Štajcast - podkast Štajerske

Štajcast
  • 0,0 (0)
  • Diari
  • Ogni 2 settimane

Odkrito, srčno, po Štajersko.

  1. 18 giu ·  Video

    Marijan Veternik

    ŠtajcastNekateri poklici so takšni, da si jih težko predstavljamo. Še težje pa si predstavljamo ljudi, ki jih opravljajo. Je duhovnik, a njegovo poslanstvo ni običajno. Že 25 let se srečuje z zgodbami, ki jih večina ljudi pozna samo iz filmov. Je eksorcist mariborske nadškofije. Človek, ki ga ljudje pokličejo takrat, ko ne vedo več, kam naj se obrnejo. V Sloveniji je trenutno le nekaj uradnih eksorcistov. Sam pravi, da se je temu poslanstvu najprej upiral. Bilo ga je strah. Danes pa pravi, da v tej službi uživa. Po vseh teh letih že po telefonu začuti, ali gre za duhovni primer ali za človeka, ki potrebuje pomoč psihiatra. Pred nami je pogovor o temi, o kateri se govori redko, tiho in pogosto z veliko predsodki. Izganjalec hudiča in duhovnik Marijan Veternik. Ste eden od le nekaj eksorcistov v Sloveniji. Razložite nam, kaj to je. Eksorcizem prihaja iz latinščine in pomeni izganjati hudega duha. Tisti, ki to opravlja, je eksorcist. Njegova naloga ali poslanstvo je, da se ukvarja z ljudmi, ki so na nek način lahko pod vplivom delovanja hudega duha ali pa celo v stanju obsedenosti. Kako ugotovite, da je nekdo pod tem vplivom, da potrebuje takšno pomoč? Za sabo imam že 25 let kilometrine. Ko me ljudje pokličejo po telefonu – veliko mi pišejo tudi po e-pošti, ampak vsakega hočem slišati po telefonu – že po parih stavkih ugotovim, ali je zadeva zame ali ni. Če ni, če gre za kakšne psihične primere, teh je veliko, tiste pošljem psihiatrom. Niso moji pacienti in se z njimi ne morem ukvarjati. Če pa ugotovim, da je zadeva za eksorcista, ga povabim na pogovor. Pogovoriva se, kako živi, kaj se v njem dogaja in kje je možno, da bi hudič stopil v njegovo življenje ali kje je pod njegovim vplivom. Če ugotovim, da je to to, navadno sledi življenjska spoved. Prihajajo ljudje, ki niso bili pri spovedi tudi po 20, 30 ali 50 let. Seveda se morajo na to pripraviti; dam jim zloženko s pripravo, ki jo v kakšnem mesecu dni vsak dan prebirajo in o njej razmišljajo. Potem opravijo spoved, nato pa jim dam »terapijo« oziroma navodila, kako naj živijo, če hočejo, da se to ne bo ponovilo. Vemo namreč iz evangelija, da se hudič lahko vrne še hujši, kot je bil. Ta navodila so v glavnem, da se držijo evangelija in živijo iz njegovih vrednot: redni obisk nedeljske maše, redna spoved, občasno in redno prejemanje obhajila, urejeno zakonsko življenje ter izpolnjevanje zapovedi ljubezni do bližnjega, samega sebe in boga. Če človek živi iz teh vrednot, se navadno reši. Če pa to ne pomaga, je potrebna molitev eksorcizma. To je daljša molitev Cerkve, ki jo kot eksorcist smem moliti le jaz, drugi duhovniki pa ne. Takrat molim in če je oseba obsedenost, se pojavijo reakcije, ki potrdijo vpliv zla. Ta molitev osebo velikokrat reši in osvobodi. Kako ste prišli do tega poslanstva ali je ono našlo vas? Oboje. Že kot študenta teologije so me mejne zadeve zanimale. Ko sem končal teologijo, kjer je bilo takrat zelo malo govora o demonologiji, sem sam raziskoval, študiral in hodil na srečanja. Ko sem bil kaplan v Velenju, sem imel vsak večer različne skupine, mladinske, zakonske, molitvene, in mnogi so prosili za pomoč ali pogovor o svojih problemih. Ugotovil sem, da ti mladi pogosto iščejo pot iz zapletov, iz katerih ne znajo sami priti. Spoznal sem, da so v ozadju pogosto notranje rane, včasih pa tudi delovanje hudega duha. Šel sem na mednarodna srečanja v Nemčijo, Italijo in Francijo, ki so mi odpirala oči. Moj predhodnik je bil Rafko Vodeb. Bil je že star in je vedel, da me to zanima, zato me je prijavljal kot pomočnika na te seminarje, kamor drugače ne moreš priti, če nisi eksorcist. Ko je on omagal, me je verjetno predlagal škofu. Škof me je začel nagovarjati, naj to prevzamem, a sem se eno leto upiral. Ko sem namreč prvič videl molitev za izganjanje, me je bilo strah in sem rekel, da tega ne bom delal. Po enem letu upiranja pa sem poslanstvo le prevzel. Nisem jaz tisti, ki izganjam, izganja Jezus, ampak v škofovem imenu se to poslanstvo dogaja. Ste šteli kdaj, koliko obredov ste v teh letih naredili? Ne, nisem nikoli štel. Vodim pa kartoteko za vsakega, ki pride k meni, da ob naslednjih obiskih vidim, kakšna navodila sem mu dal in če jih je izpolnjeval. Če navodil ne izvaja, mu rečem adijo, saj je tako kot pri zdravniku – on ti da zdravila, ti jih pa moraš jemati. Glede števila pa nimam natančnega podatka. Včasih je bilo tudi po 100 primerov na leto ali še več. Takrat sva bila v Sloveniji samo dva eksorcista. Danes nas je šest, tako da se delo razdeli in je primerov dosti manj. Se spomnite izmed vseh teh primerov kakšnega, ki je bil zelo poseben, pa bi ga izpostavili? Tega je zelo veliko, a ne delam rad reklame za hudiča. Ljudje včasih napačno razumejo in mislijo, da je hudič tisti, ki je močnejši. Mi pa verujemo, da nas osvobaja Jezus in da je on močnejši od vsakega hudiča, zato o teh primerih nerad pripovedujem. Vas je česa strah pri tem delu? Strah me je bilo, ko sem bil prvič navzoč pri eksorcizmu. Poklical me je gospod Vodeb, ker so pripeljali fanta iz Nemčije. Oče je bil Hrvat, mati Nemka, fant pa je znal samo nemško. Na Hrvaškem in v Nemčiji niso našli eksorcista, ker so bili vsi na dopustu, pa so prišli v Slovenijo. Ko je fant prišel, ga je eksorcist položil na tla, na odejo, in ga zvezal, kar se mi je zdelo čudno. Rekel mi je, naj se usedem fantu na noge, očetu pa naj se usede na njegove prsi. Ko je začel moliti molitev eksorcizma in je hudi duh začel besneti, se je pokazala fizična moč, ki ni bila samo človeška. Naenkrat je mene odneslo v en kot sobe, očeta, ki je imel 120 kilogramov, pa v drugega. Ko sem videl te reakcije, me je bilo res strah in sem si rekel, da tega sam ne bom nikoli delal. To ni bil konec, obred je trajal dve do tri ure in smo ga morali ponoviti. Čeprav sem rekel, da ne bom več prišel, me je nekaj vleklo nazaj. Fant je takrat odgovarjal v angleščini, francoščini, italijanščini in latinščini, čeprav je znal le nemško. Hudič je iz njega govoril in posnemal glas; hudič pozna vse jezike. Takrat sem videl moč zla in zato sprva škofu rekel ne, a me je poslanstvo vedno znova vleklo k sebi, dokler nisem pristal. Vi ste rekli, da je med tistimi, ki se obrnejo na vas, več žensk. Več žensk ali več moških? Ja, je več žensk. Zakaj, bom razložil. Ker mi poznamo več vstopnih mest, kjer hudič stopi v naše življenje. Je pet takih vstopnih mest iz literature, pa potem tudi iz prakse sem to prepoznal. Pri  ženskah je največji problem splav. Pri ženskah pravijo: »Veste kaj, pri nas se dogajajo čudne stvari. Slišimo glasove, luči se ugašajo, prižigajo, loputa, slišimo neke krike, zvoke, vse mogoče.« In potem navadno kličejo razne radiesteziste in bioenergetike, da bodo to sanirali, in je potem navadno še slabše. In potem, ko že obredajo vse te alternativce, pridejo do mene. In ko me kličejo, jaz takoj prepoznam in kar vprašam direktno: »Ali je bil v vaši družini kakšen splav?« »Ja, en, dva, tri.« »Ste uporabljale abortivna sredstva, spiralo, obročke?« »Ja, tudi to sem uporabljala.« To vemo, da so abortivna sredstva. Pomeni, lahko pri rednih spolnih odnosih, če ima žena spiralo ali kaj podobnega, pride do ovulacije, potem lahko pride tudi do spočetja, ampak se ne more ugnezditi, ker je tu maternica in se ne more ugnezditi. Pride do splava. Splav je spontan, je nameren, ker uporablja žena to in to. In ko to razložim, se zgrozijo. Tako začutijo v sebi breme in to krivdo tega greha, ker je to umor. In potem jaz ženi svetujem eno dobro spoved, kar je navadno že dovolj. Potem tudi, da se moli za splavljene otroke, da se prekine ta negativni vpliv teh otrok na njihovo življenje, na njihovo družino. Ker tu navadno potem lahko gre iz roda v rod, ta problem. In potem, ko to opravijo, se navadno zadeve uredijo. Tudi pridejo žene, ki so s tem abortirale, potem pa hodijo na psihiatrijo zaradi depresije, tudi zaradi psihoze in dalje zaradi tega. Ampak ni odstranjen vzrok. Zdravijo se samo simptomi, ne pa vzrok. Vzrok je ravno v grehu. In ko je ta greh odstranjen, je navadno žena tudi osvobojena od vsega tega. Navadno ni treba zdravil jemati. Ampak jaz vedno pravim, da se morajo posvetovati z zdravniki, kako naprej in kako dalje. Potem včasih je potrebno tudi moliti eksorcizem pri teh ženah, da se tega v polnosti rešijo. Potem pa so zelo še drugi grehi, kot so neodpuščanje, sovraštvo. Vse to so težki grehi, ki lahko še več obremenijo, kjer lahko hudič stopi. Ker hrana za hudiča je greh, so naši grehi. Tam se on hrani, tam dobiva on svojo moč. Kako poteka ta obred? Ga opravljate sami, imate kaj pomočnikov? Pomočnikov se ponuja veliko, zlasti novinarjev, ki bi radi bili zraven. Ampak jim povem, da to ni možno. Tega se ne sme snemati ali objavljati v medijih; to se dela zasebno. Pomočniki so lahko le najbližji svojci ali ljudje, ki so globoko verni in bodo molili. Radovedneži niso zaželeni, saj se lahko zgodi, da hudič ob izstopu vstopi v nekoga, ki je tam le iz radovednosti. S temi duhovnimi zadevami se ni za igrati. Človek je telo, duša oziroma psiha in duh. O telesu vemo veliko iz medicine, o psihi iz psihiatrije, na duhovnem področju pa smo nemočni in nam je nepoznano. Tukaj odgovarja teologija oziroma Cerkev z zakramenti. S človekom se najprej pogovorim, da najdem vzrok, kje je hudič stopil v njegovo življenje. Prej ste dejali, da imate nekje 100 primerov letno. Imate kaj čakalne dobe oziroma kako hitro pridemo do vas? Odvisno, kako akutna je zadeva. Včasih je dobro, da se človek v svojem lastnem soku malo »paca«, da malo pogleda svoje življenje in kako je živel. Danes ni več take gneče. Pokrivam samo nadškofijo Maribor, prej sem imel še Celje in Mursko Soboto. Veliko stvari sem že posaniral in eksorcistov nas je zdaj več. Kako se odzovete, če nekoga kasnej

