Duhovno branje

HOZANA.si
  • 0.0 (0)
  • Christianity
  • Updated Daily

Duhovno branje

  1. 12h ago

    3. julij: Moj Gospod in moj Bog

    Iz homilij o evangelijih sv. Gregorja Velikega, papeža (26. hom., 7-9) Moj Gospod in moj Bog   Tomaža pa, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvojček, ni bilo z njimi, ko je prišel Jezus. En sam učenec je manjkal, ko se je pa vrnil in slišal, kaj se je zgodilo, ni hotel verjeti. Gospod je prišel v drugo in nevernemu učencu ponudil stran, naj jo potiplje; pokazal mu je roke in sledove ran ter ozdravil rane njegove nevere. Kaj mislimo pri tem, dragi bratje? Mislite, da se je samo slučajno zgodilo, da je oni učenec najprej manjkal, potem pa prišel in slišal, in ko je slišal, podvomil, in ko je dvomil, je smel potipati rane in potem začel verovati? Ni se vse to zgodilo slučajno, temveč po božji previdnosti. Božja ljudomilost je namreč na čudežen način storila, da je učenec, ki je dvomil, smel potipati rane na Učiteljevem telesu, s tem pa ozdravil rane naše nevere. Več nam koristi Tomaževa nevera, da verujemo, kot vera vseh ostalih učencev. Ko namreč oni začne verovati, potem ko je potipal rane, se naš duh reši vsakega dvoma in utrdi v veri. In tako dvom enega učenca in njegovo izkustvo pričata za resnico vstajenja. Potipal je in vzkliknil: Moj Gospod in moj Bog! Jezus mu je rekel: Ker si me videl, Tomaž, veruješ. Apostol Pavel pa pravi: Je pa vera trdno prepričanje o tem, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. Vera namreč sprejema stvari, ki se ne morejo pokazati. Kar vidimo, ne verujemo, temveč spoznavamo. Zakaj pa Gospod pravi Tomažu, ko je že videl in potipal: Ker si me videl, Tomaž, veruješ? Umrljivi človek namreč ne more videti božanstva: Videl je človeka in priznal je Boga: Moj Gospod in moj Bog! Ko je videl, je veroval; ko je zagledal pravega človeka, je priznal Boga, ki ga ni mogel videti. Zelo pa nas razveseli, kar sledi: Blagor njim, ki niso videli, pa so verovali! Božja modrost s tem označuje nas, ki Boga ne vidimo po telesu, temveč ga sprejemamo z dušo. Označuje nas, toda le če vero izpričujemo z deli. Samo oni zares veruje, ki v dejanjih izvršuje, kar veruje. Obratno pa trdi sv. Pavel o tistih, ki ne izpričujejo vere: Pravijo, da poznajo Boga, pa ga z deli tajijo. In sv. Jakob pravi: Vera brez del je mrtva.

