Sledi časa RTVSLO – Prvi

Pogosto ideologije, ali režimi, ali pa samo navadne zgodovinske okoliščine ljudi izbrišejo. Po navadi gre za posameznike, ki bi kakorkoli zmotili vodilno naracijo tistega trenutka, ali koga osramotili, ali spremenili razmišljanje javnosti, ali ogrozili prevladujoče mite. Tako tiste o ljudeh, kot tiste o dogodkih. V oddaji Sledi časa odkrivamo zgodb, ki je bila dolga desetletja preveč nerodna, da bi jo povedali. Gre za zgodbo o mlajšem bratu Karla Destovnika Kajuha, ki pa je zelo drugačna od znane usode našega narodnega junaka. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.

Franc Schreiner, spodnještajerski duhovnik in narodni buditelj, je izjemen pa hkrati, paradoksno, tudi tipičen predstavnik podeželskih kaplanov in župnikov, ki so si okoli leta 1900 na vso moč prizadevali v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmetaFranc Schreiner se je rodil leta 1872 v Lokavcih na Murskem polju. Za mašnika je bil posvečen leta 1896, glavnino svojega pastirskega dela pa je opravil v Dobrni (kjer je kot kaplan služboval med letoma 1900 in 1907), Žalcu (tamkajšnji kaplan je bil v obdobju 1907–1917) in, nazadnje, v fari Šentilj pri Velenju (dotično župnijo je vodil od leta 1917 do upokojitve leta 1938). Umrl je med drugo svetovno vojno, leta 1943.

Zdi se, da je bilo vse njegovo dolgoletno pastirsko delovanje podloženo z eno samo mislijo: da se duhovnik, ki mu je resnično mar za vernike, nikakor ne sme skrivati za oltarjem, temveč mora stopiti med ljudi in si pošteno zavihati rokave, da bi jim pomagal – ne le v duhovno-verskem, ampak tudi ekonomsko-socialnem in kulturno-prosvetnem smislu. Zato je tako v Dobrni kakor v Žalcu in Šentilju energično ustanavljal hranilnice in zadruge, ljubiteljske pevske zbore in gledališke skupine, bralne krožke, gasilska društva. Da bi zagnal vso to civilno-družbeno infrastrukturo se ni pomišljal seči v lasten žep, za nameček pa je kmete seznanjal še z novimi poljedelskimi tehnikami in jih učil, kako navsezadnje ravnati s pridelkom kot tržnim blagom.

Seveda pa Schreiner ni bil mož brez napak; v svojem gorečem in neutrudnem zavzemanju za slovenski narod kot katoliški narod – zdi se, da nacionalne ideje in evangeljskega sporočila sploh ni znal misliti neodvisno ene od drugega – je znal biti nepremišljen, navijaški, grob in konflikten. Njegove tarče pa niso bili le tisti, ki so še v Avstro-Ogrski simpatizirali z nemško nacionalno idejo; prav zagrizeno se je znal spraviti tudi nad sonarodnjake liberalnih nazorov.

Franc Schreiner, skratka, ni bil svetnik. Bil pa je eden tistih mož, ki so si ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja z zavzetostjo, ki je danes tako rekoč nihče več ne premore, prizadevali in navsezadnje tudi uspeli v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmeta iz revščine in zaostalosti. Na ta način so poskrbeli, da smo Slovenci kot narod stali in obstali tudi v moderni dobi, o čemer smo podrobneje govorili v predhodni oddaji.

Njegov portret nam je za tokratne Sledi časa pomagal izrisati antropolog, dolgoletni predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, dr. Božidar Jezernik.

 

foto: župnik Franc Schreiner s šentiljskimi šolarji ob zaključku šolskega leta, sredi 30. let 20. stoletja

Odprava tlačanstva, gradnja železnic in tovarn ter vzpon kapitalističnega gospodarskega sistema so sredi 19. stoletja vzpostavili čisto nov svet, ki ga naši predniki niso dobro razumeli. Kako so odgovorili na ta pretres?Ko se razgledujemo po današnjem svetu, ko se soočamo s trojnim primežem planetarnega ekološkega kolapsa, zaostrenih geopolitičnih nestabilnosti in digitalne revolucije, se nam kaj lahko zazdi, da se svet pred našimi očmi obrača na glavo, da stare gotovosti kratko malo ne veljajo več in da je edino, kar je mogoče z zanesljivostjo reči o prihodnosti, to, da je črna. Pa vendar nam zaradi tega še ni nujno treba podleči tesnobi, malodušju ali kar grozi. Zgodovina nam namreč dovolj jasno kaže, da se je svet tudi že kdaj prej radikalno preobrazil, pa so v zagatnem položaju naši predniki vendarle našli nova trdna tla pod nogami.

