Ocene

RTVSLO – Ars

0.0 (0)
Books
Updated Weekly

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

4h ago

Zvok padanja

Drugi celovečerec nemške režiserke Masche Schilinski je na lanskem Cannskem festivalu osvojil nagrado žirije. Slovenski naslov Zvok padanja je preveden iz angleškega naslova. V izvirniku je naslov In die Sonne schauen, kar dobesedno pomeni zreti v sonce, vendar pa res gre na več nivojih za temo padanja, zato je prevod naslova primeren. Že v prvencu se je režiserka ukvarjala z obdobjem otroštva in odraščanja, kot je povedala na novinarski konferenci v Cannesu: »Zelo me zanima otroška perspektiva. Otroci začutijo stvari, ki jih odrasli ne izrečejo, marsikaj zaznajo in razkrijejo, tudi tisto, kar odrasli želijo prikriti. Na svet zrejo brez vnaprej izdelanih konceptov. Za filmsko pripoved se mi zdi to odlično izhodišče.« Mascha Schilinski je scenarij za film napisala skupaj z Louise Peter: »Neko poletje sva z Louise skupaj preživeli na kmetiji v regiji Altmark v severovzhodni Nemčiji. Tam sva delali na scenarijih za druge filme. Hitro sva se začeli spraševati o tistem kraju. Dobili sva vtis, da se je tam čas ustavil. Nekega dne sva naleteli na fotografijo treh žensk iz 1920. let. Bila je presenetljivo sodobna in zdelo se nama je, da naju te tri ženske gledajo naravnost v oči. Začeli sva se spraševati o njihovih usodah in raziskovati, kaj se je tam dogajalo. V teku raziskav sva ugotovili vse mogoče. Menim, da še veliko stvari o času ne razumemo. Vendar danes vemo, da se travme prenašajo iz ene generacije v drugo. Do teh travm iz preteklosti nimamo več neposrednega dostopa, verjamem pa, da do njih lahko dostopamo prek čustev in pogosto po telesnem odzivu ugotovimo, da smo podedovali neko travmo iz preteklosti.« Film zaobsega časovni razpon od 1910. do 2020.let. V fokusu so štiri dobe, ki se v filmu prepletajo, v vsaki pa sledimo enemu glavnemu ženskemu liku. Vzporedno spoznavamo še usode drugih ženskih in moških likov. Seznanimo se tudi z načini življenja, kar je posebej zanimivo. Tu so navade, običaji, posebno narečje prostora, v katerega je vse skupaj postavljeno, v ospredju pa so tragični dogodki. Mascha Schilinski: »Večkrat sva si zastavili vprašanje, ali se lahko osvobodimo travm iz preteklosti. Niso nas tako zelo zanimale travme, ki so posledica velikih dogodkov, kot so denimo vojne, ampak posledice manjših dogodkov, raznih občutij, nesrečnih naključij, o katerih ljudje pogosto ne spregovorijo, dokler ne ležijo na smrtni postelji. In zanimala naju je povezanost med ljudmi iz različnih generacij. Zvok padanja je čustveno zelo zahteven film – v ospredju je namreč izguba nedolžnosti otroške dobe. Pri tem gledalci dobijo vpogled v vidike iz zgodovine žensk na tem specifičnem območju, ki marsikomu niso znani – gre za strahote, ki so vsekakor pustile sledi na več naslednjih generacijah tako žensk kot moških. Estetika filma je izjemna, kamera vrhunska – za njo stoji Fabian Gamper, ki je posnel že režiserkin prvenec, prav tako izjemni sta igra in režija. Gre za resnično subtilno in mojstrsko izvedeno delo, tako da nagrada žirije v Cannesu ne preseneča. Filmu lahko kvečjemu očitamo, da je v njem preveč teh težkih usod na kupu. Ne da to ni prepričljivo, vendar je nasičenost s tragiko proti koncu filma že težko vzdržna. V tem čutu za tragiko film spominja na Hudičevo kopel avstrijske režiserke Veronike Franz izpred dveh let, ki je sicer postavljen v sredino 18. stoletja v Avstrijo, vendar prav tako temelji na arhivskih zapisih. Jeseni pa bo v kine prišel film Rose režiserja Markusa Schleinzerja, umeščen v 17. stoletje, ki se ukvarja z dejstvom, da so se ženske v preteklosti iz različnih razlogov izdajale za moške. Zahtevne zgodbe o ženskah iz zgodovine in sedanjosti so v filmu vsekakor na pohodu. Recenzijo je napisala Tesa Drev Juh. Iz oddaje Gremo v kino.

