3 min
22. maj: Iščite to, kar je zgoraj Duhovno branje
-
- Christianity
Iz razlage Pridigarja sv. Hieronima, duhovnika
Iščite to, kar je zgoraj
Za vsakega človeka, ki mu je Bog dal bogastvo in premoženje in mu dopustil, da to uživa in vzame svoj delež in se veseli pri svojem trudu, je to božji dar. Vsaj ne razmišlja več dosti o dneh svojega življenja, ker ga Bog zaposluje z veseljem njegovega srca. To je modrost Pridigarja.
Človek lahko svoje premoženje uživa pod težo skrbi in z veliko muko znaša skupaj stvari, ki bodo potem propadle. Pridigar pravi, da je v primerjavi s takim na boljšem tisti, ki se veseli ob tem, kar sproti doseže. V takem uživanju je namreč vsaj nekaj radosti, medtem ko je v onem en sam velik strah. Pisatelj tudi utemeljuje, zakaj je za človeka veselje nad tem, kar ima, božji dar: ker pač tako vsaj ne razmišlja več dosti o dneh svojega življenja.
Bog človeku daje veselje, da ni žalosten in da ga ne mučijo skrbi, saj ga prevzemata veselje in radost. Boljše pa je po besedah apostola Pavla, če se veselimo in poglabljamo v duhovno hrano in duhovno pijačo, ki jo ponuja Bog. Dobrino zase odkrijemo tudi v svojem vsakršnem prizadevanju. Le z velikim trudom in prizadevanjem lahko pridemo do resničnih dobrin. Vendar naj bo kaj še tako velika dobrina, nobena ne bo popolna, dokler se ne prikaže Kristus, naše življenje.
Pridigar pravi: Ves človekov trud je za njegova usta, vendar se poželenje nikdar ne uteši. Kakšno prednost ima modri pred bedakom, kakšno pred ubožcem ta, ki se zna vesti pred živečimi? Za kaj vse se ljudje na tem svetu trudijo: kaj vse pojedo in porabijo, pogoltnejo in pospravijo. Za hip to grlu prija, vendar le toliko časa strežemo svojemu poželenju, dokler nam teče po grlu.
Po vsem tem pa ostane duša prazna. Zopet in zopet si želimo tistega, kar pojemo; nihče, niti moder niti neumen mož, ne more živeti brez hrane; še revež skrbi prvenstveno za to, kako bi nahranil svoje telo in se rešil, da ne bi od stradanja umrl. Prazna ostane duša tudi zato, ker pač od sitega telesa nima nobene koristi; vrh tega je hrana dosegljiva tako modremu kakor neumnemu; in celo vsak revež tišči tja, kjer odkrije polno mizo.
Bolj prav je, če misli Pridigarja, ki se je poučil v razmišljanju Svetega pisma, tako razumemo, da si prizadeva prav pridigati in čuti stalno potrebo po učenju. Kar naprej se želi učiti. V tem pa je res na boljšem moder človek kakor neumnež. Ko se čuti siromašnega, ubogega, kakršen je blagrovan v evangeliju, hiti iskat tisto, kar daje pravo življenje. Stopa po tesni in ozki poti, ki vodi v življenje. Ničesar nima, namreč slabega, ve pa, kje je Kristus - naše življenje.
Iz razlage Pridigarja sv. Hieronima, duhovnika
Iščite to, kar je zgoraj
Za vsakega človeka, ki mu je Bog dal bogastvo in premoženje in mu dopustil, da to uživa in vzame svoj delež in se veseli pri svojem trudu, je to božji dar. Vsaj ne razmišlja več dosti o dneh svojega življenja, ker ga Bog zaposluje z veseljem njegovega srca. To je modrost Pridigarja.
Človek lahko svoje premoženje uživa pod težo skrbi in z veliko muko znaša skupaj stvari, ki bodo potem propadle. Pridigar pravi, da je v primerjavi s takim na boljšem tisti, ki se veseli ob tem, kar sproti doseže. V takem uživanju je namreč vsaj nekaj radosti, medtem ko je v onem en sam velik strah. Pisatelj tudi utemeljuje, zakaj je za človeka veselje nad tem, kar ima, božji dar: ker pač tako vsaj ne razmišlja več dosti o dneh svojega življenja.
Bog človeku daje veselje, da ni žalosten in da ga ne mučijo skrbi, saj ga prevzemata veselje in radost. Boljše pa je po besedah apostola Pavla, če se veselimo in poglabljamo v duhovno hrano in duhovno pijačo, ki jo ponuja Bog. Dobrino zase odkrijemo tudi v svojem vsakršnem prizadevanju. Le z velikim trudom in prizadevanjem lahko pridemo do resničnih dobrin. Vendar naj bo kaj še tako velika dobrina, nobena ne bo popolna, dokler se ne prikaže Kristus, naše življenje.
Pridigar pravi: Ves človekov trud je za njegova usta, vendar se poželenje nikdar ne uteši. Kakšno prednost ima modri pred bedakom, kakšno pred ubožcem ta, ki se zna vesti pred živečimi? Za kaj vse se ljudje na tem svetu trudijo: kaj vse pojedo in porabijo, pogoltnejo in pospravijo. Za hip to grlu prija, vendar le toliko časa strežemo svojemu poželenju, dokler nam teče po grlu.
Po vsem tem pa ostane duša prazna. Zopet in zopet si želimo tistega, kar pojemo; nihče, niti moder niti neumen mož, ne more živeti brez hrane; še revež skrbi prvenstveno za to, kako bi nahranil svoje telo in se rešil, da ne bi od stradanja umrl. Prazna ostane duša tudi zato, ker pač od sitega telesa nima nobene koristi; vrh tega je hrana dosegljiva tako modremu kakor neumnemu; in celo vsak revež tišči tja, kjer odkrije polno mizo.
Bolj prav je, če misli Pridigarja, ki se je poučil v razmišljanju Svetega pisma, tako razumemo, da si prizadeva prav pridigati in čuti stalno potrebo po učenju. Kar naprej se želi učiti. V tem pa je res na boljšem moder človek kakor neumnež. Ko se čuti siromašnega, ubogega, kakršen je blagrovan v evangeliju, hiti iskat tisto, kar daje pravo življenje. Stopa po tesni in ozki poti, ki vodi v življenje. Ničesar nima, namreč slabega, ve pa, kje je Kristus - naše življenje.
3 min