Ocene

RTVSLO – Ars
  • 0,0 (0)
  • LIVRES
  • TOUS LES JOURS

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

  1. -10 H

    Alojzije Zupan Sosič: Uporno upanje v prihodnost

    Piše Blaž Kavšek, bere Igor Velše. Študija literarne zgodovinarke Alojzije Zupan Sosič Uporno upanje v prihodnost, ki Ivana Cankarja obravnava predvsem kot romanopisca, vzvode za razlago njegove prelomnosti, izjemnosti in vloge utemeljitelja slovenske literarne modernosti išče v njegovi izmuzljivosti: Čeprav se je odrekel moraliziranju, je njegova literatura poudarjeno etična. Čeprav izrazito umetelen, njegov slog nikoli ni postal izumetničen. Čeprav potopljen v dunajsko moderno, ni podlegel njenemu mitu, pač pa ga je bil sposoben kritizirati ter najti svoje estetske trase. Kljub vztrajni tematizaciji brezupa je postal eden največjih glasnikov upanja, kljub literarnemu elitizmu pomemben demokratizator književnosti. Monografija, ki sicer v veliki meri temelji na že objavljenih razpravah, je kakovostno zgoščena, urejena in posodobljena. Sestavljena je iz dveh delov. V prvem avtorica poskuša sintezno in v poljudnem slogu orisati glavne koordinate literarnovedne obravnave Cankarjeve literature, v drugem analizira posamezne romane. Obravnava tudi manj znana besedila, kot sta pravljični roman Milan in Milena ter nedokončani roman Marta. Ker je študija kljub vsemu sestavljanka iz starejših razprav, ker obravnava deset romanov in ker se loteva izredno kompleksnega avtorja, nima samo ene rdeče niti. Ima jih več, pri čemer pa se te precej neproblematično spletajo v koherentno kito. Posebej izstopata dve niti. Prva se tiče razblinjanja neustreznih mitov in predsodkov, ki imajo ravno zaradi Cankarjeve središčnosti v slovenskem prostoru velik doseg in globoke korenine. Gre za mite o njegovem pijančevanju, konfliktnosti, pesimizmu, slogovni nedostopnosti, obsedenosti s svojo mamo, pasivnosti njegovih likov in neslovenskosti. Zavračanju teh predsodkov je avtorica posvetila posebno poglavje v prvem delu monografije, vendar se v nadaljevanju v študijo vztrajno vračajo, saj v veliki meri izhajajo že iz starejše literarne kritike, s katero je bil Cankar vse življenje v nevrotičnem dialogu. Kot dokazuje Alojzija Zupan Sosič, se je ravno iz tega dialoga, iz pogajanja z bralskimi pričakovanji, kritiškimi muhami in gromozanskega nelagodja s kakovostjo slovenske literature 19. stoletja napajalo Cankarjevo neutrudno iskanje novih pripovednih prijemov in nove estetike, zaradi katerih je danes eno izmed sidrišč slovenskega literarnega kanona. Druga rdeča nit je zaznavna že na ravni naslova. »Uporno upanje v prihodnost« so besede, ki jih je Cankar v romanu Tujci položil v usta glavnega lika, umetnika Slivarja, ko je ta opazoval utrujene obraze delavcev in delavk, ki se vračajo iz tovarn in delavnic. Estetskemu nelagodju, ki ga je Cankar čutil ob iztrošenem realizmu, suhoparnosti in čustveni togosti literarnih predhodnikov, lahko kot temeljni motivator njegove umetnosti pridružimo globoko nelagodje ob trpljenju brezpravnih, ponižanih in razžaljenih. Empatija oziroma, kot bi rekel sam Cankar, sočutje, je v ozadju tako njegovega obravnavanja spolnih vlog, izpostavljanja pogorišč zgodnjega industrijskega kapitalizma in inovativne obravnave živali kot tudi poglobljenih analiz marsikaterega tabuja, od posilstva do samomora. Identificirati jo je mogoče celo kot gonilo najbolj igrivih in ironičnih elementov njegovega opusa, vodila pa je seveda tudi njegov socialistični angažma. Knjiga Uporno upanje v prihodnost s tega vidika ni samo analiza Cankarjeve vloge v literarnem življenju na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter ni aktualna zgolj zaradi naključja, da letos praznujemo sto petdeseto obletnico njegovega rojstva. Aktualna je, kot je v nekem intervjuju izjavila avtorica Alojzija Zupan Sosič, zaradi »pohab civilizacije«, ki smo jim priča danes. Knjiga, v kateri kulminira skoraj desetletje raziskovalnega dela, je zato tudi družbeno angažirano delo, ki tako rekoč posnema Cankarjev poziv k solidarnosti. Tistim, ki Cankarja ne poznajo preveč dobro in ga zaradi šolskih muk dojemajo kot tečnega moralizatorja ali pa so morda padli pod vpliv katerega izmed starih mitov o njegovi literaturi, bo knjiga pomagala, da ga ugledajo z novimi očmi. To pa velja tudi za velik del strokovne javnosti, ki je Cankarja v času študija prav zaradi njegove vseprisotnosti in samoumevnosti v slovenskem literarnovednem svetu obravnavala klišejsko in površno.

    5 min

  2. -10 H

    Tina Vrščaj: Učne ure Eve K.