5 min
Jul 3

Pozna slava

Film Pozna slava je posnet po istoimeski noveli Arthurja Schnitzlerja, scenarij zanj pa je napisala Samy Burch, ki se jo morda spomnimo kot scenaristko filma Maj, december izpred treh let, takrat je bila nominirana za scenarističnega oskarja. V središču Schnitzlerjeve novele, napisal jo je pri 32 letih, je ostareli Eduard Saxberger. V mladosti je izdal pesniško zbirko. Ker ni doživela nikakršnega odziva, je nanjo pozabil in se sprijaznil z vsakdanjim, duhamornim uradniškim življenjem. Zbirko so izbrskali mladi dunajski literati in Saxbergerja začeli častiti kot velikega umetnika. Stari gospod je podlegel iluziji vnovične slave, začel zanemarjati svoje stare prijatelje, ki so se mu nenadoma zazdeli preprosti in nevredni njegovega novega statusa. Kmalu je ugotovil, da je bilo zanimanje mladih literatov površinsko in sebično, in poleg tega, da sta njegova ustvarjalnost in mladostni duh z leti zbledela, saj mu besede niso tekle več kot nekoč. V tem ameriška različica z Willemom Dafoejem v glavni vlogi zvesto sledi predlogi, Eduard Saxberger postane Ed Saxberger, vse skupaj pa se dogaja v New Yorku. Dramaturško lahko rečemo, da film teče dobro, v glavni vlogi blesti Willem Dafoe, toda če se je on v vlogo vživel tako zelo, da mu verjamemo ob vsaki besedi, premoru ali drobnih gestah, pa se zdi, da so ustvarjalci filma premalo pozornosti posvetili mladim njujorškim literarom in ustvarjalcem, ki se začnejo zanimati za Eda. Stereotip je, tako pri nas kot očitno tudi v Ameriki, da so mladi ustvarjalci nujno čudni, posebni, ekscentrični, in kot taki so prikazani v Pozni slavi, toda če se je Dafoe zlil z vlogo, je čudnost mladih literatov neživljenjska in precej manj verjetna, morda je hiba tudi v tem delu scenarija Samy Burch, ki je umetniško skupino v osnovi zastavila preveč stereotipno. Prav tako je ne prav natančna pozornost posvečena Edovim znancem, s katerimi se po delu na pošti dobiva v baru in z njimi igra biljard. Po Edovem izbruhu, da so manjvredni od njega in da ga ne razumejo, nekako ni izrisanega prehoda do Edove vključitve v to družbo ob koncu filma, ko spet začnejo skupaj igrati biljard. Ne glede na te pomankljivosti je film vreden ogleda, v prvi vrsti zaradi glavnega igralca in drugič, ker dobro prikaže človeško nečimrnost in predvsem občutek minljivosti – Dafoe tega z drobnimi gestami na svojem slikovitem, razbrazdanem obrazu izvrstno izrazi, hkrati pa so v scenariju drobni biseri, kot je opazka mlade igralke Glorie, v katero se Ed zaljubi; reče mu, da je moral biti lep, ko je bil mlad. In še: ker sta tako film kot novela refleksija o ustvarjanju v določenem časovnem razponu, je v njem lepo vidno opešanje ustvarjalne moči – Eda prosijo, naj napiše kaj novega za nastop, na katerem se bo predstavila tudi mlada skupina umetnikov, pa mu preprosto ne uspe. Hkrati pa to opešanost in generacijski prepad izrazi s hojo, vtirjenostjo v vsakodnevne opravke in spet z odlično odmerjeno izraznostjo obraznih gest, nasmehov in gibov.

