Ocene RTVSLO – Ars

Piše: Sanja Podržaj,
bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič.

Nina Kremžar se je leta 2019 s pesmimi predstavila v prvencu Dostop na odprto morje, zdaj pa je izšla še njena prva zbirka kratke proze Opazovalnica. V njej nas vabi, da se skupaj z njo povzpnemo na razgledišče in si z daljnogledom približamo štiriindvajset izsekov iz življenja njenih junakov in junakinj. običajnih posameznikov in posameznic. Vsi so nekako ujeti – nekateri v odnosih in vlogah, ki jih igrajo, drugi v preteklosti in spominih, spet tretji v vedenjskih vzorcih. Beremo na primer o neizpolnjenih partnerskih in družinskih razmerjih, v katerih ostaja veliko neizrečenega, ter o ljudeh, ki se tako zelo oklepajo preteklosti, da v sedanjosti praktično ne živijo več; pa o takšnih, ki se zavedajo zgrešenosti svojih dejanj, a se kljub temu ne morejo ustaviti. Pripovedi preigravajo eksistencialne teme o bivanju in minevanju, smrti in izgubi, žalovanju, spominu in preteklosti, hrepenenju in prihodnosti.
Najpogostejši motiv je soočenje z izgubo, zaradi katere se liki in likinje zataknejo nekje v preteklosti in se ne zmorejo premakniti naprej. S tem odpre že prva zgodba Bela gradnja, v kateri protagonistki umre partner, s katerim je začela graditi življenje. V njej je polno obžalovanja, da se zaradi strahu pred izgubo hiše ni mogla zares udomačiti v njej, nazadnje pa je izgubila tistega, ki je bil njen pravi dom. Vendar pa ima izguba poleg smrti še druge obraze. V zgodbi April oče z leti vse bolj izgublja hčer in ko se nazadnje zopet zbližata, spozna, da je izgubil priložnost za spremembo. Kakor je bežal njegov oče, je bežal sam in sedaj lahko samo nemo opazuje, kako beži tudi njegova hči: »V tem trenutku ni nobenih idealov, nobenih zamer. Samo ona in jaz, dva človeka, ki sva si preveč podobna. In prvič se mi zazdi, da je prav, da oba molčiva.«
Simona v zgodbi Agorafobija je izgubila nekaj, česar pravzaprav nikdar ni imela, s tem pa tudi možnost polnokrvnega življenja, saj se je omejila na varno notranjost doma. Tam čaka in skozi zastrto okno opazuje, kdaj se bo vrnila njena mladostna prijateljica, prva in edina ljubezen. Le ona bi jo namreč lahko spravila iz te pasivnosti. Boleča je tudi izguba bližnjega zaradi odvisnosti, ki kot črn oblak visi nad družino v dveh povezanih zgodbah Bi kdo še? in Dediščina. Potem pa je tu še zgodba Zajtrk, v kateri je predstavljena izguba duševnega zdravja, saj se v protagonistu vedno znova pojavljajo glasovi, ki mu jemljejo avtonomijo, dokler ne postane ujetnik svojih misli.
Odraslost je še ena stvar, ki teži junake in junakinje zbirke Opazovalnica. Oče v zgodbi April se v novi vlogi in odgovornosti, ki ji pripada, ne znajde: »Odrasli? Komu lažem? Še nikoli v življenju se nisem počutil odraslega. /…/ Kako se je to zgodilo? Enkrat se obrneš in skrbeti moraš za nekoga, čeprav do zdaj nisi znal niti zase.«
Tudi pripovedovalec zgodbe Midva v enem samem dolgem izdihu brez končnih ločil razmišlja o trenutku, ko odrasteš in se postaraš. Ugotovi, da »tak trenutek ne obstaja, ker te noben dogodek, ne prvo stanovanje, ne poroka, ne rojstvo otroka, zares ne potisne v odraslost, postopek je dolgotrajen in neopazen« Nenadoma, še sam ne veš kdaj, se znajdeš v novi preobleki – nekaterim v njej uspe nadaljevati življenje, drugim pa pomeni zgolj ječo.
Omenimo še zgodbe, ki motivno-tematsko izstopajo: Lovišče, Prebujanje in O teži človeka. V prvi lovec razmišlja o ubijanju iz oddaljenosti in z višine opazovalnice: »Ne igram se boga, le z nogami rad bingljam nad breznom. Edino tako, ko življenje čaka za mojim hrbtom, ko strmim nekam navzdol, se zavedam, da obstaja in da sem del njega.«
Zgodba Prebujanje meji na pravljično pripoved, saj ustvari mistično atmosfero otroštva v idiličnem okolju pri skrivnostni Mari, ki se konča s prisilnim odhodom pripovedovalca v mesto, v svet odraslih. V fantastični zgodbi O teži človeka pa spregovo

Piše Žiga Valetič,
bere Igor Velše.

