Glasovi svetov

RTVSLO – Ars
Glasovi svetov

V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.

  1. 20 HR AGO

    Svet na predvečer industrijske revolucije

    Kako so v času, tik preden Wattsov parni stroj preide v komercialno uporabo in kapitalizem požene v povsem novo dimenzijo, videti evropske družbe? Kakšen je njihov gospodarski ustroj in zakaj razsvetljenski misleci tistega časa vedno več pozornosti namenjajo ekonomskim vprašanjem?Čeprav je ekonomska dejavnost v takšni ali drugačni obliki že tisočletja nepogrešljiv del človeških družb, se veliki misleci skozi zgodovino večinoma niso podrobneje ukvarjali s tem aspektom naših življenj. Ko ob koncu 18. stoletja izide Bogastvo narodov, najbrž prvo veliko ekonomsko delo, pa njegov avtor Adam Smith nikakor ni več osamljen v svojih razmislekih o gospodarskih vprašanjih, saj ta tudi nasploh začenjajo buriti duhove takratnih mislecev. Prav skozi oči enega od njih, znamenitega škotskega razsvetljenskega filozofa Davida Huma, se bomo v tokratnih Glasovih svetov spraševali, kakšen pravzaprav je svet 18. stoletja tik pred industrijsko revolucijo, da naenkrat zahteva vedno več premisleka o ekonomskih temah. Zakaj in kako gospodarstvo postaja vedno bolj pomemben del najbolj razvitih evropskih družb tistega časa na čelu z Veliko Britanijo ter kako sploh poteka gospodarska dejavnost preden izum parnega stroja zažene silovit in revolucionaren razvoj industrije, ki kapitalizem ponese na povsem novo raven? Katera vprašanja zaposlujejo takratne mislece in koliko je svet, ki se je rojeval takrat, še vedno svet, ki ga živimo tudi danes? To so nekatera od vprašanj, o katerih se bomo pogovarjali z dr. ekonomskih znanosti in znanosti s področja zgodovine Nevenom Borakom, piscem spremene besede k izboru iz Humovih Političnih esejev, ki so nedavno izšli pri založbi Studia Humanitatis. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Ladje in naselbina Vzhodnoindijske družbe v Bombaju, slika Samuela Scotta iz leta 1732-1733, Wikipedija, javna last Lepo vabljeni tudi k poslušanju oddaj, omenjenih v pogovoru: Trgovci in bankirji v srednjem veku ter Adam Smith: zagovornik radikalnega kapitalizma ali socialno usmerjeni humanist?

    50 min
  2. 5 FEB

    Grofje Goriški – vzpon in padec vplivne srednjeveške dinastije

    Kaj bi bilo o zmagoslavjih, polomih in trajnih dosežkih grofov Goriških oziroma Majnhardincev treba vedeti, če hočemo ustrezno razumeti zgodovino slovenskega prostora?Kadar govorimo o močnih, vplivnih, politično nadvse ambicioznih grofih, ki so v srednjem veku imeli svoja jedrna posestva na današnjih slovenskih tleh, praviloma govorimo o Celjanih. S tem ni sicer ničesar narobe, je pa seveda nemudoma treba dodati, da plemiči iz Savinjske doline le niso edina dinastija, ki v zgodovini našega prostora ustreza zgornjemu opisu. Tu so namreč še Majnhardinci, grofje Goriški, ki so nekako med začetkom 12. in koncem 15. stoletja igrali pomembno vlogo na širokem območju od Bele Krajine na vzhodu do Tirolske na zahodu in pri tem mešali pregovorne štrene tudi oglejskim patriarhom, češkim kraljem in celo mogočnim Habsburžanom. Pa vendar se zdi, da Goriški v našem kolektivnem zgodovinskem spominu ostajajo nekako odrinjeni na rob, kakor da, gledano scela, niso pretirano pomembno vplivali na usodo naših krajev. Od kod neki taka brezbrižnost? In kaj bi bilo o zmagoslavjih, polomih in trajnih dosežkih te plemiške rodbine treba vedeti, če hočemo ustrezno razumeti zgodovino slovenskega prostora? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, našega osrednjega medievista, akad. prof. dr. Petra Štiha, ki se je v svojem bogatem znanstveno-raziskovalnem delu med drugim posvečal tudi Majnhardincem, svoja tozadevna spoznanja pa strnil v intrigantni monografiji Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem. foto: grad Gorica, sedež Goriških grofov (Goran Dekleva)