4 min
Jun 29

Dragica Krapež: Diktator z griča

Piše Robert Šabec, bere Dejan Kaloper. Veliki brat je dejansko iz mesa in krvi in še kako živ. Vse kar je George Orwell že davno vedel in popisal v romanu 1984, v katerem predstavlja distopično, totalitarno družbeno ureditev splošnega nadzora, se nam z zadnjim delom Dragice Krapež materializira oziroma personalizira v osebi starega očeta, po domače »wačeta«, ki naj bi si zaradi zlobe in totalnega nadzora nad družino in tudi nad okolico ne zaslužil niti lastnega imena ampak je v celotni pripovedi označen zgolj kot Diktator…. Diktator z griča. Dogajanje je postavljeno v od boga pozabljeno vasico Jesenica nad Cerknim in ta vaški mogotec – veliki wače – je zraven pri praktično vseh pomembnejših odločitvah v vasi, kot tudi v Cerknem, tesne povezave in znanstva pa ima tudi v Idriji in v širših partijskih krogih. Posebej odločilen je njegov pečat pri družinskih zadevah in dinamiki, saj mu nič ne uide in nič ne gre mimo njega. Vseprisoten je, kot so vsenavzoči teleekrani v znamenitem delu 1984, za red in vse ostalo na vasi pa dodatno poskrbi še 'Miselna policija' v podobi vaških čenč, ki velikemu dedku nosijo pod nos vse pomembne in manj pomembne še sveže informacije. Beležiti je seveda treba vse in še več. Če pogledamo njegova zgodnja leta, naj bi bil wače, po pisanju Dragice Krapež, vse do druge svetovne vojne vsaj na videz »povsem normalen človek«, po poklicu krojač, ki je poročil starejšo kmetico z nezakonskim sinom. Odraščal naj bi v verni družini. Poleg pastorka, ki je kasneje med drugo svetovno vojno padel kot odlikovan partizan, je imel še sina (avtoričinega očeta), ki so ga nacisti internirali v delovno taborišče. Sprememba dedkovega svetovnega nazora se je zgodila prav med drugo svetovno vojno, ko naj bi postal goreč zagovornik komunizma, leninizma, Stalina in Rusije, kot izpolnitve onostranskega raja v tostranstvu. In krojač je naposled – sicer bolj ali manj nepojasnjeno – postal fanatičen diktator, ki naj bi iz hiše zmetal vse, kar je dišalo po starih časih in takratnih malikih. Na smetišče zgodovine je frčal bogkov kot, prepovedal je molitev doma in še več, zakrivil naj bi ločitev svojega že odraslega sina. Poskrbel naj bi, da so Dragico še kot dojenčka vzeli mami in jo pripisali očetu oziroma posredno sebi. Vnukinji naj bi pozneje prepovedoval druženja, nadzoroval stike z očetom, tlačil njene želje in ambicije, vplival na izbiro šolanja, zaposlitve, partnerja in drugo. Dragica ni smela izbirati prijateljev po svoji volji, izbrati šole po svoji presoji, kot se tudi ne zaposliti po svoji želji. Diktator naj bi vseskozi držal vse niti igre trdno v svojih rokah, zmanipuliral naj bi vse in vsakogar v svoji bližini, in to na način, da so celo njegovi bližnji postali zgolj neme sence, brezvoljne kreature – sužnji brez volje in moči. Namesto Dragice in njenih je seveda odločal edini in vsemogoči wače. Ta nekdanji krojač, rusofil brez primere, je bil tako vsemogoč, da je prelisičil celo »zagamano« informbirojevsko leto 1948 in potencialno bivakiranje na Golem otoku, ki bi ga pravzaprav moralo čakati, vendar avtorica temu diktatorjevemu podvigu ne nameni nobene pozornosti. Če vsaj pogojno zapišemo, da je psihopatija diktatorja v delu Dragice Krapež razdelana do obisti, pa pogrešamo globlje vzroke domala mazohistične nravi vseh drugih protagonistov – torej vsaj delček tistega, kar v Heglovi Fenomenologiji duha prepoznamo v odnosu med gospodarjem in hlapcem. Del odgovora na prvi del ugotovitve se sicer skriva v nekoliko širši družbeni sliki in polpreteklih zgodovinskih dogodkih v vasi Jesenica na Cerkljanskem, ki jih avtorica sicer nakaže, a jih ne razvija, hočeš ali nočeš pa so jim bili priča vsaj nekateri protagonisti knjige. Je bil brutalni in skrivnostni wače morda tako ali drugače soočen z zloglasnim zločinom, ko so esesovci s Koroške in v sodelovanju s kolaboranti po bitki na Poreznu 24. marca 1945 v to odročno vasico pripeljali 147 ujetih borcev NOV in jih zaprli v prazen Sovrčenov hlev? In naslednji dan, na cvetno nedeljo, v dveh urah postrelili 106 mladih fantov in mož. O tem zgodovinskem dejstvu v delu Dragice Krapež žal ne izvemo ničesar, po drugi strani pa je treba priznati, da je bralec večkrat soočen z družinsko sago, ki se po vsej sili skuša konfrontirati s širšim družbeno-političnim ideološkim okvirjem. Kakorkoli, pisanje Dragice Krapež razpira brezno potlačene izjemno močne travme. Diktator z griča je izrazito subjektivno obarvano biografsko in osebno pričevanjsko čtivo, povsem primerno za ljubitelje tovrstne žanrske literature. Knjigo dopolnjuje fotografsko in dokumentarno gradivo.