Tako kot film se tudi slovenski strip bolj pogosto kot v drugih deželah napaja v literaturi. Kar ni nujno slabo – zakaj bi si namreč risarke in risarji morali vsakič sami izmišljati zgodbe, če pa so za razvijanje idej in pripovedništvo poklicani tudi pisateljice in pisatelji? Prenosov zgodb, romanov in poezije v stripovsko formo je bilo v zadnjih dvajsetih letih veliko. Ustripljeni so bili na primer Butalci in več Cankarjevih zgodb, po en roman Ivana Tavčarja in Frana Saleškega Finžgarja, potopisni utrinki Evalda Flisarja, drama Simone Semenič, za polna albuma zgodb Mihe Mazzinija in Vinka Möderndorferja, iz svetovne književnosti pa so nekateri striparji predelali Orwella, Dostojevskega, Shakespeara in Novo zavezo Svetega pisma. Najbolj aktualen projekt te vrste je Strip preobrazbe. Posamezne zgodbe so vsak mesec izhajale v reviji, nato pa se je pot zaokrožila z izdajo obsežne knjige, v kateri je zbranih enajst stripov. Format lično oblikovane šivane brošure z zavihki je priročen – bliže manjšim kot pa velikim albumskim formatom. Vsak prispevek ima svoj likovni slog, kadriranje, črke, žanr in sporočilo.
Blaž Kutin in Martin Ramoveš nas v zgodbi Nedeljsko kosilo zapeljeta z nadrealizmom. Starša silita sina edinca, da bi končno začel malo več jesti, a korak za korakom se kosilo sprevrača v orgijo žretja vsega živega in neživega. Sprva se zdi, da je ta ludizem namenjen le sebi, ampak zgodba se zaključi s prepričljivo metaforo o odraščanju in družinskih odnosih.
Tudi pisateljica Zarja Vršič in likovnik Andrej Štular, ki ga poznamo po intuitivno-eksperimentalnem kolažiranju, sta v zaključku zgodbe Kozjeglavka nadrealistična. Zgodba se vrti okoli šolskega telovadnega orodja, kjer skrčke in raznožke ob skokih čez kozo dobijo nenavadno spodbudo nepriljubljene učiteljice. Ampak Štular k delu pristopa interpretativno in si jemlje svobodo, ki vsakič pripelje do česa novega.
Tomo Podstenšek in Jakob Klemenčič sta v Hiši na hribu naredila korak od ljudskih vraž k nadnaravnemu. Mož in žena v zrelih letih se iz bloka preselita v podeželsko hišo, nepremičninska agentka pa jima zaupa, da je cena hiše nizka tudi zato, ker je v njej živela ženska, ki so jo imeli za čarovnico in je umrla nasilne smrti. Klemenčič vzpostavi klasičen način stripovskega pripovedovanja z elementi, ki nas takoj posrkajo v zgodbo in nas ne izpustijo več.
Nejc Gazvoda in Matej Kocjan vzpostavljata distopičen svet v zgodbi z naslovom Birokracija. Že smo v žanru znanstvene-fantastike, ki se meša s socialnim eksistencializmom in kiber-pankovsko estetiko. Nekoliko daljšo pripoved je treba brati večkrat, da bi izluščili vse njene plasti. Dogodke v sedanjosti pojasnjuje vračanje v preteklost, na koncu pa gre tudi za ljubezensko in medgeneracijsko tragedijo.
Tanja Komadina in Igor Šinkovec sta v zgodbi Vesne Lemaić Stik poskrbela za udarec realizma. Kljub številnim jezikom, ki jih govorijo turisti na idilični peščeni plaži, vse skupaj deluje kot brezbesedni pripetljaj. Ključno, kar se zgodi na živahni obali, je namreč pristanek nenavadnega čolna, iz katerega se nemo izkrcajo potnice in potniki, stečejo na celino, za seboj pa pustijo le stopinje. Brez dodatnih komentarjev, na začudenje vseh prisotnih.
Primož Krašna je pripoved Mihe Mazzinija Revolucionar upodobil tako, da jo je ilustriral. Strani so še vedno razdeljene na okvirčke, ni pa govornih oblačkov in običajne dinamike, ki jo prinesejo dialogi. Vodi nas naracija ostarelega gospoda, ki je po ponesrečenem sinu podedoval ogromno bogastvo, zdaj pa se mu zdi, da je našel način, kako s tem denarjem spremeniti družbo.
Morda najbolj abstraktno zgodbo sta zasnovala Andrej Tomažin in Matej Stupica. Govorita o Drugem letu popolne fragmentacije, o totalitarni Novi Ljubljani, ki se vzpostavlja in ponovno razpada po veliki vojni. Srhljivi futurizem na ravni podob ostaja podoben dana