    44 min

  2. 21 mag ·  Video

    Valerij Kolotilo

    ŠtajcastZadnjo šest letko je na čelu trenutno najboljšega slovenskega nogometnega kluba. Navijači vzklikajo njegovo ime. Je glavni obraz ruskih vlagateljev v celjski nogomet. Rojeni Moskovčan je nogomet vzljubil že kot otrok. Slovenijo obožuje že več kot četrt stoletja. Zadnja leta je postala njegov drugi dom. Njegov cilj: himno lige prvakov pripeljati v knežje mesto. Bo te sanje uresničila že naslednja nogometna sezona? On je pripravljen – Valerij Kolotilo. Gospod Kolotilo, za nami je bila velika nogometna noč na evropski ravni. Ste spremljali tekmo? Seveda. To je bil pravi praznik za vse ljubitelje nogometa. Takšne tekme niso zanimive samo za tiste, ki dobro poznajo nogomet, ampak tudi za družine, za otroke, za vse, ki imajo radi velik športni dogodek. Nogomet v zadnjem času ponuja vrhunske občutke in lepo ga je gledati. Za koga navijate na mednarodnem prizorišču? Gledam predvsem kot predsednik Celja. Morda se sliši malo drzno, ampak razmišljam, kako bi se mi merili s takšnimi ekipami. Zanima me, kako bi zdržali proti tako močnim posameznikom in kakšne bi bile naše možnosti. Na nogomet gledam tudi s tega vidika. Kakšna je pot, da bi Celje nekoč prišlo do takšnih tekem? Veliko je odvisno od rezultatov prvenstev v Evropi. Celje se lahko uvrsti v prvi ali drugi krog kvalifikacij za Ligo prvakov, potem pa mora zmagati tri oziroma štiri kvalifikacijske kroge. Če ti uspe, prideš v skupinski del, kjer te lahko čakajo klubi, kot so PSG, Bayern, Chelsea in drugi veliki evropski klubi. V zadnjih letih se je v Celju zgodil pravi nogometni preporod. Kako vam je to uspelo? Trudimo se in delamo. Nogomet ni enostaven posel. Kot pri vsakem poslu moraš na začetku več vložiti in čakati, da se vložek začne vračati. Tudi mi smo imeli obdobje prilagajanja. Naredili smo tudi napake, predvsem kadrovske. Vsaka takšna napaka je v nogometu zelo draga. Kako draga je lahko takšna napaka? Če pripelješ nogometaša, ki se iz različnih razlogov ne ujame, te to lahko na letni ravni stane 50 ali 100 tisoč evrov. Če je takšnih igralcev več, so stroški zelo veliki. A prišli smo do točke, kjer smo danes optimistični. Poskušali bomo tekmovati na še višji ravni. Kaj je za vas nogomet? Največja postranska stvar na svetu ali tudi dober posel? Vsak v nogometu vidi nekaj svojega. Nekdo vidi taktiko, nekdo lepoto igre, nekdo poslovno priložnost, nekdo reklamo, otroci pa vidijo praznik in dogodek. Nogomet je danes nekaj veliko večjega kot samo igra. Finale Lige prvakov je dogodek številka ena na svetu. Zame je nogomet življenje. Vsak dan je praznik. Zakaj ste vi v nogometu? Zaradi otroštva. Dedek je navijal, oče me je prijel za roko in peljal na stadion. V tem sem užival takrat in uživam še danes. To je ljubezen iz otroštva. Kako se spominjate svojega otroštva in prvih nogometnih izkušenj? Ves čas sem živel z žogo. Poleti, med počitnicami, sem bil vedno na igrišču. Babica mi je na majico prišila številko igralca, za katerega sem navijal. Z žogo sem čakal dedka, ko se je vrnil iz službe, in mu kazal, kako smo igrali in kakšen gol sem dal. To so zelo lepi spomini. Se spomnite svoje številke? Seveda. Številka je bila 11 ali 12. Moj junak je bil sovjetski napadalec. Njegovo številko sem imel in ga zelo občudoval. Kako se je začela vaša pot iz Rusije v Slovenijo? V Rusiji sem delal posel v Moskvi, povezan s športom. Imel sem distribucijo italijanske športne znamke Lotto Sport Design, hkrati pa sem se ukvarjal tudi z nogometom. Pod mojim vodstvom je bila nogometna ekipa v drugi ruski ligi. Prek poslovnega znanca iz Slovenije smo se dogovorili za priprave ekipe v Sloveniji. Prvič sem prišel na Bled in to je bila ljubezen na prvi pogled. Kaj vas je v Sloveniji tako pritegnilo? Veliko malenkosti. Zrak, hrana, narava, občutek domačnosti. Zelo rad imam slovensko domačo hrano, tudi krvavice. Nekatere stvari so me spominjale na otroštvo. Videl sem travo, naravo, okolje, ki mi je bilo nekako znano. V srcu sem začutil toplino in željo, da se vračam. Kdaj ste se preselili v Slovenijo? Stalno živim v Sloveniji od leta 2019 oziroma po obdobju epidemije, ko so bili ukrepi odpravljeni. Pred tem sem prihajal kot turist in se redno vračal. V Celju je župan Matija Kovač, ki ima prav tako ruske korenine. Se z njim kdaj pogovarjata v ruščini? Na začetku sva govorila slovensko. Potem sem ugotovil, da zelo dobro razume ruščino. Mislim, da je zanj tudi dobro, da jo uporablja, ker sicer malo pozabi, če nima prakse. Spoštujem to, da ima Celje tudi to povezavo z ruskim jezikom in kulturo. Pa tudi nekdanji župan Celja Bojan Šrot zelo dobro govori rusko. Kako danes iz Slovenije gledate na Rusijo? Želim si, da bi bili državi vedno blizu. Med ljudmi sam čutim veliko topline. Rusi imajo Slovenijo zelo radi, Slovenci pa imajo, kolikor vidim, tudi lep odnos do Rusov. Politika trenutno vpliva na formalne odnose med državami, a med ljudmi je občutek pogosto drugačen. Verjamem, da bo to obdobje minilo in da bomo lahko živeli skupaj še bolje. Koliko je v nogometu prisotne politike? Nogomet ni samo šport. Je tudi družbeni prostor, ki lahko odpira vrata. A sam ne želim špekulirati o politiki. Želim si, da nogomet združuje ljudi. V naši ekipi so Rusi, Ukrajinci, igralci iz Srbije, Hrvaške, Kosova in drugih okolij. Slačilnica je majhen model sveta. Če lahko v ekipi vsi živijo skupaj, potem lahko tudi svet živi skupaj. Pred kratkim je NK Celje znova postal državni prvak. To so zagotovo posebna čustva … Seveda so čustva posebna. To je tretji naslov državnega prvaka v zgodovini Celja. Takšen uspeh ni samoumeven. Imamo močno ligo, močne nasprotnike in klube z večjo zmagovalno tradicijo, kot sta Maribor in Olimpija. Tudi Koper v zadnjem času zelo dobro deluje. Slovenska liga je zanimiva, Celje pa je v zadnjem obdobju najboljša slovenska ekipa. Kaj naslov državnega prvaka prinese klubu? Zame najprej stroške. Treba je plačati bonuse in premije igralcem ter strokovnemu štabu. A to so lepi problemi. Naslov nam daje možnost igranja v evropskih pokalih, kjer lahko klub zasluži denar, dvigne raven ekipe in posameznikov ter si odpre možnosti za prestope igralcev. Je s takšnim naslovom lažje tudi pri sponzorjih? Imamo zelo dobre partnerje in sponzorje. Zahvaljujem se jim za podporo v dobrih in slabih časih. Cinkarna Celje klub podpira že več kot deset let. V zadnjem času so prišli tudi novi partnerji, med njimi mednarodna zavarovalnica Grawe. Imamo tudi veliko lokalnih partnerjev in vsem smo hvaležni. Kako pomembno je, da so z ekipo tudi navijači, ne samo takrat, ko klub zmaguje? To je zelo pomembno. Imam občutek, da v Sloveniji navijači pogosto pridejo na stadion takrat, ko pričakujejo zmago ali ko pride velik nasprotnik. Podobno sem opazil tudi pri Planici. Ko Slovenci zmagujejo, je ljudi ogromno, ko je slabše obdobje, jih je manj. Pri tekmi s Fiorentino smo imeli poln stadion, kar je bilo čudovito, a želel bi si, da bi ljudje prišli predvsem zaradi naših igralcev in naše ekipe. Navijači so torej dodatni igralec? Zelo pomemben igralec. Ko imaš poln stadion za hrbtom, igralci čutijo drugačno odgovornost. Zato se trudimo, da bi bila tekma dogodek za vse. Imamo družinski sektor, otroški kotiček, prostor za najglasnejše navijače, hrano in spremljevalni program. Želimo, da ljudje pridejo na stadion in se dobro počutijo. Nogometna tekma danes očitno ni samo igra, ampak celoten dogodek. Je težko zadovoljiti pričakovanja ljudi? Trudimo se, da naredimo čim več. Mislim, da je NK Celje na tem področju naredil velik korak naprej. Pred tekmami pripravljamo program, poskrbimo za otroke, za družine, za dobro organizacijo. Nočemo, da ljudje pridejo, jih zebe in čakajo v vrsti za stranišče. Želimo, da je vse urejeno in da je obisk stadiona prijetna izkušnja. Koliko ljudi sodeluje pri organizaciji ene tekme? Ogromno. Tu so redarji, klubski sodelavci, ekipe za hrano, varnostniki, policija in številne druge službe. Imeli smo tudi zahtevne tekme z navijači iz Grčije in Poljske, kjer bi lahko nastale težave, a je bilo vse organizirano na najvišji ravni. Incidentov ni bilo. To je zelo pomembno. Vodite klub kot športni klub ali kot podjetje? Kot športni klub. Razlika med običajnim podjetjem in nogometnim klubom je v tem, da klub ne more biti uspešen brez športnih rezultatov. Če ne zmaguješ, ne moreš zaslužiti. Moj cilj je dvigniti športno raven kluba. Verjamem, da bodo potem prišli tudi finančni rezultati. Kaj je težje: priti na vrh ali ostati na vrhu? Vsaka sezona je nova zgodba. Konkurenti ne spijo. Vsak prestopni rok prinese nove igralce, vsako leto in vsake pol sezone je prvenstvo drugačno. Težko je priti na vrh, a tudi ko si tam, ne smeš zaspati. Dve ali tri slabe tekme lahko spremenijo vse. To je vsakodnevna borba. Koliko stresa prinaša takšno delo? Zelo veliko. Živim od tekme do tekme. Po zmagi imaš dve ali tri ure veselja, potem pa že razmišljaš o naslednji tekmi. Če izgubiš, je življenje takoj videti slabše. V nogometu ne moreš biti ravnodušen. Moraš biti čustveno povezan s tem, kar se dogaja na igrišču. Kdaj potem najdete čas za oddih? Pravzaprav ga skoraj ni. Nogomet je najboljša služba na svetu in ne potrebuješ dopusta v klasičnem smislu. Ko se sezona konča, gredo igralci na dopust, mi pa s športnim direktorjem in strokovnim štabom pripravljamo prestope in novo sezono. Morda je nekaj časa pozimi, za novo leto, ko je sneg. Smučate? Sem smučal, ampak mi poškodbe iz nogometa tega ne dovolijo več. Kolesarjenje je boljše. Kako se družina prilagaja vašemu življenju z nogometom? Imam srečo, ker sem ženo spoznal v nogometnem klubu. Njen oče je bil nogometaš in trener. Tudi ona ima rada nogomet. Včasih me celo ona potegne na kakšno tekmo in reče, da gremo še nekaj pogledat. Pri nas je družina zelo povezana z

