Duhovno branje HOZANA.si

Iz razlage Pridigarja sv. Hieronima, duhovnika
Iščite to, kar je zgoraj
 
Za vsakega človeka, ki mu je Bog dal bogastvo in premoženje in mu dopustil, da to uživa in vzame svoj delež in se veseli pri svojem trudu, je to božji dar. Vsaj ne razmišlja več dosti o dneh svojega življenja, ker ga Bog zaposluje z veseljem njegovega srca. To je modrost Pridigarja.
Človek lahko svoje premoženje uživa pod težo skrbi in z veliko muko znaša skupaj stvari, ki bodo potem propadle. Pridigar pravi, da je v primerjavi s takim na boljšem tisti, ki se veseli ob tem, kar sproti doseže. V takem uživanju je namreč vsaj nekaj radosti, medtem ko je v onem en sam velik strah. Pisatelj tudi utemeljuje, zakaj je za človeka veselje nad tem, kar ima, božji dar: ker pač tako vsaj ne razmišlja več dosti o dneh svojega življenja.
Bog človeku daje veselje, da ni žalosten in da ga ne mučijo skrbi, saj ga prevzemata veselje in radost. Boljše pa je po besedah apostola Pavla, če se veselimo in poglabljamo v duhovno hrano in duhovno pijačo, ki jo ponuja Bog. Dobrino zase odkrijemo tudi v svojem vsakršnem prizadevanju. Le z velikim trudom in prizadevanjem lahko pridemo do resničnih dobrin. Vendar naj bo kaj še tako velika dobrina, nobena ne bo popolna, dokler se ne prikaže Kristus, naše življenje.
Pridigar pravi: Ves človekov trud je za njegova usta, vendar se poželenje nikdar ne uteši. Kakšno prednost ima modri pred bedakom, kakšno pred ubožcem ta, ki se zna vesti pred živečimi? Za kaj vse se ljudje na tem svetu trudijo: kaj vse pojedo in porabijo, pogoltnejo in pospravijo. Za hip to grlu prija, vendar le toliko časa strežemo svojemu poželenju, dokler nam teče po grlu.
Po vsem tem pa ostane duša prazna. Zopet in zopet si želimo tistega, kar pojemo; nihče, niti moder niti neumen mož, ne more živeti brez hrane; še revež skrbi prvenstveno za to, kako bi nahranil svoje telo in se rešil, da ne bi od stradanja umrl. Prazna ostane duša tudi zato, ker pač od sitega telesa nima nobene koristi; vrh tega je hrana dosegljiva tako modremu kakor neumnemu; in celo vsak revež tišči tja, kjer odkrije polno mizo.
Bolj prav je, če misli Pridigarja, ki se je poučil v razmišljanju Svetega pisma, tako razumemo, da si prizadeva prav pridigati in čuti stalno potrebo po učenju. Kar naprej se želi učiti. V tem pa je res na boljšem moder človek kakor neumnež. Ko se čuti siromašnega, ubogega, kakršen je blagrovan v evangeliju, hiti iskat tisto, kar daje pravo življenje. Stopa po tesni in ozki poti, ki vodi v življenje. Ničesar nima, namreč slabega, ve pa, kje je Kristus - naše življenje.
 

Iz govorov o Pridigarju sv. Gregorja iz Nise, škofa (6. homilija)
Je čas rojstva in čas umiranja
 
