Odiseja je eno največjih in najbolj interpretiranih del evropske književnosti, ki se je pojavljalo tudi v drugih literarnih delih, pa v likovni umetnosti in v zadnjih desetletjih tudi v popularni kulturi, predvsem v filmskih priredbah. Kar je pri tem zanimivo, je, da sta tako Iliada kot Odiseja sicer povezani s številnimi neznankami glede časa nastanka, avtorstva, načina nastajanja in zapisovanja obeh pesnitev. Vendar se je na podlagi raziskav in dešifriranja mikenske pisave v sredini 20. stoletja oblikovala domneva, kot poudarja prevajalec Kajetan Gantar, "da je treba Homerja in nastanek Iliade in Odiseje datirati nekako v sredino osmega stoletja pred Kristusom". Kar pa je gotovo, je, da gre za umetniško izredno domiselna in skrbno pretehtana epa, še posebej to velja za Odisejo. Ta ep temelji na pesnitvah oziroma motivnih podlagah, ki se med seboj povežejo v celoto, ki razpade na dva velika dela – to sta Odisej na poti in Odisej na Itaki –, vsak od njiju pa ima po dvanajst spevov, vsak izmed teh pa se spet deli na tri manjše enote po štiri speve. Ep najprej opisuje desetletno vračanje Odiseja na otok Itaka po koncu trojanske vojne, sklene pa se z zgodbo o Odisejevem snidenju z ženo in pokolom vsiljivih snubcev. Na poti ga čakajo težke preizkušnje, ki razkrijejo njegovo iznajdljivost, vztrajnost in hrepenenje po domu. Zgodba o potovanju prehaja v razmisleke o poti skozi življenje, iskanju samega sebe in upanju ter moralnih dilemah. Zato Odiseja ni le ep o vrnitvi v očetnjavo, je tudi ep o ponovni vzpostavitvi kozmičnega ravnovesja, ki se je podrlo z vojno v Troji, o odpuščanju in o neprenehnem sledenju samemu sebi oziroma svojim ciljem. V pogovoru, katerega izhodišče je film Odiseja Christopherja Nolana, razmišljamo o tej filmski priredbi, razsežnostih epa, o interpretacijah in današnjem pogledu na to skoraj tri tisoč let staro literarno delo. Sodelujejo klasična filologinja in prevajalka Homerjeve Iliade Jelena Isak Kres, filologinja in prevajalka Nada Grošelj ter filmski kritik in prevajalec Igor Harb. Foto: marmorni doprsni kip Homerja, rimska kopija izgubljenega helenističnega originala iz 2. stoletja pr. n. št., ki jo hrani Britanski muzej; vir – Wikipedija.