    51 min
  3. 22 JAN

    »Orwellova življenjska pot je kot hologram najbolj prelomnih dogodkov 20. stoletja.«

    21. januarja je minilo 75 let od smrti Georga Orwella, ki nedvomno spada med največje pisatelje 20. stoletja. Če Orwella že iz šolskih klopi poznamo po politični satiri Živalska farma in distopičnem romanu 1984, ki tematizirata totalitarne politične sisteme, pa so prav tako zanimiva bolj dokumentarna in avtobiografska ter esejistična dela njegovega velikega opusa, ki pred nami razgrinjajo ne le intrigantnega misleca aktualnih političnih in splošno-človeških vprašanj, ampak tudi človeka z izjemno zanimivo življenjsko zgodbo, ki se je po šolanju na elitnem kolidžu in služenju britanski imperialni policiji v Burmi odločil za povsem drugačno življenje ter za skoraj dve leti odšel med brezdomce v Parizu in Londonu, od takrat pa se je še ničkolikokrat podal neposredno v razmere, ki jih je želel raziskati, pa naj je šlo prebivanje med delavci v revnih rudarskih predelih severne Anglije v času gospodarske krize v tridesetih letih 20. stoletja ali pa njegovo udeležbo v španski državljanski vojni. Prav o tem drugem delu njegovega opusa, ki velikokrat ostane v senci njegovih zadnjih dveh romanov, govorimo ob tokratni obletnici njegove smrti, ko v oddaji Glasovi svetov gostimo prevajalko več njegovih del, urednico prvega izbora njegovih esejev in dobro poznavalko Georga Orwella Tino Mahkota. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: George Orwell, Wikipedija, javna last

    53 min
  4. 8 JAN

    Če imajo pravljice nekaj duha nadčasovnosti, ga imajo hkrati nekaj za aktualnost v prostoru in času

    Pravljični motivi, nekdaj avtentično inovativni v svojih kulturnih in socialnih okoljih, so se z medkulturnimi prenosi preobražali skozi čas in služili sprotnim, aktualnim, družbenim in političnim ideologijam in kontekstom. Srčika pravljične snovi je verjetno mit, razvila pa se je lahko tudi iz starih, pradavnih pripovedi in zgodb, epskih zapisov, basni, poetičnih in liričnih podob srednjega veka ... Njene ljudske vsebine tudi že pred formalno uveljavitvijo umetne pravljice, beležijo prisotnost primesi domišljijskih avtorskih dodatkov in odsevajo dejansko družbeno stvarnost, so vir zabave ter sredstvo nadzora, ustrahovanja, discipliniranja in civiliziranja različnih slojev ljudi. Lahko jih razumemo kot reprezentacijo družbenih hierarhih, odnosov med spoli, spolnih vlog, identitet, dominacij in podreditev, v njih se kažejo družbene anomalije in odkloni, subverzivnost in časi prehodov in prelomov ... Imajo moč vzpostavljanja večjih skupnosti, razkažejo rodovne in družinske dinamike, prisotnosti patologij, v obliki kolektivnih mitov podpirajo državotvorne vzgibe. Čeprav so za slovansko pravljično polje relevantni tako antični viri Sredozemlja kot nasploh indoevropska podstat, težko vedno vzdrži splošno razširjeno prepričanje o brezmejnih pravljičnih potencialih v smislu univerzalnosti in nadčasovnosti ... Učijo in vzgajajo otroke in odrasle, vendar imajo njihovi moralni kompasi geografske zamejitve in omejen rok trajanja ... O vsem tem v oddaji Glasovi svetov. Gostja: dr. Polona Tratnik, akademska slikarja in magistra kiparstva, avtorica monografije V deželi pravljic, K družbenim funkcijam pravljičnih narativov Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta in Inštitut IRRIS foto: izrez z naslovnice knjige ilustracija: Roža Piščanec

    1h 9m
  5. 1 JAN

    Zakaj za preživetje v antropocenu potrebujemo zelenega Marxa?

