Košara sadja in karta za fitnes lahko dajeta lažni vtis dobrega delovnega mesta Rožnata dolina

O študentskem delu in perspektivi bodočih iskalcev zaposlitve razmišljajo štirje mladi: bodoči skladatelj, bodoči ekonomist, študent strojništva ter študentka geografije in slovenistike. Zakaj mladi pristajajo na negotove oblike zaposlitve in kakšnega delovnega okolja ter delodajalca si želijo? Bodo ostali doma ali se zapisali v statistiko pod oznako: beg možganov?Mladi razmišljajo o razmerah na trgu dela in zaposlovanju. Zakaj sprejemajo negotove oblike zaposlitve ter kakšnega delovnega okolja in delodajalca si želijo?
To je oddaja z vpisno številko 10-05-2020. Tema tokratne diskusije je delo in zaposlovanje. O študentskem delu in perspektivi bodočih iskalcev zaposlitve razmišljajo štirje mladi: bodoča skladatelj in ekonomist, študent strojništva ter študentka geografije in slovenistike. Zakaj mladi sprejemajo negotove oblike zaposlitve ter kakšnega delovnega okolja in delodajalca si želijo? Bodo ostali doma ali se zapisali v statistiko pod oznako: beg možganov? Kakšne oblike zaposlitve si želijo ter ali se kariera in družina izključujeta?
Sogovorniki so:
Jan Štrukelj, študent 2. letnika podiplomskega študija na Ekonomski fakulteti iz Ljubljane. Poteguje se za službo za nedoločen čas, razgovorov pa ni prekinila niti koronakriza. Prihaja iz Zgornje Savinjske doline, v prostem času bere, posluša glasbo in gleda serije. Zanimata ga vesolje in fizika, spremlja medije in je prostovoljec Petke za nasmehe.
“Delodajalci izkoriščajo naše nepoznavanje pravic. Pred sto leti so za te pravice delavci protestirali, celo umirali, potem se je to očitno nekje izgubilo. Nadomeščamo jih s košarami sadja in z novodobnimi bonitetami, ki dolgoročno ne prinašajo zadovoljstva in opevanega ravnovesja med delom in prostim časom. Se pa lahko s košarami sadja hvalimo na Instagramu. Bolj smo usmerjeno v to, kaj bomo lahko pokazali navzven, kot pa v to, kaj je pomembno. Delal sem v podjetju, kjer je bil delovnik dolg tudi 10 ali 12 ur na dan, bilo nas je absolutno premalo v kolektivu, a so za rojstni dan podjetja vsem kupili športne copate. Seveda smo se z njimi vsi fotografirali … Kdo je pa odgovoren za propad med zaposlenimi in delodajalci? Oboji. Delodajalci to izkoriščajo, mi pa bi se za to morali bolj boriti. Mladi gotovo nismo v položaju moči, morala bi nas zaščititi država. To počnejo samo sindikati, ki so zelo omejeni in šibki, napada se jih z vseh strani. Ne razumemo, da sindikati in zadruge delujejo za svoje člane. Sami se ne moremo postaviti proti delodajalcem, je treba sistemsko urediti. Mladi nimamo izkušenj, tu je ta začarani krog. Želimo takojšnjo potrditev; košare sadja in karte za fitnes dobimo takoj. Imamo občutek, da je delodajalcu mar za nas. Mar bi mu moralo biti, da smo dolgoročno zdravi in zadovoljni pri njem. Je pomembneje, da se spodbuja normalni delovnik, normalne odnose med sodelavci, kot pa da se z raznimi ‘fake’ ugodnostmi provocira in naše možgane zadovolji za nekaj sekund.”
Tina Slatnar, 23-letna absolventka dodiplomskega študija geografije in slovenistike. Verjame, da priložnosti za delo so, le poiskati jih je treba. Srčno je naklonjena okoljevarstvu, vrtnarjenju, hribolazenju in branju, poje, se ukvarja s fotografijo in pisanjem. Zanima jo tudi delo z mladimi.
“Ob zaposlitvi mi pade na pamet tudi to, da sem ženska. Verjetno bo na razgovoru hitro vprašanje, kdaj bom načrtovala družino. Je izpostavljeno, mogoče ne neposredno, a veš, kam delodajalec cilja. To je mogoče dodatna ovira, ne razumem, kaj si predstavljajo delodajalci. Super, lahko se vse zaposlimo, a bo šla nataliteta še bolj dol, čeprav je že sicer nizka. Ženska se lahko odloči za karierno pot ali družino, to ni lahka odločitev. In ena in druga pot je lahko velika žrtev. Je veliko služb, ki omogočajo delo na daljavo, celo z drugega konca sveta. Po eni strani je to lahko dobro, ko pa pridemo do kreditov, do tega, da si začneš ustvarjati družino, pa je v