6 min
Jun 29

Nataša Skušek: Peti okus

Piše Miša Gams, bereta Ana Bohte in Dejan Kaloper Po kratkoproznem prvencu Pasja sreča je Peti okus druga zbirka kratkih zgodb Nataše Skušek, vizualne umetnice, kiparke, performerke in pisateljice, ki v svojih zgodbah skicira najrazličnejše vsakdanje situacije in jih začini z veliko mero humorja. Tudi tokrat je pred bralcem 32 zgodb, katerih rdeča nit se razprostira med bizarno kulinariko in fetišizmom sodobne družbe. Kot že v prvencu, se avtorica tudi v tej knjigi osredotoča na neimenovanega junaka ali junakinjo, ki se ji med opravljanjem monotonih opravil zgodi nek nenavaden dogodek ali pa dramaturgija vsakdana doživi neobičajen razplet. Zdi se kot bi se vrstile barvite urbane vinjete, podkrepljene s “krukiji” Ljubljančanov, ki si želijo ohraniti svoj ritem in navade, a jih vsakič znova nekaj vrže iz tira. Dogodki, ki se jim zgodijo, so bodisi bizarni in groteskni bodisi sovpadajo z intuicijo, telepatijo ali sinhroniciteto. Med zgodbe so umeščene še krajše literarne “razglednice”, poslane iz mest, savn, naravnih in zabaviščnih parkov in še bi lahko naštevali, ki nek droben dogodek orišejo skozi serijo subjektivnih refleksij in narečnih metafor – kot bi bili na razstavi in gledali del vizualnega kolaža, ob katerem bi želeli izvedeti več o avtorju in okrožju, iz katerega izhaja… Zgodbe so zelo kratke in dostikrat fragmentarne, zreducirane na izjave ali refleksije protagonistov. Uvod nas dobesedne vrže v osrednje dogajanje, zaključek pa je lahko nepričakovan s številnimi nerazrešenimi vprašanji ali pa s povsem banalno razrešitvijo, o kateri prej nismo razmišljali. Včasih se v zaključku pravo dogajanje šele začne, kot je to razvidno iz zgodbe Salonarji, v kateri ženska ob vstopu v trgovino s čevlji zasluti, da se ne bo zlahka izmuznila radovednemu prodajalcu, ki jo obletava z neumestnimi komplimenti in vulgarnimi opazkami. Čeprav že na začetku jasno pove, da si ne bo vzela časa za preizkušanje čevljev, jo trgovec zelo hitro sezuje, nakar se v zaključku razgrne njegova prava perverzna narava, ki jo zaznamuje obsedenost s stopali in nožnimi prsti: “Lahko vam jih zmasiram, pocuzam prstke, pogrickam nohtke. Od palca do mezinca in nazaj. Mljask, mljask.” Zgodba se konča sredi stavka in prepusti bralčevi domišljiji dokončen razplet naelektrenega ozračja. Posebnost kratkega literarnega formata na eni, dveh ali treh straneh je tudi v tem, da se avtorica pozabava s fokusiranjem bralčeve pozornosti ali z njegovimi asociacijami, ki neredko zaidejo na področje seksualnih konotacij in povezanosti oralne fiksacije z nezavednim odnosom do hrane. V zgodbi z naslovom Borovničev štrudelj protagonistka sredi gozda naleti na profesionalno poznavalko molekularne gastronomije in tradicionalne prehrane, ki “po bukovem štoru razprostira pomokane plahte testa”, jih polni z borovnicami in maže s stepenim jajcem, nato pa se zavihti na kolo in odrvi kot kakšna kulinarična gverilka novim dogodivščinam naproti. V zgodbi Valentinove babure sledimo konfliktu med moškim in žensko, ki pripravlja pečene paprike in v očeh moškega izpade kot maščevalna čarovnica, le da na koncu on sam potegne “ta kratko”. V zgodbi Domača kuhinja zločin zagreši razočarana gospodinja, ki možu za rojstni dan podari dolg japonski nož in tečaj priprave sušija, nato pa naleti na mentorico v kočljivi pozi na jedilni mizi njunega stanovanja. Še bolj eksplicitno je meja med užitkom in bolečino oralne fiksacije predstavljena v zgodbi Oralna faza, v kateri pacient, sedeč na zobozdravstvenem stolu, fantazira o svoji zdravnici, čeprav mu le-ta povzroča bolečine: “Predstavljam si, kako odpne zadrgo rožnate uniforme, osvobodi prsi iz modrca, me z njimi poboža, oklofuta po obrazu, jaz pa samo ležim in se slinim. Hočem cuzati njene joške, ampak ne čutim več ustnic. Jebenti, anestetik je začel prijemati.” Čeprav so vodilna nit zbirke Peti okus čutila, se v njihovem ozadju razgalja neka posebna anksioznost bodisi v podobi separacijske tesnobe bodisi v močni želji po družbeni in seksualni osvoboditvi. Protagonistkam se tako sredi utesnjujoče banke kar sami od sebe odpirajo modrčki, njihove fantazije privabljajo neznance na ulici in situacije, ki jih ne morejo več nadzorovati. Nataša Skušek za vsako zgodbo ustvari posebno formo, saj vsaka izmed njenih junakinj na drugačen način zaznava čas in prostor. V zgodbi Binkošti se odloči za tedenski opis dogodkov po posameznih dnevih, v zgodbi Odmerki prikaže bolezensko stanje junakinje skozi celoto dneva, neodzivnost zdravnikov pa se razgrne v rubrikah, ki nosijo naslove Do konca tedna, Kasneje, Naslednje dni in Prepozno. V zgodbi z naslovom Sestanek prikaže različne poglede na blokovsko tematiko iz vidika družinskih članov, poštarja in zapisnikarja. Zanimive so tudi prigode, ki odslikavajo razmišljanje najstnice – kot sta zgodbi Partianimal in Čilaout – kjer nam besede v oklepajih sporočajo, kaj v resnici najstnice čutijo in kako je lahko to v diametralnem nasprotju z njihovim obnašanjem. Naj omenim še Sličice, ki v enostavčnih povedih skicirajo meščane v trgovini, mesnici, na ulicah in v parku, ki jih povezujejo nevidne vezi in neizrečeni komentarji. Če bi spregovorili iskreno in prizemljeno, bi ugotovili, kako so si v svojem čustvovanju in ravnanju podobni, kako ranljivi smo v svojem bistvu kot ljudje in obenem kako močni bi lahko bili, če bi bili iskreni in milostni do sebe in drugih. Za konec bi lahko rekli, da je zbirka Peti okus namenjena vsem generacijam, zlasti tistim, ki v najstniških letih razvijajo svoj “okus” za fabulo in kritiko, saj jih zgodbe vabijo že s svojo zabavno formo, obenem pa jim nalijejo čistega vina glede odcepitve od družine in razkrinkavanja družbene utopije. Čeprav Nataša Skušek na nek način priznava, da bomo vsakič znova “padli” na istih obsesijah, strahovih in psiholoških fintah, se tudi zaveda, da nas vsak padec znova in znova ojača v naših povezovanjih in stremljenjih ...

