Noetova banda RTVSLO – Val 202

Še pred nekaj desetletji labodi grbci pri nas niso bili tako zelo pogoste ptice. Videti jih je bilo mogoče na Bledu ali na Otočcu, kamor so jih sprva pripeljali za okras. Zadnja leta pa labodi pri nas ne le gnezdijo, veliko jih pride k nam tudi prezimovat. A od kod? Te podatke naši ornitologi razberejo iz obročkov, ki jih ptice nosijo na nogah.

Labodji par gnezdi tudi na Koseškem bajerju v Ljubljani. Letos je ta vzgojil šest mladičev, ki so jim včeraj predstavniki Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije ter Slovenskega centra za obročkanje ptic, ki deluje v okviru Prirodoslovnega muzeja Slovenije, na noge namestili obročke.Zadnja leta labodi pri nas ne le gnezdijo, veliko jih pride k nam tudi prezimovat. A od kod?
Še pred nekaj desetletji labodi grbci pri nas niso bili tako zelo pogoste ptice. Videti jih je bilo mogoče na Bledu ali na Otočcu, kamor so jih sprva pripeljali za okras. Zadnja leta pa labodi pri nas ne le gnezdijo, veliko jih pride k nam tudi prezimovat. A od kod? Te podatke naši ornitologi razberejo iz obročkov, ki jih ptice nosijo na nogah.
Ptice pri nas obročkajo vse od leta 1926 in kar nekaj labodov že ima obročke, ne pa vsi, saj je vse nemogoče prijeti. Mladim labodom ob obročkanju izmerijo še dolžino peruti, ptico tudi stehtajo. Mladi običajno tehtajo 4,5 kilograma, odrasli od osem do 13. Te živali povprečno živijo od osem do devet let. Pred leti so pri Vrhniki opazili laboda, ki je bil obročkan v Avstriji in je bil star nekje 25, 26 let.
Labodji par gnezdi tudi na Koseškem bajerju v Ljubljani. Letos je ta vzgojil šest mladičev, ki so jim včeraj predstavniki Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije ter Slovenskega centra za obročkanje ptic, ki deluje v okviru Prirodoslovnega muzeja Slovenije, na noge namestili obročke.

Krompir, o katerem je sicer več teorij, kdo ga je iz novega sveta prvi pripeljal v Evropo, je bil na svoji prvi poti čez Atlantik brez progaste družbe. Tudi za časa Marije Terezije, ki je gojenje te kulture v naši deželi zapovedala, se kmetom o krompirjevi nadlogi še sanjalo ni. A koloradski hrošč, ki je dobil ime po državi, kjer so ga najprej opazili in ki se je najprej prehranjeval z divjimi razhudniki in šele sredi 19. stoletja ugotovil, da je krompir boljši, se ni hitro razširil le po Ameriki, pač pa kaj kmalu kot slepi potnik na ladjah prišel tudi v Evropo. Najprej v Francijo, pri nas pa so ga prvič opazili na Krškem polju leta 1946 in zaradi škode, ki jo je povzročal, ga je takratna oblast poimenovala kar škodljivec socializma. Po več kot 70-ih letih je koloradski hrošč še vedno velika nadloga in zadnjih 20 let tudi predmet preučevanja na Oddelku za agronomijo Biotehniške fakultete v Ljubljani. O raziskavah, povezanih s tem krompirjevim škodljivcem in možnimi ukrepi proti njemu, pa tudi o sami žuželki nam je več povedal Stanislav Trdan, redni profesor za področje varstva rastlin in predstojnik katedre za fitomedicino, kmetijsko tehniko, poljedelstvo, pašništvo in travništvo.Zaradi koloradskega hrošča je Evropa nekoč zavračala ladje iz Amerike
Krompir, o katerem je sicer več teorij, kdo ga je iz novega sveta prvi pripeljal v Evropo, je bil na svoji prvi poti čez Atlantik brez progaste družbe. Tudi za časa Marije Terezije, ki je gojenje te kulture v naši deželi zapovedala, se kmetom o krompirjevi nadlogi še sanjalo ni. A koloradski hrošč, ki je dobil ime po državi, v kateri so ga najprej opazili, in ki se je najprej prehranjeval z divjimi razhudniki ter šele sredi 19. stoletja ugotovil, da je krompir boljši, se ni hitro razširil le po Ameriki, pač pa kaj kmalu kot slepi potnik na ladjah prišel tudi v Evropo.
Najprej v Francijo, pri nas pa so ga prvič opazili na Krškem polju leta 1946 in zaradi škode, ki jo je povzročal, ga je takratna oblast poimenovala kar škodljivec socializma. Po več kot 70 letih je koloradski hrošč še vedno velika nadloga in zadnjih 20 let tudi predmet preučevanja na Oddelku za agronomijo Biotehniške fakultete v Ljubljani. O raziskavah, povezanih s tem krompirjevim škodljivcem, in mogočimi ukrepi proti njemu, pa tudi o sami žuželki nam je več povedal Stanislav Trdan, redni profesor za področje varstva rastlin in predstojnik katedre za fitomedicino, kmetijsko tehniko, poljedelstvo, pašništvo in travništvo.

