Ambulanta 202 RTVSLO – Val 202

Kako v domačem okolju prepoznati težave otrok, ki so posledica stresa, kako ukrepati, da ne obremenijo njihovega duševnega zdravja in kako opremiti otroka, da bo stresne dogodke prepoznal in se znal odzvati nanje? V drugem delu nove serije Na podstrešju se pogovorjamo s psihiatrinjo Mojco Zvezdano Dernovšek.

Psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek: Tudi otroci in mladostniki so izgoreli. Zaradi preveč dobrega, ne zaradi preveč slabega.
Kako v domačem okolju prepoznati otrokove težave, ki so posledica stresa, kako ukrepati, da ne obremenijo njihovega duševnega zdravja, in kako opremiti otroka, da bo prepoznal stresne dogodke in se znal odzvati nanje? Telo je treba znati poslušati in brati, kaj sporoča, pove psihiatrinja dr. Mojca Zvezdana Dernovšek.
"Pri otrocih in mladostnikih se bo stres v večini primerov kazal s telesom; ponavljanje nekih določenih simptomov, ki jih ne najdemo v bolezni. To nam da misliti, da je v igri nekaj drugega. Hkrati je naloga odraslih, da otroka učimo. Ne le lepih manir in pridnosti, ampak tudi zdravega odnosa do sebe."
Buren stresni odziv je neškodljiv in popolnoma normalen, lahko je neprijeten, a nam ne bo škodil. "Problem pa je droben, vsakodnevni stres, ki nas po malem najeda in se ga niti ne zavedamo. Velik stresni odziv ima v sebi gumb za izklop, ko se izčrpamo, se tako tudi resetiramo. Pri drobnem stresu, ki se nalaga, ni gumba za resetiranje, to moramo storiti načrtno, tako da se spravimo v prijeten stres."
Otroci se odzivov na okolico šele učijo in njihova koža še ni utrjena tako kot podplat. Problem se lahko pojavi, ko nekdo odrašča v mehkem okolju. Ta človek si ne bo nabral izkušenj in koža se mu ne bo utrdila. Kdaj prepoznati, da si je otrok preveč naložil? 
"Če ga neka dejavnost neha veseliti in mu postane breme, je to že znak za alarm. Drugo je, da ima prost vikend in se ne spočije. Ne glede na to, da se je čez vikend ukvarjal s finimi stvarmi, ki ga veselijo, ugotovi, da je v ponedeljek njegova baterija le nekje na tri četrt."
Kadar se telo ne zna odzvati spontano, mu pomagamo, pove dr. Mojca Zvezdana Dernovšek. Lahko se odpravimo na sprehod, si privoščimo masažo, stres odženemo z boksom, pomivamo posodo. Sproščanja se je treba naučiti. "Za preganjanje depresije in tesnobe je treba narediti nekje 12.000 korakov. A to je treba početi stalno."
Na telefon si lahko nastavimo opomnike, da se vsako uro pretegnemo, zazehamo, se malo stresemo. Kakšne pa so hitre sprostitvene tehnike? Zakaj in kdaj naj dihamo? Zakaj nam bo to pomagalo?
"Temu rečejo prizemljitev, enostavno, da se postaviš, da si tukaj in zdaj. To je treba početi tri mesece, ne le dvakrat. Tako bomo zmanjšali podpražni stres in bomo učinkoviti. Tako lahko zvozimo dan, tudi ko je zelo napet."