    4 min

  2. 1d ago

    2. julij: Šel bom na kraj čudovitega šotora

    Iz homilije sv. Hieronima, duhovnika, O 41. psalmu novokrščencem. Šel bom na kraj čudovitega šotora   Kakor jelen hrepeni po studencih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog. Kakor jeleni hrepenijo po studencih voda, tako tudi naši krščenci, ki so zapustili Egipt in svet ter v svojih krstnih vodah potopili faraona in vso njegovo vojsko. Po zmagi nad hudobnim duhom hrepenijo sedaj po studencu Cerkve, ki je Oče, Sin in Sveti Duh. Da je Oče tak vrelec, o tem piše prerok Jeremija: Mene, studenec žive vode, so zapustili, da si izkopljejo kapnice, razpokane vodnjake, ki ne morejo držati vode. O Sinu pa beremo nekje: Zapustili so studenec modrosti. In o Svetem Duhu: Kdorkoli bo pil od vode, ki mu jo bom dal jaz, ne bo nikdar žejen, marveč bo voda, ki mu jo bom dal, v njem postala studenec vode, tekoče v večno življenje. Evangelist dodaja razlago, da govori Zveličar o Svetem Duhu. To povsem jasno dokazuje, da je trojni studenec svete Cerkve skrivnost presvete Trojice. Po njem hrepeni duša verujočega, po njem hrepeni duša krščenega, ko pravi: Mojo dušo žeja po živem Bogu. Ni se mu le rahlo zahotelo, da bi videl Boga, ampak je zahrepenel z vsem žarom in ga je zažejalo kot plamen. Preden so prejeli krst, so govorili med seboj, rekoč: Kdaj pridem in se prikažem pred božjim obličjem? Zdaj jim je prošnja izpolnjena: prišli so in stoje pred božjim obličjem, pred oltarjem in pred Odrešenikovo skrivnostjo. Včlanjeni v Kristusovo telo in prerojeni v studencu žive vode zaupno govorijo, rekoč: Šel bom na kraj čudovitega šotora, do hiše božje. Hiša božja je Cerkev, čudoviti šotor; kajti v njej se razlega glas njih, ki vzklikajo in pojejo pri gostiji. Recite torej, vi, ki ste Kristusa oblekli in se pod našim vodstvom pustite božji besedi - kot riba trnku - dvigati iz vrtinca tega sveta: V nas se je narava vseh stvari preobrazila. Ribe namreč, ki so jih potegnili iz morja, umrejo; nas pa so apostoli zato potegnili iz morja tega sveta ter nas ujeli, da bi iz smrti prešli v življenje. Dokler smo bili v svetu, so nam bile oči v nižinah in naše življenje je tičalo v blatu. Ko smo bili iztrgani tokovom, smo začeli gledati sonce in opazovati pravo luč. Od velike radosti prevzeti govorimo svoji duši: Upaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil, svojega rešitelja in svojega Boga.

    4 min

  3. 2d ago

    1. julij: Pridi tvoje kraljestvo!

    Iz knjige sv. Terezije Velike, device, Pot k popolnosti (30, 1-5) Pridi tvoje kraljestvo! Kdo ne bo vendar, pa naj je še tako robat in nepremišljen, v primeru, da namerava resnega in uglednega moža česa prositi, prej sam preudaril, kako bo rekel, da bo temu prijetno, ne pa v nejevoljo in v breme. Premisli tudi, česa ga bo prosil in čemu to potrebuje. Zlasti še, če prosi za nekaj tako posebnega in velikega, kot nas uči prositi naš dobri Jezus. In na to je po mojem mnenju treba predvsem paziti. Ali bi ne mogel povzeti v eno besedo in reči: Daj nam, Oče, kar nam koristi in pristoja. Druge besede, se zdi, vendar niso potrebne, posebno pri njem, ki vse tako dobro razume in do dna. To bi tudi bilo dovolj, o večna Modrost, kolikor zadeva tebe in tvojega nebeškega Očeta, in v vrtu Getsemani si tako molil. Odkrito si mu govoril tam o svoji volji in svoji tesnobi, vendar pa si se ves izročil njegovi volji. Mi pa, kot veš, Gospod, nismo tako vdani, kot si bil ti vdan Očetovi volji. Zato je nujno, da prosimo posamič in posebno. In tako moramo torej sami preudariti, ali je potrebno in za nas primerno, kar prosimo, če pa ni, da nehamo prositi. Smo namreč takšni (zaradi svobodne volje), da ne priznamo, kaj nam Gospod daje, ako ne prejmemo tega, za kar smo prosili. Čeprav je to zdaleka najboljše, mislimo, da ničesar ne bomo pridobili, če bogastva ne vidimo takorekoč v roki. Zato nas dobri Jezus uči, naj takole prosimo, ko prosimo, da bi k nam prišlo kraljestvo: Posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo. Premišljujte, prosim, najprej vzvišeno modrost našega Učitelja. Mislim, da je treba uvideti, kaj s tem kraljestvom prosimo. Njegovo veličastvo je videlo, da sami le malo in pičlo storimo, kakor se spodobi, in da ne bomo mogli posvečevati in slaviti svetega imena večnega Očeta, če nam on sam tega ne bo naklonil, in sicer s tem, ko nam bo daroval svoje kraljestvo. Zato je naš dobri Jezus povezal eno prošnjo z drugo in v eno združil obe. Potrebno je, da doumemo, kaj prosimo in kako primerno je vztrajati v prošnji ter zato storiti vse, kar moremo, da mu bomo všeč in ga zadovoljili; potem nam bo to mogel res tudi dati. Zato vam hočem tu obrazložiti in povedati, kaj sama pod tem razumem. Velika dobrina nebeškega kraljestva je (poleg mnogih drugih) v tem, da nič ne cenimo tega, kar pripada zemlji in svetu; da pa posebno veselje navdaja človeka zaradi tega, ker se vsi veselijo. Neizrazni mir in neizmerno zadovoljstvo prihaja duši odtod, ko vidi, kako vse Boga slavi in hvali, duša blagoslavlja njegovo sveto ime, je srečna, ko ga nihče ne žali z grehom, marveč ga vsi ljubijo. Skratka, duša se ne ukvarja z ničemer drugim, kot s tem, da Boga ljubi, ker ne more, da ga ne bi ljubila, ko ga spoznava. In tako naj bi ga ljubili že na tem svetu. Če bi ga poznali, bi ga ljubili, ne sicer tako popolno in manj samo od sebe, pač pa iz mnogo vzvišenejšega in odličnejšega nagiba, kot ga ljubimo sedaj.

