Beletrina v živo Beletrina

Ano Marwan smo najprej spoznali z njenim drugim romanom, Zabubljena, za katerega je prejela tudi nagrado kritiško sito, saj je bil prvi, ki ga je napisala v slovenščini. Tokrat pa smo dobili prevod njenega literarnega prvenca v nemščini, roman Lipitsch je prevedla Mojca Kranjc. Izvirni naslov romana Der Kreis des Weberknechts sicer omenja suho južino, pri čemer avtorica Ana Marwan pojasni: »Suha južina ne zna plesti mrež, le nit lahko proizvede. Tako tudi glavni (anti)junak ne zna spletati družabnih mrež. Najbrž bi jih rad, a trmasto ljubi svojo nit. Suha južina v slovenskem jeziku vseh teh konotacij nima, zato sem pozdravila prevajalkino odločitev, da poimenuje knjigo po protagonistu, kot se je to počelo včasih, ko se od naslova ni nujno pričakovalo, da bo poveden. Pa saj tudi Lipitsch sam pripada bolj tej pretekli dobi, ki so mu jo približale knjige.«

Roman spremlja namrgodenega in mizantropskega gospoda Karla Lipitscha, ki čas najraje preživlja sam ob posedanju na vrtu in pisanju svojih bistroumnih filozofski zapisov. Največjo srečo vidi v tem, da človek živi sam in ima svoj mir. Nato pa nekega dne spozna sosedo Mathilde in stvari se začnejo odvijati v njemu neljubo smer, saj ga Mathilde vedno bolj zanima in privlači, kar ga razburja in spravlja iz tira: »Na obeh straneh je nekaj, čemur bi se lahko reklo zanimanje s pridržkom – dva pola, ki nehote proizvajata krogotok očaranosti.«

Avtorica Ana Marwan ob tem dodaja: »V Lipitschu sem (ja, tudi s samoopazovanjem) želela zbrati vse naše drobne zlobice in človeške neprijetnosti, od nečimrnosti preko jezice do lenobe na način, da se vsak hočeš nočeš vedno znova prepozna v njem. Ta rahlo neprijetna identifikacija se mi zdi zabavna. Zdaj vidim, da sem omenila ravno naglavne grehe, a junak je tako inerten, da je skoraj neškodljiv. Zanimal me je tudi proces, ki se mu podvrže ljudomrznež, ko sklene, da bo pretrgal stike, ki ga dušijo, in začel na novo, kot eremit v samoti; pa počasi, a zanesljivo začne spletati nove vezi, ker drugače ne zna.« Roman Lipitsch je tako kot Zabubljena poln sladke ironije in spretnih bodic, obenem pa je fascinantna študija človeških značajev in zbližanj.

Dvodelna avtobiografska pripoved govori o oboroženem partizanskem odporu Slovencev proti italijanskemu in nemškemu okupatorju, v kateri se prvoosebni pripovedovalec Jakob Bergant - Berk poda v boj, ki ga vse bolj doživlja kot kaotičen boj za preživetje v nepregledni in nikoli končani vojni. Roman s svojo razdrobljenostjo in večplastnostjo preslikava človekovo dojemanje v času vojne – in postane labodji spev lažnemu blišču boja in junaštva. Kultni roman je prvič izšel leta 1975 in bil doslej preveden v nemščino, italijanščino, španščino, angleščino, albanščino, madžarščino in srbohrvaščino.Avtor spremne besede Matevž Kos ob tem dodaja: »Menuet za kitaro dandanes velja za najpomembnejše Zupanovo delo. Po moji presoji mu konkurirata vsaj še romana Potovanje na konec pomladi in Komedija človeškega tkiva. Pisateljev – po večini avtobiografski – opus je sicer obsežen in raznovrsten; kronologija nastajanja njegovih del, ki ni enaka časovnici njihovega izhajanja, je precej zapletena, predvsem pa so ta še zdaj, več kot petintrideset let po pisateljevi smrti, težko ulovljiva v nekaj priročnih literarnozgodovinskih oznak. Na nesrečo učbeniškega arhiviranja in na srečo radovednega bralca, kajpada. Zupanov protagonist, nekakšen avtorjev dvojnik, je ves čas zasledovalec samega sebe: v predvojnem meglenem mestu, vojnem pragozdu – Berk, glavni junak Menueta, svojemu odhodu v partizane pravi »ekspedicija v pragozd« –, v povojni zaporniški celici ali, potem ko je spet postal svoboden človek, v apokalipsi vsakdanjosti. To so tudi pota romanov, ki jih izrisuje pustolovsko pero Vitomila Zupana. In na tej poti pripada Menuetu za kitaro prav posebno mesto. Če zraven dodamo še Pavlovićevo ekranizacijo romana, tj. film Na svidenje v naslednji vojni, toliko bolje.« Roman, h kateremu se je vredno vedno znova in znova vzpenjati – saj veste, zelo važno je priti na grič.

Da je Ana Schnabl izvedela, kaj pravzaprav pomeni The Last Amethyst Deceiver – naslov enega od komadov njenega najljubšega benda –, je morala po volji naključja spoznati amatersko mikologinjo in determinatorko gliv Katarino Grabnar Apostolides. Seveda Schnabl od Grabnar ni počrpala le enega ubogega, osamljenega podatka o glivah. Počrpala je toliko čarobnih informacij o kraljestvu Fungi, toliko razburljivih zgodb o gobarjenju, toliko zdravilnih in kulinaričnih receptov, toliko anekdot, da jih je nazadnje lahko pretipkala le še v knjigo o glivah. A Zadnja vijolična bledivka ni samo še ena knjiga o glivah, ki prekipeva od »ali ste vedeli« rubrik; je tudi knjiga o Katarini, ki glive ljubi – o ženski z nenavadno, mestoma bolečo življenjsko zgodbo, o drobni ženski – korenini, mami dveh sijajnih deklet, ki vozi ogromen terenski avto in v gozdu za pasom nosi mačeto. Da lahko odreže kako lesno gobo, kajpak. Kaj ste pa mislili.