    57 min

  3. 23 apr ·  Video

    Samo Jezovšek

    ŠtajcastZrečan, najmlajši član skupine Šank Rock, eden najuspešnejših glasbenikov novejše generacije. Če bi moral izbirati, bi izbral pop jazz, takšnega, kot ga slišimo pri Stingu, sicer pa je odprt za vse dobro v glasbi. Je akademsko izobražen glasbenik, pianist, klaviaturist in glasbeni pedagog. Že kot otrok si je želel igrati na velikih koncertih pred množico ljudi in sanje so se mu uresničile. Srečamo ga kot izvajalca, vodjo benda in aranžerja pri številnih najbolj znanih glasbenikih. V zadnjem Štajcastu se je z njim pogovarjal Nejc Mihelak. Samo, na glasbeni sceni sodelujete s številnimi izvajalci: s Heleno Blagne, z Markom Škugorjem, s Šank Rock, z Markom Vozljem. Koga sem še pozabil? Moj primarni bend je Šank Rock. To je na prvem mestu, vse ostalo usklajujem. Z Markom Vozljem in Mojstri sem že 12. leto. Drugače pa sodelujem z različnimi glasbeniki, kot so Erosi, Nuša Derenda, Helena Blagne, zadnje čase tudi precej s Tinkaro Kovač. Iz osnovne šole imamo tudi bend Petsto metrov, kjer smo sami domačini iz Zreč. Omenim lahko še Jana Plestenjaka in Nino Pušlar, kjer so bila manjša sodelovanja. Potem so tu še tuji glasbeniki, kot so Marko Škugor in Dražen Zečić, sodeloval sem z Ivano Kovač in Ivom Županovićem. Z nekaterimi sodelujemo pogosto, z drugimi projektno, bodisi pišem skladbe, snemam klaviature ali ustvarjam aranžmaje. Kakšno je sodelovanje s ‘prvo ligo’? Zelo zanimivo. Lahko rečem, da se mi je izpolnilo tisto, kar sem si želel delati že kot otrok. Zanimivo je bilo, ko so me povabili k Šank Rock. Kot otrok sem jih zelo občudoval. Spomnim se, da sem očetu kupil DVD z njihovim koncertom in rekel, da bi dal vse, da bi lahko enkrat v življenju s takim bendom stal na odru. Ko sem odrastel in dejansko začel igrati v tej skupini, je bila to velika čast. Ponosen sem, da so se mi otroške želje uresničile. Kako bi ocenili glasbeni posel? Vidimo končni izdelek, hit in glasbeni nastop, ki traja uro ali dve, ampak za tem je verjetno ogromno drugega dela in odrekanja. Pridejo meseci, ki so res naporni. Lani junija smo imeli s Šank Rock šest koncertov v osmih dneh. V desetih dneh sem imel devet koncertov, kar pomeni, da je bil vmes prost samo en dan. Takrat je bilo zelo naporno. Spiš dve uri v hotelu, nato moraš spet na pot. Ljudje mogoče vidijo samo tisti dve uri, ko glasbenik na odru uživa in da vse od sebe, marsikdo pa ne vidi, kaj vse je v ozadju. Tu so vaje, nakup opreme in dejstvo, da doma trpi družina. Vsi imamo družine in otroke, zato imamo včasih slabo vest, ko gremo od doma ravno čez vikend, ko so »normalne« družine skupaj. Pomembno je, da partnerke to razumejo in nam stojijo ob strani. Veliko stvari je v ozadju, ki jih ljudje ne opazijo. Verjetno ni enostavno držati tempa. Ali je v glasbenem svetu prisotna tudi droga? Ni najlažje, sploh ker smo vedno starejši. Pri dvajsetih smo lahko igrali v petek, šli za eno uro spat, v soboto zjutraj šli po nevesto, igrali celo noč in ko smo končali, nam še vedno ni bilo za iti domov. V ponedeljek smo brez težav vstali. Zdaj pa potrebujemo približno toliko dni za spanje, kolikor smo jih igrali. Kar se drog tiče, mislim, da časov »sex, drugs and rock’n’roll« ni več. Spletna omrežja so to nekoliko ustavila, saj si kot javna oseba lahko hitro kje objavljen. Med glasbeniki, s katerimi sodelujem, ne vem za nobenega, da bi bil v teh vodah. Šank Rock so že stari, Helena Blagne je diva, Marko Vozelj pa zelo priden fant. Nič takega ni prisotnega. Ampak vaša droga je pa glasba? Tako je. To je neka vrsta droge. Zadnjič me je nekdo vprašal, kako se mi po neprespanih nočeh še ljubi igrati. Odgovoril sem, da je to kot droga. Tudi ko si povsem brez moči in se ti ne ljubi več, si ne znaš predstavljati, da ne bi šel. Ko prideš na oder, je vse pozabljeno. Pred koncertom včasih samo sedim brez moči, ko pa stopim na oder, je, kot da bi dobil injekcijo energije. Iz prve roke lahko poveste, koliko je med glasbeniki preračunljivosti pri izdajanju skladb. Trg zahteva vedno več novega materiala. Nastaja veliko novih skladb. Enkrat sem gledal oddajo o tem, zakaj so nekateri hiti večni. Večni so, ker se takrat ni ustvarjalo toliko glasbe. Prišel je en hit in tri mesece ni bilo ničesar novega. Danes je trg tako obsežen, da na določen datum kar trije hkrati izdajo novo pesem, nekateri izvajalci izdajo celo tri pesmi v enem dnevu. Če nisi priden in nenehno ne delaš nove glasbe, lahko greš hitro v pozabo. Zato je pomembno, da temu slediš. Kaj pa pomeni ta hiperprodukcija? Osebno mislim, da nič dobrega. Nekateri producenti so začeli delati zelo obrtniško. Vedo, da morajo v določenem času izdati pesem in jo izdajo, morda pa nima umetniške vrednosti. Skladba ima vrednost takrat, ko je nekaj časa ležala v predalu in je glasbenik začutil, da je zdaj pravi čas zanjo. Vemo, da imamo v Sloveniji zadnje čase veliko hitov, za katere vsi pravijo, da so najboljši, čez pol leta pa nihče več ne ve zanje. Težava je v poplavi instantnih hitov, ki zasenčijo tiste dobre. Imamo veliko dobrih skupin, ki še vedno delajo na star način; počakajo, da pesem sede in dozori, preden jo izdajo. To je celoten proces, kjer se v studiu vse posname v živo – bobni, kitare in ostalo. Danes se da z raznimi programi narediti skladbo brez kakršnega koli instrumenta. Če vključimo še umetno inteligenco, je to izvedljivo takoj. Kaj je za glasbenika danes bolj pomembno: da ima več všečkov na Facebooku ali več gledalcev pod odrom? Sam menim, da več gledalcev pod odrom. Ne vem pa, če vsi glasbeniki razmišljajo tako. Ravno zadnjič sem govoril o tem, kako nekateri tekmujejo z ogledi na YouTubu. Ko vidiš, da ima nekdo v kratkem času milijone ogledov, se vprašaš, kako je to možno, če nas Slovencev sploh ni toliko. To so nerealni podatki. S tem si glasbeniki sami delajo škodo oziroma si mečejo pesek v oči. Pokazatelj je samo publika na koncertu. Tam vidiš, ali so ljudje pesem sprejeli ali ne. Če pogledava te milijonske oglede s poslovne plati – kakšen je glasbeni biznis v Sloveniji? Dokaj težek, ampak se da. Konkurenca je velika, vendar se od glasbe da živeti. Sploh če si vsestranski in uporaben kot glasbenik, da lahko snemaš različne žanre za različne ljudi in si morda zraven še pedagog, potem zagotovo gre. Kaj pa tekmovalnost med glasbeniki, se jo čuti? Tega ne opazim, ker sam nisem tak človek. Zelo privoščim kolegom, če naredijo kaj dobrega. Se mi pa zdi, da tekmovalnost zagotovo obstaja. Mogoče je narodnozabavna glasba v prednosti, saj se mi zdi, da se ansambli bolj podpirajo. Na glasbenih prireditvah se zberejo na hodniku in vsi igrajo vsevprek. Če nisi velik ljubitelj frajtonarice, ti gre to morda že malo na živce ali pa se vprašaš, kako se jim da pet ur igrati, preden gredo na oder. Ansambli se veliko bolj povezujejo in družijo kot pop ali rock glasbeniki. Ste tudi glasbeni pedagog na osnovni šoli Oplotnica. Kako usklajujete vse delo? Pedagoško delo opravljam z veseljem, saj zelo rad delam z mladimi in me to navdihuje. Moji urniki so precej natrpani. To pomeni, da se po službi odpeljem v Ljubljano na vaje ali snemanja, pridem domov ponoči, zjutraj pa spet v šolo. Moram biti sistematičen, vendar najbolje delam pod pritiskom. Ko je največja gneča, si stvari popredalčkam in takrat naredim največ. Kako je danes poučevati mlade? Generacija je drugačna, kot je bila pred dvajsetimi leti. Generacije so iz leta v leto drugačne. S pravilnim pristopom se da delati. V glasbi imam prednost, ker to, o čemer poučujem, tudi sam doživljam na odru. Tako otroke lažje navdušim. Matematiku je morda težje reči, da doma cele noči računa, ker bi se to zdelo čudno. Živite v Zrečah, poučujete v Oplotnici, igrate po vsej Sloveniji. Kje imate vaje? Največkrat vadimo v dvorani pri Termah Zreče. Včasih se dobimo tudi v Postojni ali Kopru, saj sta od tam dva člana skupine. Tako imamo te tri relacije. Kdo me večkrat vpraša, ali ne bi bilo lažje, če bi se preselil kam bliže Ljubljane. Toda sem lokal patriot in ostajam tukaj. Na Stranicah gradimo hišo. To je težek projekt, sploh če nisi iz stroke. Rad se učim novih stvari in zanimivo mi je sodelovati pri gradnji ter spoznavati ta svet. Imate partnerko in dva otroka. Je doma zelo pestro? Res je, zelo pestro. Najmlajša je pol leta stara dojenčica Vita, Val pa je star šest let. Ali že kdo stopa v glasbene vode? Vita nenehno tolče po klavirju. Zanimivo je, od kod ji takšna moč. Že od rojstva, ko na steni zagleda kitari in zabrenkam nanju, obrne glavo. Ko sliši glasbo in ji rečeš, naj pleše, začne plesati. Val gre letos v glasbeno šolo za kitaro. Zelo rad igra in uživa v tem. Bi jima svetovali to pot ali bi ju raje odvrnil? Zagotovo bi jima jo svetoval. Če bi bil sam še enkrat otrok, bi se odločil za isto pot. Pri koliko letih ste se odločili za glasbo? V prvem razredu osnovne šole sem se vpisal v glasbeno šolo. Najprej sem igral klavirsko harmoniko, ker je bil moj oče glasbenik in je takrat igral v narodnozabavnem ansamblu. Potem je oče prešel na rock in tudi jaz sem začel poslušati rock, jazz in pop. V šestem razredu sem začel igrati klavir. V treh letih sem moral nadoknaditi celotno glasbeno šolo, da sem se lahko vpisal na srednjo glasbeno šolo in nato na akademijo. Koncerti so v zadnjih desetih letih stroškovno postali povsem druga zgodba, kot so bili včasih. Res je. Vse cene so se močno dvignile, kar je verjetno povezano s tem, da je veliko koncertov zadnje čase slabo obiskanih. Organizatorji pravijo, da na koncerte prihaja manj ljudi, kar je zagotovo povezano z dragimi vstopnicami. Včasih je bila magična meja 20 evrov, danes pa za ta denar težko najdeš koncert. Stroški so visoki, glasbeniki so dvignili cene, tu so še ozvočenje, varovanje in vsa potrebna dokumentacija. Sprašujem zato, ker ste vodja Moškega pevskega zbora Oplotni

