Oder RTVSLO – Ars

V oddaji bomo prisluhnili Nevenki Koprivšek, direktorici zavoda Bunker, Tiborju Miheliču Syedu, direktorju Slovenskega mladinskega gledališča in Juretu Novaku, režiserju in performerju in članu umetniškega sveta Gledališča Glej. S sogovorniki smo z različnih vidikov spregovorili o gledališču v času pred-, po- in ob-koronskih ukrepov, čas izzivov in ovir pa razgalja tudi mnoge druge nedoročenosti v kulturnem modelu, ki mora biti gledališču, umetnikom in umetnicam ter drugim umetniškim in neumetniškim sodelavcem v podporo. Vabimo vas k poslušanju!



foto: Helena Grahek

Odgrniti zastirko konformizma, videti in poslušati prikrite zgodbe in odrinjene, spregledane ljudi, žrtve, ki jih meljejo izkoriščevalski, represivni politični sistemi, raziskati, zbirati dokumentarno gradivo, pogledati v obraz resničnim dejstvom in jih postaviti pred gledalca.
Žiga Divjak je eden izmed najbolj prodornih režiserjev mlade generacije, ki mu ni težko pogledati v ozadje videza in najti prave vzvode za dejanska, največkrat prikrita in zamolčana stanja na terenih borb za življenje in preživetje.

»O enotni poetiki v Gleju ne moremo govoriti. Ta je odraz teama ustvarjalcev, ki je zbran okoli določenega projekta. Glej je s svojo specifično naravo le žarišče, vozlišče ali stičišče smeri, ki se določajo znotraj projekta, in če so dovolj močne in provokativne – določajo tudi Glej. Iz identifikacije Gleja z določenimi predstavami pa se lahko sčasoma oblikuje spet avtonomna in zavezujoča poetika. Glej kot pojem je mrtev. Glej so ljudje v njem in njihova Podoba je vsakič hkrati že Podoba Gleja samega.« Tako je leta 1986 razmišljala članica Glejevega upravnega odbora Marinka Poštrak.
In prav zato, ker so gledališče ljudje, ki ga ustvarjajo, glasbeno obarvana rojstnodnevna čestitka ob 50-letnici Gleja ne zajema le izbora avtorskih skladb, temveč vključuje tudi spomine njenih ustvarjalcev. V studio sta jih povabili urednica oddaje Oder Petra Tanko in teatrologinja Ana Perne iz Slovenskega gledališkega inštituta – Gledališkega muzeja ter se skupaj ozrli na bogato zgodovino najstarejšega neinstitucionalnega gledališča v slovenskem prostoru, ki bo Abrahama dočakalo točno v četrtek, 25. 6. 2020.


fotografija iz predstave Iz principa, foto: Nada Žgank

»S tankočutnostjo na pot ozaveščanja o bolezni in njenem zdravljenju« je članek o uprizoritveni umetnosti in delu lutkovnega ustvarjalca, glasbenika in bolnišničnega vzgojitelja Andreja Adameka naslovil psiholog David Gosar. V članku zapiše, da je zelo pomembno, kako otrok in njegovi svojci razumejo bolezen, da je od tega odvisno tudi to, kako uspešno bo njeno premagovanje ali vsaj prilagajanje nanjo. V oddaji Oder bomo govorili o tem, kako lahko v tem procesu pomaga umetnost.
Delo z lutko v bolnišničnem okolju nam bo predstavil Andrej Adamek. Zaustavili se bomo ob lutkovnih predstavah Kaja mora v bolnišnico in Brina ima epilepsijo. Spregovorili o pomenu simbolne igre in pripovedovanja zgodb, pa tudi o vidiku soudeležbe otrok v predstavi ter tistih drugih vprašanjih, ki jih razpira ustvarjanje za to specifično, ranljivo ciljno skupino.

Na fotografiji: Lutkovni ustvarjalec in bolnišnični vzgojitelj Andrej Adamek z lutko Brino, ki jo je izdelala lutkarica Mateja Šušteršič

V knjigi Turški lok je zbranih petnajst razprav na temo slovenske drame, ki jih je avtor ob različnih priložnostih napisal v zadnjih desetih letih. Obravnava avtorje različnih generacij, od Vitomila Zupana do današnjih sodobnikov, kot sta Peter Resman ali Simona Semenič. Poglavitni namen je dekodiranje zametkov postmodernistične in postdramske pisave pri avtorjih starejših generacij ter premisleki o novih načinih pisanja v današnjem času, na nekaterih mestih med njimi vleče tudi vzporednice. V oddajo smo uvrstili tri odlomke iz razprav: Drama kot oblika (iz) »predmiselnega kaosa«, v katerem Lukan analizira dramo Zapiski Vitomila Zupana, Gledališče jezika, kot ga piše Milan Jesih ter Čas v krogu, ki zaznamuje dogajanje in metafizične razsežnosti v drami 24ur Simone Semenič.
Uporaba »turškega loka« kot simbola preciznosti avtorju omogoča vstopiti v dramo in zadeti njen izvirni dramski »živec«, v oddajo Oder pa se je Blaž Lukan oglasil z osebnimi pogledi na izbrane avtorje. Vabimo vas k poslušanju!


Foto: Maj Pavček

Sodobno gledališče, kot ga doživlja in vidi Mala Kline, delujoča v polju uprizoritvenih umetnosti kot plesalka in koreografinja, tudi kot filozofinja in primerjalna komparativistka, je v samem bistvu, kot pravi »način, kako biti skupaj«. Potemtakem je njegova vrednost širša od načina učinkovanja na realnost ali več kot le način spreminjanja družbenega. Meni, da je gledališče kot stroj, ki misli in apelira na gledalca, da bi ta lahko nekaj na novo premislil in izkusil ter to ozavestil. V njenem prvem obsežnejšem teoretskem knjižnem delu Gledališča potencialnosti: med etiko in politiko vizionarsko odpira prostore gledališča prihodnosti.