    Piše Aljaž Krivec, bere Igor Velše. Učne ure Eve K. so svojevrstno nadaljevanje avtoričinega odlično sprejetega romana Na klancu. Znova se srečamo z Evo, vendar tokrat samo s svojima hčerkama. A prikaz družinskega življenja predstavlja le eno od dveh osrednjih pripovednih linij, druga je posvečena Evinemu poučevanju v osnovni šoli, torej v službi, ki jo je pravkar nastopila. In čeprav se tu in tam v pripoved vmeša še kakšen namig na ekološko problematiko, ki je je bilo nekaj več zaznati v prejšnjem romanu, je pod črto mogoče reči, da roman Učne ure Eve K. z močnim težiščem v drugi pripovedni liniji v resnici zagrize predvsem v nova pereča vprašanja. Ko se prebijemo čez začetne takte teksta, ki se zaradi občasnih delnih razrešitev in hitrih preskokov mestoma berejo nemara nekoliko zatikajoče, se pred nami izriše predvsem pripoved o šoli, v okviru katere avtorica odpira različna specifična vprašanja. Najprej imamo tu bolj ali manj problematičen razred, ki nas po pisanosti karakterjev nemara spomni na filme, kot so Nevarna srca Johna N. Smitha, Razred Laurenta Canteta ali ne nazadnje Šolska džungla Richarda Brooksa. A tovrstna problematičnost, ki na tej točki že presega specifični časoprostor, je le ena plat razreda, ki je po novem, v letu 2026, zaznamovan še z nezainteresiranostjo učenk in učencev ter vplivom sodobnih komunikacijskih tehnologij. Na drugi strani imamo opravka s pregovorno morečo birokracijo, s katero se mora spopadati šola in zaradi katere so disciplinski postopki prej kot kaj drugega pobožna želja, ter z deziluziranim učiteljskim kadrom, ki je že obupal nad idealom predajanja znanja mlajšim generacijam. Če je roman Na klancu na Cankarja aludiral že z naslovom, se v Učnih urah Eve K. srečamo z zbornico Kačurjev, medtem, ko se Evina še obstoječa vera v učiteljsko poslanstvo napaja bržkone iz dejstva, da za propad idealov še niti ni imela dovolj časa, hkrati pa se še zdi, da je starševanje osnovnošolkama tisto, ki ji vliva zagrizenost – žal se tudi sicer zazdi, da ima prva linija, kljub kontinuiranemu prepletanju z drugo, v veliki meri vlogo nekakšnega ozadja. In če se zdi, da Učne ure Eve K. svoje družbenokritičen osti ne skrivajo – kakšna je ta kritika? Avtorica Tina Vrščaj sega po povsem možnih dogodkih iz šolskih klopi, ki so stežka sankcionirani, saj se šolski kader takoj znajde pred dvema ovirama: zaščitniškimi starši in goro obrazcev. Problematika zveni znana, o njej slišimo tako neposredno od učiteljskega kadra kakor od staršev šolskih otrok in iz medijev. A tu je mogoče reči, da avtorica plastično prikaže kako tovrstna kombinacija pritiskov zgleda v praksi in kaj v resnici stoji na tehtnici, s čimer klišejskim kritikam dodaja prepotrebno vsebino. Po drugi strani se zdi manj prepričljiv eden najdominantnejših motivov, ki ga avtorica zaznava kot problem v sodobnem poučevanju: sodobna tehnologija. Da bo to ključnega pomena, vnovič napoveduje že kratek poziv pred prologom, ki se glasi: »Bralce vljudno prosimo, da izklopijo naprave.« Posrečena intervencija, ki nas spomni na opozorila pred gledališkimi in filmskimi predstavami, elegantno odpre vprašanje sodobnega branja, nemara še posebej v odnosu do nekaterih drugih umetnosti. V samem jedru romana, kjer so pametni telefonu poimenovani kot »tisto«, se pravi kot nekaj česar ne smemo poimenovati, pa se omejitev te težave na nekakšno demonizacijo tehnologije (ne glede na upravičenost ali neupravičenost te drže) zdi preprosto premalo; ali bolje rečeno: zdi se, da bi se tu analiza šele morala začeti. So denimo pametni telefoni res najbolj odločilen faktor sprememb pozornosti v sodobnem času? Je pri vpeljavi tovrstnih tehnologij problem njihova zloraba oziroma pretirana uporaba? Ali pa se je tu smiselno sklicevati na Joséja Ortego y Gasseta ter njegov esej Meditacija o tehniki, v katerem tehniko razume kot, če zelo poenostavim, inherentno problematično? To je le nekaj možnih konkretnejših vprašanj, ki bi jih delo lahko začelo odpirati, a se zdi, da je to priložnost, ki bi besedilu dodala dodatno raven, zamudilo. Zato pa je toliko močnejša psihološka plat romana. Tretjeosebna pripoved, a z močnim osrediščenjem okoli Eve K., prepričljivo sledi notranjim procesom protagonistke, ki se je znašla v kočljivem obdobju življenja: po razhodu, med počasnim iskanjem nove ljubezni, z odraščajočima hčerkama, nastopom nove, stresne službe in, kot ugotovimo kasneje, s prtljago travmatičnega dogajanja. Ob močni družbenokritični plati besedila in kopici problemov, s katerimi se Eva sooča, bi se lahko kaj hitro zgodilo, da bi bilo njeno notranje življenje v odnosu do zunanjega sveta predstavljeno površno ali, po drugi strani in na ozadju gore težav, nekako prenapeto, vendar se je avtorica tem čerem uspešno izognila z dobro organizacijo različnih ravni pripovedi. Roman Učne ure Eve K. zastavlja aktualna in pomembna vprašanja in ni odveč poudariti, da bi lahko na nekaterih mestih vanje močneje zagrizel ter s tem tudi našo bralsko percepcijo resneje pomaknil od nam že tako približno dostopnega razumevanja specifičnih problematik. Po drugi strani pa nam to privlačno in razmeroma obširno branje nudi zanimiv pogled v notranji svet protagonistke, s čimer odlično opravi nalogo psihološkega romana.

