54 min

Nobena kultura ni otok sam zase Glasovi svetov

    • Education

Ko je afroameriška pesnica Amanda Gorman s svojim nastopom na inavguraciji ameriškega predsednika Joeja Bidna pritegnila mednarodno pozornost in so nemudoma sledile ponudbe za prevode v tuje jezike, se je zapletlo pri izboru prevajalke, ki naj bi v nizozemščino prevedla njeno poezijo. Prvotni izbor Bookerjeve nagrajenke Marieke Lucas Rijneveld je naletel na ostre kritike, da ta kot belopolta, binarna oseba nima osebne izkušnje, kakšno je življenje Afroameričanke v Združenih državah in je zato manj ustrezna prevajalka kot kakšna temnopolta nizozemska pesnica, obenem pa se s takšnim izborom slednjim znova zapira vrata in omejuje možnosti.

Poudarek, da je osebna izkušnja ključna za pravo razumevanje, je argument, ki ga slišimo vse pogosteje, v različnih kontekstih. V literaturi se denimo nazorno kaže v močnem porastu osebnoizpovednih tematik. Poseganje onkraj tistega, kar nam naj bi kulturno ali identitetno pripadalo, postaja vse bolj problematično tudi na drugih področjih, izraža se denimo v vse intenzivnejših očitkih o kulturni apropriaciji, ko si nekdo denimo nadene oblačilo ali si omisli pričesko, ki je značilna za neko skupnost, ki ji sam ne pripada.

Na nasprotnem polu ideološkega spektra lahko spremljamo, nikakor ne prvič v zgodovini, intenzivnejše reinterpretacije nacionalnih kultur kot nekakšnih čistih kulturnih entitet, ki morajo braniti svojo samobitnost pred kvarnimi tujimi vzori. Pri tem pa si, da lažje podčrtajo svojo imaginarno dolgo zgodovino, pomagajo tudi z izmišljenimi simboli, kot je denimo pri nas aktualni primer črnega panterja.

Iz različnih vzgibov in ideoloških izhodišč lahko danes skratka spremljamo različne oblike zapiranja, ki verjetno kar nekaj svoje aktualne moči dolgujejo zelo sodobnemu pojavu, t. i. mehurčkom enako mislečih oziroma sobam odmevov, ki v veliki meri določajo današnje načine digitalnega komuniciranja.

Toda: kulturna zgodovina vztrajno dokazuje, da različne kulture niso nikoli bile samozadostne, brez stikov in medsebojnih vplivov, da so se vedno – kot skuša s številnimi primeri nakazati tudi angleški zgodovinar Peter Burke v svojem eseju Kulturna hibridnost, ki je nedavno v slovenskem prevodu izšel pri Studia Humanitatis –, zavestno ali nezavedno, z navdušenjem ali na silo dopolnjevale in preoblikovale z novimi in predelanimi elementi. In da se to kroženje medkulturnih izmenjav nikoli ne zaključi. Kaj nam torej danes lahko pove koncept kulturne hibridnosti, ko je t. i. duh časa v pomembni meri drugačen, kot je bil v prvem desetletju tega stoletja, ko je pričujoči esej nastajal, ugotavljamo v tokratnih Glasovih svetov v pogovoru s socialnim antropologom prof. dr. Bojanom Baskarjem, ki je Burkovemu delu pripisal spremno besedo.

Foto: Vincent Van Gogh, Cvetovi mandljevca (detajl), 1890, primer prepletanja vplivov evropske in japonske slikarske tradicije, Wikipedia, javna last

Ko je afroameriška pesnica Amanda Gorman s svojim nastopom na inavguraciji ameriškega predsednika Joeja Bidna pritegnila mednarodno pozornost in so nemudoma sledile ponudbe za prevode v tuje jezike, se je zapletlo pri izboru prevajalke, ki naj bi v nizozemščino prevedla njeno poezijo. Prvotni izbor Bookerjeve nagrajenke Marieke Lucas Rijneveld je naletel na ostre kritike, da ta kot belopolta, binarna oseba nima osebne izkušnje, kakšno je življenje Afroameričanke v Združenih državah in je zato manj ustrezna prevajalka kot kakšna temnopolta nizozemska pesnica, obenem pa se s takšnim izborom slednjim znova zapira vrata in omejuje možnosti.

Poudarek, da je osebna izkušnja ključna za pravo razumevanje, je argument, ki ga slišimo vse pogosteje, v različnih kontekstih. V literaturi se denimo nazorno kaže v močnem porastu osebnoizpovednih tematik. Poseganje onkraj tistega, kar nam naj bi kulturno ali identitetno pripadalo, postaja vse bolj problematično tudi na drugih področjih, izraža se denimo v vse intenzivnejših očitkih o kulturni apropriaciji, ko si nekdo denimo nadene oblačilo ali si omisli pričesko, ki je značilna za neko skupnost, ki ji sam ne pripada.

Na nasprotnem polu ideološkega spektra lahko spremljamo, nikakor ne prvič v zgodovini, intenzivnejše reinterpretacije nacionalnih kultur kot nekakšnih čistih kulturnih entitet, ki morajo braniti svojo samobitnost pred kvarnimi tujimi vzori. Pri tem pa si, da lažje podčrtajo svojo imaginarno dolgo zgodovino, pomagajo tudi z izmišljenimi simboli, kot je denimo pri nas aktualni primer črnega panterja.

Iz različnih vzgibov in ideoloških izhodišč lahko danes skratka spremljamo različne oblike zapiranja, ki verjetno kar nekaj svoje aktualne moči dolgujejo zelo sodobnemu pojavu, t. i. mehurčkom enako mislečih oziroma sobam odmevov, ki v veliki meri določajo današnje načine digitalnega komuniciranja.

Toda: kulturna zgodovina vztrajno dokazuje, da različne kulture niso nikoli bile samozadostne, brez stikov in medsebojnih vplivov, da so se vedno – kot skuša s številnimi primeri nakazati tudi angleški zgodovinar Peter Burke v svojem eseju Kulturna hibridnost, ki je nedavno v slovenskem prevodu izšel pri Studia Humanitatis –, zavestno ali nezavedno, z navdušenjem ali na silo dopolnjevale in preoblikovale z novimi in predelanimi elementi. In da se to kroženje medkulturnih izmenjav nikoli ne zaključi. Kaj nam torej danes lahko pove koncept kulturne hibridnosti, ko je t. i. duh časa v pomembni meri drugačen, kot je bil v prvem desetletju tega stoletja, ko je pričujoči esej nastajal, ugotavljamo v tokratnih Glasovih svetov v pogovoru s socialnim antropologom prof. dr. Bojanom Baskarjem, ki je Burkovemu delu pripisal spremno besedo.

Foto: Vincent Van Gogh, Cvetovi mandljevca (detajl), 1890, primer prepletanja vplivov evropske in japonske slikarske tradicije, Wikipedia, javna last

54 min

Top Podcasts In Education

More by RTV Slovenija