Sobotno branje RTVSLO – Prvi

Ko vse in preveč ni dovolj in ne prav, da obvaruješ svojega otroka pred prepadom!
Vsakonočni in vsakodnevni obredi hčerinih pobegov in poskusov njihovih preprečitev, hčerina nezainteresiranost za dinamiko družinskega življenja, učenje in za delo v šoli, poleg drugih, fragmentiranih prikazov različnih razmerji, oblikujejo zgodbo odnosa med bolnim otrokom in pobito materjo, ki se poskuša utrujajočim ritmom življenja upreti, jih nadzorovati, ali jih narediti vsaj znosne. Vendar tudi vse in preveč ni prav in ni dovolj! V oddaji Sobotno branje o knjigi Noč, ki je bila leta 2022 nagrajena za najboljše švedsko prozno delo, v slovenščino jo je prevedla Lucija Stupica, Mladinska knjiga pa je delo Sare Gordan izdala v zbirki Skratka. Tokrat o knjigi urenica Darja Marinšek.

Naslovnica knjige
foto: Prvi

Avtobiografski roman o odraščanju v socialistični Albaniji in kasnejši tranziciji premišljuje pojmovanje svobode v obeh velikih družbeno-ekonomskih sistemih 20. stoletjaPredstavljajmo si, da otroštvo preživljamo v strogo nadzirani družbi, ki nam vsakodnevno v glavo vbija plemenito zveneče vrednote in ideologijo. Imamo lepo otroštvo in kljub temu, da nismo deležni materialnega izobilja, smo prepričani, da živimo v svobodi. Nato pa se, skorajda čez noč, vse postavi na glavo. Tako nekako Lea Ypi opisuje svojo izkušnjo razpada socialistične Albanije in prehoda države v nov, kapitalističen sistem. Njen avtobiografski roman Svobodna: Odraščanje ob koncu zgodovine - ki ga je napisala v angleščini, v slovenskem prevodu pa je nedavno izšel pri Mladinski knjigi - pa ne ponuja le odličnega vpogleda v albansko družbo pred in po tranziciji, ampak tudi širši razmislek o tem, kaj pravzaprav sploh je svoboda in kako je obema sistemoma v doseganju tega ideala spodletelo. Roman, ki je kljub na trenutke težkim temam v resnici poln slikovitih opisov in humorja, nam je za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti prevajalka Sanda Šukarov.

Zbrane pesmi enega najbolj samosvojih, unikatnih pesnikov slovenske sodobnostiČeprav v slovenski pesniški krajini že več desetletij cveti pregovornih sto cvetov, čeprav torej že lep čas hkrati soobstaja kopica najrazličnejših poetskih usmeritev, ki se v motivnem, tematskem in slogovno-izraznem smislu precej izrazito ločijo med seboj, je vendarle treba reči, da eno najbolj samosvojih in unikatnih, prepoznavno avtorskih pesniških govoric – se pravi govoric, za katere se zdi, da uspevajo kar najbolj na samem – najdemo v zbirkah Toneta Škrjanca. Škrjanec, ki je ob koncu lanskega leta dopolnil sedemdeset let, ob tej priložnosti pa so pri založbi LUD Šerpa pod naslovom Jutro ni bilo v načrtu izšle njegove zbrane pesmi, namreč piše, ne da bi se kaj dosti menil za tradicionalne slovenske pesniške preokupacije.

V njegovi poeziji življenje tako ni ječa, ko hodi po naši domovini, ne pije ne njenih prelesti ne njenih bolesti, sonce v njegovih pesmih ne brusi mesarske sekire za velikega črnega bika in zdi se, da se celo nima časa izseliti – pa čeprav se je nemara tudi on utrudil podobe svojega plemena. Prav tako se Škrjančeva poezija zdi imuna na to, kar je v našem pesništvu bolj moderno danes: na dramatično prvoosebno izpovedovanje osebnih travm, na dekonstrukcijo gramatikalnih pravil slovenskega jezika, no, pa tudi k politični mobilizaciji ali družbenemu prevratu ne poziva po vsej sili.

O čem neki torej piše? Za kaj mu v poeziji navsezadnje gre? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Toneta Škrjanca.

 

Foto: Goran Dekleva

V aprilu je minilo deset let od smrti kolumbijskega pisatelja Gabriela Garcíe Márqueza. Njegovo najbolj znano delo, znameniti roman Sto let samote, ki je izšel leta 1967, je bil doslej prodan v več kot 10 milijonih izvodov. Márquez, lavreat številnih literarnih nagrad, je leta 1982 prejel tudi Nobelovo nagrado za literaturo. Lani sta pisateljeva sinova posthumno izdala njegovo delo Avgusta se vidiva, čeprav je pisatelj pred smrtjo želel, da to delo uničijo. Pred kratkim je bila ta dolgo pričakovana novela izdana tudi v slovenščini.