    6 min

  3. -10 H

    Marjan Strojan: V parku, mesec

    Piše Tjaž Mihelič, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesniške zbirke Marjana Strojana V parku, mesec bi se lahko najprej lotili celostno in pogled usmerili na razmerje med obliko in vsebino. Tako kot ga obravnava empirična literarna veda. Pred nami se razkazuje zbirka, kakor da bi izšla v nekih drugih časih. V sicer prikupni skorajda že za otroke ustvarjeni ilustraciji Mance Kovačič se pred nami razprostira naslov zbirke: v parku med gosto travo leži mesec in na njem, lahko bi rekli, mlada zaljubljenca. A ne skupaj, temveč vsak k sebi dana, ona leži na mesecu in pogled upira v nebo, on, sedeč prav tako na mesecu, se z dlanmi opira nanj. Lahko si mislimo, da premišljuje, medtem ko zre v daljavo. In kam zre? Prav k robu platnic, z očmi, ki jih lahko uzremo le po branju, usmerja in kaže: notri sem. Ta 'notri sem' bi lahko opredelili kot glavno vodilo zbirke, ki je postmodernistično kazanje na stvar samo. Pesniško zbirko tvorijo šest širših sklopov, poimenovanih po prvem verzu prve pesmi v njih, in samostojna pesem Otroci, glasni. Glavni temi, ki prehajata iz sklopa v sklop, sta ljubezenska in poetološka tematika, z njima se družita temi spomina in pravega trenutka, čez vse pa je dana koprena postmodernističnega kazanja. S tem pa se odstira določena distanca do predmeta pisanja, ki vpliva tudi na tiste pesmi, katerih namen ni prav nič postmodernističen. Ali pač. Bralsko izkušnjo, ki jo dobimo ob zbirki, bi torej lahko opredelili kot branje vrste opomb. Kot bi avtor nekoč napisal prave, neobremenjene pesmi, zdaj pa jih znova motri, razmišlja ob njih, ve, da so bile fikcija. In na drugi ravni bi nekatere pesmi lahko brali kot opombe k opombam, saj so zdaj jasno, ker reference nanje najdemo v kazalu, zdaj zamegljeno, kadar avtor na primer opisuje določeno literarno delo, prestreljene z referencami na pisanje drugih. Zdi se, da Marjan Strojan z novo zbirko nadaljuje pisanje, kjer ga je končal v prejšnji zbirki z naslovom Hribi, oblaki, lepe pozdrave. O takratni zbirki je dobra opažanja o Strojanovem postmodernizmu ponudil recenzent Goran Dekleva, zato jih avtor pričujoče recenzije ne bom ponavljal ali se po nepotrebnem zapletal v razvijanje bržkone podobne teze. Omenimo le, da je Dekleva tedaj postavil tezo, da Strojan ni »rahlo predvidljiv in dolgočasen – postmodernist« ter da naše bralske izkušnje ne želi na vse pretege usmerjati na svoje predhodnice, denimo na Sapfin fragment. Raje nadaljujmo v delu zbirke, kjer ta ponuja prelom. V nje sredini, v razdelku Noč, že proti jutru, se zgodi izrazitejši prehod v poetološko tematiko, skozi katero pa na humoren način in s postmodernističnimi postopki kaže na kritiko določenega tipa pisanja: »Po drugi strani so tudi pesniki samo ljudje, / ni jim do pisanja, a č vsak dan napišejo le / dve vrstici, imajo ob koncu leta Knjigo. / In grejo smučat … Napisati dveh vrstic res / ni pretežko, glejte, ta pesem jih ima že pet.« Pesem bi utegnili imeti zgolj za kritiko s pridihom ironije, a bi bila to preozka interpretacija. Pesnik nas v nadaljnjih razdelkih vodi k tipu pisanja, ki pa je poezija oziroma tisto, na kar mora poezija, če to želi biti in se ne samo samooklicati, računati. Poudarjam, na kar poezija ali bolje pesnik, mora računati. Celotna zbirka nas tako vodi k premisleku, nas s tem opogumlja ter vodi k spoznanju. V nadaljevanju pesnik prehaja prek tematike časa, spomina in pravega trenutka. V zadnji pesmi omenjenega razdelka se najprej dotakne našega časa: »Gospoda – ta čas, z izjemo kuge in mej, / ni stvari, ki bi zahtevala vašo pozornost.« V naslednjem razdelku Svetloba – vse izrečeno v eni začetnih pesmi pravi »[…] Sedanjost / je preozka, da bi strpali vanjo toliko usod« S tem se oddalji od linearnosti časa, kar nadaljuje v neki drugi pesmi: »Mogoče je res vse nekakšna vrzel, / mogoče nihče ne razume, zakaj je / med nami?« Pesnikovo domovanje je torej vrzel. Da bi človek-pesnik razumel čas, mora stopiti v reko spomina. Ta vstop se prek raznih referenc sicer pojavlja vseskozi, najbolj osebno pa v pričujočem sklopu v treh pesmih, ki jih je avtor posvetil prijateljem. Zahteva po spominu se zaiskri v zadnji pesmi razdelka: »Vse lépo umre, a preživi – ne vemo, kje ne kdaj«. V zadnjem razdelku V sposojenem telesu se premaknemo k zavezi pravega trenutka. Že prva pesem nas usmeri kot vstop v ta sveti čas: »V primerjavi z romanom ima naša hiša mnogo / bivališč in jaz eno samo življenje – da odklenem neka za / zmeraj zaklenjena vrata.« Za temi vrati pa je drugačen čas in drugačen kraj. »Je kraj, ki ga je nemogoče zgrešiti: / jabolka se kotalijo po pobočjih, / oblaki jezdijo po / gozdovih. / […] / Ne, ker bi ne upal, ne ker bi ne / znal, ampak kjer je vsak / tam tudi tu, ves čas / in potem.« To nas spomni na razpravljanja Walterja Benjamina v delu O pojmu zgodovine in o mesijanskem času, ki je čas iskrenosti, polnosti. Varuje ga pravi Angel zgodovine ali Angel poezije, če parafraziramo Benjamina. In ravno z angelom se začne naslednja pesem, z »angelom varuhom«. In ta trenutek traja, zapiše v sklepni pesmi zbirke: »odpre [se] kakor knjiga, ki smo jo, komaj prebrano, spet / pravkar odprli«. Da bi predstavljena poanta, ki se mi zdi najpomembnejša, prišla do izraza, bi morali nekatere pesmi zlasti iz prve polovice zbirke strniti, razredčiti. Tako bi zbirka lepše peljala k osrednjemu delu. Naj še enkrat poudarimo, da Marjan Strojan ne ponuja lekcije; ponuja razmislek, venomer nas sili k razmišljanju o pisanju, kot tudi on premišljuje o njem. Svežino ponuja z distanco, s premislekom v temnih časih.

