Kulturni fokus RTVSLO – Prvi

V zadnjih dveh stoletjih se je ruska književnost uveljavila kot ena najvitalnejših, umetniško prebojnih in kulturno vplivnih nacionalnih literatur na svetu. Kako ji je to uspelo?V zadnjih dveh stoletjih se je ruska književnost uveljavila kot ena najvitalnejših, umetniško prebojnih in kulturno vplivnih nacionalnih literatur na svetu. Jasno, seveda, kako bi se vendar ne, ko pa so v ruskem jeziku svoje pesmi in romane vendar ustvarili tako talentirani pisci, kot so bili Puškin in Gogolj, Dostojevski in Tolstoj, Cvetajeva in Ahmatova.

Prav res, brez talenta kakopak ne gre, ampak samo talent najbrž še ne zadošča … Navsezadnje so bili nadarjeni tudi Prešeren, Cankar, Murn in Kosovel – pa slovenska literatura zaradi tega še ne odmeva globalno. Očitno je torej, da so pri meteorskem vzponu v ruščini pisane književnosti – nekateri strokovnjaki v tem kontekstu govorijo celo o ruskem literarnem čudežu – pomembno vlogo igrali še drugi dejavniki. A kateri? Pa tudi: ali so dejavniki, ki so botrovali uspehu v ruščini pisanih literarnih del v 19. stol., na delu tudi danes, v 21. stol., ali pa se je v tem smislu spremenilo vse?

To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Blaža Podlesnika, ki na Oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete predava rusko kulturno zgodovino in književnost, nekaj svojih razprav o vrhuncih ruske literarne produkcije pa je zdaj zbral v knjigi O literaturi, ruski, danes …, ki je pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem LUD literatura.

 

Foto kolaž:
- Aleksander Puškin (Orest Kiprensky, 1827 / Wikipedia)
- Mihail Lermontov (Peter Zabolotski, 1837 / Wikipedia)
- Nikolaj Gogolj (O. F. T. von Möller, okoli 1840 / Wikipedia)
- Ivan Turgenjev (Ilija Repin, 1874 / Wikipedia)
- Ivan Gončarov (Ivan Kramskoj, 1874 / Wikipedia)
- Fjodor Dostojevski (Vasilij Perov, 1872 / Wikipedia)
- Lev Tolstoj (Ivan Kramskoj, 1873 / Wikipedia)
- Anton Čehov (Osip Braz, 1898 / Wikipedia)
- Aleksander Blok (neznani fotograf, 1903 / Wikipedia)
- Anna Ahmatova (Kuzma Petrov-Vodkin, 1922 / Wikipedia)
- Sergej Jesenin (Ekaterina Grub, 1922 / Wikipedia)
- Vladimir Majakovski (neznani fotograf, 1920 / Wikipedia)
- Mihail Bulgakov (neznani fotograf, 1928 / Wikipedia)
- Marina Cvetajeva (neznani fotograf, 1925 / Wikipedia)
- Varlam Šalamov (fotografija iz arhiva NKVD, 1937 / Wikipedia)
- Vasilij Grosman (fotografija iz revije Ogonjok, 1941 / Wikipedia)
- Boris Pasternak (neznani fotograf, 1959 / Wikipedia)
- Aleksander Solženicin (Bert Verhoeff, 1974 / Wikipedia)
- Venedikt Jerofejev (Natalija Šmelkova, okoli 1990 / Wikipedia)
- Josif Brodski (Anefo, 1988 / Wikipedia)
- Svetlana Aleksijevič (Elke Wetzig, 2013 / Wikipedia)
- Boris Akunin (Andrej Strunin, 2013 / Wikipedia)
- Zahar Prilepin (Svklimkin, 2020 / Wikipedia)
- Dmitrij Gluhovski (Michael Förtsch, 2018 / Wikipedia)

O velikem slovenskem umetniku, ki je menil, da imamo vsi v sebi potencial Leonarda ali Einsteina, vendar se mu le redki posvečajo.
Minilo je sto let od rojstva umetnika, ki se je posvečal tako prostranim svetovom likovne umetnosti kot popotniški literaturi in sobivanju poezije in slikarstva. Vendar Jože Ciuha ni bil le odprt iskalec motivov in form za  različne tehnike lastne umetnosti, ampak tudi raziskovalec in analitik podob univerzalno človeških potez. Osredotočen je bil na duhovnost in energijo Vzhoda in hkrati likovno materializiral tudi doživljanje miljeja Zahoda. V njegovem zelo obsežnem opusu najdemo tako zapis travmatičnih življenjskih izkušenj kot pričevanja metafizičnih razsežnosti.

