Duhovno branje

HOZANA.si

Duhovno branje

  1. 19H AGO

    12. maj: Slabotni, a neomajni božji služabnik

    Iz nagovora papeža Pavla VI. ob slovesni razglasitvi patra Leopalda za blaženega (1976) Slabotni, a neomajni božji služabnik   Kdo je danes pred nami? To je pater Leopold iz Hercegnovega, ki je umrl v Padovi, kjer je preživel večino svojega življenja. Ne moremo iti mimo neke njegove posebne značilnosti. Doma je bil na vzhodni obali Jadranskega morja in svojo domovino je vedno zvesto ljubil. Nič manj pa ni ljubil tudi svoje druge domovine, v kateri je tiho in neutrudno opravljal svojo službo. Prav zato pater Leopold v sebi lahko povezuje vrednote dveh narodnosti in na neki način predstavlja znamenje prijateljstva in bratstva... Vsem nam je znano, da je pater Leopold bil »ekumenski« že pred drugim vatikanskim koncilom. Snoval je, napovedoval, širil, čeprav ni deloval na Vzhodu, obnovo popolne edinosti Cerkve, v kateri bi se povsem upoštevale mnogovrstne lastnosti njenega narodnostnega sestava. Posebna značilnost junaškega življenja in karizmatične kreposti bl. Leopolda pa je pravzaprav druga, namreč njegova spovedniška služba. Izvrševal jo je tako, da je zgodaj zjutraj maševal, potem pa je šel v svojo spovednico, kjer je ostal ves dan spovedancem na voljo. Tega načina življenja se je držal približno štirideset let, ne da bi se bil kdaj pritoževal. To je - kakor smo prepričani - tisti glavni razlog, zaradi katerega je ta ponižni kapucin zaslužil razglasitev za blaženega. Svetost je dosegel predvsem z žrtvijo, povezano z delitvijo zakramenta sprave. Ne preostane nam drugo, kot da občudujemo Gospoda in se mu zahvaljujemo, ker danes daje Cerkvi tako sijajen in edinstven lik služabnika zakramentalne milosti sprave. Po eni strani vabi duhovnike k opravljanju tako izredno pomembne službe, tako sodobnega načina vzgajanja in predragocenega duhovnega vodstva. Po drugi strani pa vsem vernikom, tako gorečim kakor mlačnim in brezbrižnim, kliče v spomin, da je osebna spoved tudi danes, še bolj kot kdajkoli prej, velik in neprecenljiv dar božje previdnosti, izvor milosti in miru, šola krščanskega življenja, prepotrebna tolažilna pomoč na zemeljskem potovanju proti večni sreči. Naj naš bl. Leopold privabi veliko ljudi, omamljenih zaradi posvetnosti današnjega življenja, k temu sicer strogemu sodišču pokore, a zato nič manj priljubljenemu zatočišču tolažbe, notranje resnice, vstajenja k milosti in sredstvu za dosego pristnega krščanskega življenja, da tako okusijo skrivnosti in preporodno uteho evangelija, pogovora z Očetom, srečanja s Kristusom in navdihov Svetega Duha. Naj v njih poživi vnemo za blagor drugih, hrepenenje po pravičnosti in skrb za nravno dostojanstvo.