    7 min

  4. -3 J

    Kontinental ’25

    Bivša profesorica prava Orsolya dela kot sodna izvršiteljica, pri čemer skuša upoštevati tudi človeški vidik. Za nalogo dobi izselitev brezdomca, nekdaj uspešnega športnika. Ta si je uredil zasilno bivališče v kleti zapuščene hiše, ki jo bodo porušili zaradi graditve butičnega hotela. Toda med samim postopkom brezdomec stori samomor, kar postavi vsa življenjska prepričanja in izkušnje Orsolye na preizkušnjo. Eden od prvakov »novega romunskega filma« Radu Jude v svojem celovečercu Kontinental ’25 pretresa zasebne moralne dileme, pravni sistem in potranzicijske družbene anomalije. Film je dolgo potovanje na konec noči o vprašanju osebne krivde in javne odgovornosti ter odrešitve, ki jo Orsolya med srečanji s prijateljicami, družinskimi člani in znanci v transilvanskem mestu Cluj išče zaman. Radu Jude na stanje stvari, če lahko temu tako rečemo, pogleda z različnih vidikov in poti Orsolye se kot naključno prekrivajo z lokacijami, na katerih je svoj zadnji dan preživel brezdomec. Radu Jude ostaja zvest svojemu značilnemu črnohumornemu ljudomrzništvu in seciranju licemerstva in laži, ki ju ima pravzaprav za osnovno družbeno vezivo, poleg sovraštva do vseh »drugih«: narodnih manjšin, Romov, priseljenskih delavcev … Gaza in Ukrajina pa sta tako ali tako prerasli v prispodobo, v globalni odsev vseh naših lokalnih, vsakdanjih hinavščin. Celovečerec je na prvi pogled vizualno neambiciozen, veliko je statičnih prizorov dialogov, v katere so vpletena številna imena ustvarjalcev. Filmski sliki kot da bi manjkalo globine, kar ni nepomembno (mimogrede, celovečerec je bil posnet na iPhone 15) in vezno tkivo med pripovednimi sklopi so posnetki sodobnih romunskih nepremičnin kot nekakšnih tihožitij v posmeh ozujevski poetiki. Hkrati pa imajo tudi na videz nepomembne podrobnosti svojo vlogo. Radu Jude razkazuje svoje enciklopedično znanje in v celovečerec je vpletenih toliko hipnih citatov, da bi lahko govorili kar o metafilmu. Orsolya bere »Povojno zgodovino Evrope« Tonyja Judta, brezdomec hodi po ulici Émila Zolaja, kamera se zadrži na kipih osebnosti, zaslužnih da je etnična madžarska Transilvanija pripadla Romuniji, v ozadju se pojavita plakata za Buñuelovega Grobijana iz leta 1952 in Rosselinijevo Evropo ’51 iz istega leta, na katera se navezuje tudi pripovedna struktura Kontinentala ’25. Junakinja zaspi ob Ulmerjevem Obvozu iz leta 1945, kultnem noirju o nesrečnih naključjih in izgubljenih iluzijah, in tako naprej ... Film Kontinental ’25, ki je bil lani nagrajen za najboljši scenarij na Berlinalu, je intelektualna satira, ki nudi več užitka ob razmišljanju o njem in navzkrižnem preverjanju referenc kot ob samem ogledu; ki ti pusti suh cmok v grlu. Sicer pa to, da bi nas zazibal v lagodnost, tudi nikoli ni bil avtorjev namen …

    4 min

  5. 27 AVR.

    Andrej Lutman: Zarodek z vratarko

    Piše Pia Zala Meden, bereta Igor Velše in Eva longyka Marušič. Najnovejša knjiga pesnika in pisatelja Andreja Lutmana Zarodek z vratarko je formalno razdeljena na tri dele: prvi je prozni, drugi pesniški, tretji del pa je dramsko besedilo. Prozni del sestavljajo od nekaj vrstic do nekaj strani dolgi zapiski, ki imajo vsi isti datum: 26. april 1986. Poznavanje pomena, skritega v dataciji odklene celotno delo: na ta dan se je zgodila nesreča v jedrski elektrarni v Černobilu. V začetku besedila je še zaznati obrise zgodbe, ki pa nato bolj in bolj razpada. Razpadanje pomena je vzporednica razpadu življenja po nesreči. Dogajanje v knjigi lahko razumemo kot striktno vezano le na černobilsko nesrečo in na razkrajanje celostne podobe sveta po njej, a v bistvu černobilska nesreča v knjigi predstavlja sodobni, postmoderni svet: tudi v njem je vse razpadlo, pomen so nadomestili možni pomeni in odsotnost Resnice. Svet, v katerem živimo, je enako zastrupljen, nenaraven in iznakažen kot Černobil po katastrofi. Prozni del je dadaističen v svojem aktivnem zoperstavljanju tvorjenju pomena v govorici, ki ironizira intelektualistični žargon in temelji na