7 min
Jezus blagoslovi in razdeli kruh: Mt 14,13-21 Duh Svetega pisma poživlja
-
- Christianity
Tisti čas je Jezus slišal za smrt Janeza Krstnika in se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike.
Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.« Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« In vêlel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslôvil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok.
Najprej si predstavljajmo Jezusa, ki se zaradi Janezove smrti z bolečino v srcu umakne v čolnu. Kaj slišimo, kaj vidimo? Poskušajmo začutiti njegovo hrepenenje po pogovoru z Očetom v samotnem kraju.
Še enkrat prisluhnemo prvemu delu tega odlomka: Tisti čas je Jezus slišal za smrt Janeza Krstnika in se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase.
Jezus žaluje, umakne se v molitev, in se iz molitve vrne k ljudem, ki ga potrebujejo.
Učencem da vedeti, da jih potrebuje, čeprav najprej ne vedo kako naj mu pomagajo. Nemoč. Potem samo delajo, kar jim naroča. Jezusovo sočutje je tisto, ki premaga strahove in občutke nemoči. Ljudem bo pomagal, to je njegovo poslanstvo, in posledično poslanstvo učencev. Njegova pomoč je zmeraj tako obilna, da presega osnovne potrebe. Ljudje niso zmogli vsega pojesti. Kar je ostalo, so lahko odnesli domov.
Pripravila: s. Polonca Majcenovič
Glasba:
Impro-aC, s. Klara Jarc
Talking people
Waves and tears
Tisti čas je Jezus slišal za smrt Janeza Krstnika in se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike.
Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.« Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« In vêlel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslôvil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok.
Najprej si predstavljajmo Jezusa, ki se zaradi Janezove smrti z bolečino v srcu umakne v čolnu. Kaj slišimo, kaj vidimo? Poskušajmo začutiti njegovo hrepenenje po pogovoru z Očetom v samotnem kraju.
Še enkrat prisluhnemo prvemu delu tega odlomka: Tisti čas je Jezus slišal za smrt Janeza Krstnika in se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase.
Jezus žaluje, umakne se v molitev, in se iz molitve vrne k ljudem, ki ga potrebujejo.
Učencem da vedeti, da jih potrebuje, čeprav najprej ne vedo kako naj mu pomagajo. Nemoč. Potem samo delajo, kar jim naroča. Jezusovo sočutje je tisto, ki premaga strahove in občutke nemoči. Ljudem bo pomagal, to je njegovo poslanstvo, in posledično poslanstvo učencev. Njegova pomoč je zmeraj tako obilna, da presega osnovne potrebe. Ljudje niso zmogli vsega pojesti. Kar je ostalo, so lahko odnesli domov.
Pripravila: s. Polonca Majcenovič
Glasba:
Impro-aC, s. Klara Jarc
Talking people
Waves and tears
7 min