V življenju obstajajo izkušnje, ki jih ne moreš predelati, zapreti ali postaviti na pravo mesto. Obstajajo izgube, ki ne minejo in se ne razrešijo, temveč sčasoma postanejo del človekovega notranjega sveta, odnosov in načina, kako razume življenje. Ta epizoda Smart Talks izhaja iz takšne izkušnje. Janez Hudovernik je izgubil obe hčerki zaradi samomora. To dejstvo ni izpostavljeno zato, da bi šokiralo, temveč zato, ker določa težo in iskrenost pogovora, ki sledi. Ne gre za pripovedovanje podrobnosti ali iskanje vzrokov, temveč za razumevanje, kaj se zgodi z človekom, ko se sooči z izgubo, ki presega besede, razlage in racionalne odgovore. Pogovor ni intervju v klasičnem smislu. Ne sledi časovnici dogodkov in ne išče zaključkov, temveč odpira vprašanja, ki ostanejo, ko se življenje ne vrne v prejšnjo obliko. Kako se po samomoru bližnjih spremeni odnos do prihodnosti. Kako se v človeku naseli krivda, tudi takrat, ko ve, da zanjo ni pravega razloga. Kako se pojavi notranji sodnik, ki vztrajno preigrava preteklost in išče napake tam, kjer odgovorov ni. Janez v pogovoru govori o tem, kako se svet po takšni izgubi ne poruši naenkrat, ampak se začne spreminjati počasi, skozi vsakdan, odnose in notranje procese, ki jih okolica pogosto ne zazna. Govori o tem, kako zahtevno je ostati prisoten v partnerstvu in družini, ko sam nimaš občutka stabilnosti. In o tem, kako pomembno je, da si človek dovoli podporo, pomoč in prostor, kjer ni treba igrati vloge močnega. Velik del pogovora je namenjen zelo konkretnim temam, ki segajo daleč onkraj same izgube. Terapija kot prostor, kjer lahko izrečeš tudi tisto, česar doma ne zmoreš. Pisanje kot način, kako mislim in občutkom daš strukturo, da te ne preplavijo. Dih kot eno redkih orodij, ki jih ima človek vedno pri sebi in ki lahko pomaga, ko telo prevzame stres, um pa izgubi orientacijo. To ni epizoda, ki bi ponujala odgovore ali tolažbo. Je pogovor o tem, kako se naučiti živeti s tem, kar ostane, in kako si postopoma zgraditi dovolj notranje stabilnosti, da lahko ostaneš prisoten za druge in zase, tudi ko bolečina ne izgine.