    45 min

  4. 26 mar ·  Video

    Iwona Ewa Kosi

    ŠtajcastŽe več kot 20 let je specialistka nevrologinja. Pri možganih jo najbolj preseneča to, kako so požrešni. So majhni v primerjavi z drugimi deli telesa, a porabijo kar dobrih 20 odstotkov naše energije – pove. In kako so možgani nezamenljivi. Skoraj vse lahko medicina že menja, ledvica, jetra, žile, možganov pa ne. Je predstojnica nevrološkega oddelka Splošne bolnišnice Celje. Njeni pacienti o njenih prizadevanjih povedo: malo res malo je takšnih zdravnikov. Doma v Krakowu na Poljskem, dom pa ima v Velenju. Izjemna dr. med Iwona Ewa Kosi. Danes se bova veliko pogovarjala o možganih. Kaj vi naredite zjutraj, da se možgani hitro zbudijo? Čeprav je dokazano, da rutina ni dobra za možgane, imam tudi jaz svojo jutranjo rutino. Zjutraj spijem kavo in sok pomaranče ter ingverja. Verjamem, da je vse, kar se v našem telesu dogaja, tudi večina bolezni, povezano s stanjem našega imunskega sistema. Jutranja doza vitamina C in ingverja, ki deluje protivnetno, me okrepi in da energijo, da lahko začnem hitro razmišljati. V Slovenijo ste prišli s Poljske … Tako je, s Poljske, kjer sem študirala medicino, sem prišla leta 2000. Tam sem spoznala svojega moža, ki je Slovenec, in odločila sva se, da prideva v Slovenijo poskusit srečo. Mož je rekel, naj se sama odločim, kje bova ostala, v Sloveniji ali na Poljskem. Izbrala sem Slovenijo, saj mi je prirasla k srcu, ker je majhna, lepa, prisrčna država. Tudi med ljudmi sem se dobro počutila. Takoj sem dobila specializacijo iz področja nevrologije. Moja prva služba je bila v Slovenj Gradcu. Od leta 2014 delam v Celju. Zelo dobro govorite slovensko. Najbrž učenje jezika ni bilo enostavno? V Slovenijo sem prišla junija, oktobra sem že imela izpit iz slovenščine. V tistem času je izpit potekal na zelo visoki ravni, podobno kot matura. Slovenščine sem se učila individualno z učiteljico, pisala sem veliko spisov z različnih področij, v slovarjih iskala besede … Ob prihodu v Slovenijo nisem znala nobene besede, nič nisem razumela. Veliko sem opazovala, povezovala besede, si pri razumevanju pomagala s kontekstom in neverbalno komunikacijo. S sabo sem nosila zvezek, kamor sem vpisovala nove besede in jih doma utrjevala. Moj moto je, da se je treba nenehno učiti in kot otrok raziskovati svet. Se moramo torej vse življenje učiti? Seveda. Naši možgani potrebujejo nenehno stimulacijo. Če želimo biti srečni, moramo nenehno delovati tako, da stimuliramo možgane in spodbujamo dopaminski sistem. Če se nagrajujemo s stvarmi, ki nam prinašajo veselje, to vpliva na naš limbični sistem in smo srečni. Zakaj ste izbrali prav nevrologijo? Nevrologijo sem izbrala, ker je to zelo zanimivo in tudi precej neraziskano področje. Naši možgani so organ, ki deluje kot nadzorna plošča pri računalniku. Vse, kar se dogaja z nami, da se gibljemo, razmišljamo, čustvujemo, je povezano s funkcijo možganov. Tega se mogoče premalo zavedamo. Ste tudi predstojnica nevrološkega oddelka v celjski bolnišnici. Kakšno delo je to? Zelo zanimivo in razgibano. Pravzaprav bi lahko rekla, da mi je vodstvena funkcija zelo blizu. Zelo rada opravljam klinično delo med pacienti, ampak tudi zelo rada urejam in organiziram zadeve, da potekajo tako kot je treba in da so zadovoljni vsi v ekipi. Predvsem pa v ospredje postavljam pacienta in njegove svojce. Ne le, da bolnike dobro pozdravimo, kar je naš cilj, ampak da se med bivanjem v naši bolnišnici tudi dobro počutijo. Da vidijo, da delamo s srcem, da dajemo svoje znanje, svojo empatijo in da naredimo vse, kar je v naših močeh. Seveda pa čudežev ne moremo delati. Kaj vas kot nevrologinjo najbolj fascinira pri možganih? Pri možganih me najbolj fascinira, kako majhen organ je to. Možgani so namreč težki le kilogram, a so zelo požrešni, saj porabijo kar 20 odstotkov vse energije, ki jo potrebuje naše telo. Zelo pomembno je, da jim to energijo dostavimo, sicer ne morejo funkcionirati. Večkrat rečemo, da je treba dati »možgane na off«. Kako je s tem? Možgane je vsekakor treba »dati na off«, saj živimo v svetu stalnih stimulacij. Naši možgani delujejo tako, da dobijo neke informacije, jih predelajo in tiste, ki jih potrebujemo, skladiščijo. Možgani imajo vse pod nadzorom. Če imajo preveč dohodnih stimulacij, lahko zablokirajo. To se včasih kaže z izgorelostjo. Podobno je kot pri računalniku: kadar je na računalniku naloženih preveč informacij, zablokira in ga je treba očistiti. Tudi naši možgani imajo »omejen procesor«, če lahko tako rečem, in jih je treba očistiti. Kako? Z rednimi, majhnimi koraki. Jaz denimo delam po 15 ali 16 ur dnevno. Moj jutranji ritual vključuje tudi poslušanje glasbe, zjutraj rada poslušam motivacijski jazz, potem na poti v službo poslušam Radio Rogla ali druge postaje, ki mi umirijo telo. Potem delam, zvečer pa si vsak dan vzamem uro zase, ne glede na to, kdaj pridem domov. Torej da nič ne delam; samo opazujem naravo in skušam umiriti možgane, da o ničemer ne razmišljam. Brez telefona, seveda, saj lahko modra svetloba z zaslona vznemirja možgane. Pred spanjem se moramo sprostiti, da lahko zaspimo in gremo v globoko fazo spanja. Spanje ni pasiven proces, med spanjem se naš organizem spočije, regenerira, spomini se usklajujejo, v našem telesu se tvorijo hormoni in vse pomembne stvari. Kakovosten spanec je izjemno pomemben. Ali drži, da je med 22. uro in polnočjo spanec najbolj kakovosten? Z mojim sinom sem raziskovala, kako pomanjkanje spanja vpliva na debelost in na težave s koncentracijo in pozornostjo. Za kaj gre? Pomembno je, da zaspimo pred polnočjo in da potem spimo vsaj 7 ali 8 ur. Kadar ljudje pravijo, da imajo dovolj štiri ure spanca, to ni dovolj. Osem ur, torej, saj vemo, koliko časa potrebuje naše telo. Ponoči se tvorijo melatonin, hormoni … Zjutraj pa nas prebudi svetloba; svetloba je zelo pomembna, saj blokira sintezo melatonina in prebudi možgane. Številni danes mobilni telefon uporabljajo tudi v postelji. Kako to preprečiti? Zelo preprosto: ob 21. uri odložimo telefon in vanj ne gledamo več. Drsanje po telefonu, preskakovanje iz ene vsebine v drugo, je zelo škodljivo za možgane. V zadnjih leti opažamo ogromno težav s pozornostjo in koncentracijo, pri otrocih je ogromno diagnoz ADHD, ogromno je anksioznosti pri otrocih in pri odraslih težav s spanjem. Stalna stimulacija, predvsem pred spanjem, ni dobra. Prihaja do tega, da imamo ogromno kortizola, ki je hormon stresa. Zjutraj visoka raven kortizola vztraja še zelo dolgo, vse tja do poldneva. To vpliva na našo nadledvičnico, poveča se pritisk, tvorijo se maščobe in se redimo … vse je povezano. Trdim, da so vse bolezni povezane s stresom in s tem, kako nastavimo delovanje svojih možganov. Pri omenjeni raziskavi sva s sinom določevala raven kortizola v slini po neprespani noči. S prijateljem sta neko noč do 4. ure zjutraj igrala računalniške igre. Potem smo pogledali funkcijo možganov in ugotovili, da je stanje podobno kot pri ljudeh, ki imajo epileptične napade, raven kortizola pa ni padla do poldneva. In to se dogaja pri vsakem od nas, če ponoči delamo in ne spimo. Kako se spopadamo s težavami, kot je anksioznost? Kdaj poseči po zdravilih? Zelo pomemben je zdrav način življenja. Gibanje vsaj 10 do 15 minut na dan, saj se med gibanjem sproščajo hormoni sreče. Kadar pa gre za hudo depresijo, ko človek obleži in ne more nič, je dobro, da v prvem mesecu uporabi antidepresive, da se čim prej pobere. Danes imamo zelo dobra zdravila, ki ne povzročajo odvisnosti. Ob tem je pomembno živeti zdravo, zdravo razmišljati, se družiti, pogovarjati, imeti čim več stikov v živo, ne le preko telefonov. Živimo v času telefonov, digitalizacije. Pretirana raba telefonov se lahko razvije v odvisnost, ki je enaka, kot bi se drogirali s kokainom, THC-jem ali alkoholom. Na enak način deluje ta sistem stimulacije možganov. Ustaljeni vzorci za možgane niso dobri, ste povedali. Kako v današnjem svetu iskati nove poti? Živimo v svetu »anti-aga«, ampak zame »anti-age« medicina ni le estetska medicina, ampak skrb za zdrave organe, predvsem možgane. Možgani so namreč edini organ, ki ga ni mogoče presaditi. Lahko presadimo pljuča, srce, ledvice, možgane pa ne. Naši možgani so nevroplastični, nevroni lahko tvorijo nove povezave. Bolniki po možganski kapi, ki ne znajo govoriti in premikati okončin, se lahko na osnovi vadbe znova naučijo govoriti in gibati, saj se razvijejo nove povezave v možganih. Za možgane je pomembno, da jih (pozitivno) stimuliramo. Denimo tako, da se zjutraj v službo peljemo po drugi poti kot običajno. Ali pa da v trgovini uberemo drugo pot. Jaz nakupujem vedno po enakem vzorcu: najprej grem do zelenjave, potem do police z mlekom, na koncu do kruha. Če bi šli po obratni poti, torej najprej do kruha in na koncu do zelenjave, vam bo tak nakup vzel 20 minut več, saj boste prekinili rutino, kar je za možgane zelo dobro. Brala sem, da lahko nove povezave v možganovini izzovemo tudi tako, da si zobe čistimo z levo roko. Te spremembe ustaljenih ritmov so za možgane zelo koristne. Dobri so tudi miselne igre, ples in glasba, vsakodnevni izzivi. V celjski bolnišnici obravnavate veliko bolnikov po možganski kapi. Kako je napredovalo zdravljenje v zadnjih 20 letih? Na letni ravni obravnavamo okrog 700 pacientov z možgansko kapjo, kar je dokaj veliko. Možganska kap prizadene tako mlade kot starejše. Kot nevrologinja delam že 20 let. Ko sem začela, je bilo nevrološke paciente s kapjo enostavno zdraviti, saj ni bilo zdravil. Pacient, ki je po manjši kapi lahko odšel domov, je dobil aspirin. Smernice obravnave kapi so bile drugačne. Nekaj let kasneje se je zgodila revolucija s trombolitičnim zdravljenjem. Spomnim se svojega prvega pacienta, ki sem mu dala tromobolizo – zdravilo, ki topi strdke. Pacient, star 50 let, ni mogel govoriti in premikati polovic