    4 min
  2. 1D AGO

    11. maj: Sveti Duh nas preraja v krstu

    Iz razprave Didima Aleksandrijskega o Sveti Trojici (2. knj., 12) Sveti Duh nas preraja v krstu   Sveti Duh, ki je Bog obenem z Očetom in Sinom, nas prenavlja v krstu. Iz stanja nepopolnosti nas prestavlja v začetno lepoto in nas napolnjuje z milostjo, tako da ni v nas nič takega, kar ne bi bilo vredno naših želja. On nas osvobaja od greha in smrti. Iz telesnosti, to je iz prahu in pepela, nas napravlja duhovne, da bi uživali božjo slavo kot božji posinovljenci, bili dediči Boga Očeta in podobni njegovemu Sinu, njegovi bratje in sodediči, in bi nekoč z njim kraljevali v slavi. Namesto zemlje nam velikodušno daje nebesa. Po njem smo postali častivrednejši od angelov. Z božjimi vodami krstnega studenca je pogasil strašni neugasljivi ogenj pekla. Človek je spočet dvakrat, enkrat telesno, drugič pa po Svetem Duhu. O obeh spočetjih lepo pišejo sveti pisatelji. Naj navedem njihovo ime in nauk. Janez pravi: Vsem pa, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo božji otroci; njim, ki vanj verujejo, ki se niso rodili iz krvi, ne iz poželenja mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga. Pravi torej, da so tisti, ki verujejo v Kristusa, prejeli moč, da postanejo božji otroci, to je, Svetega Duha, in so tako deležni božje narave. Da bi dokazal, da je tisti, ki poraja Bog Sveti Duh, navaja Jezusove besede: Resnično, resnično, povem ti, ako se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v božje kraljestvo. Po duhovniški službi krstni studenec na viden način poraja vidno telo, duhovno pa ga poraja Sveti Duh, ko ga nevidno krščuje po službi angelov. Tudi Janez Krstnik pravi v zgodovinskem trenutku odrešenja v soglasju z izrazom: »Iz vode in Duha« o Kristusu: On vas bo krstil s Svetim Duhom in z ognjem. Človeško telo je kot prstena posoda, ki jo je treba najprej umiti z vodo, potlej pa utrditi z duhovnim ognjem, to je z Bogom, ki je použivajoči ogenj. Nato mora sprejeti vase Svetega Duha, ki ga izpopolni in prenovi. Duhovni ogenj namreč lahko zaliva, kakor more duhovna voda plameneti.

    3 min
  3. 2D AGO

    10. maj: Bog nas je po Kristusu s seboj spravil in nam poveril službo sprave

    Iz razlage 2. pisma Korinčanom sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (5, 5-6, 2) Bog nas je po Kristusu s seboj spravil in nam poveril službo sprave   Ti, ki so prejeli poroštvo Duha in so obogateli z upanjem na vstajenje, so zdaj že v posesti prihodnjih dobrin in govorijo: Odslej nikogar ne poznamo po mesu, saj smo vsi duhovni ljudje in nismo več podvrženi razkroju mesa. Korinčanom, katerim Pavel piše, daje vedeti, da meso označuje razkroj mesa. Odkar nam je zasijal edinorojeni Sin, smo vsi bili prvinsko spremenjeni v Besedo, ki oživlja vse. S kraljevanjem greha smo bili vklenjeni v verige smrti, a z nastopom pravičnosti v Kristusu smo bili rešeni razkroja. Nihče torej ni več v mesu, to je v slabotnosti mesa, kateremu med drugim pripada tudi razkroj. Zato apostol trdi, da nikogar več ne pozna po mesu, ko zavrača zgrešene pojme nekaterih Korinčanov: In če smo po mesu poznali Kristusa, ga pa zdaj tako več ne poznamo. S tem hoče povedati tole: Beseda je meso postala in se je naselila med nami in je za življenje vseh pretrpela telesno smrt. Tako smo jo spoznali, vendar je poslej tako več ne poznamo. Četudi je Jezus ohranil telo, saj je po treh dneh oživel in je šel v nebesa k Očetu, je zdaj nad zakoni telesa. Od mrtvih vstali Kristus več ne umrje: smrt nad njim več ne gospoduje. Kajti smrt, ki jo je za greh pretrpel, je pretrpel enkrat za vselej; življenje pa, ki ga živi, živi Bogu. Če je torej naš vodnik postal takšen, moramo z vso nujo hiteti po sledovih njegovih stopinj, bolj kot v telesu živeti nad zakoni telesa. Zato pravilno uči božji apostol Pavel: Ako je torej kdo v Kristusu, je novo stvarstvo: Staro je prešlo, glejte nastalo je novo. Z vero v Kristusa smo bili opravičeni in moč starega prekletstva je usahnila. Za nas je oživel on, ki je poteptal oblast smrti. Spoznali smo pravega Boga, ki ga po sredništvu Sina častimo v duhu in resnici. On namreč z nebes razliva na svet Očetove blagoslove. Na temelju teh resnic modro pravi apostol Pavel: Vse pa je od Boga, ki nas je po Kristusu s seboj spravil. Skrivnost učlovečenja in iz nje potekajoča prenova se namreč ni zgodila brez Očetove volje. Po Kristusu nam je odprt pristop k Očetu. To sam trdi, da je le po njem mogoče priti k Očetu. Zatorej vse je od Boga, ki nas je po Kristusu s seboj spravil in nam dal službo sprave.

