23 episodes

V nov delovni teden se podamo okrepljeni z Božjo besedo, ko premišljujemo ob besedah Svetega pisma. Sveti Frančišek Asiški je v 7. opominu zapisal, da "duh Svetega pisma poživlja". Šolske sestre svetega Frančiška pripravimo premišljevanje z izhodišči za osebno ali skupno molitev.

Duh Svetega pisma poživlja Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja

    • Religion & Spirituality

V nov delovni teden se podamo okrepljeni z Božjo besedo, ko premišljujemo ob besedah Svetega pisma. Sveti Frančišek Asiški je v 7. opominu zapisal, da "duh Svetega pisma poživlja". Šolske sestre svetega Frančiška pripravimo premišljevanje z izhodišči za osebno ali skupno molitev.

    Jezusova smrt in vstajenje nas vodita k svobodi: Mt 17,22-27

    Jezusova smrt in vstajenje nas vodita k svobodi: Mt 17,22-27

    Ko so bili učenci z Jezusom v Galileji, jim je rekel: »Sin človekov bo izdan ljudem v roke, umorili ga bodo in tretji dan bo vstal.« In zelo so se užalostili. Ko so prišli v Kafarnaum, so k Petru pristopili tisti, ki so pobirali davek dveh drahem, in so rekli: »Ali vaš učenik ne plačuje davka dveh drahem?« Odgovoril je: »Da!« Ko je pa vstopil v hišo, ga je Jezus prehitel z vprašanjem: »Simon, kaj se ti zdi, od koga jemljejo zemeljski kralji carino ali davek: od svojih sinov ali od tujcev?« Ker je ta odgovoril: »Od tujcev,« mu je Jezus rekel: »Torej so sinovi prosti. Da jih pa ne pohujšamo, pojdi k morju in vrzi trnek, in prvo ribo, ki se ujame, vzemi, ji odpri usta in boš našel novec statér; tega vzemi in jim ga daj zame in zase.«

    Ob premišljevanju današnjega odlomka mi v ospredje prihajajo besede tujec, sin in pobiralec davka. Naša trgovska in preračunljiva miselnost namreč včasih težko sprejema logiko zastonjskosti Božje ljubezni. Boga pogosto zamenjujemo za tistega pobiralca davka, s katerim je dobro imeti čiste račune, sicer …

    Toda kdo je zame nebeški Oče? Sem v odnosu do njega kakor tujec ali kot sin, kot hči?

    Imam občutek, da z menoj ravna krivično, da me ne jemlje resno?

    Bolj zaupam v to, da si moram njegovo naklonjenost pridobiti z držo pravičnosti ali preprosto sprejemam dragocenost tega, da sem ljubljeni Božji otrok, za katerega Oče ve, kaj potrebuje.

    Plačati davek tega sveta. Komu ga plačujem in kakšen je ta davek, ki ga plačujem?

    V komentarju danega svetopisemskega odlomka beremo, da je v Jezusovem času vsak Izraelec, ki je izpolnil 20. leto, moral plačevati za potrebe jeruzalemskega templja po dve drahmi na leto. Jezus ga je takrat plačal zase in za Petra. Toda resnični davek, je poravnav tudi zame in zate, ko je za vsakega od nas na križu daroval samega sebe, da bi iz greha prešli v življenje, iz sužnosti v svobodo, od tujca k sinu.

    Prosimo za dar notranje svobode, da bi vsak dan znova zajemali iz studenca Žive vode kot dediči življenja in ne smrti. Kot tisti, ki nam, neglede na okoliščine, resničnega dostojanstva nihče ne more vzeti, saj smo po Kristusu in v Kristusu tudi mi sinovi in hčere enega Očeta.



    Pripravila: s. Tina Dajčer

    Glasba: impro-aC, s. Klara Jarc

    • 8 min
    Jezus blagoslovi in razdeli kruh: Mt 14,13-21

    Jezus blagoslovi in razdeli kruh: Mt 14,13-21

    Tisti čas je Jezus slišal za smrt Janeza Krstnika in se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike.

    Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.« Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« In vêlel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslôvil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok.

    Najprej si predstavljajmo Jezusa, ki se zaradi Janezove smrti z bolečino v srcu umakne v čolnu. Kaj slišimo, kaj vidimo? Poskušajmo začutiti njegovo hrepenenje po pogovoru z Očetom v samotnem kraju. 

    Še enkrat prisluhnemo prvemu delu tega odlomka: Tisti čas je Jezus slišal za smrt Janeza Krstnika in se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase.

    Jezus žaluje, umakne se v molitev, in se iz molitve vrne k ljudem, ki ga potrebujejo.

    Učencem da vedeti, da jih potrebuje, čeprav najprej ne vedo kako naj mu pomagajo. Nemoč. Potem samo delajo, kar jim naroča. Jezusovo sočutje je tisto, ki premaga strahove in občutke nemoči. Ljudem bo pomagal, to je njegovo poslanstvo, in posledično poslanstvo učencev. Njegova pomoč je zmeraj tako obilna, da presega osnovne potrebe. Ljudje niso zmogli vsega pojesti. Kar je ostalo, so lahko odnesli domov.

    Pripravila: s. Polonca Majcenovič

    Glasba:

    Impro-aC, s. Klara Jarc

    Talking people

    Waves and tears

    • 7 min
    Služiti, ne gospodovati: Mt 20,20-28

    Služiti, ne gospodovati: Mt 20,20-28

    Tedaj je stopila k njemu mati Zebedejevih sinov s svojima sinovoma in se poklonila pred njim do tal, da bi ga nekaj prosila. Rekel ji je: »Kaj hočeš?« Dejala je: »Ukaži, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus je odgovoril in rekel: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga moram jaz piti?« Dejala sta mu: »Moreva.« Rekel jima je: »Moj kelih bosta pila; dati, kdo bo sedel na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bodo tam sedeli tisti, katerim je to pripravil moj Oče.« Ko je drugih deset to slišalo, so se razjezili nad bratoma. Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da vladarji gospodujejo nad narodi in da jim velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik, tako kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«



    Tedaj je stopila k njemu mati Zebedejevih sinov s svojima sinovoma in se poklonila pred njim do tal, da bi ga nekaj prosila. Rekel ji je: »Kaj hočeš?« Dejala je: »Ukaži, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Žena, ki bo v nadaljevanju deležna kritike zaradi svoje geste, vendarle razmišlja tako, kot razmišlja mati. To stori iz ljubezni, čeprav se motijo tako ona kot njena sinova. »Ne vesta, kaj prosita«, pravi Jezus. Pogosto pozabljamo, da je Jezusova pot pot križa. Ko smo z Jezusom na poti, smo vedno na poti križa. Njegova pot ni pot slave! Je pot ponižanja, zasramovanja, izničenja, sestopanja, služenja… »Veste, da vladarji gospodujejo nad narodi in da jim velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik, tako kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«

    Pogosto se nam zdi, da smo dosegli cilj, ko dosežemo nek položaj v Cerkvi. Mislimo, da smo takrat Jezusu blizu. Ne gre samo za skušnjavo duhovnikov ali redovnikov, tudi laiki lahko padejo vanjo: ko nekdo postane zborovodja cerkvenega pevskega zbora, ko mu je zaupanja skrb za krašenje župnijske cerkve ali ker je uspešen animator na oratorijih … Naša vrednost pa ni v položaju, ki ga zasedam. Cilj ni uspeh, kot ga vidi svet. Naš cilj je nenehno spreobračanje.

    Zadnje mesto pomeni, da vse v svojem življenju pojmujemo kot služenje in ne kot moč ali oblast. Naša misel naj gre v smer kaj narediti za drugega in ne kako drugega uporabiti. Kdor hoče biti prvi, se bo odrekel svojemu prvemu mestu in takrat bo res prvi.

