Ars aktualno RTVSLO – Ars

V Moderni galeriji v Ljubljani so odprli fotografsko razstavo z naslovom Istanbul – obrazi svobode Mance Juvan, uveljavljene fotografinje srednje generacije. Razstava je nastala v sodelovanju z ZRC SAZU in je nadaljevanje projekta, ki se je začel z isto naslovljeno monografijo, nastalo v soavtorstvu Ota Lutharja in Mance Juvan ter z besedili nekaterih tujih avtorjev. Črno-bele fotografije različnih velikosti predstavljajo obraze Istanbula, saj je avtorica z objektivom lovila utrip na ulicah, bazarjih, dvoriščih, trgovinah, lokalih, domovih in drugod. Preko osemdeset dokumentarnih in reportažnih fotografij dopolnjujejo QR kode, pa tudi verzi avtorice razstave, ki se vijejo po tleh razstavnega prostora. Manca Juvan s temi deli opozarja na spremembe urbanih prostorov, hkrati pa tudi na kulturno in politično dogajanje v današnjem Istanbulu. Razstava, ki jo bo v naslednjih dneh dopolnil spremljevalni program, bo odprta do 26. maja.

Pogovarjamo se z Niko Jurman, ki je za svoj film z duhovitim naslovom Borbike, za katerega je črpala navdih v serijah iz 90.let, izhajala pa je tudi iz svojih otroških iger z barbikami, prejela glavno nagrado na letošnji ediciji Festivala neodvisnega filma.

Osrednji glasbeni dogodek na Programu Ars bo nocoj ob 20.00 koncert v Komornem studiu. V okviru cikla oddaj Komorni studio bo v studiu 13 gostoval mednarodno uveljavljeni čembalist in organist Tomaž Sevšek, ki bo igral na čembalo in klavikord. Čembalist in organist Tomaž Sevšek, po rodu iz Šoštanja, se kot koncertni solist in komorni glasbenik posveča glasbi za različne instrumente s tipkami od pozne renesanse do glasbene avantgarde 20. in 21. stoletja. Ob igranju se raziskovalno poglavja tudi v izvajalsko prakso glasbo iz preteklih obdobij, ki jo izvaja. Klavir in orgle se je začel učiti v Glasbeni šoli v Velenju. Orgle je študiral na Visoki šoli za glasbo v Freiburgu pri Zsigmondu Szathmaryju in čembalo pri Robertu Hillu. Dodatno se je izobraževal pri Davidu Higgsu in Arthurju Haasu na glasbeni akademiji Eastman v Rochestru v ameriški zvezni državi New York.

Tomaž Sevšek je specialist za različne, predvsem zgodovinske instrumente s tipkami:

''Izbral sem dve po tipu različni glasbili, torej ta velik 16-čeveljski čembalo in pa klavikord. Znano je, da je Johann Sebastian Bach že leta 1719 poskrbel, da so na dvoru v Köthnu, kjer je deloval, naročili velik, 16-čeveljski čembalo. Očitno so ga navduševali: polnost registra, ki igra oktavo nižje, in pa veliko število različnih zvočnih kombinacij. Bachov prvi biograf Johann Nikolaus Forkel je menil, da je Johann Sebastian najraje igral prav na klavikord, saj mu je ta omogočal prav posebno spevnost klavirske igre – in ta naj bi bila za velikega skladatelja najpomembnejša. Klavikord je bil verjetno najpomembnejše glasbilo s tipkami v Nemčiji v 2. polovici 18. stoletja, kar je takrat zaznamoval glasbeni ''slog občutenja.''

Čembalist Tomaž Sevšek je leta 2005 soustanovil uspešni ansambel za staro glasbo Musica cubicularis in nato še Zavod za umetniško poustvarjanje in izobraževanje na področju stare glasbe Harmonía Antíqua Labacensis.

Tomaž Sevšek bo nocoj igral na baročni dvomanualni čembalo, izdelan po modelu nemškega izdelovalca Hassa iz leta 1734 kot kopija čembala s 16-čeveljskim registrom, ki je največji čembalo v Sloveniji. Ob tem čembalu bo predstavil klavikord, pri nas manj znani instrument s tipkami po izvirnem Hubertovem modelu iz leta 1789, ki je kopija vezanega klavikorda.

Podrobneje o obeh glasbilih bo čembalist predstavil v pogovoru med koncertom, na katerem bo izvedel pester spored skladb iz 18. stoletja: Toccato v D-duru in dva Dueta v e-molu in F-duru Johanna Sebastiana Bacha, Sonato v F-duru Carla Philippa Emanuela Bacha ter dve priredbi za čembalo: arije iz opere Rinaldo Georga Friedricha Händla v priredbi Williama Babella za čembalo in Koncerta v F-duru za violino in godala Giuseppeja Tartinija, ki ga je kot čembalski Koncert v D, št. II, priredil Tartinijev mlajši sodobnik Leonhard Frischmuth. Koncert si boste ob 20-ih lahko tudi ogledali na Arsovi spletni strani.

Ob trideseti obletnici diplomatskega sodelovanja med Flandrijo in Slovenijo je bila v Kinodvoru enkratna projekcija filma Wil o dogajanju v Antwerpnu med drugo svetovno vojno – film je sicer na razpolago tudi na Netflixu. Režiser je Tim Mielants. Film z letnico 2023 je nastal po istoimenskem romanu flamskega pisatelja in dramatika Jeroena Olyslaegersa, ki ga Slovenci poznamo samo po knjigi z naslovom Mi v prevodu Mateje Seliškar Kenda. To je prva knjige iz serije štirih romanov – tretja je Wil z letnico 2016. Tudi najuspešnejša, saj je Olyslaegers zanjo dobil štiri najprestižnejše flamske literarne nagrade, kar pomeni tudi velik prodajni uspeh, roman je preveden v več jezikov, po predlogi knjige pa je torej nastal film. Vendar dogodke o kolaboraciji flamskih policajev v Antwerpnu pod nemško zasedbo bralec doživlja drugače kot gledalec film. Zakaj, je Jeroena Olyslaegersa vprašala Tadeja Krečič. Prevode odlomkov pogovora s pisateljem bere Dejan Kaloper.

Med 19. in 21. aprilom v Slovenski kinoteki v Ljubljani poteka 23. izdaja Festivala neodvisnega filma. V treh dneh bodo na njem prikazali štiri sklope slovenskih kratkih filmov, celovečerni film Gepack režiserja Žige Kukoviča, pa tudi izbor Zlatih filmov festivala UNICA 2023, v katerem so češki, španski, britanski in slovaški kratki filmi. Pri Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, ki festival organizira, so zapisali, da »gre za filmsko ustvarjalnost, ki svojega mesta ne išče znotraj prevladujoče kinematografije, ampak oblikuje svojo posebno nišo«. Z Matjažem Šmalcem, direktorjem Festivala neodvisnega filma, se je pogovarjala Tina Poglajen.

Od petka, 12. aprila, v Nyonu v Švici, nedaleč od Ženeve, poteka že 55. festival dokumentarnega filma Visions du Réel (Vizije resničnosti), ki velja za enega osrednjih festivalov, posvečenih izključno dokumentarni filmski umetnosti v Evropi. Poročilo o festivalu, ki je letos prežet s filmi, ki se lotevajo vojnih tematik, je pripravila Petra Meterc.