    48 min

  5. 15 gen ·  Video

    Izbor izjav 2025

    Štajcast ŠTAJCAST 2025 – Kdo pa je vas najbolj navdušil? V tokratnem Štajcastu smo zbrali nekaj najodmevnejših izjav vseh dosedanjih 22 epizod . V naši družbi so se skozi čas zvrstili pevci , politiki , športniki , podjetniki in številni drugi zanimivi sogovorniki . Nekatere njihove misli so odmevale precej močneje, kot smo si sploh lahko predstavljali . Izseki epizod so na družbenih omrežjih skupaj dosegli več kot 2 milijona ogledov , samo na portalu YouTube pa več kot 300 tisoč ogledov . The post IZBOR IZJAV 2025 first appeared on Štajcast. Štajcast

    2 h 6 min

  6. 18/12/2025 ·  Video

    Alfi Nipič

    ŠtajcastJe tisti Štajerc, ki ga poznamo vsi. Kljub dolgoletnemu nastopanju z ansamblom bratov Avsenik je ohranil lastno pevsko identiteto. A nekateri mu rečejo tudi mister silvester. Seveda zaradi pesmi Silvestrski poljub.To je posnel že v svojih glasbenih začetih in je med Slovenci tako popularna, da jo z radostjo zapojemo tudi na vročih poletnih čagah. Je nosilec državnega odlikovanja red za zasluge in prejemnik ogromnega števila priznaj, odlikovanj, zlatih plošč … Pri Avsenikih je pel od 1974 do leta 1989. Šlo je za neverjeten preobrat, saj je pred tem veljal za rokerja. Štajerc – je skladba, s katero je zmagal na Veseli jeseni in je ponarodela. Z Avseniki je posnel okrog 300 pesmi, kot popevkar okrog 150. Sam je avtor okrog 370 pesmi, tudi okrog 40-ih Avsenikovih. Je izjemno cenjen in popularen glasbenik, ki je dokazal, da za dobro glasbo žanrska opredelitev ni pomembna. In njegove pesmi so že postale večne. Alfi Nipič Smo v muzeju železniške postaje v Zrečah, ampak tudi vi imate doma svoj muzej, kajne? Rekli so mi: »Poglej, še si živ, pa že imaš muzej.« In sem odgovoril, da je bilo enako pri Slavku Avseniku. Ko smo bili z ansamblom bratov Avsenik v Ameriki in Kanadi, kar osemkrat smo bili tam, sem v Clevelandu, kjer je veliko Slovencev, videl, da imajo tam muzej Polka Hall of Fame, torej muzej o Slovenstvu. Slavku sem predlagal, da bi v Begunjah uredil muzej Avsenikov. Odgo-voril je, da bo razmislil. In res, muzej v Begunjah je odprl še za časa svojega življenja. Kasneje je muzej odprl Lojze Slak, nato pa sem sledil jaz. In tako je prav. Čim več tega bo, tem dlje bo Slovenija ostala slovenska. Upam, da se bo še kdo opogumil in kaj podobnega naredil v kakšnem drugem mestu. Na katero stvar v svojem muzeju ste najbolj ponosni, da je tam? Na to vprašanje imam vedno klasični odgovor: če imaš štiri ali pet otrok, boš težko rekel, katerega imaš najraje. Vsaka stvar, ki sem jo dobil, ki je v muzeju razstavljena, mi nekaj pomeni. Pred 30, 35 leti sem dobil zlati grb mesta Maribor. Tega sem bil izredno vesel, ker sem se v Mariboru rodil. In kadar ti tvoje rojstno mesto podari nekaj tako velikega, kot je bil takrat zlati grb mesta Maribor, največja nagrada naše občine, sem res neizmerno vesel. Potem sem še postal častni občan in zdaj sem tudi častni občan tam, kjer živim, deset kilometrov izven Maribora, to je Jarenina, kra-jevna skupnost v občini Pesnica. Že okoli 12 tisoč ljudi je obiskalo ta muzej in vabljeni, da ga pridete pogledat. Bil je čas, ko ste Silvestrski poljub prepevali pred medicinskimi sestrami in zdravniki. Bi nas peljali v ta čas pred štirimi leti, ko ni bil ravno prijeten? Marsikdo je rekel: »Poglej ga, bolan leži v bolnici, pa še prepeva v posteljah.« Ta pesem me že dolgo spremlja. Posnel sem jo v Studiu 14, to je bil edini studio v Sloveniji, in dobiti vstopno ‘vizo’, da si lahko tam snemal popevko, je bilo res nekaj posebnega. Jaz sem pesem torej posnel, ampak si nisem predstavljal, da bo iz te pesmi kaj ‘ratalo’, da bo to evergreen meseca decembra. Tudi nekateri hrvaški pevci, ki so pri nas gostovali za novo leto, so to pesem prepevali, ampak hvala bogu v slovenščini. Ko ljudje prepevajo z mano, je to nekaj najlepšega. Je priznanje za vse, kar si naredil. Za Radio Ljubljana sem posnel okrog 1.200 pesmi, 350 je bilo le Avsenikovih melodij. Na 42 velikih vinilnih ploščah je moj glas. Te plošče se še vedno vrtijo, ta glasba se še predvaja na skoraj vsaki radijski postaji na nemško govorečem področju. Kasneje smo iste stvari posneli tudi v slovenščini, tako da sem z Avseniki posnel med 320 in 350 pesmi. Vse tiste, ki smo jih že prej peli na novoletnih ali drugih televizijskih nastopih, smo morali potem vse na novo snemati. Vedno ste znali pogledati v prihodnost, tudi takrat, ko ste imeli izlet v tehno vode. Spomnimo se televizijske oddaje, ko ste na oder prišli z motorjem in imeli precej zanimive gibe. Zakaj? Vsak januar smo v Berlinu snemali novo ploščo, tam smo bili okrog dvajset dni. Najprej so posneli glasbeno podlago, potem smo posneli še vokale. Še danes se spomnim, da sem stanoval v hotelu in slišal neko zvrst glasbe, ki me je presenetila. Prihajala je iz Amerike. Takrat sem to ploščo kupil in si rekel, da bom iz svoje glasbe naredil nekaj na ta ritem, eno svojo pesem. In tako sem Ostal bom muzikant naredil v tehno varianti, bil sem ‘tehno Alfi’. Takrat so rekli: »Zdaj, ko je z Avseniki nehal, se mu je pa zmešalo.