Evropa osebno

RTVSLO – Val 202

0,0 (0)
Sociedade e cultura
Quinzenal

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.

26 de jun.

Dzhamilyat Abdulkhalikova: Slovenščino obvlada do te mere, da v njej sanja

Pravi, da ima dva doma, že petindvajset let živi v Sloveniji, sicer pa prihaja iz ruske republike Dagestan. Dzhamilyat Abdulkhalikova je ginekologinja, v Slovenijo je prišla pred 25 leti na študij medicine. Razlaga o otroštvu v Rusiji, kjer sta starša vedno skrbela, da niso živeli v pomanjkanju, kjer je bila skupnost najpomembnejša in kjer jo še zdaj na letališču pričakajo celo nekdanji sošolci. Slovenija ji je sicer tudi dala veliko, tu je dobila službo, si ustvarila družino in - kot pravi - obvlada slovenski jezik že do te mere, da v njem sanja. In dodaja, da: “je tvoj jezik tisti, v katerem šteješ denar. In jaz ga večinoma štejem v slovenščini.”
19 de jun.

Mirko Ivan Schwery: V Šebreljah sem lahko kaj ušpičil, ne da bi vsi vedeli

Mirko Ivan Schwery se z eno besedo opiše kot umetnik. Rodil se je v Zürichu, iz katerega prihaja njegov oče, mama je Slovenka. Po končani poklicni šoli za tehničnega risarja v arhitekturi se je odločil, da bo pobliže spoznal mamine rojstne kraje. Po nekaj letih razpetosti med Švico in Slovenijo pa mu je postalo jasno, da bodo njegov dom Šebrelje. Ukvarja se z risanjem, iz pozabe pa obuja tudi delo idrijskega igralca in trgovca Vinka Lapajneta. Čeprav ne zna brati not in, kot sam pravi, bi se dalo razpravljati tudi o njegovem posluhu, je v zadnjih letih z umetno inteligenco oživil melodije, ki jih je dolga leta nosil v sebi. Ustvaril je tudi posebno glasbeno popotovanje, posvečeno sinovoma. Mirko Ivan Schwery, ki se ga je v Šebreljah, Cerknem in okolici prijel vzdevek Švicar, stavi tudi na uspešnico "No Techno in Cerkno". * Glasba, uporabljena v oddaji, je objavljena z dovoljenjem avtorja. Uporabljene skladbe: Julian Julian&Adrian Adrian No techno In Cerkno
12 de jun.

Agnieszka Mravinec: Dvojina je zame čudovita in romantična

Kaj pomeni preseliti se v državo, za katero še pred nekaj leti nisi bil prepričan, če je Slovenija ali Slovaška? Agnieszka Mravinec je zaradi ljubezni zapustila Poljsko, v Sloveniji pa našla nov dom in novo službo. Že po pol leta je znala osnove slovenščine, ob tem je odkrila čar dvojine, se naučila belokranjskega narečja, doživela nekaj zelo zabavnih jezikovnih nesporazumov in ugotovila, da se Slovenci poslavljamo precej drugače kot Poljaki. Danes pravi, da je doma v obeh državah. Zato na tekmah med Slovenijo in Poljsko vedno zmaga.
5 de jun.

Mahnoor Jamil: Za štruklje bi lahko porabila svojo mesečno plačo!

Mahnoor Jamil prihaja iz pakistanske prestolnice Islamabad, že nekaj mesecev pa je pri nas mlada raziskovalka na Inštitutu Jožef Štefan. Ukvarja se s kibernetsko varnostjo in umetno inteligenco. Pravi, da se v Ljubljani počuti kot doma, čeprav pogreša družino in prijatelje, pa tudi začimbe. Pri nas uporabljamo včasih zgolj dve, sol in poper, v Pakistanu pa za posamezno jed kombinacijo tudi petnajstih začimb. Opaža, da je zato postala občutljivejša za pekoče okuse, ko se je nazadnje vrnila v domači Islamabad, se ji je vse zdelo pretirano pekoče. Bližnji so ji rekli, da se je poevropila!
29 de mai.

Sara Afzali: Preprosto ne drži, da z vojno osvobajajo Iran

Pesnica, prevajalka, novinarka in multimedijska umetnica Sara Afzali se je rodila v iranskem Širazu, poznanem tudi kot mestu pesnikov. Da bo pisala poezijo, je vedela že pri dvanajstih, ko je zmagala na državnem tekmovanju. Pred dokončno selitvijo se je v Slovenijo najprej odpravila za nekaj mesecev, da je preverila, kakšno življenje jo čaka. Po več kot sedmih letih pravi, da bi težko živela v kakšni drugi evropski državi, obenem pa prizna, da privajanje na novo kulturo ni bilo enostavno. Delček slovenske književnosti želi zdaj predstaviti Irancem, v farsi namreč prevaja roman Draga Jančarja To noč sem jo videl.Uporabne povezave: osebna spletna stran Iran: zgodba o odpornosti neke družbe, Delo Iranka v Sloveniji: Svobodo si lahko zagotovimo le sami, Delo
22 de mai.

Guillermo Escalante: Dober narod ima namesto vojskovodje na osrednjem trgu kip pesnika

Bil je ulični umetnik. Za mimoidoče je na evropskih trgih igral piščal, ali pa postal živi kip. Danes Argentinec Guillermo Daniel Escalante Rodríguez vodi lončarske delavnice v sklopu Slovenskega etnografskega muzeja. Slovenijo je pred petnajstimi leti izbral za svoj dom. Tukaj je ostal tudi zaradi Prešernovega trga; navdušen je namreč nad tem, da ga ne krasi vojskovodja na konju, temveč največji slovenski pesnik in njegova muza. To veliko pove o državi in o vrednotah ljudi, ki tam živijo.
15 de mai.

Dan Lužar: Mladi plesalec, ki se je iz Kanade vrnil v Slovenijo

V tokratni Evropi osebno bomo spoznali 18-letnega plesalca Dana Lužarja, ki se je rodil v Ljubljani, a odraščal v Kanadi. Pred kratkim se je z družino vrnil v Slovenijo, kjer se je vpisal na plesno akademijo. Dan Lužar se s plesom se ukvarja že štirinajst let. Sanja tudi o tem, da bi nekoč plesal na vseh mogočih odrih, tudi na križarki.
8 de mai.

Cristina dos Santos Caserman: Štiri leta je tu jokala, zdaj se ne bi več vrnila v Brazilijo

Cristina dos Santos Caserman se je zaljubila v Slovenca in se pred dvajsetimi leti preselila v našo državo. Jezika se je učila s pomočjo knjig in člankov v časopisu, tu opravila maturo in doštudirala predšolsko vzgojo. Nekaj, kar je v Braziliji, če nimaš veliko denarja, skorajda nedostopno. Visoka izobrazba. Spregovorila je o ločevanju med revnimi in bogatimi, kot se spominja iz svojega otroštva, rasizmu, o tem, da so v vrtce in šole poleg hrane in pijače morali nositi še toaletni papir, pa o tem, da je delala, odkar pomni.

Ver tudo (100)

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.