Piše Ifigenija Simonović,
bereta Bernard Stramič in Eva Longyka Marušič.

Moj jezik v tvojih besedah ali La mia lingua nelle tue parole je naslov dvojezične pesniške zbirke, pesniškega prvenca Marianna Deganutti, ki je izšel pri založbi Mladika v Trstu. Marianna Deganutti je doktorica literarnih znanosti, ki je študirala v Italiji in Angliji, zadnje čase pa živi v Nemčiji. Napisala je dva romana v italijanščini. V esejistično znanstvenih knjigah in razpravah preučuje pisatelje z obmejnih področij, na primer Fulvia Tomizzo, Itala Sveva, Borisa Pahorja, Claudia Magrisa, tudi Jamesa Joycea, ki je bival v Trstu. O "zamejskosti" ali "zamejenosti" ali "tujosti" lahko piše tako rekoč iz prve roke, saj je "brezdomnost" v zgodovinskem, jezikovnem in geografskem pomenu izkusila sama, ko se je že kot študentka podala s podeželja v Trst, od tam pa na študij v tujino. Slovenščino je študirala kot drugi jezik v Ljubljani.
S pesniško zbirko Moj jezik v tvojih besedah je vstopila v okruške izginjajočega jezika svojih prednikov, ki so živeli nedaleč od Čedada in Kanala ob Soči. Jezik ji je domač zaradi babice, usodo beneških Slovencev pa pozna iz izpričanih ran, ki jih je njenim prednikom prizadejal italijanski fašizem. Prebivalce beneške pokrajine so, podobno kot Slovence na Primorskem, v Istri in Reziji, zaznamovali prisilno izseljevanje, italijanizacija, ošabno, brezčutno začrtane meje, pa tudi hudourniki, reke, gore, ki so jih na naraven način omejevale. V pesmi z naslovom Domov pesnica slikovito opiše, kaj ji je ostalo od družinske zapuščine: "vrnila si se domov / štirje kamni v gozdu / kolovoz / blizu potoka / ki se spušča po pobočju / med hrasti in leskami / ki se rojevajo, rastejo in umirajo / tudi oni / brez premora." S to podobo štirih mejnikov zapuščenega doma pesnica sprejme minevanje kot del naravnega procesa. Čas ni zacelil ran, sledi niso izginile, a minil je čas za obtoževanje. Iz ene same nepozabljene besede je mogoče znova prebuditi jezik, ki že stoletje izumira. Čustva in spomini so neuničljivi. Babičina beseda, kot seme položena v spomin vnukinje, nenadoma vznikne in na novo zaživi v povezavah z besedami iz drugih jezikov, drugih krajev, drugih časov. Odkrivanje pozabljenih besed ni melanholično, zato so pesmi mehke, nežne in svetle, celo radostne. Tako so na primer špageti v mrzli Ljubljani ob spominu na babičino besedo pašta nenadoma sladki: "tvojo sladko pašto / ponovno odkrijem / po tridesetih letih / v hladni ljubljanski noči / medtem ko leden dež / zunaj trka na okno."
Zbirka pesmi Marianne Deganutti Moj jezik v tvojih besedah je razdeljena na pet sklopov: Meja, Odhod, Medve, Izgubljene besede in Zopet najdene besede. Vsebinsko so nanizani kot postaje na poti h koreninam. Govoriti prepozno je bolje kakor opustiti besede. Jezik beneških Slovencev ni iz jezikovnih posebnosti kakega drugega jezika, temveč je vanj vgneteno v vse, iz česar beneški Slovenci so. Babičine besede niso le v pesničinem vkopanem spominu, nima jih le v krvi in kosteh, temveč ždijo v zvokih, barvi in vonju Benečije. Marianna Deganutti bi lahko pesnila v italijanščini, nemščini ali angleščini, v jezikih dežel, kjer je živela, študirala, delala, a se je odločila za slovenski jezik, ki ga zaradi babičine ljubezni najgloblje občuti. Samo ta jezik ji ne more pobegniti, samo ta jezik je zares v sami srži njene biti, kot na primer v pesmi Etimologije: "iskala sem te naše besede / in našla sem jih, ko je / roka šla čez jesensko listje / in sem vonjala zorano zemljo / našla sem jih / v šelestenju rahlo valovite trave / v dežju / ki se vrtinči v mlakuži / v brenčanju čebele / ki se potaplja v sivko."
Vse pesmi v zbirki Marianne Deganutti Moj jezik v tvojih besedah so natisnjene v slovenskem in italijanskem jeziku. Pesnica v izbornem jeziku neposredno in brez privzdignjenega prsta sporoča, da materin jezik ni nekaj samoumevnega, nakazuje smisel in l

