v Mestni knjižnici Kranj. Ogledate pa si ga lahko na tej povezavi.

    • 1 hr 4 min
    048 Hana Hawlina

    048 Hana Hawlina

    Znanstvenica, sociokulturna psihologinja

    Naši možgani prav radi naredijo kakšen kiks, drobno ali večjo napako. Se zgodi. Ne gre jim tega vedno zameriti. Če že poskušaš čevlje postaviti v hladilnik namesto v omaro, se lahko samo hahljaš sam pri sebi in se jim čudiš.
    Možgani so nedvomno vredni čudenja. So kot samosvoj planet, za katerega verjameš, da ga dobro poznaš, pa te redno preseneti tudi takrat, ko se sprehajaš po predelih, ki si jih že večkrat obiskal in se ti zdijo že uhojeni in znani. Njegove manj in bolj znane kotičke pri svojem raziskovalnem delu podrobneje spoznava tudi Hana Hawlina.
    Asistentki sociokulturne psihologije in doktorski študentki na švicarski univerzi Neuchatel so možgani odskočna deska v bazen, kjer sicer ni napihljivih igrač, je pa veliko možnosti za resno, a tudi igrivo preučevanje njihovih lastnosti in sposobnosti. Raziskuje, kakšne kognitivne bližnjice možgani ubirajo pri presojanju, kako tvorijo spomine, kakšno vlogo imajo pri tem naše izkušnje in vedenje … Sploh pa, kje je mesto za domišljijo, v kakšnih okoliščinah nastaja in kdaj jo sploh lahko ulovimo.
    V tem smislu je zanimivo prisluhniti tudi razmisleku, kako si naši možgani zamišljajo prihodnost. Hana se pri raziskovanju ne osredotoča le na naše možgane, njegove trike in sposobnosti, temveč tudi, kako si ne nazadnje prihodnost predstavlja več možganov, se pravi tista skupnost možganov, ki tvori družbo, prav tisto, katere člani smo in jo soustvarjamo.
    S Hano smo se v podkastu pogovarjali, kako se možgani trudijo razvozlati sedanjost in razmišljati več korakov naprej v nejasno prihodnost. Tema je toliko bolj zanimiva v tem času, ki ga je zaznamoval koronavirus z vsemi njegovimi zdravstvenimi, političnimi in družbenimi posledicami. Slabo leto že zdaj poskušamo osmišljati novo realnost, z njo pa tudi številne nove resnice in »resnice«; poskušamo, ker si jo tudi moramo. Nazaj se ne bomo vrnili.
    Kakšna ta pot bo, kakšne cilje imamo pred seboj posamezniki in družba, kako čvrsto verjamemo v prihodnost, vsa ta vprašanja si pri svojem raziskovalnem delu postavlja Hana, del odgovorov nanje pa odstira tudi v podkastu.

    • 33 min
    Jolka Milič - posebna izdaja

    Jolka Milič - posebna izdaja

    Jolka Milič je strastna in obenem še navihana opazovalka sveta in življenja v njem. Vsakič, ko njeno ime zagledaš v pismih bralcev, je jasno, da bo branje zabavno, njena poanta tehtna, pa še koga bo špiknila zraven. 
    Toda njeno ime se še pogosteje pojavi zapisano v knjigah, kjer  je podpisana kot prevajalka – zlasti italijanskih pesnikov. 
    Danes, v svojem 95. letu, še vedno prevaja: špansko, francosko in italijansko poezijo v slovenščino in slovensko poezijo v italijanščino. Včasih dela tako dolgo v noč, da že skoraj sliši prvo petelinje kikirikanje. 
    Pridružite se nam na obisku pri prevajalki Jolki Milič. Prostora je dovolj za vse. Vstopite z nami v njeno stanovanje, kjer takoj postane jasno, kako je živeti v dobri družb knjig, čeprav bi se prav lahko zgodilo, da ne bi bilo tako, in ne samo zato, ker Jolka najprej sploh ni želela brati. 
    Zakaj pa sploh bi brala? 
    Zakaj, ji je postalo jasno, ko sta nekoč s sestro skozi okno gledali onemoglega konja. Sama je videla le staro žival na cesti in voziček ob njem, sestra pa prelepega lipicanca, ob katerem stoji še prekrasna kočija. 
    Jolka ima, kot bo slišati v podkastu, vedno drugačne načrte, ampak jo življenje kar naprej rado zvleče na pot literature. Pa saj ni razloga, da bi se temu upirala. Kako je od branja prestopila k prevajanju, kako so odmevali njeni zapiski Jezne gospodinje iz Sežane, in zakaj ni prav nobenega razloga, da bi delo opustila? Prisluhnite podkastu Zamolčane zgodbe z Jolko Milič.   
    V podkastu Zamolčane zgodbe, ki ga v sodelovanju z Miro, ženskim odborom Slovenskega centra Pen, ustvarjava Maja Čakarić in Klara Škrinjar, kukamo skozi okna. V dobesednem in prenesenem pomenu. Vstopamo v prostore in svetove, do katerih večinoma nimamo dostopa, in tako glasove ustvarjalcev, ki že dolgo dejavno soustvarjajo literarne pokrajine ter bogatijo naš družbeni prostor prenašamo med poslušalce in bralce.

    • 27 min

Top Podcasts In Personal Journals

Listeners Also Subscribed To