jezikovnih igrah. V tem delu ne moremo govoriti o sklenjeni, ali nasploh kakršni koli zgodbi: 120 strani besedila se vedno bolj giblje zunaj območja pomena in temelji na ludističnih besednih in jezikovnih igrah. Besede imajo pogosto isti koren ali se razlikujejo le v eni črki in se kot celota ne poigravajo niti na višji sintaktični ravni. Prozni del tematizira odnose med ženskim in moškim spolom, žensko plodnost, spolnost in razvoj zarodka, vsebuje pa tudi družbenokritične komentarje kulture wellnessa, na primer jemanja raznih dodatkov in izvajanja pomlajevalnih tretmajev. Vse to pa so le pomenski prebliski znotraj besedila, ki je na koncu le še izjemno gosto jezikovno poigravanje. V proznem delu nastopa veliko oseb: “plastični pesek” Pruton, Prutonka, Aknarka, Magin, Letalec, Piščalkar, Vohljavka, praktikant Kedves, čigar ime v madžarščini pomeni prijazen, Avatarka, vodja Histrion in Fukarka, ki je včasih tudi Fukinja, in tako naprej. Osebe večinoma spoznavamo prek imena kot tipološke oznake. Drugi del tvori kratka pesem v prostem verzu z naslovom Strah +. Ritem v pesmi gradijo ponavljanja iste stavčne strukture v zaporednih verzih, metaforike ni, so pa zamolki na začetku verzov. Kar je prvotno, to je zamolčano. Izražen je strah lirskega subjekta, skrbijo ga sile, ki vodijo in upravljajo svet. Hkrati je pesem vrnitev na čisti začetek knjige, k opisom oblastniškega razreda, ter prehod na zadnji del, ki je poskus upora. Tretji del je dramska igra, ki obsega okrog trideset strani. Dramsko dogajanje je postavljeno v preddverje podjetja, kjer Vratarka in Upravnica skušata razdreti zabavo ostalih nastopajočih – Vratarja, Pripravnika, Nadzornice, Voznika … Osebe plešejo ob glasbi, ki se predvaja na radiu, in zraven pojejo: “Glasbe ni, zapojmo sami, o gospodar, zapleši še ti,” ali pa: “koga briga in skrbi, rajši rajajmo vsi, pohitimo, pohitimo, gospodarja veselimo, juhej!” Na koncu ostaneta le Vratarka in Vratar, ki ji obljubi, da ji bo napisal priporočilno pismo, da bi lahko postala nadzornica. Predvajajo se poročila, nato spet glasba. Vsebinsko igra ustreza pripovedi Zarodek v času Černobila. V Lutmanovem delu ni razpadel le pomen, temveč tudi slovnica. V velikem delu knjige je popolnoma ignorirana pravilna raba tropičja in z njim povezane velike in male začetnice, veliko je tudi mest, kjer se nam zdi, da gre za tipkarske napake, na primer: “Vse se je zrelo skrivnostno okoli njega.” Takšnih napak je toliko, da že morajo biti namerne; slovnica je torej še eno sredstvo, prek katerega je prikazano razpadanje ustaljenega reda sveta. Vsekakor pa zmotijo slogovni spodrsljaji, na primer uporaba besede “močnil” namesto “postajal je močnejši.” Drugi del besedila na zadnji strani platnice pa deluje, kot da bi bil napisan za neko popolnoma drugo delo: opisuje dogodke in osebe, ki se v knjigi ne pojavijo. Marsikdo se bo gotovo spotaknil tudi ob vulgarnih in tipoloških poimenovanjih ženskih likov Fukarke in Fukinje, tudi drugi ženski liki so pogosto le seksualni objekti. Avtor to sicer skuša problematizirati z epizodo, kjer ima Histrion spolne odnose s “hčerko,” a vulgarni opisi, pripovedovani z njegovega zornega kota, to razveljavijo: “Ujezi ga dejstvo, da je fukarka prenehala z jemanjem kontracepcije z utemeljitvijo: pretirano doziranje s kontracepcijo me naredi frigidno. Ujezi ga, da mora zdaj paziti. Ujezi ga, da naj fuka na poteg. Jezen nase se spusti vanjo, ko mu strela spara telo.” Težko si predstavljamo, da bi bili moški liki opisovani in poimenovani na enak način kot obravnavani ženski liki. Delo Andreja Lutmana Zarodek z vratarko je zanimivo predvsem zato, ker močno odstopa od osebnoizpovedne in avtofikcijske literature, ki trenutno prevladuje v slovenski literarni produkciji. Formalna intrigantnost dela za seboj skriva jezikovne in slogovne nedoslednosti, problematičen prikaz ženskih likov in družbeno kritičnost na prvo žogo. Zarodek z vratarko deluje kot kolaž idej, prebliskov in imenitnih jezikovnih domislic, ki pa bi najbolje delovale močno zgoščene v pesniško obliko.