V postapokaliptičnem puščavskem svetu se preživela plemena borijo za obstoj. Ko skupina motoristov odkrije zeleno Deželo obilja, kjer skrito in kot je videti zelo trajnostno živi miroljubna skupnost, jim hočeta spretna deklica Furiosa in njena mati preprečiti, da bi razširili dragocene podatke o njihovi lokaciji. Toda obe zajamejo – mamo ubijejo, Furioso pa ugrabi nasilni poglavar Dementus, ki si želi prevlado nad sosednjimi skupnostmi. Furiosa je udeležena v različnih spopadih med plemeni, obenem pa odrašča v odlično cestno bojevnico, ki išče načine za pot nazaj domov.
Furiosa: del sage Pobesneli Max je nadaljevanje in hkrati predzgodba filma Pobesneli Max: Cesta besa izpred desetih let oziroma peti del franšize, za krmilom katere je še vedno avstralski režiser, veteran George Miller. Film, ki je bil premierno predstavljen na letošnjem festivalu v Cannesu, bo neizogibno deležen primerjav s predhodniki. Naletel je sicer na večinoma navdušujoče odzive, a sam ga ocenjujem z mešanimi občutki.
Anya Taylor-Joy je v prvem filmu iz sage, v katerem se sam Pobesneli Max sploh ne pojavi, prevzela žezlo od svoje starejše različice Charlize Theron, ki je s svojim izjemnim nastopom prinesla novo energijo v franšizo. Z nosilno vlogo, kjer v dveinpolurnem filmu ne izgovori več kot 30 stavkov, je naredila, kar je lahko. Seveda ni prav nič narobe z redkobesednimi, lakoničnimi liki – zgodovina akcijskega filma jih je polna in nenazadnje je tak tudi sam Max Rockatansky. Težava je v tem, da so drugi liki precej čvekavi – še posebej osrednji negativec Dementus, ki ga karikirano odigra Chris Hemsworth – in pojasnjujejo tisto, kar bi lahko pokazali. Zaradi tega je v filmu kar nekaj prostega teka, hkrati pa se zdi nekako preveč polikan; zaradi ukvarjanja s podrobnostmi na posameznih drevesih so ustvarjalci izgubili pregled na gozdom, in s tem se je razblinila precejšnja mera tiste surove, nizkoproračunske energije, zaradi katere je bil Pobesneli Max leta 1979 tako prelomno delo. Čeprav je film še vedno poln osupljivih akcijskih pregonov, vratolomnih kaskaderskih prizorov in za oko zanimivih scenografskih in kostumografskih rešitev, ne bi škodilo, če bi bil scenarij nekoliko bolj – recimo temu – zgoščen.
Nam je pa fantazijski postapokaliptični svet, ki ga prikazuje Furiosa, bližje, kot se zdi na prvi pogled. Odvija se tiha bitka za dobrine, kot so voda, nafta, hrana, zanimivo je tudi prikazano razmerje med gospodarstvom in vojno. A kaj, ko vse te teme lahko spremljamo že v večernih televizijskih poročilih, tako rekoč v živo in nič manj brutalno kot na velikem platnu ...

Piše Marija Švajncer.
bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.