8 min
Jun 29

Tonja Jelen: Vtiskovanje

Piše Marija Švajncer, bereta Dejan Kaloper in Ana Bohte. Pesnica in literarna kritičarka Tonja Jelen je že s prvo pesniško zbirko Pobalinka, prav tako pa tudi z drugo Greva, ostajava, saj sva pokazala razvejano in poglobljeno odsevanje individualnega bivanja. V lepo zvenečih verzih je poosebljala naravne pojave in jih povezovala s pojmi. Tako v impresivnih kot refleksivnih pesmih je upesnila osebno zgodbo in v njej nakazala ogroženost. V prizadevanju, da bi ohranjala moč, je bil otrok tisti, s katerim se ji je to posrečilo. Pesnica je intenzivno občutila ostre robove svoje eksistence, vendar ji je pisanje pesmi dajalo smisel in razlog za obstoj. V tretji pesniški zbirki Od točke nič je avtorica razgrnila spopadanje z ovirami, premagovanje zidov in vztrajanje na življenjski poti. Marsikaj se lahko izjalovi, v pesničino občutenje se zarine tudi samota, kljub temu pa je njena pesniška energija tista, ki ji pomaga ohranjati bivanje, in to tudi tedaj, kadar se ji dozdeva, da se je znašla v brezčasju. Mogoče se je vrniti, ostati in še vedno iti naprej. V novi pesniški zbirki Vtiskovanje so poudarjeni trije vidiki – eksistencialna stiska, feministične pobude in ustvarjalni postopek. Razraščata se bolečina in trpljenje, tu in tam podani neposredno, še večkrat obvladani, toda dovolj nazorni in estetsko zaokroženi. Pesnica v slikovitem slogu opozarja na nezavidljiv položaj žensk, izvirno, domiselno in inovativno je zlasti njeno pesniško prikazovanje, kako se loteva različnega pisanja, na primer analiz, interpretacij in literarnih ocen. Vse skupaj se začne z vprašanji: »Kje je luč / da me umiri / kje sonce / da me sprejme / kje svetloba / da mi daje upanje? / Kje?« Odgovori se razrastejo v poetičnih verzih, v katerih so bodisi vsebovani bodisi izraženi neposredno in v obliki izpovedi. Eksistencialno stisko razkrijejo subtilne metafore. V iskanju izhoda iz težavnega položaja je občutiti strah. Pesnica potuje vase, pomika se po skritih delih svoje notranjosti in, kot pravi, izpiše delce, ki se nabirajo v njej. Govori si, kako bi bilo treba ravnati, v hipu pa se ji zazdi, da bo zadoščala zgolj zaustavitev. V vsem tem vrvenju in negotovosti se namreč želi reševati z mirom in spokojnostjo. Veliko ji je tudi do tega, da bi začutila prostranost ter ločila, redčila in privzdignila tisto, kar iz korenin sije v prostranost: »nekaj me mora potegniti ven / praviš / zravnati moram sebe / da me spet ne upognejo drugi / da iz neke prozorne beline / nekaj začne sijati. Občutja prikliče tudi narava, toda v tem doživljanju je slutiti turobnost, že skoraj izenačeno z zunanjim dogajanjem. Bilke se upognejo, prasketanje potihne, veje zaledenijo, podgane migajo z repki in se režijo, slišati je tudi smeh hijen. Videti je, kot da narava umira in se ohlaja. Ljudje se bodo morali greti z notranjo toploto in pri tem ne bodo odveč pozornost in spretnost v odmikih in koncih ter iskanje ponovnih sklenitev. Večkrat se pojavi simbolika žil, omenjene so tudi rane, telo je razbolelo, toda protagonistka vseeno zmore ohranjati notranjo moč in obvladati takšne in drugačne izzive. Ženske, ki jim je treba dati glas ter opozoriti na njihovo zatiranost in odrinjenost, so upodobljene kot kurentice, vračke, sestre magdalenke in vile rojenice. Tonja Jelen jih nagovarja, toda kdaj pa kdaj jim je nekoliko podobna tudi sama. »kdo pa so te ženske? / še iščejo lastno sobo / tonejo / so zaprte znotraj / (nekoč) / so sploh kaj? / vračka / vrački / vračke …« In česa se pri tej razvejani razbolelosti zaželi pesnica? Kako se je mogoče izviti iz ogrožajočega položaja? »bila bi drevo / napajalka ožilja / zraščena z besedo / kot človek misel – / zglajena z / ravnino nebom zemljo / rastem vedno / jasneje.« Ustvarjalni postopek, ki ga Tonja Jelen prikaže v domiselno oblikovanih stihih, poteka kot tehten premislek, vstopanje v problematiko in odkrivanje bistva. Ustvarjalka išče mnogovrstne možnosti razlag, se poglablja v različna besedila, predeluje svoja spoznanja in sega po presežnem. »Raztelesim / napisano / pozorna na glasove / predelujem spreminjam pomen / kaj vse da en glas / in kaj vzame / središčim težišče / pomena / ga izklesam / prečešem / kaj bo zraslo iz tega // mogoče po nečem diši« Pesnica priznava, da izraz seseklja in ga rani, toda tudi izraz rani njo. Z besedami se spopada in gradi, kot pravi, nov imperij slovstva. Marsikaj je treba spiliti, pisati jasno, udarno in hkrati tiho, pregnesti strukturo, ji dati pravi pomen in začutiti tudi tisto, kar samo tli. Poezija zanjo niso le občutki in samo črke, temveč je vse to tudi izenačeno z žarčenjem, razčlembo in gradnjo. Včasih je tega na tisoče. Pesnica se vpraša, ali je mogoče vse to ubesediti. Vaja ne bo lahka, saj se zdi, da gre hudo zares. Tisto, kar nastane, pa so nekakšni nanosi premišljevanj. Na prvi pogled je videti, da so pesmi napisane brez ločil, pozorno branje pa tu in tam opazi kak vprašaj, oklepaj in poševnico, celo piko, tri pike in zvezdice. Naslovi so natisnjeni v krepkem tisku in se pomensko nadaljujejo v prvem verzu. Pesmi imajo tudi posebno likovno podobo, ki tu in tam kaže na to, kako se je treba spustiti nekam navzdol, na neznano dno. Nekatere besede so zapisane med poševnicami, z oklepajem izraz dobi dvojni pomen, dve besedi sta prečrtani, tri pike so v ravni vrsti ali nameščene druga nad drugo. Metafore zvenijo estetsko učinkovito in nekoliko mračno, na primer: izbruh črnih pijavk, črvičenje strahu, integracija misli, zvezena v sledenje, zvoki neučakanosti in druge. Po mnenju avtorja spremne besede Aljaža Krivca je Vtiskovanje Tonje Jelen fascinantno hibridna pesniška zbirka. Prevevata jo za pesnico že znana lirska tenkočutnost in glas intime, tokrat pa se jima pridruži še uporniški duh. Predstavitev pesniške zbirke Krivec na zavihku platnice sklene z besedami: »Pesnica v pričujoči knjigi z le par potezami seže v najrazličnejše dimenzije tega, kaj je poezija, ob tem pa ji ostaja globoko zavezana.«

