Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 24. poglavja iz evangelija po Luku. Glej, dva izmed Jezusovih učencev sta šla prav tisti prvi dan v tednu v trg Emavs, ki je šestdeset tečajev oddaljen od Jeruzalema. Govorila sta med seboj o vsem tem, kar se je bilo zgodilo. Medtem ko sta se pogovarjala in se vpraševala, se je sam Jezus približal in šel z njima, njune oči pa so bile zadržane, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »Kakšni so pogovori, ki jih imata med seboj po poti?« Žalostna sta obstala. Eden, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: »Ali si ti edini tujec v Jeruzalemu in nisi zvedel, kaj se je ondi zgodilo te dni?« Rekel jima je: »Kaj?« Ta dva sta rekla: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom: kako so ga izdali naši veliki duhovniki in poglavarji v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrhu vsega tega je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Pa tudi nekatere žene izmed naših so nas ostrašile; šle so namreč zarana h grobu in, ko niso našle njegovega telesa, so prišle in pripovedovale, da so videle tudi prikazen angelov, kateri pravijo, da živi. In šli so nekateri izmed naših h grobu in so našli tako, kakor so rekle žene, njega samega pa niso videli.« On jima je rekel: »O nespametna in po srcu počasna za verovanje vsega tega, kar so povedali preroki! Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?« In začel je z Mojzesom in vsemi preroki ter jima je razlagal, kar je bilo o njem v vseh pismih. Približali so se trgu, kamor so šli, in on se je delal, da gre dalje. Silila sta ga, govoreč: »Ostani z nama, proti večeru gre in dan se je že nagnil.« Vstopil je, da bi ostal z njima. Ko je sedel z njima k mizi, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima dal. Odprle so se jima oči in sta ga spoznala: on pa jima je zginil izpred oči. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni bilo najino srce goreče v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal pisma?« Vstala sta še tisto uro in se vrnila v Jeruzalem; našla sta zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi, in ti so pripovedovali: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je bilo zgodilo na poti in kako sta Jezusa spoznala po lomljenju kruha. Jezusa so položili v grob in mislili so, da bo tam ostal. Kruta resničnost. Z njo so se soočali na različne načine. Po dnevu bolečega žalovanja, tihote in samote so jo žene šle objokovat h grobu. Dva druga pa sta želela pustiti Jeruzalem, v katerem so si nadejali doživeti velike stvari, in za vedno zapustiti kraj razočaranja. Kje sem jaz, ki te dni poslušam oznanilo o praznem grobu? Se kakor žene oziram nazaj in objokujem tegobe, krivico, bolečino? Ob tem ne verjamem, da so v Bogu mogoče velike reči? Ali pa rinem naprej z eno samo željo: pozabiti, izbrisati, začeti na novo; na novo brez, da sprejmem odrešenje? Sem morda med tistimi, ki ostajajo doma: ne naredijo koraka, ker ga ne zmorejo ali uporniško nočejo. Ne naredim nič, da bi se moja vera prebudila. Skupaj s Svetim Duhom se vprašam, kje sem jaz? Ne glede na to, kje sem se našel, zdaj dvignem pogled k Vstalemu. Naj me napolni z upanjem, kajti on je našel objokane žene, v sobo zaprte apostole in ta dva v Emaus pobegla učenca. Za vsakega ima besedo, upanje, spodbudo. Vsakemu ponuja novo življenje. Tudi meni. Tudi meni pravi: “Ne jokaj!” in “Mir vam bodi!”. In pravi mi: »O nespameten in po srcu počasen za verovanje vsega tega, kar so povedali preroki!” Zame lomi Kruh življenja. Razlaga mi preroke. Odpira mi oči, da bi ga spoznal. Še nekaj trenutkov ostanem v tišini. Zdaj ne gledam več sebe, gledam Vstalega, ki je najpomembnejši v zgodbi mojega odrešenja. Poslušam Njegov glas in se odpiram Njegovemu upanju. Pripravila: s. Ema Alič Glasba: Impro-aC, s. Klara Jarc Foto: Unsplash (https://unsplash.com/photos/narrow-road-in-between-soil-grounds-8ZgJyLGbC7Y)