    Karl Marx je dolgo veljal za misleca, ki se zavzema za popolno človekovo gospostvo nad naravo in verjame v možnost neomejenega gospodarskega razvoja. Zdaj pa japonski filozof Kōhei Saitō prepričljivo dokazuje, da je v temelje Marxove teorije vgrajena tudi zelena, ekološka dimenzija.Če hočemo preprečiti najhujše in se učinkovito zoperstaviti planetarnemu ekološkemu kolapsu, tedaj bomo morali – tako vsaj pogosto slišimo – korenito spremeniti sami sebe, svoja ravnanja, kajpada, pa tudi svoje poglede, svoje predstave o naravi in človekovem mestu v njej. Receptov, kako se tega nelahkega zalogaja lotiti, na srečo ne manjka … Če bomo le vestno ločevali odpadke, če bomo le kupovali lokalno, če bomo svoje prihranke le vložili v podjetja, ki razvijajo napredne tehnologije, če bomo le glasovali za politične stranke, ki podpirajo zeleni prehod, če si bomo le vzeli k srcu uvid, da človek pač ni krona stvarstva, če bomo v drugih živih bitjih, v živalih in rastlinah, naposled le znali ugledati svoje bližnjike, če le – tedaj bo bolje. No, pred nedavnim pa je v prevodu Alfreda Leskovca pri založbi Sophia izšla razprava japonskega marksističnega filozofa Kōheija Saita Narava proti kapitalu, ki skuša pokazati, da nobena od omenjenih strategij ne bo zares uspešna. To je gotovo bridka in zagatna misel, a Saitō za nameček še preseneča in bržčas zbuja tudi nejevero, saj svojim bralkam in bralcem sugerira, da bi se, če hočemo v boju proti okolijski krizi upati na uspeh, pravzaprav morali vrniti h konceptualni orodjarni, ki nam jo je zapustil Karl Marx. Da je to precej osupljiv predlog, se zaveda tudi japonski filozof, ki na prvih straneh Narave proti kapitalu odkrito priznava, da Marxa po tradiciji povezujemo z nazori, ki so vse prej kot ekološki. Takole namreč piše Saitō: »Izraz 'Marxova ekologija' je desetletja zvenel kot kak oksimoron. Tako Marxova hipoteza o neomejenem gospodarskem razvoju kakor njegovo zagovarjanje absolutnega obvladovanja narave sta bila videti v strogem nasprotju z vsakršno resno razpravo o omejenosti naravnih virov in čezmernem obremenjevanju ekosfere.« Pa vendar se japonski filozof potem loti natančnega branja Marxa, še zlasti njegovih poznejših spisov, da bi pokazal, da je nemški mislec v svojo kritiko kapitalizma vpisal tudi ekološko razsežnost in da ta dimenzija tudi ni, kakor bi nemara kdo pomislil, le nekakšen droben ornament na fasadi impozantne intelektualne zgradbe, ki jo je Marx sicer zgradil s svojim pisanjem. Kakšen je torej Saitōv na novo odkriti »zeleni Marx« in zakaj naj bi bila vsa naša raznotera ekološka prizadevanja, če jih ne podkletimo z marksizmom, pravzaprav brezzoba? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in japonologa, predavatelja na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luko Culiberga, ki je Saitōvi knjigi pripisal intrigantno spremno besedo. foto: Thomas Moran - Obrat za taljenje v Denverju, 1892, akvarel na papirju, izrez (Clevelandski muzej umetnosti, javna domena)

    52 min

Ratings & Reviews

4.7
out of 5
23 Ratings

About

V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.

More From RTV Slovenija

You Might Also Like

To listen to explicit episodes, sign in.

Stay up to date with this show

Sign in or sign up to follow shows, save episodes and get the latest updates.

Select a country or region

Africa, Middle East, and India

Asia Pacific

Europe

Latin America and the Caribbean

The United States and Canada