8 min
Jun 26

Ljubezen, ki ostaja

Islandski filmar Hlynur Pálmason je za Ljubezen, ki ostaja napisal scenarij, ga režiral in tudi posnel. Zanimivo je, da je na lanskem filmskem festivalu v Cannesu pes, ki v filmu nastopa, po imenu Panda, za svojo vlogo prejel pasjo palmo. Gre za filmsko pripoved o družini s tremi otroki po ločitvi staršev, posneto na 35 mm filmski trak. Ločitev v filmu ni redko tematizirana, pristopi do nje pa seveda segajo od tragičnih do bolj humornih. Za Ljubezen, ki ostaja ne bi mogli reči, da na ločitev daje humoren ali pretirano tragičen pogled, vsekakor pa je sprejemajoč – življenjsko dejstvo družine, ki je v ospredju tega filma. O razlogih za razdružitev para režiser ne razglablja, ne poskuša jasno začrtati kakršnekoli teze, ne išče definicij, ampak zgolj prikaže izsek časa, tok dogajanja, vsakdan te specifične družine po ločitvi: mame umetnice, očeta, ki pogosto živi svoje vzporedno življenje na ribiški ladji ter vsakdanjik otrok, ki je kar se da brezskrben in povezan z naravo. Vse skupaj se dogaja na ozadju slikovite islandske pokrajine z veliko vetra, s spranimi barvami in morjem. Naslov Ljubezen, ki ostaja je zgovoren in ključen, kajti prav iskanje tega, kar ostaja po razhodu staršev, je v središču filma, ki neidealizirano in brez romantičnega filtra v ospredje postavlja nasprotujoča si čustva, ki vrvijo v takšni situaciji. Pálmason je povedal, da gre zanj za oseben film, in v njem res igrajo njegovi trije otroci. Spretno in duhovito se prepletata dve ravni resničnosti - realno dogajanje v filmu in raven, ki ponazarja čustveno stanje likov. To prepletanje deluje spontano, naravno, tako kot se tudi v resnici pri ljudeh prepleta resničnost z nanosi, ki predstavljajo naše strahove, želje, fantazije. Nekakšen magični realizem torej, s katerim se Pálmason poklanja človekovi domišljiji in zaznavam, ki presegajo zgolj realno, a so na neki način vendarle del te realnosti. Poleg družinske je pomembna tema v filmu tudi sodobna umetnost in umetniški trg danes. Anna – mati, ki je obenem likovna umetnica, z rjavenjem kovinskih modelov ustvarja slike. Njen postopek je sam po sebi simboličen, saj tako ustvarja umetnine s posredovanjem učinkov minevajočega časa in odtisov, ki jih ta čas skupaj s predmeti pušča na platnu. Kot življenje pušča svoje sledi na nas. Zanimiva v filmu je med drugim simbolna podoba strašila – viteza, h kateremu hodijo protagonisti in vanj izstreljujejo puščice. Bolj ko je zdelan, bolj postaja človeški – in to je samo na videz protislovno. Naj dodamo, da je Pálmason prav figuri tega viteza posvetil samostojen film z naslovom Ivana Orleanska. Film Ljubezen, ki ostaja nevsiljivo prikaže specifičen način bivanja na Islandiji, v klimatsko neizprosnem delu našega sveta, ki mu zaradi svoje odmaknjenosti uspeva ohranjati lastne kulturne posebnosti. Sprašuje se o ljubezni in korakih naprej v življenju, ki pa jih je včasih težko narediti. Iz oddaje Gremo v kino.