    4 min
  4. 3D AGO

    9. maj: Velikonočna aleluja

    Iz razlage psalmov sv. Avguština, škofa (Ps 148,1-2) Velikonočna aleluja   Premišljujoč naše sedanje življenje moramo hvaliti Boga, saj bo veselje večnega življenja v tem, da bomo slavili Boga. Nihče ne bo sposoben za prihodnje življenje, če se ne bo sedaj vadil v njem. Zdaj torej hvalimo Boga, vendar ga tudi prosimo. V hvali je veselje, v prošnji vzdihovanje. Obljubljeno nam je namreč nekaj, česar še nimamo; ker pa je resničen tisti, ki nam je obljubil, se radujemo v upanju; ker pa tega še nismo dosegli, zato hrepeneč zdihujemo. Dobro je, da vztrajamo v hrepenenju, dokler se ne uresniči obljubljeno in bomo nehali zdihovati ter bomo Boga samo še hvalili in slavili. Zaradi teh dveh dob - ene, ki je v tem življenju sredi skušnjav in bridkosti, druge, ki bo nekoč v večni varnosti in veselju brez konca - obhajamo tudi dvoje bogoslužnih časov: pred veliko nočjo in po veliki noči. Čas pred veliko nočjo pomeni sedanje bridkosti; čas po veliki noči pa pomeni blaženost, ki jo bomo nekoč dosegli. Zato primerno temu, kar pred veliko nočjo obhajamo, tudi ravnamo; kar pa slavimo po veliki noči, naj pomeni, da še nismo dosegli. Zato preživljamo prvi čas v postu in molitvah, v drugem času pa pustimo post in se vadimo v hvali. Zato tudi pojemo: Aleluja! Eno in drugo dobo vidimo upodobljeno v življenju naše Glave, Kristusa. Gospodovo trpljenje nam kaže življenje sedanje stiske, ko se je treba truditi in biti preskušan, nazadnje pa umreti; Gospodovo vstajenje in poveličanje pa nam kaže življenje, ki ga bomo prejeli. Sedaj vas torej, bratje, opominjamo, da hvalite Boga; in to vsi delamo, ko ponavljamo: Aleluja. Hvalite Gospoda, praviš ti drugemu in drugi tebi; pri tem, ko se vsi opominjajo, vsi delajo to, k čemur se spodbujajo. Toda hvalite z vsem bitjem; kar pomeni, naj ne hvali le vaš jezik in vaš glas Boga, temveč delajte to s polno zavestjo, s svojim življenjem, z dejanji. Vsekakor Boga hvalimo v cerkvi, ko smo zbrani; brž, ko se razidemo vsak na svojo stran, takorekoč nehamo hvaliti Boga. Kdor ne neha prav živeti, vedno hvali Boga. Nehaš pa hvaliti Boga, kadar odstopiš od pravičnosti in od tega, kar mu ugaja. Če namreč nikdar ne odstopiš od tega, da delaš dobro, molči tvoj jezik, vzklika pa tvoje življenje; in Bog posluša slavospev tvojega srca. Kakor namreč naša ušesa slišijo naše glasove, tako božja ušesa slišijo naše misli.