Akademik, biolog doktor Matija Gogala je svoje zanimanje najprej posvetil stenicam, te je že kot dijak preučeval, zbiral in študiral njihove vrste, kar je bilo pri število 650 vrst samo v Sloveniji precej obširno področje dela. Zanimala sta ga tudi žuželčja vid in sluh pa vibracijska komunikacija. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja pa so ga, ko je obiskal Tajsko in Malezijo, začeli zanimati škržadi. Sam zagovarja zapis »škržad« namesto »škržat«. Prvi sicer velja za pravilnejšega, drugi pa je narečen, a se ga prav tako dopušča. Škržadi pa zadnja leta niso več tipični za obmorske kraje in Kras, slišimo jih lahko tudi v ljubljanskem Tivoliju pa celo nad Hotedršico. Kako so prišli tja, še vedno ni jasno.Doktor znanosti Matija Gogala je tudi prvi začel zbirati zvoke za Arhiv živalskih zvokov - študijsko zbirko posnetkov živalskih zvokov, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije.Komur gredo na živce naši škržadi, tropskih še ni slišal
Akademik, biolog dr. Matija Gogala je svoje zanimanje najprej posvetil stenicam, te je že kot dijak preučeval, zbiral in študiral njihove vrste, kar je bilo pri število 650 vrst samo v Sloveniji precej obširno področje dela. Zanimala sta ga tudi žuželčja vid in sluh pa vibracijska komunikacija.
V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja pa so ga, ko je obiskal Tajsko in Malezijo, začeli zanimati škržadi. Sam zagovarja zapis »škržad« namesto »škržat«. Prvi sicer velja za pravilnejšega, drugi pa je narečen, a se ga prav tako dopušča. Škržadi pa zadnja leta niso več tipični za obmorske kraje in Kras, slišimo jih lahko tudi v ljubljanskem Tivoliju pa celo nad Hotedršico. Kako so prišli tja, še vedno ni jasno.
Doktor znanosti Matija Gogala je tudi prvi začel zbirati zvoke za Arhiv živalskih zvokov – študijsko zbirko posnetkov živalskih zvokov, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije.

Cerkniško jezero, ki je del Notranjskega regijskega parka, velja za eno največjih presihajočih jezer v Evropi. Po svoji biotski raznovrstnosti pa se najbrž lahko kosa tudi z jezeri v svetovnem merilu.Tam so opazovali polovico vseh evropskih vrst ptičev, od 180 vrst dnevnih metuljev, kolikor jih je pri nas, so jih na območju jezera našteli kar 125. Ob Cerkniškem jezeru živi tudi 15 vrst dvoživk, mednje sodita tudi veliki pupek in hribski urh. Bolj znan je verjetno urh, ki sicer sodi v družino žab, a vendar ga od njih loči okrogel jezik, ki ga ne more iztegniti tako, kot to lahko počnejo žabe. Veliko bolj skrivnosten pa je veliki pupek, ki mu zaradi videza včasih rečejo tudi zmajček.Obe dvoživki sta na rdečem seznamu in tudi zato, da se vrsti ohranita, so pupkom in urhom v Notranjskem parku v sklopu projekta KRAS.RE.VITA uredili nova bivališča, ki bodo v sklopu poti ob Cerkniškem jezeru v prihodnje na ogled tudi javnosti.Kako so velikemu pupku in hribskemu urhu ob Cerkniškem jezeru naredili bivališče
Cerkniško jezero, ki je del Notranjskega regijskega parka, velja za eno največjih presihajočih jezer v Evropi. Po svoji biotski raznovrstnosti pa se najbrž lahko kosa tudi z jezeri v svetovnem merilu.
Tam so opazovali polovico vseh evropskih vrst ptičev, od 180 vrst dnevnih metuljev, kolikor jih je pri nas, so jih na območju jezera našteli kar 125. Ob Cerkniškem jezeru živi tudi 15 vrst dvoživk, mednje sodita tudi veliki pupek in hribski urh. Bolj znan je verjetno urh, ki sicer sodi v družino žab, a vendar ga od njih loči okrogel jezik, ki ga ne more iztegniti tako, kot to lahko počnejo žabe.
Veliko bolj skrivnosten pa je veliki pupek, ki mu zaradi videza včasih rečejo tudi zmajček.
Obe dvoživki sta na rdečem seznamu in tudi zato, da se vrsti ohranita, so pupkom in urhom v Notranjskem parku v sklopu projekta KRAS.RE.VITA uredili nova bivališča, ki bodo v sklopu poti ob Cerkniškem jezeru v prihodnje na ogled tudi javnosti.