    7 min

  6. 27 AVR.

    Mitja Velikonja: Po–mišljaj

    Piše Jože Štucin, bereta Igor Velše in Ava Longyka Marušič. Po–mišljaj je zbirka osemnajstih besedil, ki jih je Mitja Velikonja napisal za različne namene. Nekaj je esejev, ostalo pa so razni predgovori, nagovori, spremne besede in recenzije del drugih avtorjev, celo besedila z zavihkov knjig ali gledaliških listov; spremljajoče fotografije pa so nekakšni intelektualni utrinki s potovanj po svetu. Zelo pester nabor izbranih besedil je avtor za tokratno izdajo delno priredil in osvežil, nekatere zapise je korigiral in ažuriral na način, da bolj ustrezajo sedanjemu trenutku. Bralca, kljub časovni oddaljenosti vsebine, tu so recimo tudi zapisi, ki se navezujejo na nekdaj skupno državo, še vedno opominjajo, da "na zahodu ni nič novega", še več, da na svetu, ni nič novega. Ali kot avtor v predgovoru z naslovom Metuljček iz rezalne žice, lepo pojasni: "Nenazadnje, je bilo v zgodovini kadarkoli kako drugače? Oblike, strategije in tehnike nadvlade ljudi se spreminjajo, da bi oblast ostala nedotaknjena – spreminjajo in prilagajajo pa se tudi oblike, strategije in tehnike rezistence in emancipacije, ki jo sproti rušijo." Svet je igra jojo, bi pomislili, je boj med dobrim in zlom, popolna preslikava risanke o Tomu in Jerryu, ki v pop kulturi izjemno natančno slika realnost. Primerjava naj mi bo oproščena, saj se tudi Velikonja pogosto ukvarja s sistemi popularne kreativnosti, rokenrola in reperskih gurujev, Hollywood pa je tako ali drugače kreator duhovnega stanja sveta, še več, v tem "bodljikavem" gozdu na nas prežita tako razodetje kot tudi satan civilizacije. Kljub široki časovni amplitudi – najstarejša besedila so stara že četrt stoletja –pretakanje časa ne more škodovati; vsi zapisi so aktualni ne glede na zgodovinske okoliščine. Pri Velikonji gre namreč za način pisanja, ki izhaja iz kritične analize vsakokratnega družbenega in političnega stanja, zato je humanistično angažirano in intelektualno prečiščeno, nemalokrat ironično, polemično, celo zajedljivo, saj avtor ne odstopa od svojih stališč. Njegova družbena kritika izhaja iz pozicije levo usmerjene kulturološke znanosti, kjer ni prostora za zatohle nacionalistične dinozavre ali kapitalistične neoliberalizme vseh vrst, ki vedno znova in znova skušajo klestiti svobodomiselne duhove, človekovo umsko in siceršnjo svobodo, da ne govorimo o pravicah, ter jih skušajo reducirati na stanje podrejenosti ljudi kapitalu, ideologijam in strukturam sveta, ki temeljijo na razlikovanju človeštva na liderje in podanike, na bogate in revne, na svobodne in zasužnjene. Če zaobljimo nekoliko bolj dramatično, pa vseeno: teksti v knjigi Po–mišljaj na polno kažejo bistro-umnost, pronicljivo iskanje odgovorov na temeljna vprašanja. Če začnemo na začetku: človek se ne rodi po svoji volji; pade na svet in ta svet postane njegov utelešeni dom. Že na tej točki se pričnejo njegovi po–mišljaji. In potem vse do smrti in nemara še čez, se mu odpirajo vprašanja o identiteti, vlogi na svetu, pravicah, dolžnostih, svobodi in vrednosti svoje eksistence. Ni konca dilem; ko se ravno razvnamejo, pa se osebek stopi z vesoljem in vse je spet tako, kot je bilo pred rojstvom. Ja, ko beremo salamensko zanimivo knjigo, smo priče izumu hrepenenja vseh znanstvenikov, analitikov, mislečih ljudi, priče smo izumu perpetuum mobila, nenehnega vračanja istega, brez ostankov in izgub pri morebitnem trenju. Avtor izhaja iz spoznanja o "nemogoči sedanjosti", saj žaromet obtožbe sije v obraz posameznika tako v antiki, kot v srednjem veku, komunizmu ali v samicah neoliberalnega sveta ... Svet je arest, vsi smo ujeti, vsi smo zaprti v Alkatrazu, ki ga tista narcistična glomaznost in poosebljena defektnost zadnje ameriške nanizanke spet hoče aktivirati, oživiti, osmisliti. Alora, tu je sedaj aktualen Arestej, ki se iskreno bori za preživetje Evridike, a je bil na koncu, lej jo miselno hudičevko, kaznovan, in je izgubil svoje čebele. Kazen pa je bila še hujša, kot samo ekonomska. Njegova dobromisleča nrav se je morala očistiti in se darovati bogovom. Kot slehernik, ki ga za svoj ponucljiv artikel jemlje država, sistem, politika, oblast ... Je pač padel v nemilost "nemogoče sedanjosti", tako nekoč kot včeraj in tudi danes. Velikonja temeljito preverja sedanjost, ponovno premišljuje o vlogi subjekta v družbi, ki valovi od demokracije k teokraciji, od ideologije do ideologije in jo preplavljajo pop kultura, rokenrol, naci-onalizmi, stanje stvari same po sebi, pa kreativnost politik, vibriranje smisla. Knjiga Po–mišljaj je čista analiza socioloških (dis)funkcij časa. Vse ga pritegne, celo bistroumnost Jugoslovanskih glasbenih ikon: "Potem so prišli, kot pravi Djordje Balašević, prišli popovi, pa lopovi, od vsepovsod ispuzali so grabljivci pa lažljivci pa snalažljivci." Vse kulminira v raznih oblikah nadzora nad posameznikom, ki je vedno podrejeni, nusproduktni, pomanjšani del sistema. Človek izza sosednjih blokovskih vrat je tvoj človek, je molekula sivine, ki jo izbrani, vzvišeni, od Sistema poklicani vedno gnetejo po svoji podobi. Tudi eksperimenti naše polpreteklosti (samoupravni socializem, pa te reči) so obilno razčiščeni, ampak tokrat zares, razkrinkani in pojasnjeni. Vsaj v nekaterih poglavjih, za podpisanega še najbolj eksplicitno v zelo kratki spremni besedi za knjigo Olega Sinjeokega, kjer z eno potezo, tako v haiku maniri, perfektno izriše pomen jugo rokenrola z mislijo: "Če kje, je Jugoslavija zares zaživela in še danes živi na jugoslovanski glasbeni scen!" Drugi zapis, ki je tudi krvavo aktualen, ima naslov Stari odgovori novim vprašanjem. Tu avtor preplete lucidne misli o političnem plakatu, ki mu lepo doda artistično noto z razširivijo besede v – plaka(r)t. Za mlajše bralce bo to že kar nova tema, odkritje, "starejšim", pa bo tekst obudil spomine ne ključne dogodke razkroja Jugoslavije iz časa "plakatnih afer". Če povzamemo iz tega teksta in s tem naredimo krivico ostalim sedemnajstim zapisom, ki so zelo široko zastavljeni, bogato raznorodni in prepričljivo zapisani, bomo citirali tale sugestivni pasus: "Jugoslavija kot najbolj napredna, liberalna in odprta med evropskimi socialističnimi državami je najbolj krvavo razpadla, njen avtentični protifašizem se je sprevrgel v najhujše nacionalizme, njena s težavo izpogajana solidarnost v nepredstavljive morije."

    8 min

  7. 27 AVR.