3 min
Jun 26

Orli republike

Igralec George Fahmy uživa status megazvezdnika egipčanskega filma; kljub temu, da družbo vse bolj obvladuje konservativna verska struja, se prepušča raznim nedovoljenim užitkom, od pijače do izvenzakonskih razmerij. Njegove pregrehe, med katerimi krmari s svojim večnim šarmom, ga sčasoma vendarle dohitijo; ko dobi ponudbo, da bi v cenenem propagandno-biografskem filmu odigral vlogo aktualnega predsednika Al-Sisija, ki vlada režimu s trdo roko, je ne more zavrniti. Vendar je to šele začetek njegovih težav. Orli republike švedskega scenarista in režiserja egipčanskih korenin Tarika Saleha je izvrstna žanrska zmes; spretno prepleta elemente melodrame, politične spletke, družbene kritike, trilerja in filma noir. V marsičem spominja na ameriške preganjavične kriminalke iz 70. let, iz obdobja »novega Hollywooda«, ko so se avtorji mlajše generacije skozi žanrske filme odzivali na tesnobno politično vzdušje, na korupcijo, ki je prežemala politiko, in na vsesplošen občutek nemoči. Film Orli republike, ki je bil premierno predstavljen v glavnem programu lanskega festivala v Cannesu, je strupena satirična kritika režima Abdela Fattaha el-Sisija, ki velja po vseh merilih za diktatorja, Egipt pod njegovo dolgoletno vladavino pa se je spremenil v »bolnika« Bližnjega vzhoda. Hkrati pa gre tudi za duhovit metafilm, ki pokuka v ozadje kinematografske oziroma popkulturne industrije in preigrava njuno razmerje do vsakokratne oblasti in hinavščino kot splošno družbeno vezivo. Tarik Saleh preizprašuje vlogo domnevno avtonomnega posameznika znotraj represivnega režima, spreminjajočo se obliko njegove samopodobe ter celo paleto iger moči, nadzora, cenzure, vpliva, pritiska. Film je s svojim prašnim koloritom in vročim vzdušjem izrazito lokalno umeščen, hkrati pa z globoko človeškimi dilemami posameznikov univerzalno prepoznaven. Največjo težo pri tem nosi Fares Fares, uveljavljen švedski igralec libanonskega porekla v glavni vlogi Georgea Fahmyja, katerega značaj je po antični dramski maksimi hkrati njegova usoda. Čeprav bi filmu lahko očitali nekoliko meandrast ritem, se stave, s katerimi se Orli republike tudi začnejo, v resnici zelo spretno stopnjujejo iz prizora v prizor. Pot od majhnih vsakdanjih kompromisov in moralnih prekrškov do velike izdaje je morda počasna in vijugasta, ampak po spodletelem državnem udaru so v igri samo še tiste najvišje. Dejstvo, da je bil eden od stranskih igralcev egipčanskega rodu zaradi svojega nastopa v filmu doma v odsotnosti obsojen, je samo še ena – tragična – metafilmska potrditev moči fikcije, ki nosi težo resničnosti in pravzaprav podpira celotno poanto filma …