    4 min
  5. 4D AGO

    8. maj: Prvorojenec v množici bratov

    Iz govorov bl. Izaka, opata v samostanu Zvezda (42. govor) Prvorojenec v množici bratov   Kakor glava in telo sestavljata enega človeka, tako je Sin Device s svojimi izvoljenimi udi en sam človek in en sam božji Sin. Sveto pismo pravi, da je celoten Kristus glava in telo; vsi udje so torej hkrati eno telo, ki z Glavo sestavlja enega samega Sina človekovega, z božjim Sinom enega božjega Sina, kot je on sam tudi z Bogom en sam Bog. Torej je celo telo z glavo Sin človekov, božji Sin in Bog. Zato beremo v evangeliju: Hočem, Oče, da bodo tudi oni z nami eno, kakor sva midva eno. Tako v soglasju s tem, kar slovesno izraža Sveto pismo, ni telesa brez glave, niti glave brez telesa; a tudi glave in telesa, to je celotnega Kristusa ni brez Boga. Tako je tudi vse z Bogom en sam Bog; toda božji Sin je z Bogom po naravi eno, in z njim je osebno zedinjen Sin človekov, s katerim je skrivnostno zedinjeno njegovo telo. Torej morejo zvesti in razumni Kristusovi udje resnično reči o sebi, da so to, kar je on, torej tudi božji Sin, tudi Bog. Toda, kar je on po naravi, so oni po sodeležnosti; kar je on v polnosti, so oni po deležu; in končno: kar je božji Sin po rojstvu, to so njegovi udje po posinovljenju, kakor je pisano: Prejeli ste Duha sinovstva, v katerem kličemo: Abba, Oče. Po tem Duhu jim je dal oblast, da postanejo otroci božji, in vsakemu od nas pravi on - prvorojeni med mnogimi brati - naj govorimo: Oče naš, ki si v nebesih. In na drugem mestu: Grem k svojemu Očetu in k vašemu Očetu. Po istem Duhu, po katerem je bil Sin človekov, naša glava, rojen iz naročja Device, se mi v krstnem studencu prerajamo v božje otroke, v njegovo telo. In kakor je on bil brez slehernega greha, tako tudi mi dosežemo odpuščanje vseh grehov. Kakor je on na križu nosil na svojem telesu vse grehe celotnega telesa, tako celotnemu skrivnostnemu telesu podeljuje milost prerojenja osvobojenje vseh grehov, kakor je pisano: Blagor človeku, kateremu Bog ne prišteva greha. Ta blagrovani človek je brez dvoma Kristus. V kolikor je glava Kristusova Bog, odpušča grehe; v kolikor je glava telesa, en človek, si nima nič odpuščati; a v kolikor so mnogi telo Glave, se jim greh ne prišteva. Pravičen je sam v sebi in on sam opravičuje samega sebe. Je edini odrešenik in edini odrešenec. On je na svojem telesu nosil na lesu križa to, kar je odvzel od svojega telesa s krstom. Na dva načina rešuje Jagnje, ki odjemlje grehe sveta, katere je nosilo - s križem in vodo. Duhovnik in Daritev in Bog, je sebe sebi darujoč, sebe po sebi spravil s sabo, kakor tudi z Očetom in Svetim Duhom.