    Aleš Učakar: Enakonočja

    Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Zbirka Enakonočja Aleša Učakarja je poezija velike eksistencialne razprtosti in ranljivosti pesnika, ki gre vase in v jezik intimno, a z zrelejšim soočanjem z moralnim propadom družbe in bivanjsko tesnobo. Pri ustvarjanju ga žene zanesljiv občutek, da ima njegovo početje smisel. Videti je, da pisanje pesmi zanj ni nekaj varnega in obvladljivega, še manj le prijetno opravilo v prostem času. Je razgaljanje samotnega premišljevalca pred bralci, predvsem pa pred samim seboj. Je meditacija lirskega glasnika, ki v zadnji pesmi fermijev paradoks v zadnjem verzu samemu sebi dahne: »kje vendar sploh je kdorkoli?« Kmalu po prvi prozni objavi Veliki Mhrann iz leta 1996 je Učakar s pesniško zbirko Mesta tihe sreče vstopil v svet poezije. Pesmi so prežete s subtilno melanholijo in razmišljanjem o osamljenosti in krhkosti medsebojnih odnosov. Pesniškemu prvencu, zasnovanemu na ravnovesju med svetlobo in melanholijo in intimnem iskanju miru in sreče, je šele po četrt stoletja sledila zbirka pesmi Naposled, katere del zlovešče opisuje moralni propad družbe, kjer človek podobno kot v Orwellovem romanu 1984 postane sofisticiran stroj za evtanazijo duše. Lirski subjekt pri tem ohranja svojo prepoznavno noto raziskovanja notranjih svetov in tihih trenutkov, kot se kaže v pesmi Čarobno jutro, kjer ugotavlja, da mora včasih kako jutro nahraniti vsa nadaljnja, s svojimi presenetljivimi strastmi pojiti poznejša hrepenenja ter s svojo nezasluženo srečo dojiti njihovo vsakdanjost in starčevsko čemernost. A če ta zbirka pomeni pesnikov obračun s svetom, potem mu naslednja prinaša pomiritev s seboj in premik od zunanje kritike k notranji harmoniji, kjer sprejme, da bivanje vedno niha med skrajnostmi. V tretji zbirki z zelo povednim naslovom Enakonočja valovi niz štiridesetih skrbno izbranih in urejenih pesmi v prostem verzu (napisanih s samimi malimi črkami in skoraj brez ločil), ki raziskujejo krhko ravnovesje med osebnimi čustvi in širšim bivanjem. Zbirka ni intelektualistično hermetična, ni zastavljena kot ena izmed konstitutivnih liričnih zasnov 20. stoletja, pesnikova čustvena nota je bralcu dosegljiva. Treba ji je ne le prisluhniti, ampak tudi poiskati bistvo njenega poetičnega sporočila. Pri poglabljanju v posamezne pesmi je zgovoren vsak detajl, ki tudi izza na prvi pogled jasnega motiva ponuja presenetljive obrate. Pesmi lahko z nekaj besedami prikličejo v našo zavest cele romane, vesolja spominov avtorja, ki nima strogo vnaprej določene smeri, temveč se odpira na vse strani bivajočega in se manifestira v širokem emocionalnem razponu, vključujoč negativna in pozitivna čustva. Že uvodna kitica v prvo pesem človek in reka bralca popelje v intimni svet, ki pa ni le idealiziran, temveč ga zaznamuje tudi krhkost. Sprimeva se, pravi, v trenutku odpre telo zmehčane, zrele pore. Sprostijo se obljube in skomine, kriki, potajeni vzdihi. Seževa si v medžilje in se prelijeva. V pesmi ostanki dneva pa avtor spretno prehaja med občutki zastrtosti vase in stanji popolne, mirne sreče: »na kak tak dan / bi samo molčal / zaprl zapahe / in molčal / presahli so slapovi / preutrujene reke / naveličani grobovi / ujet v vračanje vedno istega // in prideš mimo / dih tvojih bokov / na moji pesmi / in verzi padajo / iz partiture / in dan se nagne / viseče zavese / razpirajo / kar bi moralo ostati prikrito / in tak dan / miroljubno / mine.« Pesnik, čigar kašelj je kot bolhe redni spremljevalec v pesmi prokrastinacija, čaka na marec, ki nikoli ne pride, a ga na koncu, ko je opustil že vse upe, le odkrije. In ima znova še leto dni časa. Če je bilo čakanje v prejšnji zbirki mučno, polno tesnobe in občutka, da zamujamo zadnji vlak pred katastrofo, postane v tej zbirki bolj kontemplativno, potrpežljivo. V pesmi hipna zaznava smo neposredna priča osupljivim zaznavam, ki se izogibajoč se soncu plazijo vzdolž časa in čez stoletja tišine prehajajo v komaj verjetno dozdevnost. V prejšnji zbirki je bila tišina grozeča in težka, tu je domala zdravilna, saj je prostor, v katerem pesnik končno lahko prisluhne svojim mislim in najde mir sredi svetovnega kaosa, odrešujoč. Svet, v katerem živimo, je krut in neusmiljen, zdi se, da je obrnjen na glavo. Aleš Učakar ga opazuje z vsemi značilnostmi časa, v katerem biva, ko na koncu pesmi chiaroscuro zapiše: »To je ta naš svet, premalokdaj ga obžari oko, da se razpeni v brezdanje nebo.« Čustveno doživetje ponuja le priložnost, da premisli svoje osebno doživljanje. Resničnost ne more zares prodreti v pesem, večinoma se le sprehaja po površini, saj pesnik šele po doživetju išče smisel v lastni izpovedi. Nastanek pesmi in sama pesem sta navadno skrivnost, ki se ji lirski subjekt lahko približa le v globoki kontemplaciji s seboj. Ne le, da izostri čustva in z enigmatičnim besedilom vzpostavi kompleksno besedilo, ki tudi od bralca zahteva pozorno branje, temveč vanj vpne tudi drugačno, izvirno, v lirično govorico uprizorjeno pripoved. V mnogih tradicijah je enakonočje magičen čas spodbujanja k povezovanju z naravo in notranjo preobrazbo. Simbolizira popolno ravnovesje med svetlobo in temo, dnevom in nočjo. Označuje prelomno točko v naravi, ki prinaša harmonijo, prenovo in enakopravnost nasprotij – jin in jang. Pomladno enakonočje simbolizira rast in novo življenje, jesensko pa hvaležnost in opuščanje starega. V tem kontekstu naslov zbirke namiguje na trenutek mirovanja ali prevešanja, kar se v pesmih zrcali skozi motiviko čakanja in minevanja časa. V prejšnji zbirki je bil pesnik ranljiv, podvržen bolečini in propadu kot svet okoli njega, v tej je vzpostavil ravnovesje. Navidezno prikrita erotika v pesmi vrata tvojega doma se vrne kot uteha, ki vsaj za trenutek zapolni bivanjsko praznino: ko »zavesa obarva stanovanje v dom … da lahko pridem k tebi tudi na vlažen dan / in da mi ni treba oditi, kadar bi raje ostal.« Primerjava med zbirkama Naposled in Enakonočja razkriva zanimiv pesniški obrat, kjer se Učakarjev temačni nihilizem preobrazi v iskanje krhkega miru. Od kaosa k redu. V obeh zbirkah uporablja nekatere ključne motive, ki pa v vsaki knjigi dobijo drugačen pomen. Pri prvi prevladuje mrak, svetloba je varljiva ali ugaša pod težo civilizacijskega propada, kar simbolizira konec in brezizhodnost. V drugi sta v dialogu svetloba in tema. Ni več boja za prevlado, temveč sprejemanje, da ena brez druge ne obstajata, saj motiv sončnega obrata postane simbol za trenutek, ko se obe sili srečata v mirovanju. V zadnji pesmi fermijev paradoks avtor črpa iz zgodovine spomina, iz položaja, ki simbolizira premor, umik in prostor za drugačen pogled. Njegovi poetični razmisleki razumljivo odpirajo premislek o vsem, kar v današnjem turbulentnem času sprejemamo kot samoumevno. Pri upesnjevanju drobcev zgodb, ki so tematsko tako sodobno aktualne kot univerzalno človeške, hodi po tenki napeti vrvi, kjer prihajajo na površje najbolj ekspresivne podobe in čustva. Vsaka pesem v zbirki Enakonočja prinaša ogromno, treba je le do zadnjega verza potovati po njej in jo odkrivati kot neraziskano pokrajino. »Kje vendar sploh je kdorkoli?«

    9 min

  8. 24 AVR.