Vipavska dolina ni le ena od desetih najboljših destinacij v Evropi, kamor jo je lani uvrstil Lonely Planet, pač pa je tudi območje, na katerem najdemo kar nekaj prav posebnih živalskih vrst. Med njimi so tudi take, ki so že na rdečem seznamu ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Njihovi ohranitvi in izboljšanju stanja njihovega habitata je namenjen projekt VIPava, ki ga skupaj s še nekaterimi partnerji vodi Zavod za ribištvo Slovenije. Tako na območju porečja Vipave poteka izlov tujerodnih vrst želv, ki izpodrivajo našo domorodno močvirsko sklednico, izvajajo se tudi ukrepi za laško žabo, hribskega urha, za ohranitev hrošča močvirskega krešiča, dveh ptičjih vrst in metulja. Poteka pa tudi popis vidrekov, saj se ta nočna žival spet vrača v Vipavsko dolino.Projekt, ki bo ogroženim živalskim vrstam v Vipavski dolini izboljšal življenjske pogoje
Vipavska dolina ni le ena od desetih najboljših destinacij v Evropi, kamor jo je lani uvrstil Lonely Planet, pač pa je tudi območje, na katerem najdemo kar nekaj prav posebnih živalskih vrst. Med njimi so tudi take, ki so že na rdečem seznamu ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Njihovi ohranitvi in izboljšanju stanja njihovega habitata je namenjen projekt VIPava, ki ga skupaj s še nekaterimi partnerji vodi Zavod za ribištvo Slovenije.
Tako na območju porečja Vipave poteka izlov tujerodnih vrst želv, ki izpodrivajo našo domorodno močvirsko sklednico, izvajajo se tudi ukrepi za laško žabo, hribskega urha, za ohranitev hrošča močvirskega krešiča, dveh ptičjih vrst in metulja. Poteka pa tudi popis vidrekov, saj se ta nočna žival spet vrača v Vipavsko dolino.
Projekt Vipava je del kampanje EU PROJEKT MOJ PROJEKT 2019, ki združuje dobre zgodbe porabljanja evropskih sredstev v Sloveniji.

Vidrin iztrebek. Foto: Nino Kirbiš
Laška žaba. Foto: Nino Kirbiš
Močvirska sklednica. Foto: Nino Kirbiš
Črnočeli srakoper. Foto: Sonja Marušič
Postavljanje vrše. Foto: Marko Rajkovič
Tujerodna želva v vrši. Foto: Marko Rajkovič

V idealnih pogojih lahko mačka na leto koti tudi do petkrat, pri nas do trikrat, in če ima vsakokrat štiri ali pet mladičev, je to na leto kar nekaj malih živali, ki največkrat končajo na ulici. Rešitev je gotovo poseg, kastracija oziroma sterilizacija, ki ne le prepreči, da bi žival imela mladičke, pač pa zmanjša tudi možnost pojava bolezni, željo po potepanju in pretepanju. Ker pa se lastniki mačk še vedno redko odločijo za poseg, so v društvu Mačjelovka pripravili akcijo »Daj tačko! Steriliziraj svojo mačko«, v kateri so združili moči z veterinarji, nekaterimi občinami in zavetišči. Namen akcije pa je lastnikom živali razložiti, zakaj je tako pomembno, da poskrbijo za sterilizacijo oziroma kastracijo svojih mačk, hkrati pa je aprila mogoče poseg v štirih občinah – v Ljubljani, Borovnici, na Brezovici in Igu – opraviti za približno polovično ceno od redne. "Izračunano je, da lahko v sedmih letih iz enega para nastane 15 000 mačk"
V idealnih pogojih lahko mačka na leto koti tudi do petkrat, pri nas do trikrat, in če ima vsakokrat štiri ali pet mladičev, je to na leto kar nekaj malih živali, ki največkrat končajo na ulici.
Rešitev je gotovo poseg, kastracija oziroma sterilizacija, ki ne le prepreči, da bi žival imela mladičke, pač pa zmanjša tudi možnost pojava bolezni, željo po potepanju in pretepanju.
Ker pa se lastniki mačk še vedno redko odločijo za poseg, so v društvu Mačjelovka pripravili akcijo »Daj tačko! Steriliziraj svojo mačko«, v kateri so združili moči z veterinarji, nekaterimi občinami in zavetišči. Namen akcije je zmanjšati število zapuščenih mačk in lastnikom razložiti, zakaj je tako pomembno, da poskrbijo za sterilizacijo oziroma kastracijo svojih ljubljenčkov, hkrati pa je aprila mogoče poseg v štirih občinah – v Ljubljani, Borovnici, na Brezovici in Igu, od 10. aprila naprej pa tudi na Vrhniki– opraviti za približno polovično ceno od redne.