« Ampak meni se ni zmešalo. Kasneje so tudi drugi začeli delati to zvrst glasbe. Potem ste imeli kar nekaj nastopov tudi po diskotekah. Ja, imel sem tudi plesno skupino, štiri punce, ki baje še danes nastopajo. Na oder sem se pripeljal s Harley-Davidsonom, z motorjem. To je bila v zadnji oddaji Poglej in zadeni Stojana Auerja, ki so jo snemali na stadionu NK Maribor. Cel stadion je bil nabito poln ljudi. Nastopali ste za Tita, prevzemali plošče skupaj s Tino Turner in nastopali v Berlinski filharmoniji. Bili smo edini narodnozabavni ansambel, ki je imel dovoljenje, da je lahko vsako drugo leto imel koncert v Berlinski filharmoniji. To je bilo res nekaj posebnega. Še danes ne vem, kako je našim menedžerjem to uspelo. Nekoč je imel tam z orkestrom Berlinske filharmonije koncert tudi sve-tovno znani dirigent. Ko smo z ansamblom čakali, da zapustijo oder, da bi lahko mi opravili tonsko vajo, se je obrnil k nam in rekel: »Ali lahko gremo še enkrat skozi program?« Kaj boš drugega, kot rekel seveda. Nismo pa vedeli, da bo ‘še enkrat skozi’ trajalo uro in pol. Zaradi tega nam je odpadla tonska vaja. Takrat smo si rekli, da smo jo polomili, ampak kdo bi si upal kaj reči takemu imenu. In tako smo šli naravnost na koncert brez tonske vaje. Je res, da če si pri Avsenikih zamudil na nastop, si moral plačati ‘cel špil’? Ja, enkrat sem plačal, ampak ne po svoji krivdi. Takrat se je z mano peljala Jožica Svete. Bilo je novembra, dogovorjena sva bila, da se dobiva okoli 14. ure, a je zamudila in prišla šele okoli 17. ure. Na poti sva padla v kolono, takrat še ni bilo avtoceste do Schladminga. Dve uri sva stala v koloni. Ona se je začela jokati, ker je vedela, kaj to pomeni. Na koncert sva prišla šele na polovici. Fantje so se znašli, drugi pevci so pač več peli. Kazen smo pa plačali. V dvajsetih letih se mi je to zgodilo samo enkrat. Ampak vi ste se na nastope vozili z dvema avtomobiloma, enim v Sloveniji in enim v tujini? No, ko sem nekoč prišel na mejo v Salzburgu, me je policist pogledal in rekel: »A, Oberkrainer?« Sem rekel: »Ja.« Dejal je, da imam na avtomobilu slovensko registracijo, a hkrati že več kot eno leto delovno vizo in vizo za bivanje v Nemčiji. Rekel mi je, da bom naslednjič šel peš naprej. Tako sem moral avto prodati in kupiti novega z nemškimi tablicami. Drugič nisem šel peš naprej. Ko smo že pri prevoznih sredstvih: zanima me še zgodba o sankah in sankanju, ko je sin klical, da bi se rad sankal. V Mariboru sem stanoval ob železnici, nad hišo je bil hrib in tam so se otroci sankali. Pogosto me ni bilo doma, saj smo deset mesecev nastopali, dva meseca, julija in avgusta, pa smo imeli do-pust. Vsak mesec smo imeli 22 koncertov. Ko sem bil enkrat doma in je zapadel sneg, sem sinu rekel, naj gre malo na sanke. Bil je star šest ali sedem let in mi je rekel, da vsi drugi hodijo z očeti smučat na Pohorje, mene pa nikoli ni doma. To me je zelo prizadelo. Takrat sem razmišljal, da bi zapustil Avsenike. Slavku sem rekel, da ne morem več. Bil je zelo naporen tempo. Potem je čez teden dni prišel tehnični direktor založbe in mi povedal, da imam pogodbo in da bi z odhodom zelo prizadel ansambel. Dve uri sva sedela in se pogovarjala in na koncu sem rekel, da bom še vztrajal. In potem sem ostal še deset let. Videli ste vse, od gramofonskih plošč do današnjega TikToka. Kaj je po vašem mnenju v glasbi večno? Kaj je tisto, česar nobena tehnologija in noben trend ne moreta nadomestiti? Glasba vedno prinaša posebne občutke. Navadno vesele, pomirjujoče. Tudi ob žalostnih trenutkih imamo pesmi, ko se od nekoga poslavljamo. Glasba je posebno sredstvo, ki nas ne pusti ravno-dušne. Spremljala nas bo, upam, do zadnjega trenutka našega življenja. Morda kdo reče, da se ga glasba ne dotakne, ampak takih je zelo malo. V veselih trenutkih smo z glasbo še bolj veseli, v žalostnih pa pogosto še bolj žalostni. Ob slovesih se velikokrat poslovimo prav ob določeni pesmi, ki si jo zapomnimo za vedno. Glasba je skoraj vedno prisotna v našem življenju in nam ali polepša trenutke ali pa še poglobi čustva, ki jih doživljamo. Zadnje tedne je veliko govora o Evroviziji. Slovenija se je ne bo udeležila. Kaj menite o tem? Mislim, da je to napačna odločitev. Mi moramo biti ponosni, da smo sploh povabljeni. Smo majhna država. Že sodelovanje na taki prireditvi je priznanje. Ne razumem, zakaj se meša glasbo in po-litiko. Evrovizija je glasbeni dogodek, mednarodna prireditev, kjer nastopa ogromno držav in škoda je, da Slovenija pri tem ne sodeluje. Če razmišljamo tako: če ne bomo zmagali, potem pa raje ne gremo – to se mi ne zdi prav. Za mene je Evrovizija še vedno velika glasbena priložnost in priznanje za državo. Ste zelo ponosni na Slovenijo, na Štajersko in na svoje korenine. Od kod ta ponos? To je nekaj lepega, kadar si ponosen na svojo domovino, na kraj, kjer si se rodil, kjer živijo tvoji najdražji. Veliko sem potoval, pa sem vedno rekel: »Ne, nismo iz Avstrije – smo iz Slovenije.« In to so vsi spoštovali. Živimo v majhni, mirni državi in na to smo lahko ponosni. In ta ponos moramo obdržati. V čem smo Štajerci drugačni od drugih Slovencev? V ničemer – vsi smo enaki. Imamo različna narečja, tako kot jih imajo tudi drugod po svetu. To je bogastvo, ne slabost. Kmalu zatem ko sem na Veseli jeseni zmagal s pesmijo Štajerc, so se v Ljubljani pri Turistu norčevali