V prvencu poljske nobelovke se nenavadna trojica odpravi na še bolj nenavadno potRoman Popotovanje ljudi Knjige je izšel leta 1993. S časovne oddaljenosti dobrih treh desetletij lahko v pisateljičinem prvencu brez težav zaznamo številne značilne teme in vprašanja, k katerim se je Olga Tokarczuk v svojih kasnejših romanih in kratkih zgodbah vedno znova vračala, jih poglabljala in širila v nove smeri: tu najdemo že eklektično mešanje žanrov, raziskovanje alternativnih, marginalnih religijskih praks in značilno subtilno vnašanje elementov fantastičnega.
Popotovanje ljudi Knjige se sicer godi v drugi polovici 17. stoletja v Franciji in nato v španskih Pirenejih. V iskanju Knjige, ki naj bi vsebovala absolutno védenje, se kot po naključju združi nenavadna druščina: Markiz, zapuščena kurtizana in nemi deček. Potujejo v nasprotno smer od množic hugenotov, ki pred verskim preganjanjem prav tisti čas bežijo na sever, na varno, proti Holandiji. Potujejo stran od Pariza, središča tedanjega sveta in uradnih doktrin. Potujejo po stranskih poteh tako v prostoru, kot tudi idejno.
Kako daleč jih navsezadnje pripelje popotovanje, preverjamo v pogovoru z Jano Unuk, ki je knjigo prevedla za založbo LUD Literatura.

Drugi del znamenite, s prestižnim bookerjem nagrajene trilogije zgodovinskih romanov, umeščenih na angleški dvor za časa vladavine Henrika VIII. V razstavnih prostorih ene izmed newyorških galerij eden nasproti drugega visita potreta – oba je naslikal znani nemški slikar Hans Holbein mlajši – dveh pomembnih angleških državnikov iz časa vladavine Henrika VIII. Na prvem je, jasnega lica in s knjigo v roki, upodobljen eden največjih renesančnih razumnikov, avtor znamenite filozofske razprave o Utopiji, Thomas More; na drugem pa vidimo, namrgodenega, tolstega in z bahavim prstanom na levi roki, Morovega velikega političnega nasprotnika, Thomasa Cromwella. Portreta se izvrstno ujemata s splošno oceno, ki se je glede obeh mož oblikovala v evropskem zgodovinskem spominu. O prvem, o Moru, smo se namreč navadili misliti, da je bil pokončen mož, ki se nikoli ni pomišljal slediti notranjemu etičnemu občutku glede tega, kaj je prav in kaj narobe, in je bil za to zvestobo samemu sebi pripravljen plačati celo z življenjem. Nasprotno naj bi bil Cromwell človek brez vesti, brutalen mož, ki je pač slepo sledil ukazom angleškega vladarja in se v tem kontekstu ni bal mazati si rok s krvjo – navsezadnje tudi z Morovo ne.

 

Zgodovinska vrednostna sodba je bila, ko gre za Cromwella, dolgo povsem nedvoumna, potem pa so med letoma 2009 in 2020 izšli trije izvrstni, tudi s prestižnim bookerjem nagrajeni zgodovinski romani, ki jih je o burnem dogajanju na angleškem dvoru za časa vladavine Henrika VIII. napisala britanska pisateljica Hilary Mantel, in bralke in bralci z vsega sveta smo se nenadoma začeli spraševati, ali se nismo nemara vendarle motili? – Mantel je namreč v jedro svojega pisanja – tu gre za romane Wolf Hall, ki je v mojstrskem prevodu Dušanke Zabukovec izšel pri Cankarjevi založbi predlani, pa za Pripeljite obtožence, ki so v slovenščini ugledali luč sveta pred nekaj meseci, ter The Mirror and the Light, ki ga Zabukovec menda prevaja ta čas – postavila prav Cromwella in v njem na vsesplošno presenečenje odkrila kompleksen značaj, značaj človeka, ki nikakor ni le enodimenzionalni zlikovec. A če ni zlodej, še ne pomeni, da je angel. Kdo je torej Thomas Cromwell? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo, ko smo pred mikrofon tokratnega Sobotnega branja povabili prevajalko Dušanko Zabukovec.

 

foto: Goran Dekleva