Andrej Ule, eden najvidnejših sodobnih slovenskih filozofov, je velik erudit, saj je diplomiral iz tehnične matematike, doktoriral pa s temo iz sodobne logike. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je vrsto let predaval logiko, analitično filozofijo in teorijo znanosti ter pomembno vplival na vednost in miselno širino bodočih slovenskih filozofinj in filozofov. Ukvarja se z modalno in epistemološko logiko, analitično filozofijo jezika in logično kritiko argumentov, hkrati pa je velik poznavalec vzhodne filozofske tradicije, zlasti indijske in kitajske.
V delu O naravi duha se vsebinsko in problemsko loteva vprašanj o naravi duha in se dokoplje tako do filozofskih kot do znanstveno utemeljenih ugotovitev. Čeprav v knjigi prevladujejo filozofski odgovori, bi jo bilo mogoče imeti za interdisciplinarno študijo, saj se teoretik ukvarja tudi z dognanji kvantne fizike, zanj temelja vsega naravoslovja. Pri tem je inovativen, saj na novo razmišlja o treh ravneh kvantnomehanske potencialnosti – latenci, potenci in aktualizaciji. Njegova metoda je takšna, da pri zastavljanju vprašanj in iskanju odgovorov opozarja na spoznanja pomembnih filozofov in drugih mislecev iz preteklosti in sedanjih proučevalcev problematike. Knjiga je vsebinsko in informativno tako bogata, da bi jo bilo mogoče uporabljati tudi kot študijsko gradivo. Avtor navaja, kako se posamezni pisci odzivajo drug na drugega, pri tem izraža lastno mnenje, strinjanje ali zavračanje, in spodbuja zanimanje za odprta in nerešena vprašanja. Je kritičen, vendar strpen in dobronameren. Na življenjska in družbena vprašanja aplicira bogato epistemološko in logično besedišče. Branje tega v lepem jeziku in izbranem slogu napisanega tehtnega dela zaradi zgoščenosti in nakopičenega védenja zahteva zbranost, primerno pozornost in najbrž tudi kar nekaj filozofske izobrazbe.
Andrej Ule na začetku knjige O naravi duha sporoča, da v svoji želi ponuditi vpogled v nekatere zagate glede pojmovanja duha v sodobni zahodni kulturi in svojo osnovno zamisel o mogočem izhodu iz te zagate. Prepričan je, da je temeljna kvaliteta človeške bitnosti človeški duh, pojmovan kot nenehno razvijajoč se sklop potencialov za bivanje človeka kot zavestno in družbeno odgovornega bitja ter kot sklop pomenljivih udejanjanj teh potencialov. Filozof pravi: "Kakorkoli že, razmišljanje o naravi duha zame ni le teoretsko, pojmovno, jezikovnoanalitično početje, ampak me tudi osebno in eksistencialno prizadeva. Že odkar se dejavneje ukvarjam s filozofijo, to je dobrih petdeset let, me namreč spremlja posebna oblika zavedanja samega sebe in življenjskih okoliščin, ki me obenem usmerja v svet in samega sebe."
Knjiga je nastala, priznava, kot neke vrste zapis s potovanja v globino in širino duha. Odgovori so vedno zelo prijazni, občuti jih celo kot ljubeče nežne. Čeprav so kdaj pa kdaj rahlo ironični, pripomni, se nikoli ne zgodi, da bi bili odrezavi.
Avtor je terminološko nadvse natančen, njegove definicije pojmov so povedno zgovorne in koherentne. Pozornost namenja tudi etimološkim vidikom in pojasnitvam konceptov v različnih jezikih. Naslove in sintagme prevaja v slovenski jezik ter uporablja ženski in moški spol. Pozornost namenja tudi prispevkom nekaterih filozofinj, med njimi Susan Blackmore, Hilde D. Oakeley in Barbare Vetter.
Ule se vedno znova vrača k Heglovi filozofiji, saj jo ima za teoretsko najbolj izdelano metafiziko duha, takšno, v kateri je duh razumljen kot nadosebni absolut, enotnost forme in vsebine ter enotnost možnosti in dejanskosti. A do Heglove filozofije seveda ohranja primerno kritičnost.
Filozof opravi poglobljen historiat pojma duha – od antičnih časov in vzhodnih, se pravi indijskih in kitajskih filozofskih tradicij pa vse do današnjega premisleka o tem pojmu. Poglablja se v najnovejša dela v svetovni filozofski produkciji. Vznemirja ga Wittg

Piše Miša Gams,
bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič.

