Je res, da je imel Ivan Cankar patološki odnos do matere? Je res bil povsem zapit? Je sporočilo njegove književnosti res pesimistično in depresivno? – V pogovoru z literarno zgodovinarko smo preverjali kateri stereotipi o Cankarju držijo in kateri ne.10. maja je minilo 150 let od rojstva Ivana Cankarja, pisatelja, dramatika, esejista, pesnika in javnega intelektualca, ki se ga Slovenci sicer ne obotavljamo razglašati za »našega največjega«, a se prav tako ne pomišljamo nad njim zgražati in – še zlasti v zadnjih nekaj desetletjih – tudi iskati vsakovrstnih pojasnil oziroma izgovorov, zakaj bi se branju njegove literature v kolikor je mogoče širokem loku radi ognili. Toda literarna zgodovinarka, predavateljica na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alojzija Zupan Sosič, je prepričana, da si, če se odločimo Cankarjevo književnost ignorirati, pravzaprav delamo medvedjo uslugo. V monografiji Uporno upanje v prihodnost : Ivan Cankar, romanopisec in mislec, ki je pred nedavnim izšla pri Cankarjevi založbi, namreč prepričljivo dokazuje, da je Cankar še kako tudi avtor za naš današnji čas. Da je Cankar pravzaprav avtor za vse čase. Da je, še drugače rečeno, ob Hiši Marije Pomočnice in Pohujšanju v dolini šentflorjanski in Podobah iz sanj in drugih delih mogoče daljnovidno in pretanjeno misliti samega sebe in svet – obenem krut, bridek in lep –, v katerem živimo. Kaj vse nas torej odriva stran od Ivana Cankarja in kaj vse bi utegnili odkriti v literarnih pokrajinah, ki nam jih je zapustil, če se bomo tjakaj le odpravili, smo v pogovoru z dr. Zupan Sosič preverjali v tokratnem Intervjuju na Prvem.