V novi seriji oddaj Na podstrešju se bomo zadržali med čustvenimi in duševnimi stiskami otrok in mladostnikov. Kako zgraditi podporno, varno družinsko okolje in ustvariti temelje za zdrav čustven razvoj otroka ter zmanjšati tveganje za razvoj vedenjskih in duševnih težav? Kako opremiti otroka, da se razvije v funkcionalno osebo z zdravo samopodobo? Danila Hradil Kuplen gosti kliničnega psihologa dr. Aleksandra Zadela.Kako zgraditi podporno, varno družinsko okolje in ustvariti temelje za zdrav čustven razvoj otroka ter zmanjšati tveganje za razvoj vedenjskih in duševnih težav?
Kako opremiti otroka, da se razvije v funkcionalno osebo z zdravo samopodobo? Če želite ustariti varno okolje, otroka, ki joka, objemite in bodite tiho. Šele potem začnite postavljati vprašnja.
"Varno okolje ni tisto, v katerem nekdo nekaj dopoveduje in otroku predlaga kup rešitev. V varnem okolju otroku dopustimo, da je v stiski, da jo izrazi in da je ne kritiziramo." – dr. Aleksander Zadel, klinični psiholog
Najpogostejše vedenje, ki ga dr. Zadel zaznava pri starših, je dajanje nasvetov na podlagi njihovih izkušenj in njihovega pogleda na svet.
"Ena od najhujših stvari, ki jo lahko rečemo otroku, je: 'Jaz vem, da ti to zmoreš, to bi ti lahko.' Kot da bi bili odrasli ves čas stoodstotni, da ves čas svoje obveznosti opravljamo na vrhuncu svojih zmogljivosti. Starši smo sprejeli misel, da je otrok naš projekt."  
Starši zmotno mislijo, da so ne le soodgovorni, ampak odgovorni za uspeh svojega otroka, da so otroci njihov projekt in da je od njihovega angažmaja, prisile in nadzora nad otrokom odvisen njegov uspeh, njegova sreča, vse prihodnje službe in napredek, ugotavlja dr. Zadel.
"Tako se gradi zid med starši in otroki. Takrat ko bi bilo najbolj potrebno, da bi bili starši in otroci povezani, ko otroku morda zdrsne in potrebuje nekoga, s komer je čustveno, pristno, ne prijateljsko povezan."
Otrok svojih resničnih stisk ne upa zaupati staršem, ki pri njem iščejo perfekcijo. Kako razviti zdravo samopodobo, da se zmoremo spoprijeti z različnimi izzivi? 
"Zdrava samopodoba je tudi dvom, to, da jaz pri svojih letih dvomim v sebe in si rečem, da ne vem, če bom to zmogel. Meni čisto nič ne pomaga, če mi deset ljudi reče: 'Ne, pa saj ti vedno narediš super.' Pomagal mi bo tisti, ki me bo vprašal, od kod izvira moj dvom."

Kako prepoznati vedenja, ki so povezana z odklanjanjem šole in kako otroku pomagati v čustvenih stiskah, ki se odražajo kot anksioznost, depresivnost, izbruhi trme in besa?

Kako prepoznati vedenja, ki so povezana z odklanjanjem šole, in kako otroku pomagati v čustvenih stiskah, ki se kažejo kot anksioznost, depresivnost, izbruhi trme in besa?
Otrok, ki odklanja šolo zaradi čustvenih dejavnikov, svoj strah sprva kaže z jutranjo počasnostjo, bolečinami v trebuhu, tudi s slabim počutjem, če se stiska krepi, se temu pridružijo še siloviti izbruhi jeze, besa in trme. Starši, ki otroku skušajo stisko olajšati, jo lahko nevede poglobijo, poudarja klinični psiholog dr. Peter Janjušević.
"Naravni odziv staršev je otroku pomagati, a kadar mu omogočijo izogib težavi, ki v njem zbuja strah, nehote naredijo veliko napako. Otroka je seveda treba podpreti in razumeti, a ga tudi spodbuditi, da se s težavo, ki v njem vzbuja anksioznost, spopade."
Tudi anksioznost je lahko razlog, zaradi katere otrok odklanja šolo, a se prav ta krepi, ko se otrok šoli izogne. Duševne motnje, ki se lahko razvijejo, kadar otrok, mladostnik odklanja šolo zaradi čustvenih dejavnikov, so v veliki meri obvladljive, če jih pravočasno zaznamo.
Priročnika o pomoči pri odklanjanju šole Moj otrok noče v šolo
Odklanjanje šole – preprečevanje, prepoznavanje in pomoč
 

Pandemija in razmere v družbi poglabljajo duševne stiske. Posebej pri mladostnikih utegnejo biti hujša težava, saj za svoj razvoj potrebuejojo občutek pripadnosti, ki pa ga dobijo s socialno interakcijo. Navajeni so bili, da pripadajo svojemu krogu vrstnikov, da so se lahko družili in dobivali nove izkušnje. Te so jim zdaj omejene, opozarja klinični psiholog dr. Tristan Rigler.






