Kje je tu most? │ Radio Eter Radio Eter

Sreča je v današnji dobi zelo cenjena. Pogosto se zdi, da večino stvari, ki jih počnemo, počnemo prav zaradi nje. Saj do določene mere je bila pomembna tudi prej, toda zdi se, da takrat ni bila osrednji fokus. Danes pa v knjigarni lahko kupiš knjigo, ki ti zaupa skrivnost sreče, obračamo se k raznim gurujem, da bi nam izdali, kako biti srečni, in to je z internetom vse lažje, infiltrirala se je v naše pozdrave in voščila. Sreča je postala cilj družbe, v kateri živimo. Zakaj? Zakaj nas sreča tako mika in zakaj je postala naša osrednja točka? Oziroma da zasukam vprašanje: zakaj je sreča postala vrednota?
 
V članku z naslovom The History of Happiness sem prebrala, da srečo posamezni narodi postavljajo na drugačna mesta v lestvici vrednot. Na primer vzhodnjaki nižje, Američani višje in Latinoameričani zelo zelo visoko. Na zahodu naj bi se obrat k sreči zgodil šele v 18. stoletju z razsvetljenstvom. Menda jih je prej pri tem do neke mere ustavljala tudi vera, saj naj bi občutili krivdo, ko so bili srečni in so bili užitki pogosto grešni.Večina zahodnjaških raziskovalcev sreče bi torej rekla, da je postala vrednota zaradi obrata k razsvetljenstvu. 
 
In če se spomnimo, je to obdobje obračanja k človeku po obdobju rigidnega srednjeveškega zatiranja prek cerkve. Poleg tega se mi zdi, da k temu takoj lahko dodamo še individualizem - raziskujemo sebe in to, kaj osreči nas osebno. Ker smo se obrnili k samim sebi, oziroma si to dovolili, smo si dovolili iskati svojo srečo namesto delati za družbo. 
 
Sreča je nekaj, kar vsi zaželimo ob raznoraznih priložnostih. Toda kdo se vpraša, kaj sploh sreča je, in katero srečo želiš nekomu? Kako bi definiral srečo? SSKJ pravi (ja, spet smo na SSKJju, čeprav, roko na srce, ima včasih malo zgrešene opise): sreča je razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja. Toda kaj je duševno ugodje? 
 
Če parafraziram odgovor Sadhguruja, ki pravi, da je duševno ugodje določena stopnja radosti. Višjo stopnjo radosti lahko povezujemo z več življenjske energije in nižjo z njenim primanjkljajem. Seveda obstaja več načinov definiranja duševnega ugodja. Nika? 
 
Ali je duševno ugodje enako pri vseh ljudeh, ali pa se razlikuje? Seveda se mi zdi odgovor jasen - razlikuje se. Odvisno je od tega, kaj vleče niti posameznikovega življenja. Kaj je njegov smisel. Do kolikšne mere misliš, Miša, da je sreča odvisna od smisla pri posamezniku? V kakšnem odnosu sta sreča in smisel?
 
Po mojem mnenju si želimo, da bi tako smisel kot sreča padla iz neba in je tukaj prva vzporednica. Pojma razumemo kot nekaj, kar ni znotraj nas samih, kjer je druga vzporednica. Kar razločuje srečo in smisel je verjetno to, da smisel pogosto razumemo kot vzrok in srečo kot učinek. Torej, smisel za marsikoga pogojuje srečo. 
 
In če se vrnemo  nazaj k ugodju: ugodje je nekaj, kar vsi iščemo, in ko ga dosežemo, ga razbijemo, ker nam postane dolgčas se mi zdi. 
 
Menda smo predstavniki mlajših generacij do skrajnosti dionizični. Vsaj tako sklepa profesor kulturnih študij na naši fakulteti. Njegovo trditev že kar nekaj časa premlevam pa sem prišla do naslednjega sklepa: Res je, konstantno se prepuščamo užitkom. 
 
In te užitke vse prepogosto zamenjujemo za srečo. Ali pa je to eno in isto? Razmišljali sva že, da je užitek v bistvu biološko pogojen. Užitke čutimo pri tem, kar nas ohranja žive kot posameznika in kot vrsto. Poganjajo nas. Kaj pa sreča? A ni sreča tudi naš pogon? In hkrati: gotovo moraš imeti zadovoljene biološke potrebe (ki se nam kažejo prek užitka), da lahko sploh razmišljaš o sreči kot o nečem, kar jih presega. Bi rekla da si nekdo, ki nima dovolj denarja ali hrane, ali pa ki mora nujno lulat, kot srečo predstavlja prav to. Sreča je lahko tako… kameleonska. Spreminja se.
 
