Piše Silvija Žnidar, bere Eva Longyka Marušič Pisave pisateljice Eve Mahkovic, tudi dramaturginje in dramatičarke, se že od začetka njenega literarnega ustvarjanja drži oznaka avtofikcija, o kateri je zadnje čase, sploh na naših tleh, veliko govora, nemalo se je tudi piše. A pri Evi Mahkovic lahko vselej računamo na to, da nas bo z vsako novo knjižno izdajo presenetila z novo slogovno pa tudi vsebinsko prizmo formiranja avtofikcije, na podlagi česar se nam zdi, da vselej vpademo v malce drugačno sfero piske, ki razpreda o svojih interierjih in eksterierjih. S knjigo na tak dan najbolj trpi mastercard je ustvarila svojevrstne facebookovske dnevniške zapise, skorajda v poetično-aforistični maniri s pridihom takšne drugačne ironije in sarkazma, s TOXICom pa nas je potegnila v divji svet avtofikcijskega romanesknega hibrida, sestavljenega iz različnih manierizmov, oblik pisave. Potem imamo še Vinjete straholjubca, ki niso avtofikcijske, ampak delo fascinantne domišljije z afiniteto do nadrealistične groteske, ki se lahko postavi ob bok pisateljicam, kot so Dorothea Tanning, Leonora Carrington in Leonor Fini. V samem začetku Pogovorov z Bogom avtorica zapiše: »Ko sem napisala: Oseba je lahko toliko stvari hkrati, sem se zlagala. Jaz seveda ne bi mogla biti nič drugega kot Eva Mahkovic«. A deluje, kot da se avtorska oseba zaveda, da je vsak jaz performativen, nenehno podrejen transformacijam, maskiranju, re-invencijam; že samo spominjanje nekega preteklega jaza je posredna, olepšana ali pomanjkljiva naracija – ravno zato je Eva Mahkovic kot avtorica izjemo intrigantna, saj nas k temu, kar naj bi bili njeno sebstvo in percepcija materialnosti, v katerega je le to položeno, pripušča skozi različne jezikovne formacije, refleksije. Ne prepričuje nas v avtentičnost, ki je v naši post-»tisto in ono« že tako ali tako iztrošen in pomanjkljiv pojem, temveč računa na afektivnost, moč izraznosti v pisavi. Mnogo bralstva, najsibo strokovnega ali »občega«, ji je očitalo ravno pomanjkanje pristnosti, univerzalnosti. A kar avtorica vedno znova dokaže, je, da nobena bolečina, izkustvo ni univerzalno, ampak sta bridko lastna, in da ju bralstvu najbolje približamo ravno s pravšnjim razmerjem ranljivosti in moči govorice, in to dokazuje piska tudi v zadnjem delu. Kako bi torej opredelili delo Pogovori z Bogom? Lahko bi si sposodili romantični, Schleglov termin univerzalne progresivne poezije, ki leporečno govori o hibridni književnosti, vsebujoči razne zvrsti, od poezije, proze, drame do kritike, filozofije, avtorefleksije, z vsemi možnimi stilskimi prijemi. V osnovi tako lahko rečemo, da gre za avtofikcijske zapise o osebni tragediji v času napovedujočih se podnebnih kriz, ki se ne držijo linearne narativne linije, temveč so polni digresij, stranskih refleksij, nizanja popkulturnih, zgodovinskih in umetniških referenc, mešanj »visokega in nizkega« tako v registrih vsebine kot stila; intertekstualnih paralel, izmed katerih najbolj izstopa Kleistova drama Katica iz Heilbronna, ki zaradi momenta požara oziroma preizkusa z ognjem postane pomemben interpretacijski ključ. Pogovori z Bogom so nekakšno hibridno telo raznovrstnih tekstov, ki bi jim lahko nadeli različna imena: dnevniški zapisi, samorefleksije, vrtinci seznamov, alineje strahu, narativne razglednice, dialogi s popkulturnimi fenomeni, sekularne alegorije, vizije posvetne mističarke itd. Vsekakor pestro branje, ki pa sicer ne deluje tako naostreno in intenzivno kot pri TOXICu. Specifična kaotičnost notranjosti in zunanjosti, ki sta vselej v prepustnem prepletu, se odvijata počasneje, mehkeje, z več melanholične ranljivosti. Kljub različnim stranpotem, fragmentiranosti ali »slepim rokavom« teksta se celota bere gladko, sledimo jasnemu dramaturškemu loku, z »vrhuncem« v družinski tragediji, ki nato avtorico popelje do novih razmislekov o sebi in svojih odnosih do raznih fenomenov, ljudi in stvari. Kot namiguje že naslov knjige, gre v tem hibridnem romanu za nagovor Boga, ki pa je bolj kot dogmatičen svetopisemski Bog bitje