Enemu takemu, dovolj kompetentnemu in torej tudi up zbujajočemu primeru soočanja s kar najbolj korenitimi družbenimi spremembami smo se posvetili v Sledeh časa 30. junija in 7. julija 2024. V zaporednih dveh oddajah smo namreč razmišljali o pretresih, s katerimi smo se Slovenci soočali v drugi polovici 19. stoletja, o odgovorih, ki smo jih takrat poiskali, in o ključni vlogi, ki jo je v tem kontekstu – nemara kontraintuitivno – odigrala slovenska duhovščina. Pri vsem tem nam je bil v pomoč izvrsten poznavalec tega obdobja, antropolog, dolgoletni predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, dr. Božidar Jezernik.

 

foto: Južna železnica je povezovala Dunaj s Trstom in je bistveno pripomogla k industrializaciji ter modernizaciji Habsburškega cesarstva; na sliki vidimo Borovniški viadukt, kakor ga je leta 1857 upodobil Johann Varrone

Za zgodbo o treh čeladah je bilo odločilno sodelovanje muzejev: Medobčinskega muzeja Kamnik, Dolenjskega muzeja Novo mesto in Narodnega muzeja Slovenije. Kamničani so namreč pripravili razstavo – Mamut po mamutu v Novem mestu, sledilo je poizvedovanje o negovski čeladi z Vrhpolja pri Kamniku, ta pa je spodbudila pogovore o čeladah, ki jih hrani dolenjski muzej. Tako je nastal projekt, imenovan Skrivnostne poti negovskih čelad, ki vsaka zase prinaša nenavadne poti, zgodbe in usode teh izjemnih halštatskih predmetov. Vse to so potem strnili v razstavo, ki so ji dodali katalog in kratke videofilme. V njih predstavijo usodo čelade iz Novega mesta, ki so jo nepridipravi ukradli. Dodani so posnetki, ki so nastali pri sinu znamenitega zbiratelja Sadnikarja, ki je pridobil čelado z Vrhpolja pri Kamniku. Tu pa je bila tudi predstavitev čelade s Kope nad Kompoljami, ki je nekoč krasila vodnjak v Lukovici. O teh čeladah izvemo več v oddaji Sledi časa.

Danes se zdi, da so najrazličnejše finančne afere stalnica v naši družbi in če del njih pristane le v drobnem tisku kakšne črne kronike, se v druge zaradi njihove razsežnosti ali posebnosti zlahka za nekaj dni ali tednov uprejo oči vse slovenske javnosti. Ta pojav pa ni nič tako zelo novega, še več, kljub temu da slovensko ozemlje nikoli ni bilo v samem središču kapitalističnih dejavnosti in denarnih tokov, se lahko skozi zgodovino »pohvalimo« s celo vrsto večjih finančnih škandalov. In enega prvih, ki je širše odmeval v slovenski javnosti, bomo zarisali v tokratnih Sledeh časa, kjer se bomo podali v 70. leta 19. stoletja, ko je Ljubljano dodobra pretresla finančna afera soproge lesnega trgovca Terezije Aristoteles, ki je na koncu pripeljala tudi do zelo odmevnega sodnega procesa. Pri zarisovanju te zgodbe, polne mešetark, visokih obresti, ponarejenih menic in ogorčenja, da so se tovrstnih mahinacij povrh vsega polotile ženske, nam bo pomagal asistent na Inštitutu za novejšo zgodovino dr. Ivan Smiljanić, ki je afero Terezije Aristoteles ter njen širši družbeno-zgodovinski kontekst popisal v članku za Zbornik Andreja Studna, ki je nedavno izšel pri Inštitutu za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Celje se ponaša z bogato in dobro ohranjeno zapuščino dveh fotografskih mojstrov. Prenovljena Fotohiša Pelikan je poseben muzejski prostor, ki v največji meri predstavlja življenje in delo fotografa Josipa Pelikana. V njej se je ustavil čas, muzealci so zelo tankočutno posegli v prenovo in uspelo jim je tisto, kar v takih primerih ne uspe vedno. Ohranili so sporočilo in dušo zanimive zgodbe, ki govori o življenju in ustvarjalnosti. Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.