    4 min
  6. 5D AGO

    7. maj: Evharistija - Gospodova velika noč

    Iz razprav sv. Gavdencija, škofa v Brescii (2. homilija) Evharistija - Gospodova velika noč   En sam je umrl za vse, Kristus, in on je navzoč v skrivnosti kruha in vina po vseh cerkvenih občinah, kjer se obhaja evharistično slavje. On se žrtvuje in on ohranja; on zahteva vero in on oživlja; on je posvečen in on posvečuje tiste, ki posvečujejo. Tu gre za meso božjega Jagnjeta, tu gre za njegovo kri. Kajti kruh, ki je prišel iz nebes, je rekel: Kruh, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta. S podobo vina je posrečeno označena njegova kri; saj s tem, ko pravi v evangeliju: Jaz sem prava vinska trta, dovolj jasno izpričuje, da je vsako vino, ki se pri maši daruje v spomin Kristusovega trpljenja, zares njegova kri. Zato je očak Jakob govoril o Kristusu, ko je rekel: V vinu bo pral svojo obleko in v krvi grozdja svoje oblačilo. V svoji lastni krvi namreč bo opral obleko našega telesa, v katero se je oblekel. On torej, ki je stvarnik in gospod vseh stvari, proizvaja kruh iz zemlje, in iz kruha zakramentalno dela svoje telo, kakor je obljubil in to tudi lahko stori; on, ki je spremenil vodo v vino, sedaj spreminja vino v svojo kri. Velika noč, pasha, pomeni Gospodov mimohod. Te besede te opominjajo, da ne imej za nekaj pozemeljskega, kar je postalo nebeško. Gospod je »šel mimo«, dotaknil se je zemeljske tvari in jo spremenil v svoje telo in v svojo kri. To, kar prejemaš, je telo tistega, ki je nebeški kruh, in kri tistega, ki je sveta vinska trta. Kajti, ko je učencem dajal posvečeni kruh in posvečeno vino, je rekel: To je moje telo; to je moja kri. Verujmo torej njemu, kateremu smo se zaupali. Resnica ne pozna laži. Ko je Kristus govoril, da je treba jesti njegovo meso in piti njegovo kri, so se množice prestrašene čudile in godrnjale: Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati? Da bi nas z nebeškim ognjem očistil takih misli, ki se jih je treba izogibati, je dodal: Duh je, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje.

    3 min
  7. 6D AGO

    6. maj: Kristjani v svetu

    Iz pisma Diognetu (5-6) Kristjani v svetu   Kristjanov ne ločijo od drugih ljudi ne dežela ne govorica ne običaji. Nikjer ne prebivajo v lastnih mestih, ne govorijo posebnega narečja in ne živijo izrednega življenja. Njihovega nauka jim ni iznašla ne srečna domisel ne bistroumnost zvedavih mož, niti se ne oklepajo kakšne šolske modrosti kot nekateri. Prebivajo v grških in drugih mestih, kamor je usoda koga zanesla; prilagodijo se krajevnim običajem glede obleke, hrane in drugega življenja, živijo pa vzorno in čudovito, da vse preseneča. Živijo vsak v svojem kraju, a ne kot stalni naseljenci; udeležujejo se vsega kot državljani in sprejemajo nase vsa bremena tujcev. Sleherna tujina jim je domovina in vsaka domovina tujina. Ženijo se kakor vsi drugi in rodijo otroke, vendar otrok ne izpostavljajo. Imajo skupno mizo, ne pa skupnega ležišča. Živijo v mesu, a ne živijo po mesu. Mudijo se na zemlji, a njih domovina je v nebesih. Pokorni so zakonitim postavam, a s svojim življenjem prekašajo postave. Ljubijo vse, a vsi jih preganjajo. Ne poznajo jih in jih vendar obsojajo; more jih in jih s tem oživljajo. Ubogi so in bogate mnoge; vsega jim manjka in imajo vsega v izobilju. Jemljejo jim čast, a oni v nečasti žanjejo slavo; obrekujejo jih, a oni se izkazujejo pravične. Sramotijo jih, a oni blagoslavljajo; ponižujejo jih, oni pa izkazujejo čast. Delajo dobro, a kaznujejo jih kakor hudodelce; celo smrtne kazni se veselijo, kot da vstajajo v novo življenje. Judje jih napadajo kot drugorodce, Grki jih preganjajo; ne vedo pa sovražniki povedati, zakaj jih sovražijo. Da na kratko povem: kar je v telesu duša, to so na svetu kristjani. Po vseh telesnih udih je duša razsejana, kristjani pa po vseh mestih sveta. Duša prebiva v telesu, ni pa od telesa; tudi kristjani prebivajo na svetu, pa niso od sveta. Nevidna duša je skrita v vidnem telesu; tako tudi kristjani so na svetu, njihovo bogoslužje pa je nevidno. Meso sovraži dušo in jo napada, čeprav mu ne dela nobene krivice, ker mu brani uživati naslade; tudi kristjane sovraži svet, čeprav mu ne delajo nobene krivice, ko se protivijo nasladam. Duša ljubi sovražno meso in ude; tudi kristjani ljubijo svoje sovražnike. Duša je v telesu zaprta, a prav ona drži telo skupaj. Tudi kristjani so na svetu kakor v ječi, a prav oni držijo svet pokoncu. Neumrljiva duša prebiva v minljivem šotoru; tudi kristjani prebivajo kot tujci v minljivosti, pričakujoč neminljivost v nebesih. Duša se krepi, če se mrtvičiš in postiš v jedi in pijači; tudi kristjani se od dne do dne bolj množijo, čeprav jih preganjajo. Bog jih je postavil na tako važno mesto, da ga ne smejo zapustiti.