    Jezus, križ me spremlja tudi v tem tednu. Če se mu upiram, me premaguje. Če ga sprejmem in nosim s teboj, postane lahek. V tednu, ki je pred menoj, se želim odpovedati svojim težnjam in prepoznavati tvojo navzočnost tudi v težavah, v stvareh, ki se mi upirajo, v vsakdanu.

    Gospod, hvala, ker si z menoj. Naj me razne ambicije ne oddaljijo od tebe. Naj se ti pustim najti v tem trenutku. Pomagaj mi, da bo vse v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.

    Pripravila: s. Martina Štemberger

    Glasba: Impro-aC, s. Klara Jarc

    • 7 min
    Pravo znamenje: Mt 12,38-42

    Pravo znamenje: Mt 12,38-42

    Iz svetega evangelija po Mateju

    Tedaj so Jezusa ogovorili nekateri izmed pismoukov in farizejev in so rekli: »Učenik, radi bi videli znamenje od tebe.« Odvrnil jim je: »Hudobni in prešuštni rod hoče imeti znamenje: a ne bo se mu dalo drugo znamenje kakor znamenje preroka Jona. Kakor je bil namreč Jona v trebuhu velike ribe tri dni in tri noči, tako bo Sin človekov v osrčju zemlje tri dni in tri noči. Ninivljani bodo ob sodbi vstali s tem rodom in ga obsodili; spokorili so se namreč na Jonovo pridigo, in glejte, več kot Jona je tukaj! Kraljica z Juga bo ob sodbi vstala s tem rodom in ga obsodila; prišla je namreč s konca sveta, da bi slišala Salomonovo modrost, in glejte, več kot Salomon je tukaj!«

    Že nekaj dni ob branju 12. poglavja Matejevega evangelija spremljamo, kako narašča napetost med Jezusom na eni strani in farizeji ter pismouki na drugi. Mnogo znamenj je že storil, pa ga niso prepoznali. Namesto usmiljenja in dobrote so videli kršitev sobote. Namesto delovanja Boga je bil po njihovem prepričanju na delu Belcebub, hudič. Bili smo tudi priča temu, kako so skrivaj sklenili Jezusa umoriti.
    Danes pa ti možje odkrito pristopijo k njemu in mu izrazijo nezaupanje. “Učitelj, radi bi videli znamenje od tebe.” To nezaupanje izvira iz njihovih zakrknjenih src.
    Prosim Gospoda, da odstrani iz mojega srca zakrknjenost.
    Gospod, ne daj, da bi te gledal, pa ne videl. Ne daj, da bi vedno hotel videti več ali nekaj drugega.

    Jezus, farizeji in pismouki so zahtevali znamenje od tebe, spregledali pa so, da si znamenje ti sam. Ti si Emanuel, Bog z nami, ki si prišel, da razodeneš bližino Očeta.
    Kaj pa jaz iščem? Boga, ki nam bo nekaj dal, od katerega bomo imeli neko korist? Ali iščem Boga, ki je moj Oče? Kaj si zares želim?
    Premislim, kakšna so moja iskanja in najgloblja hrepenenja. Prebujam željo po srečanju z Očetom, ki edini lahko poteši moja najgloblja hrepenenja. Prebujam željo po tem da bi ga sprejel kot svojega sopotnika in spremljevalca.

    »Hudobni in prešuštni rod hoče imeti znamenje: a ne bo se mu dalo drugo znamenje kakor znamenje preroka Jona.” pravi Jezus. Te besede na prvi pogled zvenijo grobo in kot zavrnitev. A razmislimo, kaj pomeni Jonovo znamenje? Komu je dano? Kdo bi ga lahko razumel?

