Sobotno branje RTVSLO – Prvi

Težka voda, roman pisateljice Pie Prezelj, je bil na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu nagrajen kot najboljši literarni prvenec. V njem avtorica v bizarnem vzdušju, celo nekakšne navidezne običajnosti, groteske, humorja in depresivnosti hkrati, brez osti obsodbe, ki bi jo naperila proti patriarhalni strukturi odnosov med spoloma na podeželju, domišljeno prikaže zapletenost ženske seksualnosti v zrelih letih. Gre tudi za zgodbo o laži, varanju sebe in drugih, obžalovanju, nezmožnostih priznavanja težav v zvezi s telesno intimnostjo, pripoved o nesoočanju s svojo spolno usmerjenostjo ... 

Kratke zgodbe japonskega pisateljskega zvezdnika bralke in bralce vedno znova postavljajo v zamaknjen, na robovih nejasen, zabrisan, negotov in posledično rahlo grozljiv svet, v katerem nihče nima zares trdne identiteteJaponskemu pisateljskemu velezvezdniku Harukiju Murkamiju so svetovno slavo v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja prinesla dela, kot so Norveški gozd pa Južno od meje, zahodno od sonca ter Ljubi moj Sputnik. Sami romani, torej. Zato se zdaj, ko na naše knjižne police prihaja njegova zbirka kratkih zgodb V prvi osebi ednine, utemeljeno postavlja vprašanje, kakšno mesto v širšem kontekstu Murakamijevega opusa pravzaprav zaseda kratkoprozno pisanje? So to nemara sprotni, umetniško manj dodelani prebliski, s katerimi se Murakami pač kratkočasi, medtem ko zbira moči za vsakokrat nov romaneskni napor? Ali pa so, nasprotno, Murakamijeve kratke zgodbe absolutno polnokrven del njegovega ustvarjanja, ki jih je nujno treba prebrati, če si seveda hočemo ustvariti ustrezno predstavo o pisateljevem delu? In če drži to drugo, kakšna je potemtakem atmosfera, ki jo v pričujoči kratki prozi Murakami navsezadnje ustvari, in kaj nam s temi zgodbami hoče navsezadnje sporočiti? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Domna Kavčiča, ki je V prvi osebi ednine prevedel za Mladinsko knjigo.

foto: Goran Dekleva

"Alkohol je namreč prebrisan duh, ki zmore veliko več, kot se zdi na prvi požirek. V naravo alkohola je namreč vgrajenih cel kup varnostnih psiholoških mehanizmov, ki ti preprečujejo dostop do odgovora o resničnem bistvu sobivanja z njim. Pivo pije tvoj življenjski sok, hkrati pa te prepričuje, da ti piješ njega." Tako v poglavju Zakaj smo radi pijani piše radijec in pisatelj Miha Šalehar v svoji najnovejši knjigi Notranji pir ali kako se prepiti do konca (založba Mladinska knjiga), kjer v svoji duhoviti in pronicljivi maniri popisuje svojo resničnostno, več kot tri desetletja trajajočo etanolsko odisejado. V tokratnem Sobotnem branju je radijskega kolega gostila avtorica oddaje Liana Buršič, odlomke iz Šaleharjeve knjige je interpretiral Ivan Lotrič.

Jutra v Dženinu je pretesljiv, ganljiv in poglobljen romanesken vpogled v nerazrešeno stanje v odnosih med Izraelci in Palestici. Tu so razlage o napačnih predpostavkav o nevidnem prebivalstvu na nikogaršnji zemlji ter tavajočem, preganjanem ljudstvu knjige, ki si želi domovino in zemljo, o terri nullius, puščavi, ki je v resnici rodovitna planjava s kmetijskimi zemljišči ... To je knjiga, ki pove, kako enostransko predelana rekonstukcija zgodovine, preložena odgovornost za nasilje nekje drugje na nedožna ramena, ustanavljanje in širitev umetno vsiljene države, za potrebe umiritve slabe vesti, pripelje do neskončnih vojnih konfliktov ter absurdno spreobnjenih vlogah v zgodovini in v novo nastalih situacijah... Knjiga Jutra v Dženinu je tudi pripoved o iskanju človeških vezi med nasprotujočimi si stranmi, o človečnosti in ljubezni v zgodbi človeštva, ki raste iz nekdaj skupnih korenin.
O zgodbi prevajalka knjige Lili Podpara in novinarka Kristina Božič 

Skozi roman Tole ni zate bosansko-ameriški pisatelj Aleksandar Hemon v obliki spominskih drobcev in utrinkov pred nami zarisuje svoje odraščanje v Sarajevu ob koncu 60-ih in v 70-ih letih. Neskončna potepanja, raziskovanja in igre, sklepanja prijateljstev in včasih precej kruta preizkušanja mej, pretepi in potolčena kolena, živi opisi vonjev, barv, zgradb in predmetov, pa tudi drobci razmislekov o človekovi zmožnosti spominjanja in pomenu spomina v naših življenjih - vse to sestavlja roman izseljenskega pisatelja, ki nas z neverjetno lahkotnostjo popelje v svet, ki je našemu prostoru na nek način zelo domač. Za Sobotno branje nam je roman Tole ni zate, ki je nedavno izšel pri založbi Goga, pomagala predstaviti prevajalka Irena Duša. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Francoski roman s preloma iz 19. v 20. stoletje, v katerem si močna, a protislovna, celo mračna erotična želja podaja roko s pronicljivo kritiko najvišjih pa tudi nekoliko nižjih družbenih razredovPrevodna zbirka Moderni klasiki, ki izhaja pod okriljem Cankarjeve založbe, se je v zadnjih letih uveljavila kot ena literarno najbolj kakovostnih – in v zasledovanju te kvalitete tudi najbolj konsistentnih – knjižnih edicij na Slovenskem. Resnično izvrstni romani in kratke zgodbe avtoric in avtorjev z vseh celin menda lahko, zahvaljujoč prizadevanjem naših najboljših prevajalk in prevajalcev, tu najdejo svoj prostor pod soncem, če so v izvirniku le izšli v dobi, ki jo mi danes doživljamo kot moderno, se pravi v 20. oziroma 21. stoletju.

Toda pred nedavnim je v kontekstu Modernih klasikov v gibkem prevodu Jaroslava Skrušnýja luč sveta ugledal Dnevnik sobarice, roman francoskega pisatelja Ocatava Mirbeauja, za katerega ni povsem jasno, ali izpolnjuje formalne pogoje za uvrstitev v to zbirko; omenjeno delo je bilo namreč prvikrat objavljeno leta 1900. Je to res že 20. stoletje ali pa to okroglo leto, strogo vzeto, vendarle sodi še v 19. vek? – Da se ne bi zdaj po nepotrebnem zapletali v dlakocepske dileme, podobnim tistim izpred dobrih dveh desetletij, ko smo se prerekali, ali se novo stoletje res začenja z letom 2000 ali pač z 2001, smo s pomočjo prevajalca pokukali med platnice Dnevnika sobarice in preverili, ali se snov, teme in slog, ki ga je v svojem romanu razvil Mirbeau, našim očem kažejo kot moderni ali ne.

foto: Goran Dekleva