Mladostniki in starši ne govorijo istega jezika. 'Daj mi mir' je v veliki meri treba upoštevati, ampak včasih lahko pomeni nekaj drugega. Treba je razumeti čustva v ozadju, motiv, zakaj se to dogaja, in se ne osredotočiti na jezik, ker lahko pride do šuma v komunikaciji. Mladostniki potrebujejo ljubezen, a njihov način izkazovanja čustev je popolnoma drugačen kot v zgodnjem otroštvu.

dr. Tristan Rigler

Pomembno je, da starši mladostnikom omogočijo soodločanje v družini, da lahko prispevajo določene besede k družinski dinamiki in skupnemu dogovoru. 



Dobra novica za starše je, da najbolj poznajo svojega otroka. Vedo, kako se odzvati. Čeprav se je mladostništvo spremenilo, je to še vedno isti otrok. Spodbujam starše, da so osredotočeni na otrokovo bistvo. Tako bodo lažje prepoznali njegova čustva.

Psiholog Aleksander Zadel o šolskem letu, ki ga je zaznamovala pandemija. Kako ocene, učni uspeh in sporočila učiteljev vplivajo na samopodobo tistih, ki se šolajo? Kako se nanje odzivajo učenci in kako njihovi starši?






Ob vrnitvi v šole so se vsem stiskam zaradi vrnitve pridružile tudi stiske ob takojšnjem ocenjevanju. Resna težava današnjega dne je, da imamo odličnjake, ki padejo v depresijo, če ne dosegajo vedno najvišje postavljenih ciljev in ne zadostijo vedno perfekcionizmu. "Odrasli smo strokovnjaki v postavljanju nerazumnih kriterijev," opozori dr. Aleksander Zadel. Naključna spraševanja, ki so v šolah še ostanek starih časov, ko so s tem učitelji pridobivali avtoriteto in moč, otrokom predstavljajo velik stres. Lastna pričakovanja, ki jih imajo starši do svojih otrok, so obremenjujoča, treba pa se je zavedati tudi, da nobena pot ni premočrtna.



Bistveno je, da se z otrokom pogovarjamo, zakaj je prišel do določene ocene. Pomemben je pogovor o kontekstu, potem bo otrok znal sam razumeti, zakaj je prejel določeno oceno, in zanjo tudi sprejel odgovornost.

dr. Aleksander Zadel

 

S psihologom Aleksandrom Zadelom o vzdrževanju ravnovesja v zahtevnih časih.




Življenje je kdaj tudi zahtevno, spremenjene razmere od nas zahtevajo prilagoditve in kriza pokaže, kako smo opremljeni za spoprijemanje s spremembami. Kaj je ključno, da tudi v zahtevnih časih ostanemo funkcionalni?


"Od rojstva smo navajeni, da je treba vzdrževati ravnovesje, ampak pri nekaterih stvareh včasih postane samoumevno, da ravnovesje dosežemo na zelo preprost način. In potem če se v naših rutinah kar koli spremeni, pride do nezadovljstva."


 

O tem nas je poučil dr. Aleksander Zadel, ki kot psiholog ljudi uči, kako lahko kljub čustvom, ki jih imajo, izberejo vedenje, ki bo vplivalo na njihovo čustvovanje in počutje.


"Nič ni narobe, če obupuješ ob izgubi službe ali ob policijski uri. To je normalno, nekaj si izgubil, nekaj te moti. A vendar funkcionalen človek načrtuje svoja vedenja, da bo kljub slabemu počutju nekaj storil, počel nekaj ustvarjalnega in da bo vplival na svoje ravnovesje. Delal na tem, kako se bo v prihodnje počutil."


 

"Če človek vidi, da je sam odgovoren, da v določenih okoliščinah začne sprejemati kakovostne odločitve, potem lahko energijo, ki se v njem kopiči, spremeni v kreativnost. V to, da lahko reši svojo situacijo. Če je nemočen in nima teh vedenj, se nezadovoljstvo samo povečuje, tako se začne agresivnost obračati proti njemu ali proti drugim, saj se ta energija mora nekje sprostiti, " še dodaja.

Prepričan je tudi, da večina otrok in mladostnikov zaradi epidemije ne bo občutila resnih obremenilnih posedic. A opozarja, da je treba biti izjemno pozoren na ranljive otroke, na tiste, ki so imeli težave že pred epidemijo. Od vsakega od nas je odvisno, kako jim bomo pomagali, saj bo sistem v teh časih marsikoga spregledal. O tem tudi na Valu 202 prihodnji četrtek.