Gledališki režiser, pesnik in avdiovizualni ustvarjalec Jan Krmelj je svoj pesniški prvenec Relikvije dihanja, ki je bil nominiran za Jenkovo in Veronikino nagrado, izdal pred skoraj desetimi leti. V vmesnem času se je utrdil kot fascinanten gledališki režiser, režiral in vizualno zasnoval predstave za razna slovenska gledališka, kot so MGL; SNG Drama Ljubljana in SNG Maribor, med drugim Žabe, Izredne razmere, Požigalce, Proslavo, Življenje drugih, Žalostinke itd. Zdaj se predstavlja z drugo knjigo poezije, naslovljeno Uho.

Gre za konceptualno zastavljeno zbirko. Že njen prolog nas popelje skozi dolgo časovno obdobje, saj zajema čas od leta 21.500 pr. n. št. do leta 3045, a ohranja isti prostor. S tem napove namero knjige, ki bo prisluškovala med zarezami časa in se odpirala v prostore, napolnjene z zgodovino – četudi le tako, v kateri nekdo kihne ali si odpre pivo. Knjiga prav tako nakazuje nenehno vračanje enakega – voda vsako noč pada na stol, ki je vsak dan nov. Gre za metaforično, filozofsko in eksistencialno poezijo, ki se ne boji neznanega: »vsaka tema začne / žareti z notranjo / svetlobo, ki šele / napaja / svet«.

Z odpiranjem prostorov se odpirajo rane, čutila pa se povežejo v želji začutiti vse in vedno, da se zdi, kot da se potapljamo v materijo samo: Kosovel na primer leta 1920 zasliši klavir, ki ga lirski subjekt igra ob odprtem oknu leta 2015. Avtor Jan Krmelj ob tem dodaja: »Uho je poziv k poslušanju vsega, kar se ušesu izmika. Je obrat navznoter, potovanje po paradoksih želje, potovanje po generacijah nasilja, po neulovljivi zgodovini in nemogoči svobodi. Uho je uho, ki posluša, kar oči berejo. Uho lahko sanja novi jezik: uho čuti užitek, ko ti bereš to knjigo. Uho je vstop v algoritem resničnosti: sluh se rodi prvi in ugasne zadnji. Uho osvobaja in spreminja telo tam, kjer je prej zevala rana. Uho je ranljivost. Uho so stoletja, ki pihajo mimo. Nikogaršnje uho: nikogaršnje in prazno zato, da lahko postane tvoje. Zapri oči, odpri usta, poslušaj: besede molčijo in glas govori. Samo to je: in ušesa kmalu več ni.« Prislonite uho na Uho, ne bo vam žal.

Dramaturginja in pisateljica Eva Mahkovic je pred štirimi leti razburkala sceno že s svojima prvima knjižnima izdajama, literarno-vizualno zbirko grotesk Vinjete straholjubca skupaj z Evo Mlinar in literarizirano zbirko Facebook zapisov Na tak dan najbolj trpi mastercard. Tudi tokrat ostaja zvesta hibridnemu, neulovljivemu, svobodnemu načinu izražanja, kar s seboj prinaša dobro mero divje energije, občutek vrtoglavice in vznesenosti ob branju.

Knjiga TOXIC je po avtoričinih besedah »avtofikcija, dnevnik, koledar, glitter, tema, roza, kri, veliko resnice, veliko laži, jaz, prava in izmišljena čustva, fantazije, tesnoba, sanje in umor«. Sestavljena je iz prologa in osmih delov, ki vsak zase, predvsem pa skupaj, pokažejo »performiranje osebe Eva Mahkovic«, ki ves čas kot refren ponavlja, da je lahko oseba hkrati toliko različnih stvari. Posamezni deli med drugim prinašajo portrete in avtoportrete, mite, analizo serij, razgradnjo konceptov, in se iztečejo v Vertigo, ki je nekakšen divji seznam, vrtinec, ki nas posrka v samo srčiko dela.

Avtorica Eva Mahkovic ob tem dodaja: »TOXIC sem začela z mislijo na roman in ga zaključila kot žanrsko hibridno avtofikcijo, moj najljubši način pisanja, ki je zame predvsem soočanje s sabo. Knjiga obravnava osebno zgodovino, ob njej pa mitologijo, popkulturo, čas, travme, odnose, ki so me naredili. V formi v vsakem novem poskusu pisanja poskušam najti novo optimalno obliko izraza, tako da so si poglavja med seboj precej različna. Čeprav je vsaka avtofikcija fikcija, poskušam biti čim bolj iskrena: že zdavnaj sem se naučila, da je to sicer zelo težko, ampak hkrati zame edina etična pozicija, da mi izraz prinese kakršno koli odrešitev.« Kot na nekem mestu preberemo, »TOXIC visi na kopanju po možganih in preteklih jazih«, zato gre za izjemno boleče in surovo pisanje, ki temelji na popolnoma intimni izkušnji, obenem pa zaradi svoje neukročenosti in iztrganosti iz okvirjev lahko naslavlja kogarkoli. TOXIC ne pozna leporečenja, tabujev, avtorica je predvsem do sebe neizprosna – kot o njej zapiše Manca G. Renko v spremni besedi, je »izmojstrila umetnost trpljenja kot svojo najbolj lastno umetniško formo«. Nepozabno in prelomno.