    Jezus farizeje spomni na Ninivljane, ki so se spreobrnili po Jonovi pridigi. Njegova pridiga se je glasila: “Še 40 dni in Ninive bodo pokončane!” Je mogoče, da bi vse mesto ganile njegove besede? Kako da jih niso vzeli le kot floskule ali hladen moralizem? Ne dvomim, da so bili pred njim v Ninivah že drugi preroki ali modri možje, ki so prihajali s podobnim oznanilom kakor Jona. Nemogoče je, da bi jih, grešni kot so bili, prepričale njegove besede same na sebi. Kaj je torej v resnici prepričalo Ninivljane? Jona je postal prepričljiv po svojem  čudežnem preživetju v trebuhu velike ribe. S tem mogočnim čudežem je dobil svojo avtoriteto.

    Tudi Jezus ni bil edini učenjak svojega časa. O tem beremo v Apostolskih delih v Gamalielovih besedah. Ni bilo vsem samoumevno slediti njegovim besedam, četudi so se jim zdele dobre. Nekateri so potrebovali nekaj več. Jezus je vedel, da tako znamenje pride. Jona je bil v trebuhu ribe tri dni in tri noči. Jezusa pa bodo razodele velikonočne skrivnosti, skrivnosti svetega tridnevja, Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Te nas prepričajo v njegov nauk, če ta sam po sebi ne ogreje našega srca.

    Jonovo znamenje je torej znamenje za zakrknjena srca, za tiste niso mogli verovati zgolj besedam. Jonovo znamenje je izraz velikega Božjega usmiljenja. Jezus je vedel, da bodo velikonočne skrivnosti mnogim pomagale odpreti svoja srca zanj.
    Zahvalim se za vero, ki mi je dana in prosim, da bi jo vedno ohranjal in poglabljal. Na tem mestu prosim za tiste, ki ne verujejo. Gospod, pošlji jim Svetega Duha, da te prepoznajo po skrivnostih velike noči.

    • 9 min
    Kdor ostane v meni, rodi obilo sadu: Jn 15,1-8

    Kdor ostane v meni, rodi obilo sadu: Jn 15,1-8

    Iz svetega evangelija po Janezu

    »Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik.  Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu.  Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal.  Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni.  Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar. Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo.  V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.«

    »Ostanite v meni in jaz v vas!«

    Jezus nas tudi danes vabi, da bi ostajali v Njem. Da bi zajemali iz studenca, ki ne usahne in bili zakoreninjeni v Ljubezni, ki ne mine. Svetopisemski odlomek nam spregovori o Očetu, ki skrbi za svoj vinograd, za trto, za mladike, za obrezovanje, ki daje dober sad.

    Spomnim se, kako sem v času neke preizkušnje opazovala vinsko trto, ki so jo takrat pravkar obrezali. Na prvi pogled se človeku zdi nemogoče, da bi se tako močno obrezana trta lahko obrasla in obrodila sad. In vendar ga. Dobro je spominjati se te podobe iz narave, ohranjati zaupanje in hoditi v veri. Dovoliti Očetu, da z obrezovanjem prečisti naša srca, ki se tolikokrat želijo nasloniti na lastne moči, ideje, znanja, na človeka, na strukture, na gotovosti našega vsakdana.

    Hvala ti, Gospod, ker nas nežno, a vztrajno vabiš, da ba bi ostajali v Tebi. Vabiš, da se ne prestrašimo naših omejenosti in resničnosti stavka, ki pravi, da brez tebe ne moremo ničesar storiti. Učiš nas, naše uboštvo polagati v tvoje roke. Ne z zamorjenostjo in žalostjo, temveč z veseljem in hvaležnostjo, da smo kot mladike del tvojega telesa. Ti ki si resnična vinska trta, nam podarjaš sok življenja in daješ okus našim dejanjem. Našo nerodovitnost spreminjaš v rodovitnost, v lepoto, v tisti obilen sad, ki ga obljubljaš vsem, ki bodo ostali v tebi. Hvala ti, Jezus, za ta dar!