    4 min

  4. 3d ago

    30. junij: Če bi hotel ugajati ljudem, nisem Kristusov služabnik

    Iz govorov sv. Avguština, škofa (47. govor, 12-14, O ovcah) Če bi hotel ugajati ljudem, nisem Kristusov služabnik   To je naša hvala: pričevanje naše vesti. So ljudje, ki predrzno sodijo, ki obrekujejo, napihujejo, godrnjajo, ki nagibajo k sumničenju, ne da bi imeli razlog za to, ki iščejo povoda za napad, kjer niti za sumničenje ni razloga. Kaj nam preostane proti takšnim, razen pričevanja naše vesti? Saj, bratje, niti pri onih, ki jim želimo ugajati, ne iščemo lastne časti, in je ne smemo iskati, marveč le njihovo zveličanje, da ne bodo zašli, ko bodo šli za nami, če bomo hodili po pravi poti. Posnemajo naj nas, če hodimo za Kristusom. Če pa ne hodimo za njim, naj posnemajo Kristusa. On namreč pase svojo čredo in je sam z vsemi tistimi, ki jo pasejo, ker so vsi v njem. Ne iščemo torej lastne koristi, ko hočemo ugoditi ljudem; hočemo se le veseliti nad njimi, veseliti, ko bi videli, kako jim ugaja, kar je dobro, in to zaradi njihove koristi, ne zaradi naše lastne slave. Jasno je, proti komu pravi apostol: Če bi hotel ugajati ljudem, nisem Kristusov služabnik. In jasno je tudi, za koga pravi: Brez spotike bodite vsem v vsem, kakor skušam tudi jaz v vseh rečeh ugoditi vsem. Oboje je jasno, oboje v mir, oboje čisto, oboje pomirja. Ti se samo pasi in pij, ne tlači paše in ne kali vode. Slišali ste namreč tudi Gospoda Jezusa Kristusa samega, učitelja apostolov: Vaša dejanja naj svetijo pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta v nebesih, njega, ki vas je take ustvaril. Ljudstvo smo njegove paše in ovce njegove roke. Bodi torej hvaljen on, ki te je naredil dobrega, če si dober! