Ocene RTVSLO – Ars

Monogamija, poliamorija, to sta temi, s katerimi se ukvarja film Štirje mali odrasli. Uspešna poslanka Juulia je na videz srečno poročena s pastorjem Matiasom. Ko odkrije, da jo mož že nekaj časa vara z Enni, se ji najprej podre svet, nato pa jima predlaga, da zaživijo v poliamornem razmerju. In med raziskovanjem novih pravil se Juulia zaljubi v mladega Misko … "Film Štirje mali odrasli," pravi režiserka … tako "pripoveduje o romantični ljubezni, raziskuje pa tudi, kaj pomeni biti človek med drugimi ljudmi".

Film, ki je odprl Kinodvorovo Kinodvorišče v atriju Slovenskih železnic, prikazan pa je bil v sodelovanju s festivalom Kinootok, je pripoved o melanholični romanci v afriški četrti tretjega največjega kitajskega mesta. Režiserja, ki ga poznamo vsaj po filmih Bamako in Timbuktu, v svojih delih sledi dvema rdečima nitma: to sta izgnanstvo in nerazrešeno razmerje med Afriko in Evropo. Naslov Črni čaj namiguje na prvo temo, kot je povedal režiser sam, pa je film v nasprotju z uveljavljenimi predstavami o izgnanstvu, nastal na podlagi "želje upodobiti svet, ki je morda na poti k sožitju".

Grossmanov festival fantastičnega filma in vina praznuje 20. jubilej. Tudi letos v svoj program vključuje sekcijo Hrupnih mačkov, izbor glasbene dokumentaristike, ki je z leti postal ne le nepogrešljiv del festivala, ampak tudi ena redkih priložnosti za ogled manj izpostavljenih, a po navadi nadpovprečno pomembnih filmov te vrste. Letošnji izbor vsebuje tri glasbene biografije ter avdiovizualni esej, ki povečini presegajo običajne okvirje glasbenih dokumentarcev.

Piše Tatjana Pregl Kobe,
bereta Ana Bohte in Igor Velše.

Ali lahko poezija prinaša aluzijo na likovnost? Se ta njena posebnost nanaša na mimezis, torej na oponašanje, posnemanje, predstavljanje narave kot najvišji princip poezije, tako razumljen od Platona dalje? In nasprotno: je lahko likovno delo poezija? Če knjiga ponuja literarno in likovno vsebino ali prinaša prehajanje enega k drugemu, ob njej nehote pomislimo na besede starogrškega lirika Simonida, da je »slikarstvo nema poezija in poezija govoreče slikarstvo«. Tak je, recimo, izbor pesmi Tomaža Šalamuna v knjigi Šepetanja (2017), ki jih je po njegovi smrti zdaj tudi že pokojna soproga Metka Krašovec oplemenitila s svojimi risbami, s čimer je nastala enovita umetnina. Je interakcija med Jesihovo poezijo in Bratuševo likovnostjo v knjigi Tudi enako močna, le na drug način? Če prisluhnemo še renesančnemu Leonardu, da je »slikarstvo poezija, ki se vidi in ne sliši, ter poezija slikarstvo, ki se sliši in ne vidi«, je to morda res.
Poezija Milana Jesiha v knjigi Tudi je dovolj nazorna in slikovita, raznolika in dramatična, da ob njej ni pričakovati ilustrativne spremljave. Pri soavtorstvu Mirka Bratuše v knjigi ne gre za ilustracije pesmi, čeprav se pri nekaterih to enostavno 'posreči', temveč za – ponekod bolj, drugje komajda – sozvenenje s pesnikovo poezijo, večinoma pa za kiparjevo lastno poetiko. Za njegov samostojni prispevek, kar v kolofonu enakovredno zapisani imeni ob naslovu Tudi tudi oznanjata. Čeprav, če smo natančni, priznajmo, da pesnikovo ime na naslovni strani pričakovano izstopa – in tako prvenstveno napoveduje branje poezije. Pesnikovih 82 osemvrstičnic se giblje od humornih, satiričnih do refleksivnih pesmi na njegov že preverjeni način: dve kitici po štiri verze s samosvojo različico jambske strukture. Fluidnost poezije se sreča s plastično snovnostjo kiparja Mirka Bratuše: med pesmi so razvrščeni barvni kolaži fotografij detajlov kipov, ki zaživijo in na novo upravičujejo svoj obstoj na štirih dvostranskih slikovnih postajah. Sprva so drobne figure umeščene na zemeljsko rdečerjavih tonih, dodana modra spremlja stilizirane podobe čebel, medene barve na koncu se prilegajo satovju. Eksistencialno sporočilo dominantnih, ritmično smiselno razporejenih kiparskih detajlov je nedvoumno, kar pa ne velja za 39 risb različnih barv, ki živijo vsaka zase. A vse skupaj se le kaže kot celovita vizualna pripoved.
Milan Jesih je eden najpomembnejših sodobnih slovenskih ustvarjalcev kot pesnik, dramatik, avtor radijskih iger, pisec za otroke, prevajalec. V njegovi poeziji se ves čas prepletajo jezikovna igra, zvočnost, ironija, satira in parodija. Razvojni lok njegove poezije se je začel že s prvo zbirko Uran v urinu, gospodar! v času ustvarjanja avantgardistične modernistične generacije s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let, in predstavlja eno temeljnih zbirk slovenskega pesniškega modernizma. Kot tudi njegov aktivni odnos do sočasnega dogajanja v svetu, kar zanj še vedno velja. Prelomna je zbirka Soneti, ki je bila deležna največ kritik in razprav, kar le potrjuje njeno pomembnost. Soneti drugi in Jambi nadaljujejo okvir te Jesihove značilnosti pesnjenja. Domišljijski svet skozi podobe iz sanj preseva metaforično bogati zbirki Tako rekoč in Mesto sanj (2007), še globlje je ta zaznava med doživetim in izsanjanim pričujoča v zbirki Lahkoda (2013). Pesniška zbirka Maršal (2017) vsebuje 88 pesmi v jambskem enajstercu, osredotočenih na eno osebo – maršala, a zgodba kljub asociaciji na starost maršala Tita ob njegovi smrti nima realne podlage. Kot je razložil sam pesnik: »Nič več ne vem kot bralci. Kar je napisano, drži, kar si pa zraven mislim, si mislim tako, kot si lahko še kakšen drug bralec.«
Kajpak ta izjava ne velja le za to pesniško zbirko! Zbirka Namreč (2021) z osemvrstičnicami – v maniri dveh rimanih jambskih četverostišij – prinaša gr

Piše Nada Breznik,
bere Ana Bohte.

Naslov zbirke petnajstih zgodb Matica Slapšaka Mračni labirinti ne bi mogel bolje, tako zgoščeno in ilustrativno, napovedati značaja te avtorjeve prve knjige za odrasle, katere značilnosti so temačnost, zavitost in izgubljanje v prepletanju resničnosti in domišljije. To niso zgodbe v pravem pomenu besede, saj v večini nimajo izrazitih protagonistov, nosilcev dogajanja. Razvejano razmišljanje je pogosto podkrepljeno z moralnimi poduki, ki imajo značaj bibličnih in apokaliptičnih prerokb in sodb, v njih se prepletajo prividi, fantazme, prizori iz sanj in omam, ki jih predstavljajo simbolni liki in pojavi, kot so Snežna kraljica, Angel usode, skrivnostna silhueta z ognjem in mečem in podobni. Svoboda je v svoji večpomenskosti pojem hrepenenja; stopnišča, ki se brez zaključka vzpenjajo nekam v višave, so poti do nedosegljivih ciljev. Pridigarski, nekoliko privzdignjeni ton nekaterih zgodb daje besedilom značaj parabol ali alegorij. Pogubljenje je pogostejše od razsvetljenja, in kljub sicer redkim podobam raja je zadnje dejanje zadnje zgodbe pričakovan konec vsega.
Vsekakor pa se avtor na svojstven način kritično loteva aktualnih tem, kot je položaj umetnosti, dotika se filozofskih in verskih vprašanj, etičnih norm, potrošništva, uničevanja naravnih virov, moralnega propada, ki se kaže v izpraznjenosti, izprijenosti, pohlepu, pomanjkanju empatije, odvisnostih in še marsičem.
Med zgodbami izrazito izstopa realistična pripoved z naslovom V ritmu, ki ima vse značilnosti kratke zgodbe in govori o fantu, ki ga dekle zapusti zaradi njegovega igranja v bendu, hkrati pa mu tudi člani tega benda pokažejo vrata, ker je drugačen, ker je njegova glasba drugačna in zanje nesprejemljiva.
V nekaterih zgodbah se vrstijo opisi najbolj pokvarjenih in nagnusnih dejanj, ki se porodijo v vijugah človekovega uma in ga tako pomanjšanega na gole nagone spremenijo v pošast. Prav opis skrajno krutih kriminalnih dejanj je tema zgodbe Dobri in zli, ki govori o okorelih zločincih, ki ne poznajo sočutja in še manj usmiljenja in imajo izgovore za še tako brutalna zločinska dejanja. Razkrivajo jih obsojenci sami v odkritih pogovorih.
Če iščemo ali kot bralci želimo imeti neko poanto, se prav ob zgodbi, ki ima realističen okvir, zanimivo dogajalno prizorišče in privlačno notranjo dinamiko morda vprašamo, v čem je njena poanta? Je to strah pred tujci, so to predsodki in če so, zakaj ravno v mestu priseljencev z vseh vetrov, v New Orleansu, mestu neštetih kultur in tradicij, kjer popotnik Willem Blackwood, ki prihaja iz rodnega New Yorka, doživi pravo invazijo grozljivih zgodb o skrivnostnih mučenjih, umorih in izginotjih ljudi, zlasti tujcev. Zgodbe mu z užitkom natrosijo gostje lokala Old Bucket, ko še ni niti utegnil dobro odložiti kovčka.
Nekateri, čeprav redki slikoviti in živahni prizori kaj hitro obledijo, posivijo in se spremenijo v permanentno depresijo. Kot na primer v Kalejdoskopu, v katerem kot sramežljiv optimističen obet na koncu zgodbe poblisnejo le pisana stekelca te naprave.
Posebna zanimivost knjige Matica Slapšaka Mračni labirinti so ilustracije, ki odlično ponazarjajo besedila. Na njih so stopnišča, geometrijsko razsekani obrazi, sive silhuete, mehansko bitje po podobi človeka in druge stilizirane in prekrivajoče se podobe. Kot piše v pojasnilih, so nastale s pomočjo programa za likovno umetno inteligenco. Navodila v zvezi s slogom pa izhajajo iz konstruktivizma in suprematisma brez omembe imen konkretnih ustvarjalcev. Če v primeru ilustracij sprejmemo umetno inteligenco kot zanimivost, pa nam je lahko v tolažbo, da so Mračni labirinti vendarle kreacija živega avtorja in njegove domišljije, kakorkoli jih že sprejemamo.

Piše Katarina Mahnič,
bereta Igor Velše in Ana Bohte.

Adriana Kuči, novinarka in pisateljica iz Sarajeva, ki zadnja leta živi in ustvarja v Sloveniji, se v romanu Noč, ko je preplavala reko enako neizprosno, kot je v romanu Ime mi je Sarajevo opisovala vojno, loteva problematike intimnopartnerskega nasilja. Sara, priseljenka iz Bosne, in Gašper živita v slovenski provinci. Sara ni kaka mlada, neizkušena smrklja, ampak zrela, močna ženska sredi štiridesetih, s pisateljsko kariero, prijatelji in hčerko, ki je ves čas na njeni strani. Pa vendar se tudi po več letih in celo, ko spozna Alena, v katerega se zaljubi in ki ji ljubezen vrača, ne zna izvleči iz zastrupljenega odnosa. Vsakič znova je v njenih očeh ona tista, ki je kriva in bi lahko naredila drugače, ona je tista, ki bi Gašperju, se pravi nasilniku, lahko nekako pomagala, možgane ima sprane kot žrtve stockholmskega sindroma. Navezana je nanj zaradi lepe zgodovine – saj ni preprosto prekiniti stikov z nekom, s katerim si živel toliko let in ga povrhu vsega še ljubil –, pa še finančnih sredstev za osamosvojitev nima.
V začaranem krogu se vrti praktično sama, saj je navzven vse videti v najlepšem redu. Prijateljice ji z nagovarjanjem, naj preprosto odide, niso v podporo, prav tako ne zgodbe zlorabljenih žensk iz skupine, ki se ji priključi, socialne delavke pa z naučenimi frazami samo še stopnjujejo njen v usodo vdani obup. Živimo pač v sistemu, ki ne zaščiti žrtve, in tudi najbližji podležejo igri nasilneža. Čeprav Sara ve, da ne živi ves čas življenja ustrahovane ženske, ki se nikakor ne more rešiti, ve tudi, da nobeno nasilje ni in ne sme biti sprejemljivo.
“Tokrat je zadnjič,” sem mu rekla tiho, ko je nehal stresati mojo glavo in sem prišla do sape. Le zarežal se je. Tega seveda nisem rekla prvič. V zadnjih desetih letih sem bila neštetokrat v podobnem položaju. A razlika je bila, da sem tokrat verjela lastnim besedam. Prvič. “Tokrat je zadnjič. Naslednjič me boš lahko samo še ubil,” sem rekla in si obrisala njegovo slino z obraza. Smejal se je, kakopak. Arogantno. Zmagovalno. Saj je smešno, mar ne?
Na te Sarine besede naletimo precej na začetku romana Noč, ko je preplavala reko, v prvi tako imenovani Osmrtnici, datirani z marcem 2017. Kar šest let in sedem takšnih osmrtnic potrebuje Sara, da resnično obrne hrbet intimnopartnerskemu nasilju, da se zares odtrga od uničujočega Gašperja. Vsaka vrnitev je neke vrste osmrtnica, ker je "vsakič umrla, samo da navzven ni bilo ničesar videti," sedem pa jih je zato, ker naj bi se žrtev povprečno sedemkrat vrnila k nasilnežu, preden dokončno odide. Knjiga ima zanimivo strukturo, je nekakšna krpanka različnih ženskih zgodb, prijateljskih pogovorov, pisem, spraševanj o narodnostni in družinski pripadnosti … skoznje pa se kot rdeča nit nizajo opisi psihičnega in fizičnega mučenja, ki mu je bila Sara toliko časa izpostavljena. Osmrtnice nimajo časovnega sosledja, med sabo so pomešane, kot tudi drugi dogodki v romanu, kar je najprej moteče, a ob drugem branju zasije kot izvirna in inteligentna rešitev za krvavo resno tematiko. Čisto vseeno je, katero leto je, saj se glavna protagonistka kot začarana vedno znova, naprej in nazaj, vrača v past, ki je je vajena in je, kakor se grozno sliši, njen edini varni pristan. Celo ko se hoče moški, ki ga končno ljubi, pogovoriti z njo, molči. “Če se ne kaj spoznam, so to prepiri. To ni prepir. Zato ne vem, kaj naj.” Posrečeno umeščen je tudi lik umrle matere, ki se v ključnih trenutkih znajde ob Sari in jo spodbuja, naj že enkrat preplava to reko; njun dialog je pravzaprav Sarin monolog s sabo, s svojo podzavestjo.
S kratkimi, jasnimi, udarnimi stavki Noč, ko je preplavala reko ni le dobro napisan roman, ampak gre bralec v njem skozi nekakšen ognjeni krst vsaj približnega razumevanja intimnopartnerskega nasilja. Podkrepljen z odlično spremno besedo doc. dr. Jasne Podreka,