Rdeča pesa Rdeča pesa

Živinoreja je odgovorna za kar 18 odstotkov svetovnih izpustov toplogrednih plinov, kar je približno toliko kot izpusti celotnega transportnega sektorja. Ob tem je posebej problematična industrijska živinoreja, ki temelji na maksimizaciji proizvodnje mesa in drugih živalskih izdelkov. Na račun dobičkov za kapitaliste trpijo ljudje, okolje in živali. Dolgoročna rešitev, h kateri bi morali kot družba težiti, je ukinitev industrijske živinoreje, kar bi pomenilo prehod na gojenje živali v manjšem obsegu in v humanih pogojih ter občutno zmanjšanje uživanja in potrošnje mesa predvsem na t. i. globalnem severu. A ker je do takrat še dolga pot, se aktivisti za pravice živali trudijo, da bi z zakonodajnimi spremembami živalim vsaj malo olajšali trpljenje. V Društvu Projekt transparentnosti živalskih obratov, bolj znani kot Društvo AETP, so se odločili zagnati kampanjo Slovenija proti kletkam. O aktualni kampanji in pogledu na prihodnost živinoreje smo se pogovarjali s članoma omenjenega društva, Samom Curkom in Jasmino Filipič.

Pri nas je že od srede, 8. 5. 2024, zasedena predavalnica 1 na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Ta oddaje je reportaža iz zasedbe, kamor smo se odpravili v četrtek in od udeležencev zbrali nekaj izjav o zasedbi, njihovih zahtevah ter o vlogi univerze v naši družbi.

V mesecu marcu smo se naposlušali reklam v katerih so nas pozivali, da kupimo rože in bonboniere za naše mame, babice, oz. vse ženske, s čemer bi se jim naj poklonili za domnevno požrtvovalnost za delo, ki ga opravljajo iz ljubezni. 8. marca smo praznovali dan žena, ki ga je pospremil ljubljanski protest, v katerem smo opozarjali na breme reproduktivnega dela, ki ga po večini še zmeraj opravljamo ženske. Hkrati smo priča vračanju patriarhata ali repatriarhalizaciji družbe, ki se kaže v pogospodinjanju žensk, vračanju reproduktivnega dela v zasebno domeno jedrne družine. 

V mesecu marcu smo tudi priča pokolom žensk v Palestini. Palestinke namreč skupaj z otroci predstavljajo kar dve tretjini žrtev genocida, ki ga izvaja izraelski režim apartheida in že desetletja živijo pod okupacijskim režimom, kjer so dnevno podvržene bombardiranju, diskriminaciji, nasilju, pa pomanjkanju osnovnih življenjskih potrebščin. Kakšni sta sedanjost in prihodnost žensk v kapitalističnem sistemu? Kaj so osrednji problemi žensk in zakaj jih liberalni feminizem nikakor ne uspe rešiti? Zakaj se patriarhat še poglablja in zakaj ga najbolj občutimo prav ženske iz delavskega razreda, najbolj tiste, ki delajo v feminiziranih podplačanih poklicih?

O teh vprašanjih smo se v novi epizodi Pesinega soka pogovarjale Jerneja, Urška, študentka biomedicine in novinarka na Radiu Študent in Laura Jelić, osebna asistentka. Vsem trem nam je skupno, da delamo v feminiziranih poklicih.

Vabljeni k poslušanju.

V tokratnem pesinem soku odgovarjamo na vaša vprašanja. O Hollywoodu, liberalnih prijateljih, delavskem lastništvu in revoluciji. Tokrat v polni voditeljski zasedbi, okrepljeni z našo posebno poročevalko Franjo (na fotki!)



#rdečapesa

Zakaj kapitalizma ne moremo ozeleniti? Zagotovo ste se kdaj vprašali, zakaj imajo  podnebne konference zmeraj slab priokus? Zakaj je torej reševanje okoljske krize v kapitalističnem sistemu nemogoče? O tem smo se na okrogli mizi v organizaciji ekosocialistične iniciative Klas pogovarjali z Danielom Tanurom, agronomom in ekosocialistom. Debata tekla o edini alternativi, ki bi iz podnebne krize rešila tako delavski razred kot okolje in naravo - ekosocializmu.

Po pogovoru smo ga poiskali in ga vprašali nekaj vprašanj. V odgovorih je povzel svoje misli o ekosocializmu, neuspehih kapitalistične ekomodernizacije, nevarnosti ekofašizma ter o strateških vprašanjih, ki ležijo pred nastajajočim ekosocialističnim gibanjem. Vabljeni k poslušanju.

V drugem delu epizode Pesinega soka “Halo? Dostava hrane tukaj” smo z gostom Grego Kraljem, izkušenim dostavljalcem na kolesu, ki je dostavljal v Sloveniji, Nemčiji in Kanadi, trenutno pa dela za Foodoro v Gradcu. Pogovarjali smo se, o tem, kaj so skupni problemi vseh dostavljavcev in kakšne so razlike glede na posamezne države. Kakšne so po njegovem alternative in kaj bi lahko pomembno izboljšalo pogoje dela vseh platformnih delavcev? Zakaj so v nekaterih krajih po svetu dostavljavci že redno zaposleni in kaj se lahko naučimo iz njihovih bojev?