3 min
Jun 19

Bog ne bo pomagal

V nevihtni noči se ob vznožju Dinare pojavi skrivnostna tujka v črnini. V rokah nosi le Sveto pismo in majhno culico s kostmi – posmrtnimi ostanki svojega moža Marka, ki je umrl v požaru v daljnem Čilu. Vdova Teresa, ki jo je karizmatično upodobila Manuela Martelli, je prepotovala pol sveta, da bi moža pokopala v domači zemlji. Toda v odmaknjeni pastirski skupnosti naleti na svet, katerega jezika, običajev in pravil ne pozna. Prva jo sprejme Markova sestra Milena, ki med poletno pašo sama skrbi za domačijo. Kljub jezikovni in kulturni pregradi se med ženskama splete tesna vez. S kretnjami in ilustracijami iz Teresinega molitvenika si ustvarita svoj način sporazumevanja. Milena, ki jo družina zmerja z Mutavo in jo obravnava kot breme, v tujki prvič najde nekoga, ki jo zares posluša. »Kot da si padla z neba, da ne bom sama,« pravi z otroškim navdušenjem. Njuno zavezništvo načne prihod Mileninega brata Nikole, nasilnega in oblastnega mladeniča, ki se želi s poroko s Tereso polastiti zemlje, ki naj bi jo podedovala po pokojnem možu. Hrvaška režiserka in scenaristka Hana Jušić tako postopoma razgrinja osrednji zaplet filma. Milenino navdušenje nad prihodom svakinje ni naključno: neusmiljeno pastirsko okolje visoko v gorah na začetku 20. stoletja je do žensk še posebno neprizanesljivo. To spoznanje se stopnjuje z vsakim novim trkom s togim patriarhalnim redom, ki se še izraziteje razkrije po Teresinem prihodu na vrh planine. Tam sreča Markovega starejšega brata Ilijo, molčečega vodjo klana, ki mu drugi pastirji čedalje manj zaupajo. Teresin prihod sproži val sumničenja. Pastirji dvomijo, da je res Markova vdova, sprašujejo se, zakaj z možem nista imela otrok, in ugibajo o njenih resničnih namenih. Ker nenehno moli v španščini, ji pripisujejo »čudne besede« in zlovešče namene. Govorijo, da ima »lažnive oči«, da je »črni vrag«, celo čarovnica, ki bo nad njihovo čredo priklicala volkove. Čeprav so tudi gledalci sprva nekoliko nezaupljivi do nje – režiserka namreč o njej razkrije zelo malo, hkrati pa jo vztrajno postavlja v središče in z njeno tiho navzočnostjo oblikuje ritem pripovedi – se postopoma izkaže, da film ne pripoveduje o nevarnosti od zunaj, temveč o nasilju in strahovih, ki jih ustvarja skupnost sama. Čilenka Teresa na okolico brez dvoma učinkuje. Medtem ko se Milena, ki jo je prepričljivo utelesila Ana Marija Veselčić, obsedeno naveže nanjo in v njej najde oporo za upor proti vsiljenim pravilom, se najbolj kompleksna dinamika razvije med Tereso in Ilijo. Režiserka spretno spodmika gledalčeva pričakovanja in dosledno zavrača moški pogled, ki bi njun odnos skrčil na romantično razmerje. Med njima se razvijeta razumevanje in naklonjenost, ki se sprva zdita utemeljena predvsem v veri, vendar ju kmalu prežame potlačeno hrepenenje. Prav Iliji, ki ga občuteno odigra Filip Đurić, se Teresa v vrhuncu filma edinemu razodene in mu razkrije svojo preteklost, četudi v maternem jeziku z dodatkom zelo skromnega hrvaškega besedišča. Režiserka se pri tem izogne konvencionalnim retrospektivam in namesto pogleda v preteklost izbere skoraj gledališko rešitev: kamera kroži okoli nastopajočih, medtem ko se Teresini spomini sprožajo v istem prostoru, svetlobni snopi pa osvetljujejo prelomne trenutke njenega življenja. Premišljeno filmsko formo dopolnjujejo veličastne panorame kamnite pokrajine in doneča elektronska glasba, ki poudarjajo enega osrednjih motivov filma – človekovo majhnost pred naravo in bogom. Ko skupnost Tereso označi za grožnjo, film začne prepletati vero in vraževerje, versko dogmo in magično mišljenje, demonizacija tujke pa postane ključni mehanizem ohranjanja obstoječega reda. Film Bog ne bo pomagal združuje zgodovinsko dramo, folklorno srhljivko in mračni neovestern v vizualno osupljivo in tematsko izjemno konsistentno celoto. Pokaže, kako skupnost svoje strahove projicira na tiste, ki vzbujajo pozornost, predvsem pa, kako hitro patriarhalni svet žensko avtonomijo razglasi za greh. Zato Milenine besede Teresi: »Ti nisi grešnica, ti si ženska« ne učinkujejo le kot emancipatorna izjava, temveč kot obsodba družbe, ki še vedno ne zna ločiti med obema pojmoma. Piše: Iva Katušin Bere: Ajda Sokler

6 min

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Creator

RTVSLO – Ars
Years Active

2020 - 2026
Episodes

107
Rating

Clean
Copyright

© (C) RTVSLO 2026
Show Website

Ocene