Laura Buzeti prihaja iz Bakovcev in je študentka podiplomskega študija psihologije v Mariboru. Roman Posuj se s pepelom vaših očetov je napisala v obdobju karantene ter ga popravljala in dograjevala v letu po epidemiji. Zgodba zajema tridnevno dogajanje decembra 1970, ko je zahodnonemški kancler Willy Brandt obiskal Varšavo z namenom sprave med narodoma. “Nemški Kennedy”, kot so ga zaradi demokratičnih in mirovnih teženj, s katerimi se je bližal zlasti vzhodni Evropi, imenovali svetovni mediji, je množico pred spomenikom junakom varšavskega geta presenetil s pomenljivim nenapovedanim padcem na kolena. Ta simbolna gesta, s katero je izpovedal obžalovanje zaradi zločinov, ki jih je na Poljskem zagrešila nacistična Nemčija, je iz zgodovinskega vidika eden največjih nemih dokazov iskanja sprave v povojnem času, v političnem smislu pa pomeni prelomnico za nastanek nove Evrope.
Vendar pa je Laura Buzeti Brandtov prihod v Varšavo in priklon pred spomenikom zlasti judovskih žrtev postavila v drugi plan – bolj kot politična gesta jo zanimajo usode ljudi, ki se ob tem dogodku znajdejo na tem strateškem mestu. Med njimi je Otto Gottlieb, mlad nemški fotoreporter, ki dogajanje opazuje z mešanimi občutki, med katerimi prevladuje misel, da je kanclerjev padec na kolena premajhno in prepozno dejanje za odtehtanje vseh krivic, ki jih je nacistična Nemčija zagrešila Poljakom med drugo svetovno vojno. Med kupovanjem vodiča po Varšavi si zato ne upa pogledati prodajalcu v oči, ko ga ta užaljeno navda s občutki kolektivne krivde:
“Vidim, kako je, na izlet ste prišli. Fotografirat mesto, ki ste ga požgali. /…/ Se slikat pred spomeniki, ki smo jih postavili za žrtve vaših zločinov? /…/ Kupovat spominke, da boste lahko doma pokazali, kako pogumno ste se podali med podljudi? /…/ No, Niemiec, vzemi. Vzemi in pokaži vsem ta narod, ki ste ga skoraj iztrebili. /…/ Pojdi že enkrat. Raus!”
Zdi se, da Otto na nek način požre svoj sram ob srečanju s poljsko novinarko Doroto, s katero se po pristanku kanclerjevega letala znajdeta v lokalu, in jo vpraša, ali bo po vsem hudem, kar so med vojno storili Nemci, politično dejanje dovolj za premostitev sovraštva. Dorota, ki je bila kot malčica ugrabljena družini Janowski in podarjena v rejništvo nemški materi v Bonnu, od koder so jo pa koncu vojne z vlakom poslali nazaj k materi in bratu v Varšavo, na to vprašanje ne more odgovoriti. Ne more delno zato, ker se ne čuti pristojno govoriti v imenu naroda, pa tudi zato, ker so njeni spomini še po 25 letih preveč boleči. Tako zelo travmatični, da jih lahko opiše le z metaforo mačke in miši v pesmih, ki jih želi izdati v zbirki, za katero pa že vnaprej ve, da bo z metaforiko ali brez nje velik trn v peti poljske kulturne politike. V eni izmed pesmi, ki jih lahko spremljamo skozi ves roman, namreč o svojem narodu in odnosu do Nemcev, zapiše:
“V naši deželi ni prostora za mačke,” tako pravijo. // In razumem jih. // Mačke so jih opraskale, / ogrizle in se z njimi igrale, / kakor se le plenilec igra s plenom. / Tudi z mano, tudi z mano. // In tako postanem težavna. / Preveč mijavkam in premalo cvilim. / Z repom maham kakor mačka, / ne kot miš. // Sovražijo jih. Le čas zaceli rane, / le nekateri pozabijo. Le nekateri opravičijo. // Nisem ena izmed njih. / Sem venomer tujka. / Miška, ki ne pozabi. / Miška, ki oprosti. // Sovražijo jih in razumem. Nekatere rane so pregloboke, da bi jih zacelili. / Iz vsakega pepela se ne rodi feniks.”
Da bi Laura Buzeti poudarila težo, ki jo nosi kolektivna žrtev z vsemi individualnimi travmami premnogih družin, je izbrala naslov, ki na nek način asociira na možnost feniksovega vzleta iz pepela, in hkrati na kesanje, ki ga starejše generacije niso bile zmožne storiti. Posuj se s pepelom vaših očetov je zgodba o tem, kako najti odpustek za umor očeta, za odtegnite