Je čas rojstva, pravi Pridigar, in čas umiranja. Pravilno je v začetku z besedo povezal to neločljivo resničnost rojstva in smrti. Rojstvu namreč nujno sledi smrt in vsak rod gre zatonu naproti.
Je čas rojstva, pravi Pridigar, in čas umiranja. O da bi tudi jaz v ugodnem času doživel rojstvo in v primernem smrt! Seveda Pridigar ne misli na neprostovoljno rojstvo in na naravno smrt, ki ju ni mogoče šteti med dela kreposti. Porod pač ni odvisen od ženinega hotenja, prav tako smrtniki ne umrejo, kadar to želijo. Kar pa ni odvisno od naše svobodne opredelitve, ne spada ne h krepostim ne k pregrehi. Pri Pridigarjevem reku je torej treba misliti na svobodno pravočasno rojstvo in v ugodnem času doživeto smrt.
Menim, da smemo reči: rojstvo o pravem času je in ne prezgodnje, ko človek, po besedah preroka Izaija, spočne iz božjega strahu in s trudom duha rodi lastno odrešenje. Na neki način postanemo sami sebi očetje, ko z dobro voljo v svobodi oblikujemo sebe, sebe rodimo in zagledamo luč sveta.
To uresničimo s tem, da sprejmemo vase Boga, da postanemo božji otroci, otroci kreposti in sinovi Najvišjega. A sebe splavimo, smo nedonošenčki in nestanovitni, če se ne dovrši v nas, kot pravi apostol Pavel, Kristusov lik. Božji človek, pravi, naj bo popoln.
Če nam je zdaj jasno, kako se rodimo v pravem času, nam bo tudi jasno, na kakšen način pravočasno umremo. Postali bomo podobni svetemu Pavlu, ki mu je vsak čas bil primeren za dobro smrt. Naravnost vpije v svojih spisih, kakor bi prisegal: Vsak dan umiram za vašo slavo; in spet: Zaradi tebe nas morijo vsak dan. Sami sebi smo torej izrekli smrtno obsodbo.
Jasno je, kako Pavel umira vsak dan: ne živi več za greh, ampak vedno mrtví svoje telo in nosi na sebi umiranje Kristusovega telesa. Neprestano je namreč križan skupaj s Kristusom; niti trenutek več ne živi sebi, temveč v njem živi Kristus. To je po moji presoji pravo umiranje, ki zagotavlja resnično življenje.
Jaz, pravi Gospod, jemljem življenje in ga dajem, da bi se prepričali, kako je odmreti grehu in biti oživljen po duhu, res božji dar. Božja beseda obljublja življenje prav zaradi smrti starega življenja.
 

Iz govorov o Pridigarju sv. Gregorja iz Nise, škofa (5. homilija)
Modri ima oči uprte v Kristusa
 
Ako duša dvigne oči k svoji glavi, ki je po besedah apostola Pavla Kristus, bo lahko srečna zaradi bistrovidnosti, ki jo ima. Počivala bo s pogledom tam, kjer ni nobene teme zla. Veliki apostol Pavel, in še drugi veliki kakor on, so imeli oči uprte v Glavo; prav tako se vsi, ki živijo, gibljejo in so v Kristusu.
Kdor je v luči, ne vidi teme; in človek, ki ima oči uprte v Kristusa, se ne more zagledati v kaj drugega. Kdor torej ima oči uprte v Glavo (pri tem mislimo na počelo vsega, na Kristusa, ki je krepost sama in popolna v vsakem oziru), ima oči uprte v resnico, pravičnost, celovitost, v vsako dobro.
Modri torej ima oči odprte, bedak pa hodi v temi. Tistemu seveda, ki ne postavi svetilke na svetilnik, marveč jo položi pod posteljo, se svetloba spremeni v temo.
Koliko ljudi, ki živijo za trajne vrednote in večne resničnosti, imajo drugi za slepe in nespametne. Tako se je tudi apostol Pavel hvalil, da je nespameten zaradi Kristusa. Pavel se v svoji svetosti in modrosti ni ustavljal pri nobeni izmed stvari, za katere se ženejo ljudje. Zato pravi: Mi nespametni zaradi Kristusa, kar pomeni: Mi smo slepi glede minljivih stvari tega življenja, ker gledamo nebeške stvari ter imamo oči uprte v Glavo. Zato mu ni bilo za streho in hrano, bil je ubog, vedno na poti in trpel je lakoto in žejo.
Kdo neki bi Pavla ne pomiloval, ko je bil v ječi in zasramovan, pa tudi ko so ga kot ujetnika po brodolomu premetavali valovi? Čeprav so ga ljudje videli takega, se za to ni zmenil, temveč je imel vedno oči uprte v Glavo, rekoč: Kdo nas bo ločil od ljubezni Kristusove? Nadloga ali stiska ali preganjanje? Ali lakota ali nagota ali nevarnost ali meč? To pomeni: Kdo mi bo preusmeril pogled, kdo me bo prisilil, da bi gledal ničvredne stvari?
Tudi nam naroča, naj ravnamo na enak način, ko pravi, naj hrepenimo po tem, kar je zgoraj, to je, naj imamo oči uprte v Glavo, Kristusa.
 