    55 min

  7. 04/12/2025 ·  Video

    Izidor Pečovnik Dori

    ŠtajcastJe človek širokega srca. Oznanja vero in izpostavlja dobre medčloveške odnose ter veselje do življenja. Leta mu tečejo med slovensko skupnostjo v različnih mestih Nemčije in domačo Štajersko. S Štajerske je prinesel srčnost in spontanost, Nemčija ga je do- oblikovala z redom in disciplino. A njegova misel je jasna: »Dom ostaja tam, kjer so ljudje, ki jih nosiš v srcu.« Izidor Pečovnik Dori. Gospod Dori, lep pozdrav in dobrodošli pri nas. Hvala, da ste si vzeli čas in prišli v naš podkast … Z največjim veseljem sem prišel na Radio Rogla. Moram reči, da ga rad poslušam. Kadar pri-dem v Slovenijo, mi čez mejo ponujajo vse mogoče radijske postaje, ampak jaz sem pri izbiri glasbe kar kritičen. Do zdaj me pri glasbi najbolj navdušuje prav Radio Rogla, zato sem počaščen, da sem danes vaš gost. Prišli ste z Vranskega, kajne? Tako, doma sem na Vranskem. Kadar sem doma, sem rad med svojimi – pri bratih in sestri, pri domačih. Lokacija je res dobra, praktično v središču Slovenije, tako da je od tam zelo preprosto iti na vse konce k prijateljem, ki te povabijo. Res sem vesel, da imam takšen dom za izhodišče. Zadnja leta večino časa preživite v Nemčiji, trenutno sta v Münchnu. Res je. Iz Berlina sem se preselil bliže domovini, v München. Mislim, da sem ujel zadnji vlak, da lahko še vedno kaj delam v tujini, a sem hkrati precej bliže domu. Z domovino imam vedno več stika, tudi z okoljem tukaj, kjer sem danes. Tukaj imam dva posebej dobra prijatelja, stanovska duhovnika Petra Leskovarja v Zrečah in Stanka Krajnca na Rogli, na Gorenju. S Stankom sva si še posebej sorodni duši. Kot duhovnika in kot človeka imava zelo podobne poglede na pastoralo, na svet, na ljudi. Poznava se praktič-no od začetka njegovega in mojega duhovništva. Zelo sem vesel, da imam v vašem okolju tak-šna dva človeka. Se pogosto obiskujete? S Petrom sva skupaj izpeljala čudovit projekt, ki mi je ostal med najlepšimi. Ko sem bil župnik pri sv. Elizabeti v Berlinu, je bil on v Slovenj Gradcu. Tam imajo, če se ne motim, najstarejšo cerkev, posvečeno sv. Elizabeti. Pobratila sva ‘obe Elizabeti’ – slovenjgraško in berlinsko. To pobratenje še danes živi. Ob tem so se dogajale še druge stvari, kot so sodelovanje na področju umetnosti, kulture, slo-venjgraška galerija je gostovala v Berlinu in obratno. Na relaciji Slovenj Gradec–Berlin sva s Petrom res veliko naredila. Kako pa danes usklajujete življenje med Nemčijo in Slovenijo? Kako pogosto ste doma? Kar pogosto. Največkrat me domov pripeljejo zakramenti – poroke in krsti. Hvala Bogu ni toliko pogrebov, čeprav tudi ti pridejo. To so žalostni trenutki, a hkrati za nas duhovnike zelo po-membni. Biti ob nekom, ki žaluje in bi rad žalost premagal, je ključni del našega poslanstva. Ti ljudje so tisti, zaradi katerih smo bili zunaj, ki so podpirali naše delo, da slovenske župnije v tujini sploh obstajajo. Njim smo veliko dolžni, zato z veseljem pridem tudi na pogreb, če je le mogoče. Je pa to vedno težje, ker je zunaj veliko obveznosti, pogreba pa ne moreš načrtovati – pride kot presenečenje. Tako se moraš vedno na novo odločati, kam greš, kam ne. Večinoma pa me domov pripeljejo lepi dogodki, krsti in poroke. Koliko časa preživite v Nemčiji in koliko v Sloveniji? Konec tedna sem praktično vedno v Nemčiji. Poleg Münchna imam še Ingolstadt, Nürnberg, Berlin, Hamburg in Hannover. To so velike razdalje in že na poti izgubiš veliko časa. Ko kam prideš, je na prvem mestu sveta maša, po maši pa še druženje. To človeka utrudi, a te istoča-sno napolni, ker veselje, ki ga tam doživiš, pretehta utrujenost. V samem Münchnu, kjer sem zaposlen preko münchenske škofije, je tudi ogromno dela. Res je, da nimam več lastne nemške župnije, imam pa nekatere nemške programe, ki jih moram voditi, tudi zato, da lahko ostanem 100 % slovenski duhovnik v Münchnu in da mi dovolijo, da še naprej oskrbujem druge slovenske skupnosti. Bojim se, da bi se te župnije sicer zaprle. Ne-kaj zapreti je lahko, odpreti pa zelo težko. Dokler sem zdrav in v kondiciji, bom delal vse, da ostanejo odprte. Se vozite sami? Uporabljate avto, vlak? Po Nemčiji zelo rad uporabljam ICE – hitre vlake. Z avtom so razdalje naporne, posebej, če te po poti čaka še delo. Z ICE vlaki je to lažje, vlaki so hitri in udobni. Je pa res, da Nemčija ogromno investira v železniško infrastrukturo. Zaradi del vlaki niso več tako točni ali pa kakšen sploh ne vozi. Ta strah, ali bom prišel pravočasno k maši ali jo bom zamudil, je vedno nekje zadaj. Vemo, kako pomembna je danes točnost. Iz prve roke lahko primerjate ceste. So boljše v Nemčiji ali pri nas? Nad slovenskimi cestami sem zelo navdušen in prijetno presenečen. Res imamo kdaj zastoje na avtocestah, ampak to razumem, majhna država smo, hitro se ‘zabaše’. Če pa primerjam s čakalnimi kolonami v Nemčiji, ki so dolge 20, 30, 50 kilometrov … To bi pri nas že skoraj pol Slovenije stalo. Seveda je potrebna potrpežljivost. In to je tudi del našega duhovniškega dela, da ljudi učimo potrpežljivosti. Zanimivo je, da se nam vedno mudi nekam, pa potem, ko pridemo, sploh ne vemo, kaj bi počeli z vsem prostim časom. Treba je najti ravnovesje. Moja deviza je biti zadovoljen. Zadovoljen človek je drugačen človek. Zelo pogosto razlog, da nismo zadovoljni, ni v drugih, ampak v nas samih. Tudi sam si to priznam in potem lažje naj-dem pravo spovednico ali duhovnega spremljevalca. (smeh) Omenili ste druženje. Se Slovenci, po vašem, dovolj povezujemo, dovolj družimo? Glede na vse možnosti, še kar. Res pa je, da se časi spreminjajo in z njimi tudi oblike druženja. Ne smemo vsega gledati z našimi očmi na mlade. Jaz sem bil vedno navdušen nad novim in novo ponavadi prinesejo mladi. Verjamem v mlade ljudi in jim zaupam. Tako kot so morali moji starši nekoč verjeti meni, če-prav so kdaj mislili, da so moje ideje nemogoče. Na koncu so bili srečni, da sem to, kar sem, in da sem dosegel, kar sem. Svet postaja vedno bolj globalen, to je res. Tega je težko obvladati, zato se naravno pojavi strah, da nam bo nekaj ušlo iz rok. A če imamo dovolj zaupanja in potr-pežljivosti, sem prepričan, da bomo na koncu vsi zadovoljni. Prihajate iz zelo delovne družine. Kako bi opisali svoje otroštvo? Bili smo kmetijsko-obrtniška družina. Oče je bil obrtnik, mama odlična kuharica in kmetica. Do-ma smo imeli kmetijo, hmelj, delo na polju, obrt … Ogromno smo se naučili. To ti da širino, ra-zumevanje sveta, postaneš bolj strpen. Ponosno povem, da nas je pet otrok, štirje bratje in najmlajša sestra. Vsem nam je bilo nekaj najlepšega, ko je prišla na svet sestra. In še danes jo imamo najrajši. (smeh) Še vedno živimo praktično v isti župniji in kraju, razen mene, jaz pa poskrbim, da sem dovolj pogosto doma, da si upam še vedno reči: ‘Tu sem doma.’ Kdaj in zakaj ste se odločili za duhovniški poklic? Bilo je več dejavnikov. Imel sem tudi druge možnosti. Oče je recimo upal, da bom šel v njegovo smer, da bom krojač, modni kreator. Tudi sam sem nekaj časa resno razmišljal o tem. Na kon-cu pa je obveljala odločitev za duhovništvo. Z očetom sva šla v Maribor ‘to zadevo’ tudi formalno uredit. (smeh) Z menoj je šel brat Štefan, da nisem šel sam. Imel sem podporo domačih. Od začetka sem bil notranje zelo odločen. Nikoli me ni resno vleklo drugam. Seveda imaš pomisleke glede celibata, načina življenja, ampak to je normalno. Bolj kot nekoga spoznavaš, bolj vidiš različnost, ki te na koncu obogati. Danes sem vesel, da me ni nikoli zaneslo na drugo pot. Duhovnik sem z veseljem in skušnjave vidim kot potrditev, da si na pravi poti. Če jih človek sploh ne bi imel, bi bilo nekaj narobe, kot da bi izgubil stik z okolico. Kaj po vašem danes Cerkev predstavlja v sodobni družbi? Cerkev je danes – z zadnjimi papeži – ponovno znamenje časa. Marsikje po svetu kristjane še vedno preganjajo. Kristjani smo pogosto ‘neprijetno’ znamenje, nismo vedno všečni. Včasih bi nas radi potisnili v kot ali se nas znebili. A Cerkev raste, ne manjša se. Še posebej na jugu sveta. Veseli me, da imamo papeža, ki je po letih zrel, po duhu pa zelo mlad. Mislim, da dobro nadaljuje Frančiškovo pot prenove. Katoliča-nov je po svetu okrog 1,7 milijarde, vseh kristjanov skoraj 3,5 milijarde. To ni malo. Sam sem zelo ekumensko usmerjen. Zanima me vse, kar je povezano s kristjani drugih tradicij in tudi z drugimi monoteističnimi religijami. Vsi gledamo v enega Boga in to je zame bistveno. Lepo je videti, kako v Sloveniji lepo sodelujemo pravoslavci, evangeličani, katoličani … Ob nas pa živijo muslimani, budisti, hindujci, konfucionisti. To je bogastvo, če v različnosti znamo ohra-niti edinost. Vse to je možno le, če prevladuje mir. Brez miru ne more delovati niti gospodarstvo, niti turi-zem, niti družina. Kje pa vi osebno najdete mir? Mir najdem takrat, ko imam čas, da pojem. (smeh) Včasih sem si na sprehodih veliko prepeval. Danes se več sprehajam in manj pojem, kondicija ni več takšna kot včasih, za petje in hojo ra-biš ‘dvojna pljuča’. Najrajši pojem stare slovenske pesmi, popevke, pesmi naših ansamblov. V meni so najgloblje zapisane. Glasba me pomlajuje. Rad imam tudi klasično glasbo in opero, ampak tiste stare slo-venske melodije me najbolj držijo pokonci. Sebe ne razglašam za ‘starega’, samo za ‘starejšega’. (smeh) Saj tudi novorojenček je z vsako sekundo starejši, ne? Pomembno je, da človek v sebi ostane vesel, svež, hvaležen. Jaz v lju-deh res iščem dobro. Še skušnjave nisem imel, da bi v nekom iskal slabo, da bi se maščeval ali ‘koga ujel’. Bog mi je dal milost, da pogosto vidim dobro tam, kjer ga drugi ne vidijo. To je velika prednost za duhovnika. Vaša prva samostojna župnija je bila Šentrupert nad Laškim, prej pa ste službovali t