    V tišini sedaj vsak zase poglejmo, na koga je pripeto moje življenje, moja mladika. Česa se oklepam? Kakšen okus in vonj ima moj odnos do ljudi, s katerimi se srečujem? Kje zajemam, ko se podarjam svoji družini? Kaj morda potrebuje obrezovanja?

    Svoje življenje nato položim v Njegove roke, v roke vinogradnika, Očeta, ki si želi polnosti mojega življenja. Prosim ga za dar zaupanja, predanosti, za dar ostajanja v ljubezni Njegovega Sina.

    Pripravila: s. Tina Dajčer

    Glasba: Always With Me, Always With You (Main)

    • 8 min
    Oče prosi Jezusa za obuditev mrtve hčere: Mt 9,18-26

    Oče prosi Jezusa za obuditev mrtve hčere: Mt 9,18-26

    Ko je Jezus govoril, glej, pristopi neki načelnik, pade predenj in pravi: »Moja hči je pravkar umrla. Toda pridi, položi roko nanjo in bo živela.« Jezus vstane ter gre z njim in učenci ga spremljajo.

    In glej, žena, ki je na krvotoku trpela dvanajst let, je pristopila od zadaj in se dotaknila roba njegove obleke. Mislila si je namreč: »Ako se dotaknem le njegove obleke, bom ozdravela.« Jezus se obrne, jo pogleda in reče: »Zaupaj, hči, tvoja vera te je ozdravila.« In žena je bila zdrava od tiste ure.

    Ko je tedaj Jezus prišel v načelnikovo hišo in videl piskače in razburjeno množico, je rekel: »Umaknite se, deklica namreč ni umrla, ampak spi.« Pa so se mu posmehovati. Ko pa je bila množica odpravljena, je vstopil, deklico prijel za roko in je vstala. In glas o tem je šel po vsej tisti deželi.

    Kakšen glas je šel “po vsej tisti deželi”? So se ljudje čudili, so se zgražali, so se veselili? Kaj prebudijo ta Jezusova dejanja v našem srcu?

    Ozdravljati bolne, obujati mrtve - najprej res lahko pomislimo na incident. Incident je lahko “nepričakovan, neprijeten dogodek, ki prekine normalen potek kakega dejanja, dela” ali “prekoračenje dovoljenega v ravnanju ali vedenju, izgred”. Jezus je s svojim ozdravljenji in drugimi čudeži samo oznanjal nebeško kraljestvo, a sodobniki bi ga lahko mirno označili za izgrednika. Nekaj je zmotil, nekaj delal drugače, želel je, da bi ljudje živeli v pravem pomenu besede.

    Za ženo sklepamo, da je imela težave z menstruacijo, in je zaradi tega veljala za nečisto. ni mogla v tempelj, ni se mogla poročiti, nihče se je ni smel dotakniti.  Jezus ji vrne zdravje, ne samo zdravje - življenje.

    In načelnikova hčerka? Njena smrt pusti njo in starše brez življenja. Vemo, da največ bolečine prinese prav otrokova smrt. Sprašujemo se zakaj ni mogel dlje živeti? Zakaj tako hitro? Zakaj, zakaj, zakaj …

    Pomembno je, da Jezus podari ženi, deklici in njunim bližnjim življenje. Še pred tem, ko sam premaga smrt, premaguje smrt pri drugih.

    Premišljujmo kje mi v svojem življenju okušamo smrt. Imamo izkušnje bolezni in ozdravljenja? Predvsem pa se zazrimo v svoje srce in poglejmo kako močna je naša vera v Jezusa Kristusa, ki daje življenju prednost pred smrtjo. Kje si želimo biti bolj živi, bolj odrešeni?

    Pripravila: s. Polonca Majcenovič

    Glasba: Waves gentle med cu lake water

    Epic Heart

    • 8 min

Top Podcasts In Religion & Spirituality

Radio Ognjišče
SENSA
Radio Ognjišče
Noah Rasheta
Woven in Truth PodSquad & Guests
Harris Creek Baptist Church