Iz razprave sv. Ireneja, škofa, Zoper krivoverstva (3. knj., 17. 1-3)
Poslanstvo Svetega Duha
 
Ko je dal naš Gospod svojim učencem oblast, da prerodijo ljudi v Bogu, jim je dejal: Pojdite in učite vse narode, krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Že po prerokih je obljubil tega Svetega Duha, da ga v poslednjih dneh izlije nad služabnike in služabnice, da bi vsi prerokovali. Zato je Sveti Duh napolnil najprej božjega Sina, ko je postal Sin človekov. Hotel je, da bi se z njim privadil bivanja v človeškem rodu, da bi se odpočil med ljudmi; da bi bival v božji stvari in v njej uresničeval Očetov načrt. Prenovil je zastarelost stvarstva s Kristusovo novostjo.
To je po Luku isti Sveti Duh, ki je po Gospodovem vnebohodu o binkoštih prišel na njegove učence. Dana mu je oblast nad vsemi ljudstvi, da jim omogoči vstop v življenje in jim odpre novo zavezo. Zato so v sozvočju vseh jezikov apostoli prepevali himno Bogu. Sveti Duh je združil v enotnost rodove, oddaljene drug od drugega, in je privedel k Očetu prvence vseh narodov.
Tega Svetega Duha nam je Gospod obljubil, da nas bo delal všečne Bogu. Kajti kakor suha moka brez vode ne more postati sama po sebi testo ali kruh, tako tudi mi ne bi mogli postati eno v Jezusu Kristusu brez »vode«, ki prihaja z neba. In kakor suha zemlja, če ne dobiva vode, ni rodovitna, tako tudi mi, ki smo bili suh les, ne bi bili nikoli rodili sadov življenja brez dežja, ki nam je bil sam po sebi dan od zgoraj.
Naša telesa so prejela enotnost po umitju v krstni vodi, ki jih očisti za neminljivost, naše duše pa po Svetem Duhu.
Duh božji je prišel na Gospoda, Duh modrosti in razumnosti, Duh sveta in moči, Duh vednosti in pobožnosti ter Duh strahu božjega. Prav tega je Gospod izročil Cerkvi, ko je poslal Tolažnika z neba vsej zemlji, kamor je po Gospodovi besedi kakor blisk treščil zlodej. Zato nujno potrebujemo božje moči, da ne ostanemo nerodovitni in da nas ne vržejo v ogenj. Kjer imamo tožnika, tam naj imamo tudi Tolažnika. Kajti Gospod je zaupal Svetemu Duhu svojega človeka. Potem ko je ta padel med razbojnike, pa se ga je usmilil, mu obvezal rane ter dal dva denarja s kraljevo podobo, da bi nam Sveti Duh vtisnil podobo in napis Očeta in Sina in da bi mi pomnožili zaupani nam denar ter ga z obilnimi obrestmi vrnili Gospodu.
 

Iz govorov nekega afriškega pisatelja iz šestega stoletja (8. govor, 1-3)
Cerkvena edinost se izraža v vseh jezikih
 
Apostoli so govorili v vseh jezikih. Ni dvoma: Bog je tedaj hotel izpričati navzočnost Svetega Duha na ta način, da so tisti, ki so ga prejeli, govorili v vseh jezikih. Treba je prav razumeti, predragi mi bratje, da je namreč ravno Sveti Duh tisti, ki razliva ljubezen v naša srca.
In ker naj bi ljubezen zbrala božjo Cerkev iz vseh krajev sveta, tako je tedaj en sam človek, potem ko je prejel Svetega Duha, mogel govoriti vse jezike. Enako sedaj Cerkev, zbrana po Svetem Duhu, izraža svojo edinost v vseh jezikih. Če torej kdo poreče kateremu izmed vas: »Svetega Duha si prejel, zakaj ne govoriš v vseh jezikih?« mora odgovoriti: »Saj govorim v vseh jezikih, ker sem vcepljen v Kristusovo telo, to je, v Cerkev, ki govori v vseh jezikih. Kaj drugega je hotel Bog izraziti z navzočnostjo Svetega Duha, če ne to, da bo njegova Cerkev govorila v vseh jezikih?« Na ta način se je dopolnilo, kar je bil Gospod obljubil: Nihče ne deva novega vina v stare mehove … ampak novo vino je treba devati v nove mehove, pa se oboje ohrani.
Zato so nekateri, ko so slišali apostole govoriti v vseh jezikih, po pravici rekli: Novega vina so se napili. Kajti posvečujoča milost jih je prenovila in spremenila v nove mehove, sprejeli so vase novo vino, to je, Svetega Duha, ki jih je vnemal v gorečnosti in jim dajal govoriti vse jezike; s tem čudežem so očitno predstavljali, da bo Cerkev katoliška, to je vesoljna, ker bo govorila jezike vseh narodov.
Obhajajte torej ta praznik kot udje edinega Kristusovega telesa. Ne boste ga zaman obhajali, če boste to, kar obhajate. To se pravi, če boste vcepljeni v Cerkev, ki jo Gospod napolnjuje s Svetim Duhom, jo širi po vsem svetu, jo priznava za svojo nevesto, ona pa njega za svojega ženina. Ženin ni zavrgel svoje neveste, zato mu nihče ne more vsiliti druge.
Vam, ki ste skupnost vseh narodov, to je vam, ki ste Kristusova Cerkev, Kristusovo telo, Kristusova nevesta, govori apostol: Drug drugega prenašajte v ljubezni in se trudite, da ohranite edinost duha z vezjo miru. Glejte, kjer ukazuje, da naj drug drugega prenašamo, se sklicuje na ljubezen; a kjer izraža upanje na edinost, kaže na vez miru.
Taka je božja hiša, sezidana iz živih kamnov, v kateri Bog, ta dobri družinski oče, rad prebiva in kjer njegovih oči ne sme žaliti nobena nesloga.
 