    4 min
  8. MAY 4

    5. maj: Jaz sem trta, vi mladike

    Iz razlage Janezovega evangelija sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (10., knj. 2) Jaz sem trta, vi mladike   Gospod pravi o sebi, da je trta, da bi nam pokazal, zakaj naj bo naša ljubezen usmerjena vanj in kakšno korist imamo, če smo združeni z njim. Tiste, ki so z njim zedinjeni, nekako z njim zraščeni in najtesneje povezani, pa primerja mladikam. Ti so že deležni božje narave, ko prejmejo Svetega Duha. Sveti Kristusov Duh nas namreč njemu pridružuje. Ko se pridružimo trti, Kristusu, se z voljo trdno z njim povežemo, on pa ima zaradi te zveze do nas posebno ljubezen in odnos. S svobodno opredelitvijo smo se po veri pridružili Kristusu ter postali z njim sorodni, ko smo prejeli dostojanstvo posinovljenja. Apostol Pavel namreč pravi: Kdor se druži z Gospodom, je en duh. Na nekem drugem mestu Svetega pisma prerok imenuje Kristusa osnovo in temelj. Pri zidanju smo namreč nanj položeni kakor živi in duhovni kamni, usposobljeni za sveto duhovniško službo, za božje bivališče v Duhu. Nikakor ne moremo biti vzidani v božji tempelj, če nam Kristus ni postal temelj. V evangeljski prispodobi je isto izraženo tudi, ko je rečeno, da je trta mati in rednica svojih mladik. Iz Kristusa in v Kristusu smo bili v Duhu prerojeni, da bi obrodili sad življenja, ne starega in minulega, temveč življenja, prenovljenega po veri in ljubezni do Kristusa. Ostanimo taki, zraščeni z njim, in se zvesto držimo svetih zapovedi, ki so nam dane. Varujmo dobrino plemenite sorodnosti z Bogom, to je, prizadevajmo si, da ne bi v ničemer žalostili v nas prebivajočega Duha, po katerem sam Bog biva v nas. Kako smo mi v Kristusu in on v nas, nam razlaga modri evangelist Janez: Iz tega spoznamo, da smo v njem in on v nas, ker nam je dal od svojega Duha. Kakor trtina korenika svojo naravno moč pošilja mladikam in s sokom napaja in hrani mladike, tako edinorojena božja Beseda, s tem, da daje Duha in vsakršno svetost njim, ki so z njo zedinjeni po veri, vceplja svetim sorodnost svoje in Očetove narave. Hrani jih in jim daje rast v pobožnosti ter jih napaja z močjo, potrebno za razvoj kreposti in vsakršne dobrote.

    3 min

About

Duhovno branje