Gosta: sin in likovni umetnik Peter Ciuha, docent na Pedagoški fakulteti na Univerzi na Primorskem in Barbara Savenc, muzejska svetovalka, kustodiat za novejšo likovno umetnost 20. in 21. stoletja v MGML

 

foto:

Jože Ciuha 2007: Legenda o ledenih možeh, akril na platnu

 

Monumentalni Eseji velikega francoskega misleca in pisca 16. stoletja nam razkrivajo podobo novega, moderni dobi pripadajočega človeka, ki ne zaupa ne avtoriteti svetih ne avtoriteti filozofskih besedil, ampak hoče predvsem misliti s svojo glavoKo v prvem dejanju slovite Shakespearove tragedije duh umorjenega očeta Hamletu naloži maščevanje, danski kraljevič prikazni ne verjame na besedo, ampak, kot vemo, s pomočjo skupine potujočih igralcev, ki ravno ob pravem času obišče grad Elsinor, izvede psihološko pretanjen preizkus, da bi se na lastne oči prepričal, ali je stric Klavidij resnično ubil svojega brata, Hamletovega očeta, in se navsezadnje polastil prestola. Natanko zato, ker se princ ne zanaša slepo na avtoriteto besed, ki prihajajo iz onstranstva, ker pač hoče opazovati in sklepati sam zase, nekateri razlagalci tudi pravijo, da je lik Hamleta pravzaprav epohalen: skozenj naj bi namreč Shakespeare pokazal, kako bomo v novem veku ljudje mislili in čustvovali in delovali. V Hamletu naj bi se, drugače rečeno, porodila tako imenovana moderna, novoveška subjektiviteta.

Ta interpretacija je seveda dražljiva, privlačna, a če iščemo kar najzgodnejše primere doživljanja sveta in človeka v njem, ki se nam zdijo prepoznavno moderni, tedaj bi lahko rekli, da Hamleta, ki ga je veliki angleški dramatik napisal leta 1600, za kakih 20 let vendarle prehiteva neko drugo delo – Eseji francoskega misleca in pisca Michela de Montaigna. A če je Shekspearova drama morda sploh najbolj znamenita literarna stvaritev vseh časov in jo, zahvaljujoč Otonu Župančiču, tudi v slovenščini lahko beremo že več kot 90 let, smo celovito izdajo Montaigna dobili šele pred nekaj meseci, ko so v izvrstnem prevodu Branka Madžareviča pri založbi Beletrina izšle tri obsežne knjige Esejev.

Kaj smo torej doslej zamujali? O čem piše Montaigne in kako to počne, da ga lahko postavimo ob bok Shakespearu? V čem je njegova modernost? In, ne nazadnje, kako zahtevno je bilo delo, ki ga je moral opraviti prevajalec, da nam je naposled omogočil srečati se s pri nas predolgo spregledovanim francoskim velemojstrom? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Branka Madžareviča.

 

foto: Michel de Montaigne, iz grafične opreme Beletrinine izdaje Esejev (Goran Dekleva)

Ljubezenska simbolika je jezik, ki ga znamo zelo dobro brati, vsaj znotraj svojega kulturnega sistema, čeprav fenomeni ljubezni niso univerzalen jezik. Ponekod je bila podvržena in je še patriarhalnim strukturam, drugod je razumevana skozi spolnost.Platon, ki jo je imel za družbeno nevarno silo, bi se gotovo zgražal nad tem, saj je poveličeval le njeno duhovno plat. Ljubezen in intimnost sta skozi čas pač doživljali preobrazbo, čeprav simboliko Venere, Afrodite, Amorja, Erosa in Kupida tudi danes razbiramo brez podnapisov. Ne znamo pa pisati več takih pisem, kot jih je znal v latinici, gotici, nemščini in slovenščini ter v šifrah pisati svoji skriti ljubezni Rudolf Cvetko, ki je leta 1912 na olimpijskih igrah z avstrijsko sabljaško reprezentanco osvojim srebrno medaljo. Ja, takrat je že dolgo ljubil svojo Muc, Mitko, Marijo, ki ji je izlival svoje vdano in nežno srce ... Tokrat bomo v oddaji govorile o tem, kako ljubezen spregovori skozi korespondenco, kako težke so zanjo družbene norme in konvencije, kako in s katerimi avtorji je zajeta v okvire teorije.

Gostje oddaje prihajajo iz Narodnega muzeja Slovenije: dr. Zora Žbontar, Renny Rovšnik, Urška Pajk, ki so pripravljale manjšo majsko muzejsko knjižno razstavo Ljubezen ustvari ljubezen? 