Iz razprave sv. Hilarija, škofa, O sveti Trojici (2. knj., l, 33.35)
Očetov dar v Kristusu
 
Gospod je zapovedal krščevati v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. To pomeni, da je katehumen krščen, ker izpoveduje vero v Stvarnika, v Odrešenika in v Dar.
Stvarnik vseh je eden. Eden je namreč Bog Oče, iz katerega je vse. Eden je tudi Edinorojeni, naš Gospod Jezus Kristus, po katerem je vse. In eden je Sveti Duh, ki je dan vsem kot Dar.
Vse je urejeno po svojih krepostih in zaslugah: ena oblast, iz katere izhaja vse, eno sinovstvo, po katerem je vse nastalo, in en dar, ki daje popolno upanje.
Ničesar ne boš našel, kar bi manjkalo tej neskončni popolnosti. V območju presvete Trojice, v Očetu, Sinu in Svetem Duhu je vse najpopolnejše: neskončnost v večnosti, razodevanje v podobi, uživanje v daru.
Kakšna pa je njegova naloga v nas, poslušajmo Gospoda samega. Takole pravi: Še mnogo vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi. Za vas je dobro, da grem. Če grem, vam bom poslal Tolažnika. In spet: Prosil bom Očeta in vam bo dal drugega Tolažnika, da ostane pri vas vekomaj, Duha resnice. On vas bo vodil k popolni resnici; ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč bo govoril, kar bo slišal, in bo oznanjal prihodnje reči. On bo poveličal mene, ker bo jemal iz mojega.
Poleg tolikih drugih obljub so te omenjene, da bi nam nekako odprle pot k umevanju visokih reči. Razodevajo voljo darovalca, pa tudi naravo in način samega daru. Naša omejenost namreč ni zmožna razumeti niti Očeta niti Sina. Zato dar Svetega Duha vzpostavlja neki stik med nami in Bogom in tako razsvetljuje našo vero v težavni resnici božjega učlovečenja.
Duha prejemamo torej zaradi spoznanja. Človeški čuti bi bili brez koristi za telo, če bi ne bilo dražljajev, ki jih spodbude k delovanju. Oči ne koristijo nič, če ni luči ali dneva. Ušesa ne morejo izvrševati svoje naloge, če ni besed ali zvoka. Nos bi ne vedel, čemu je, če bi ne izhajali razni vonji iz stvari. Vzrok za takšno stanje ni v tem, ker bi čuti ne imeli naravnih zmožnosti, marveč ker so za njihovo delovanje potrebne še druge prvine. Na podoben način ima človeška duša sicer tudi brez daru Svetega Duha naravno zmožnost spoznati Boga, toda manjkala bi ji luč, da bi ga res spoznala.
Dar, ki je v Kristusu, pa je ves dan vsem. Na razpolago nam je in daje se nam v takšni meri, v kakršni ga hočemo sprejeti. Prebival bo v nas v tisti meri, v kakršni ga bo vsak hotel zaslužiti.
Ta dar ostane z nami do konca sveta. Je tolažba v našem pričakovanju, je zagotovilo prihodnjega upanja, ko se bodo uresničili njegovi darovi, je luč našega srca in sijaj naših duš.