    1h 7m

  8. 06/11/2025 ·  Video

    Domen Vogelsang

    ŠtajcastJe pravi Pohorc. Rojen v Gorenju nad Zrečami, od koder se je družina; mama in oče sta bila izjemno vpeta v izobraževalno dejavnost Pohorja in Dravinjske doline; kmalu preselila v Zreče. Tu je rasel v času izjemnega gospodarskega in turističnega razvoja območja in srečeval in poznal, vse pomembne akterje tega časa. Pohorsko energijo je prelil v šport, bil odličen nogometaš, še danes, pri 57-tih, večkrat na leto odteče kilometre malih maratonov. Zreče prehodi skoraj vsak dan v družbi svojega nemškega ovčarja. Vse to sooblikuje njegovo udejstvovanje v turizmu; njegovo mnenje radi slišijo v raznih turističnih organizacijah na slovenski ravni, že vrsto let je direktor destinacije Rogla-Pohorje. Domen Vogelsang. V kakšni kondiciji je ta trenutek turizem v tem koncu države? Turizem je trenutno v celotni državi v dobri kondiciji. Na našem območju, kjer imamo včasih občutek, da je zapostavljeno, pa konstantno beležimo vedno boljše rezultate. Tudi letos destinacija Rogla–Pohorje beleži odlične rezultate. Vedno večji poudarek je na celoletnem turizmu – pohodništvo in kolesarstvo sta v vzponu, snega imamo še vedno dovolj, tako da je turizem velika priložnost, zato se zanj ne bojimo niti v prihodnje. So Zreče turistična ali industrijska občina? Občina Zreče je oboje. Ima močno industrijo, katere gonilna sila je Unior, ki je dal velik pospešek razvoju kraja. Do konca 60. let Unior ni bil ravno zgodba o uspehu, a se je to spremenilo s prihodom inženirja Marjana Osoleta (za direktorja Uniorja, op. a.). Prinesel je vizijo, pogum, dobre organizacijske sposobnosti in željo po uspehu, kar je vodilo k celovitemu razvoju kraja. Tega se danes morda premalo zavedamo. Sprva je bila industrija najpomembnejša, turizem pa je bil pravzaprav posledica ene od Osoletovih vizij. Danes smo še vedno industrijsko močna občina, vendar ima turizem zelo velike potencial in verjamem, da bomo pri tem uspešni. Bi v Zrečah moral stati kip Marjana Osoleta? Marjan Osole je zagotovo zaznamoval Zreče in širšo okolico. Kip kovača, ki stoji v krožišču, naj bi bil narejen po njegovi podobi. Lahko bi rekli, da so Zreče pravzaprav njegov spomenik. Njegova zgodba je zelo zanimiva. Kot mlad inženir je prišel v Zreče – po nekaterih pričevanjih so vodilni imeli vizijo, da bo pravi človek za Zreče, po drugih pa naj bi sem prišel kazensko. Resnice ne vem. Zagotovo pa Zreče konec 60. oziroma v začetku 70. let niso bile ravno spodbudno okolje za nadobudnega inženirja. Zgodba, ki jo je začel, je večplastna, a se njegove vizije ne bi uresničile brez lokalnih ljudi. V Uniorju je začel tehnološko revolucijo, ko je proizvodnjo uspešno preusmeril v avtomobilsko industrijo s pomočjo zaposlenih – tudi kovačev, ki morda niso imeli visoke izobrazbe, so pa znali izdelati vrhunske izdelke, ki so postali in so še znani po vsem svetu. Tehnološki napredek Uniorja se je prelil v druga podjetja in obrti v Zrečah in okolici. Takrat je pohorski človek prvič dobil priznanje, da nekaj zna in zmore. Vemo, da je v nas, pohorskih ljudeh, veliko bogastvo. Rojeni ste na Pohorju, ste torej Pohorc. Ja. Pravzaprav sem od maja do avgusta 1968 živel na Gorenju, kjer sta starša poučevala in imela stanovanje nad takratno trgovino. Septembra tega leta sta začela poučevati v Zrečah, zato smo se preselili v tedanje Zgornje Zreče, na današnjo Ulico Borisa Vinterja. Zanimivo je, da smo živeli v hiši, zgrajeni za županjo Zreč Nino Pokorn, ki je žal relativno hitro umrla. Ta hiša je bila kasneje namenjena učiteljem. V naši dnevni sobi so se zbirali učitelji, prišel je tudi kak zdravnik ali gospodarstvenik, s starši so imeli zanimiva soočenja s področij kulture, politike, znanosti in umetnosti, medtem ko smo se otroci igrali naokrog. K nam so pogosto prihajali ljudje z najrazličnejšimi težavami, mama jih je tolažila in jim pomagala. Moje otroštvo se je odvijalo okoli stavb stare Zadruge in stare pošte, poleti je bilo naše igrišče reka Dravinja. Že takrat so bile Zreče zame mesto sreče – in tako je vse do danes. Skupnost je bila zelo solidarna, pravila so bila jasna, ljudje smo skrbeli drug za drugega in si pomagali v težavah. Ta ulica je imela tudi posebno hudomušno ime. Takšna imena je imelo več ulic. Imeli smo na primer Rdečo ulico, pa Ulico lepih žena in tako dalje. Če se vrneva nazaj na turizem – kdaj se je v Zrečah pravzaprav začel? Konec 18. stoletja je bilo na tem območju nekaj lovskih hiš, v katerih so prenočevali bogati ljudje, kadar so šli na lov. Med obema svetovnima vojnama je tedanji župan Kračun zgradil kočo na Pesku, kar velja za začetek našega turizma. Cesta je tedaj peljala le iz oplotniške smeri, iz Zreč pa še ne. Tudi ta koča je bila namenjena bolj premožnim. Med drugo svetovno vojno so skoraj vse lesene stavbe na Rogli zgorele, po vojni pa so tam zgradili planinski dom. Spomnim se, da sem v začetku 70. let poletje preživel v tem domu, ki ga je upravljal moj stric Valter Podgrajšek. Dom je bil precej v slabem stanju, a ga je rada obiskovala Osoletova žena Danica, ki mu je razlagala, kako lepo je tam. Ko je prišel na Roglo, se mu je takoj prebudila menedžerska žilica. Bil je čas Borisa Strela, Bojana Križaja … Najprej so postavili vlečnico Zlodejevo, in tako se je začelo. Nisem prepričan, da so gospodu Osoletu domačini sprva ravno ploskali. Kasneje je planinski dom kupil Unior, okoli leta 1980 so zgradili hotel, v 90. letih pa še Terme Zreče. Vmes se je razvil športni turizem. Zgodba, ki žal ni resnična, pravi, da se je tedanji trener jugoslovanske košarkarske reprezentance Krešimir Ćosić na poti do Dobrne izgubil in po naključju zavil na Roglo. V resnici so mu Roglo priporočili, da bi mlade fante, polne adrenalina, lažje obdržal skupaj kot v kakšnem mestu. Kmalu so na priprave začele prihajati še druge jugoslovanske reprezentance. Zgradili so sodobno športno dvorano. Zanimivo je, kako hitro in pogumno so takrat sprejemali odločitve, kar danes ni več običajno. Naslednja prelomnica je bilo odprtje Poti med krošnjami, atrakcije, ki je privabila veliko enodnevnih gostov in turizmu dala nov zagon. Zdi se, da turizem in šport v teh krajih hodita z roko v roki. Kaj je tisto, kar jih pritegne? Najprej, zagotovo športna infrastruktura z dvorano na Rogli in v Zrečah. Ekipe med pripravami potrebujejo primerno namestitev, potrebujejo mir. Včasih je kakšna ekipa s sabo pripeljala kuharja, vendar le prvič, saj so hitro ugotovili, da ga tukaj ne potrebujejo. To območje ima še bistveno večje priložnosti za športni turizem. Način samih priprav se je spremenil, mi pa se temu nismo pravočasno prilagodili. Tudi vi ste športnik, nogometaš, menda prvi Zrečan, ki je igral v konjiškem klubu. To ne drži povsem, saj je bilo pred mano že veliko igralcev, bil pa sem prvi zreški kapetan. Zreški nogometni klub je sicer nastal, ker eden od zreških igralcev v Konjicah ni bil zadovoljen. V 60. letih je ustanovil nogometni klub v Zrečah. Spomnim se, da smo kot osnovnošolci igrali s Konjičani, v ekipi je bil tudi Jure Zdovc. Kasneje sem malo bolj resno igral košarko za Konjice, vzporedno pa še vedno nogomet za Zreče. V srednji šoli sem nato dobil povabilo, da se pridružim konjiški Dravinji in sem se, skupaj s tremi prijatelji. Že na prvem treningu sem videl, da na nas ne računajo resno, veliko tekem smo večinoma presedeli na klopi. Izkazal sem se na neki tekmi proti Šoštanju, prvič sem igral na poziciji libera, saj sta se dva soigralca poškodovala. Igral sem zelo samozavestno, se vedel kot kak veteran in nikoli več nisem sedel na klopi. Kar hitro sem dobil kapetanski trak. Danes še spremljate nogomet? Vedno manj. Pozablja se, da je bila Dravinja v času, ko smo igrali mi, od druge polovice 80. let pa do 90. let v vrhu slovenskega nogometa. Mladinci so bili vseskozi v prvi ligi, mi pa vedno na meji prve lige. Kasneje je klub izgubil zagon, ni bilo več ambicij. Nehal sem se ukvarjati z lokalnim nogometom, ga pa še spremljam, tudi svetovni nogomet še spremljam, a manj kot včasih. Kako ste začeli delati v turizmu? Zaposlen sem bil v nekdanjem Atrasu, ko sem med okvaro stroja prijel v roke časopis in opazil, da na Rogli iščejo vodjo športa. Priložnost mi je dal Maks Brečko in v tem delu sem se zelo našel. Začeli smo urejati infrastrukturo, iskati sponzorje, izgradil sem ekipo vrhunskih sodelavcev, bolj začel sodelovati s prodajno službo. Izboljšali smo razmere. Dejstvo je, da se po spremembi vodstva nisem najbolje ujel z novim direktorjem in zgodba se je končala, žal ne na najlepši način. Po čem vas ljudje v domači Loški gori najbolj poznajo, po vlogi direktorja ali čem drugem? Najbolj po tem, da sem sosed, da imam psa; to, da sem direktor, jih preveč ne zanima. To so prijetni, preprosti ljudje, vedno pripravljeni pomagati. Včasih v domačem lokalu debatiramo o izzivih sveta in vesolja. Doma sem na meji z Boharino, zato se včasih hecamo, kdo je pomembnejši. Radi tečete s psom. Je to šport ali meditacija? Predvsem je to gibanje. Tek s psom ni tek za rezultat. Če bi rad resno tekel, da bi izboljšal rezultat, je treba upoštevati neka pravila in tako spet obremenjuješ glavo. Morda je bolj prava beseda ‘jogging’. Skozi gibanje določene misli izginejo, morda se najde rešitev za kakšno težavo, misli lahko povsem odplavajo. Zato tudi ne vozim kolesa, saj bi na tak način hitro pristal v jarku. Zame je tek v veliki meri meditacija v naravi, čeprav sem pri tem doživel nekaj neprijetnih srečanj z drugimi spuščenimi psi. Narava in gibanje v njej, to je moje zdravilo. Če bi morali Zreče opisati z eno besedo, katero bi izbrali? Srčnost. To je povezano z ljudmi, ki so še vedno pripravljeni pomagati sočloveku. Danes delamo vsak zase in smo vedno manj zadovoljni. Ljudje tukaj pa so vedno delali za skupnost, bili solidarni in od

    1h 10m
Elenco completo (19)

Descrizione

Odkrito, srčno, po Štajersko.

Informazioni