Kdo smo‪?‬ RTVSLO – Ars

Postavljanje gančkega majoša je več kot stoletni običaj v Gančanih v Prekmurju v spomin na prednike, ki so z dvigovanjem mlaja, imenovanega majoš, na dan pred prvim majem izražali upor zoper madžarsko oblast in hkrati opozarjali na svojo narodno identiteto. Običaj se je ohranil vse do danes, ko je Prekmurje del slovenskega ozemlja. (Ponovitev.)

Na začetku aprila letos je Evropska komisija 17. cistercijanskim samostanom v šestih evropskih državah, v Nemčiji, Franciji, Avstriji, na Poljskem, Češkem in v Sloveniji, dodelila znak evropske dediščine. To pomeni, da so cistercijanski samostani kot nadnacionalno pomembni objekti uvrščeni v skupno evropsko dediščino. Iz Slovenije sta si ta naziv pridobila Cistercijanski samostan v Stični na Dolenjskem in nekdanji cistercijanski samostan Marijin studenec v Kostanjevici na Krki.
Cistercijanski samostan Stična je najstarejši na naših tleh. Samostan že skoraj devet stoletij kljubuje viharnim časom, ki so divjali čez našo deželo, in ves čas so bili menihi vpeti med molitvijo in delom na polju, zato so bili samooskrbni in so vse za življenje pridelali sami (ponovitev).

V aprilu so v Postojni proslavili 200 let organizirane jamarske vodniške službe. Davnega leta 1824, torej v času Prešernove mladosti, je bila kot prva na vsem svetu prav tu v Postojni organizirana vodniška služba in od tedaj lahko štejemo začetek jamarskega turizma pri nas in v svetu. V dveh stoletjih si je naravne čudese Podzemnega sveta ogledalo že več kot 42 milijonov obiskovalcev z vsega sveta.

Prav je, da se spomnimo tega jubileja, zato danes ponavljamo oddajo o Postojnski jami, ki je z do zdaj odkritimi dvoranami in rovi ena največjih v Evropi in svetu in je dostopna vsem obiskovalcem.

Skozi več milijnov let je jamo ustvarila ponikalnica, reka Pivka, ki se pod zemljo združi s ponikalnico Rak in skupaj prideta na površje kot Unica. Voda je z razstapljanjem apnenca skozi tisočetja ustvarila prečudovite kapnike, stebre, zavese in številne druge skulpture, kakršne človek ne zmore.

Slovenci je stoletja sodimo med pomembnejše čebelarske narode na vsem svetu. V času razsvetljenstva je čebelar Anton Janša postal prvi učitelj čebelarstva na Dunaju in v vsem tedanjem cesarstvu. Stoletje pozneje pa je družina Rošič z gradu Podsmreka pri Višnji Gori razpošiljala kranjske čebele – kranjski sivko – po vsem svetu (ponovitev).

Pisalo se je leto 1884, ko je na naših tleh zasvetila prva žarnica. Kmalu so z elektiko poganjali prve stroje v tovarnah in delavnicah. Nastajale so manjše tovarniške elektrarne, kjer so generatorje gnali s paro, vodo ali motorji z notranjim zgorevanjem. Pozneje so začeli elektriko proizvajati za javne potrebe in postopno graditi električno omerežje. Elektrika je v slabem stoletju in pol naredila razvoj neslutenih možnosti (ponovitev).

Velikonočne jedi so v prejšnjih stoletjih s svojim simbolnim pomenom tudi same postale del obredja. Hkrati druženje ob skupnem uživanju teh jedi utrjuje družinske vezi. Kruh, šunka, hren in pirhi so obvezni sestavni del košare jedi, ki jih nosijo k velikonočnem žegnu oziroma blagoslovu, v košarah pa je veliko tudi lokalnih posebnosti.