različnih pojavnosti, kar pač trenutno »molivka« rabi od presežne entitete. Knjiga je nekakšen retoričen aparat artikulacije notranjosti. Bog je kot nekakšen dnevnik, h kateremu se obračamo v času lastne akutne krize, samote, da objasnimo sebe, predamo svoja čustva višji sili, za katero vemo, da verjetno ne bo urgirala, ampak nam že sama konfesija ponuja jasnejšo sliko, če ne ravno striktnih odgovorov in rešitev. Eva Mahkovic si je knjigo sicer zamislila v obliki strukture krščanske maše, vendar je, kot bralstvo kmalu opazi, to mišljeno precej ohlapno oziroma, kot »priznava« piska, prilagojeno njenim predstavam. Zanimivo bi bilo sicer gledati na roman kot na izpoved moderne, sekularne mučenice, mističarke na ozadju potrošništva in podnebne apokalipse. Torej ženske, ki trpi zaradi družinske tragedije, ki jo globoko, duhovno transformira, hkrati pa jo žrejo tegobe nelagodja v telesu, ki se zdi tuje, necelovito, fragmentarno, kot je zrcalno razdrobljena celotna pripoved, v telesu, podrejenemu počasnemu propadanju, stigmatiziranemu z neizprosnimi znaki staranja. Dodatno komponento trpljenja povzroča neznosno stanje vročičnega okolja, zapisanega apokalipsi, ki jo napovedujejo podnebne spremembe, zaradi česar se nekateri avtoričini uvidi zdijo kot vizije gorečega sveta, materije. Če beremo študije preučevalk misticizma, mučenic, svetnic in religioznih zadev, kot so Marina Warner, Amy Hollywood in Rachel J. D. Smith, izvemo, da telo pri mističarkah in mučenicah ni bilo nasprotje duha, temveč njegov medij, proizvajalec pomena skozi bolečino, primarno prizorišče religijskega izkustva. Melanholija, ki večinoma spremlja takšna mistična, mučeniška stanja, pa ni zgolj razpoloženje, temveč epistemološko stanje, generator vednosti, kot na primer že od Roberta Burtona in Dürerja naprej. Pisateljici različne preizkušnje, tragedije in telesna nelagodja omogočajo pogled v neko širšo vednost o sebstvu pa tudi o stanju okolja in o poziciji ženskega spola in telesa v družbi, pri čemer pa knjiga ne vztraja pri tem, da ima končne, totalne odgovore, raje vztraja v odprtosti. Piska seveda mitov ženske telesnosti ne utrjuje, temveč jih s tem, ko jim tudi občasno podlega, učinkovito secira, analizira, subvertira. Takšno branje se zdi privlačno, čeprav bi bilo morda enostavneje reči, da gre za nekakšno potencirano, časovno večsmerno elegijo: avtorica v raznih manirah žaluje za ranami, ki jih zada trenutna nesreča ali pa so jih zadali drugi pretekli dogodki, hkrati pa že vnaprej piše žalostinko za izginjajočim svetom. Za upodabljanje tega sveta, kot stkanega iz vročične nočne more, uporablja konkretne, efektivne, neposredne, neolepšane opise, morbidno razpoloženje stopnjuje z motivi in podobami mrtvih živalic, ki skupaj z drugimi izvirnimi prispodobami prerastejo v čudovito metaforično mrežo znamenj nasilja, strahu in smrti. Skozi celotno knjigo je vzdušje primerno vročično, skorajda halucinatorno, somnambulno, kot pri Katici iz Heilbronna, avtorica gradi na primerni paleti barv, ki poudarja katastrofo ognja in njegovih pomenskih sledov. Na vse skupaj bi lahko prišili tudi termin morbidne fascinacije nad stanji nesreče in raznimi smrtmi, a če ta idiom naznanja nekakšno vznemirjenje, radovednost nad takšnim stanjem stvari, pa pri Evi Mahkovic pomeni tudi nekakšno globljo povezanost z žalobnim podtokom celotnega življa. Čeprav vročičen svet na začetku in koncu knjige teži k nekemu kaosu, entropiji, kar je tudi čudovito barvno uprizorjeno, piska vselej ohranja »drobce božjega v svetu« vročine, nekakšno milost, lepoto, možnost celjenja. Pogovori z Bogom so fascinantni in čudoviti zaradi notranjih napetosti in kontradikcij: zaradi nekakšne baročnosti vsebine, neštetih seznamov tega in onega, mrgolečih asociacij, hkrati pa melanholičnosti uprizoritve le tega. Zaradi neumornega zanimanja za telesno, ki pa je vselej že prizorišče bistrega »duha«. Zaradi neskončne žalosti, ki jo generirajo različne tragedije, hkrati pa zaradi sijajno svetlečih se drobcev, ki toliko nežneje pobožajo v temini.