Foto: Narodni muzej Slovenije

Živimo v času, ko nekateri poklici, ki so se uveljavili kot tradicionalni, počasi izginjajo. Poročilo, ki obravnava zaposlovanje v Združenih državah Amerike (primerjalno je narejeno za leti 1910 in 2000), ugotavlja, da je število delavcev v gospodinjskih dejavnostih, kmetijski dejavnosti in v industriji, dramatično upadllo, obenem pa se je v tem času število t.i. strokovnih, menedžerskih, pisarniških, trgovskih in storitvenih delavcev potrojilo. Kot lahko beremo v knjigi antropologa Davida Graeberja, je med njimi precej takih, ki so neproduktivni, vendar zelo dobro plačani.

In ne samo to, nesmiselno delo se pojavlja tam, kjer se po različnih ekonomskih teorijah sploh ne bi smelo, saj ne gre le za javni sektor, ampak je tega veliko tudi v menedžmentu velikih korporacij, kjer se denar prav tako troši nenadzorovano in netransparentno, čeprav naj bi bil smisel dobro plačanih služb kadra, ki navadno sodi v srednji menedžment, velikokrat racionalizacija in množenje ekonomskega učinka.
Ti bulšihti, kot je naslov knjige v slovenščino prevedla Aleksandra Rekar, doživljajo razcvet predvsem v finančni industriji, zato se avtor knjige sprašuje, kdo in zakaj si jih je izmislil, zakaj niso tako slabi, zakaj v njih določeni zelo trpijo, in končno, zakaj kot družba ne nasprotujemo rasti nesmiselnega zaposlovanja in se morda začnemo zgledovati po morali časa bolj naravnih delovnih ritmov, bolj zadovoljujoče in cenjene ustvarjalne produktivnosti. 
Gost: dr. Blaž Kosovel, ki je napisal spremno besedo

Od kod neustavljiva privlačnost znanstveno-fantastične sedme umetnosti in kaj so v tem kontekstu v zadnjem stoletju pomembnega pridodali Rusi?Prvi uspešen polet v vesolje je, kot vemo, opravil Jurij Gagarin 12. aprila 1961. V 63 letih, ki so od takrat minila, mu je po podatkih Mednarodne aeronavtične zveze sledilo še 546 moških in 77 žensk iz 47 držav sveta. Doslej se je torej vsega 644 posameznikov oddaljilo za več kot 100 kilometrov od Zemljinega površja. Pa vendar bi lahko rekli, da je število ljudi, ki smo prodrli v skrajne globine vesolja, ogromno, zagotovo nas je na milijone, najbrž celo na milijarde. To smo pač gledalke in gledalci znanstveno-fantastičnih filmov in televizijskih serij – od Mélièsovega Potovanja na Luno iz leta 1902 pa do letošnjega Problema treh teles, ki so ga Američani posneli po romaneskni trilogiji kitajskega pisatelja Liu Cixina.

 

A kaj natanko hočemo videti, ko gledamo znanstveno-fantastiko? Nas tu intrigira predvsem prikaz osupljive futuristične tehnologije? Nas nemara privlači radikalna tujost inteligentnih bitij, ki jih bomo srečali na drugem koncu galaksije? Gre morda za eksplozije barv in zvokov, ki jih ti filmi najdevajo na oddaljenih svetovih? Ali pa nam navsezadnje sploh ne gre za prihodnost, ampak raje za kritičen premislek o naši lastni sedanjosti, ki jo z vsemi njenimi zagatami vred znanstveno-fantastični žanr tako rad alegorizira in potem slika družbene utopije in distopije, ki bi jih utegnila prinesti prihodnost?

 

To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Zavoljo lažje orientacije po širokem polju znanstveno-fantastične kinematografije pa smo se skušali omejiti predvsem na tiste izdelke sedme umetnosti, ki so jih v zadnjih stotih letih posneli v Sovjetski zvezi oziroma v Rusiji. Pri tem nam je pomagala kulturologinja in predavateljica na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, dr. Natalija Majsova.

 

Naša gostja se namreč posveča raziskovanju sovjetskega oziroma ruskega znanstveno-fantastičnega filma, svoja spoznanja in uvide pa je strnila v dveh intrigantnih monografijah: v knjigi Konstruktor, estetika in kozmonavt : vesolje v sodobni ruski kinematografiji iz leta 2017 ter v delu Soviet Science Fiction Cinema and the Space Age : Memorable Futures (se pravi Sovjetska znanstveno-fantastična kinematografija in vesoljska doba : spomina vredne prihodnosti), ki je pred tremi leti izšlo pri ameriški založbi Lexington Books.

 

Foto: reklamni poster, ki ga je za film Stalker Andreja Tarkovskega izdelal Vladimir V. Časkov, izrez (Wikipedija)