Sledi časa RTVSLO – Prvi

60 let od jugoslovanskega sodelovanja v obsežni akciji reševanja spomenikov stare Nubije, ki jo je kmalu zatem poplavilo akumulacijsko jezero Asuanskega visokega jezuKo danes pomislimo na aktivnosti socialistične Jugoslavije v tujini, nam bržkone na misel pridejo pompozni obiski maršala Tita, široko obiskane konference Gibanja neuvrščenih ter morda megalomanska gradnja tovarn in infrastrukture v manj razvitih prijateljskih državah. Redkokdo pa bi si, po drugi strani, verjetno pred očmi zarisal, kako naša nekdanja država vlaga velike količine denarja v reševanje starih egipčanskih templjev in svoje restavratorje pošilja, da skrbno selijo in restavrirajo starokrščanske stenske poslikave v Egiptu. In vendar je bila Jugoslavija - sploh glede na svojo relativno majhnost in slabo razvitost v tistem času - ena bolj aktivnih držav v reševanju arheološke dediščine, ki so jo v prvi polovici 60-ih leti preteklega stoletja pod okriljem Unesca selili iz območja stare Nubije, ki mu je bilo usojeno postati akumulacijsko jezero nad novozgrajenim Asuanskim visokim jezom. To nenavadno jugoslovansko misijo in zgodovinski kontekst, v katerem je potekala, sta nam za tokratne Sledi časa pomagala predstaviti dr. Jan Ciglenečki z Oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in mladi raziskovalec na tamkajšnjem Oddelku za zgodovino Žiga Smolič, ki sta na to temo decembra pripravila tudi razstavo v Egipčanskem muzeju v Kairu. Oddajo je pripravila Alja Zore.

 

Foto: člani jugoslovanske odprave – Mihajlo Vunjak, Milorad Medić in Miha Pirnat (od leve proti desni) – pred konserviranimi in utrjenimi fragmenti iz cerkve Šeik Abd el Gadir, Sudan 1964; arhiv Mihe Pirnata

Danes so čevlji z visoko peto simbol ženske mode, pogled v zgodovino pa razkriva, da so pete sprva svoje mesto našle v moški garderobi. Pred približno 400 leti so jih zaradi funkcionalnosti pri jahanju konjev nosili moški. Pozneje je višina pet, skupaj z dolžino konice čevljev, nakazovala ugled moškega, ki jih je nosil. Danes čevlji z visoko peto predstavljajo ženskost, eleganco, samozavest in privlačnost, če nanje pogledamo s kritičnega feminističnega vidika, pa predstavljajo patriarhalnost in objektivizirajo žensko telo. V oddaji Sledi časa se bomo ozrli v zgodovino čevljev z visoko peto, v simboliko obutve v ljudskih pravljicah ter v kulturne in modne ideale, ki se skozi čas prav tako spreminjajo in so odvisni od okolja. O tem je pred časom veliko zanimivega izvedela Darja Pograjc.