Tako kot sreča je tudi definicija užitka kameleonska, saj se od osebe do osebe, iz generacije v generacijo in iz koš

O masturbaciji v ortodoksnem judovstvu, kot jo predstavi Oli Gruden v dokumentarnem filmu Sacred Sperm. Vabljeni k razmišljanju o masturbaciji in ponavljanju besed, zaradi katerih se vas loti rdečica.

Avtorici: Miša Močilnikar, Nika Pušlar

Vsako telo ima svoje značilnosti. A kaj je "normalno" telo? Kaj ga določa, glede na to, da se kot vrsta ves čas razvijamo in spreminjamo? Koliko rok ima povprečen človek? Kaj je težavnega pri izrazu "oseba s posebnimi potrebami"? Kako pristopiti do teh oseb? Kje je meja med povečevanjem občutka ločenosti in prepoznavanjem drugačnosti? Miša in Nika se v tej epizodi iz serije oddaj o telesu posvetita raziskovanju in razmišljanju o zgornjih vprašanjih, ki ju že dolgo frustrirajo.

Avtorici: Nika Pušlar, Miša Močilnikar

Telo. Naša svoboda in naša zamejitev. Naša individualnost in naša pripadnost. V tokratni oddaji bomo telo obravnavali kot način izražanja - skozi tatuje. Gotovo vsak izmed nas pozna koga, ki ima tatu. Toda zakaj se odloči zanj? Zakaj ravno tisti tatu? Iz kje tatuji izvirajo? Kako sam proces tetoviranja sploh poteka? Je v ozadju kakšno kulturno ali psihološko sporočilo? Kakšno povezavo ima odnos do telesa in odločitev za tatu?

V oddaji se nama je pridružila tudi tetoverka Kaja Judež, znana tudi kot tatts.for.rats. Z njo sva razpravljali o zgoraj navedenih vprašanjih, o ustvarjalnem procesu tetoviranja, dvomih, ki se ob tem porajajo in vidiku tetoviranja s strani ustvarjalke. (Ob tem se ji za sodelovanje in pogovor iz srca zahvaljujeva)

AVTORICI: Nika Pušlar, Miša Močilnikar

Miša in Nika odpirava novo serijo oddaj - o telesu. Prva oddaja je namenjena splošnemu pregledu naše samopodobe. Je pozitivna ali negativna? Odgovor na to vprašanje je kar samoumeven, in ni treba biti strokovnjak, da ga odkriješ. Tudi na osnovni “zakaj” ni tako težko odgovoriti - mediji in diskriminacija. Pa vendar - zakaj ljudi kljub zavedanju, kako škodljivo je, še vedno obsojamo in vrednotimo glede na izgled? Kakšen vpliv ima negativna samopodoba za družbo? Zakaj je sprejemanje lastnega telesa pomembno za družbo kot celoto?

Priporočene knjige (Nika vam maha):
-The Body is not an Apology, Sonya Renee Taylor
-The Beauty Myth, Naomi Wolf
-I Thought It Was Just Me in The Gifts of Imperfection, Brené Brown

Ustvariti svet v knjigi ali filmu je eno, ustvariti svet, katerega del posameznik postane skozi uporabo tehnologije pa je čisto nekaj drugega. V prvem nam je podan okvir, ki se nam zdi “dobro sestavljen svet” (kakšni pa so sploh kriteriji za “dobro sestavljen”? Ali so primerni?) in nam omogoča, da si ga sami dopolnimo v glavi s pomočjo znanja glavnih likov, v drugem pa smo glavni lik najpogosteje mi sami. S prvim sta se Miša in Nika ukvarjali v prejšnji oddaji - tokrat pa, ker ne vesta veliko o računalništvu, povabita v studio Davida Kvaternika, ki se s tem in predvsem z XR in virtualno resničnostjo ukvarja bolj profesionalno. Razloži jima malo več o računalniških svetovih in kako se ti vključujejo v našo resničnost - pa naj bo kot simulacije, igre, ali pa celo 3D printanje.