    Problem filmskih glasbenih biografij in predvsem filma Michael

    Zadnja leta smo priča poplavi filmskih biografij slavnih glasbenikov. Ta trend je sprožil z več oskarji nagrajeni film Bohemian Rhapsody o Freddieju Mercuryju, ki je precej jasno določil vzorec za naprej. Ključni sodelavci tega filma so bili preživeli člani skupine Queen, ki niso primarno skrbeli za verističen prikaz ljudi in dogodkov, temveč za čim bolj polikan in čim manj kontroverzen izdelek, ki bi lahko ponovno zbudil navdušenje nad glasbo skupine in tako pripomogel k višjim prihodkom iz naslova avtorskih pravic. To je bil tudi ključni povod za večino drugih bolj ali manj dodelanih in navdihnjenih glasbenih biografij od Eltona Johna do Boba Dylana, Amy Winehouse in Brucea Sprinsteena. Z osredinjenostjo na posamezno obdobje ali perspektivo so filmski ustvarjalci na veselje glasbenikov in njihovih založb ustvarili za družine primerne zgodbe, ob tem pa so bolj ali manj vsi filmi prejeli tudi pozitivne kritike, predvsem za glavne igralce. Vseeno pa so ti filmi, čeprav prikazani skozi rožnati filter, odpirali pomembne teme, ki so zaznamovale glasbenike, recimo zlorabo mamil, boj z depresijo ali težavne partnerske odnose. Ti vidiki so bili precej površinski in so vsi brez izjeme prikazali protagonista kot žrtev okoliščin – oziroma v Dylanovem primeru kot nekoga, ki je pač preveč kul za ves svet. To celo velja za ustvarjalnejše pristope, kot sta recimo Better Man, ki pop zvezdnika Robbieja Williamsa upodobi kot šimpanza, ali pa biografija o Weirdu Alu Yankovicu, ki je mojstru glasbenih parodij ustrezno parodija prav te zvrsti. Ob taki popularnosti glasbenih biografij je bilo le vprašanje časa, kdaj bomo trčili ob pravo kontroverznost – in ali jo bo to ustavilo. Tako smo prišli do filma Michael. V biografiji kralja popa Michaela Jacksona ga upodobi njegov nečak Jaafar in zgodba obravnava zgodnje obdobje njegovega ustvarjanja do leta 1985. Tako se film izogne številnim težavnim vidikom njegovega življenja, predvsem pa preskoči obtožbe o spolni zlorabi otrok, ki naj bi se po informacijah tožečih strank začele proti koncu osemdesetih let. Michael Jackson je bil velik del življenja kontroverzen človek že zaradi neverjetnega uspeha, ki ga je doživela njegova glasba, dodatno pa je vse okrepil rasizem; recimo tabloidne govorice, da si je pobelil kožo s plastičnimi operacijami, čeprav je to bila posledica boleče avtoimunske bolezni. Toda najodmevnejše so bile obtožbe o domnevni spolni zlorabi otrok, ki so se začele v devetdesetih letih in niso nikoli potihnile, po njegovi smrti pa so se dodatno razmahnile z dokumentarnim filmom Zapustiti Neverland. Ta je s srhljivimi in prepričljivimi pričevanji nekdanjih domnevnih žrtev razgalil metode, ki naj bi jih Jacksonovi ljudje uporabljali, da so prepričevali otroke, naj se družijo z Jacksonom, njihove starše pa medtem zamotili, da niso ničesar opazili. Nikoli ne bomo zatrdno vedeli, kaj se je dogajalo med Michaelom Jacksonom in temi otroki, je pa gotovo, da so preživeli veliko časa skupaj in da je Jacksonova ekipa zares dobro skrbela za svojega šefa. To so ne nazadnje dokazali tudi leta 2009, ko so se postavili okrog njega, da bi ga spravili na še eno turnejo, to pa je privedlo do glasbenikove prezgodnje smrti pri petdesetih zaradi prevelikega odmerka zdravil proti bolečinam in za zdravljenje anksioznosti. Ne glede na to, kako dobra je njegova glasba in kako močno se potrudimo ločiti umetnika od njegovega dela, je to včasih nemogoče. Glasba je primarna stvar, ki se lahko oklene človekove duše in spominov na posebej izstopajoče trenutke iz preteklosti. To še toliko bolj velja za Jacksonovo glasbo, ob kateri so odraščale, plesale in se zaljubljale generacije. Že gola verjetnost, da so te obtožbe resnične, lahko povzroči prav nasilen odziv – in to ne samo na glasbo, temveč prek nje tudi na spomine, ki smo jih povezali z njo. Kaj si lahko torej vnaprej mislim o filmu Michael, ki ga sam ne bom šel gledat? Produkcijsko bo brez dvoma popoln izdelek, čeprav je režiser Antoine Fuqua v svoji dolgi karieri zares posnel samo en res dober film, in to je bil Dan za trening pred četrt stoletja. Film prihaja na valu vse bolj izpetega žanra, vendar bo, kot kažejo projekcije, najbrž finančno najuspešnejši. S stališča filmske umetnosti torej ne kaže, da bomo dobili presežek, to pomeni, da je odločitev za ogled odvisna le od gledalčevega odnosa do Michaela Jacksona in njegove glasbe. Skratka, oglejte si človeka v zrcalu in ugotovite, kakšne vrste triler bi ta film pomenil za vas. Avtor besedila je Igor Harb, bere Eva Longyka Marušič

    5 min
Tout afficher (107)

À propos

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Informations

  • Création
    RTVSLO – Ars
  • Années d’activité
    2020 - 2026
  • Épisodes
    107
  • Classification
    Tous publics
  • Copyright
    © (C) RTVSLO 2026
  • Site web de l’émission
    Ocene

Vous aimeriez peut‑être aussi