Slovenske dežele so bile v viharnem obdobju prehoda iz srednjega v novi vek, od konca 15. do začetka 16. stoletja, na prepihu. Prebivalci so zelo trpeli zaradi turških vpadov, saj se je Otomansko cesarstvo v tistem obdobju še vedno krepilo in širilo. Kar nekaj srednjeveških držav na območju jugovzhodne Evrope je dokončno prišlo pod njihov nadzor. Zato so prebivalci tedanje Kranjske, Štajerske in Koroške zahtevali odločnejše posredovanje oblasti in plemstva, da bi lahko organizirali učinkovit odpor in obrambno strategijo proti tako imenovani turški nevarnosti. Hkrati pa je bil to tudi čas, ko sta se še vedno bojevali za prevlado Beneška republika in Habsburška monarhija. Med letoma 1508 in 1516 je namreč, delno na naših tleh in v naši neposredni bližini, divjala tako imenovana avstrijska ali habsburško-beneška vojna. Plemstvo in oblastniki so ob tem podložnikom odrejali nove dajatve in bremena, recimo davek na prevoze za potrebe vojaške oskrbe v omenjeni vojni. Poleg tega so kmete omejevali pri kmečki trgovini; če vsemu povedanemu prištejemo še naravne katastrofe, slabe letine, nalezljive bolezni in verske spopade, ni čudno, da so se podložniki začeli upirati. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Nekateri predmeti, gospodinjski pripomočki so med njimi na prvem mestu, so postali tako običajni, da se o njih ne sprašujemo več. Pa bi se morali. Mnoge naprave, ki jih danes uporabljamo v gospodinjstvu, niso tako spektakularne, kot so nova tehnološka čudesa, ali recimo avtomobili in podobno tehnološko razviti stroji. A njihov vpliv na razvoj družbe, lahko zapišemo: celo civilizacije kot take, je neprecenljiv. Eden takih danes samoumevnih aparatov, ki je pretresel družbo do obisti, je pralni stroj. Če hočemo v celoti razumeti revolucijo, ki jo je prineslo strojno pranje perila, se moramo vsaj za trenutek potopiti v čas ročnega pranja. O dejavnosti, o katere posebnih pogojih in naporih danes starejši poskušajo ponovno seznaniti mlade generacije, govori tudi tokratna oddaja Sledi časa. Pripravil jo je Marko Radmilovič.

Osrednji krščanski prazniki so spričo stoletij močno prisotnega katolištva na našem prostoru nedvomno na nek način postali del naše kulture in četudi se večina slovenskega prebivalstva danes ne poglablja v globlje sporočilo in obredje posameznih praznovanj, sta vsaj božič in velika noč trdno umeščena v naše koledarje. In vendar le malo vemo o zgodovini teh praznikov, ki tako samoumevno delijo naše leto. Na tokratno velikonočno nedeljo bomo torej oddajo Sledi časa posvetili zgodovini praznovanja največjega krščanskega praznika. Kdaj se praznovanje velike noči sploh začelo? Kako se je spreminjalo potem, ko je krščanstvo iz preganjane postalo najprej priznana in nato zapovedana religija Rimskega cesarstva? Kako so se tradicije praznovanja razlikovale v vzhodnem in v zahodnem krščanstvu, ki sta se z veliko shizmo v 11. stoletju tudi uradno ločila na katoliško in pravoslavno cerkev? Zakaj ti dve veji krščanstva velike noči sploh ne praznujeta na isti dan in kako se razlikujejo vsebinski poudarki v njunih liturgijah? Kako je z veliko nočjo v protestantizmu ter kakšno mesto ima v današnjih, sekulariziranih družbah? To so nekatera od vprašanj, o katerih sta za tokratne Sledi časa razmišljala teolog in duhovnik dr. Bogdan Dolenc ter teolog, rusist in zgodovinar dr. Simon Malmenvall, oba z ljubljanske Teološke fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Idiličen podeželski pejsaž s slovenskim čebelnjakom je razglednica, ki lahko obkroži svet, ki prikazuje red, ravnovesje, umeščenost v prostor, ki nam je blizu in sprejeta z družbenim konsenzom. Kaj pa prihod čebel v mesto in posledično čebelarjenje na strehah poslovnih stavb in kulturnih domov? So čebele res prišle v mesto, ali so morda iz mesta odšle na podeželje? Urbano čebelarjenje je relativno nov pojem, a vsebina, ki se skriva za njim ima dolgo tradicijo. "Več kot med" je naslov knjižne in filmske uspešnice, in je hkrati tudi neformalni slogan ljubljanskega društva Urbani čebelar, ki je nedavno obeležilo desetletnico svojega delovanja. Na začetku so se morali soočati s pomisleki, da bo mestni med črn od smoga in poln težkih kovin, da se čebele v mestu ne bodo dobro počutile in da bodo za povrh popikale meščane. V oddaji Sledi časa po sledeh sodobnega urbanega čebelarjenja v Ljubljani, Londonu in Berlinu.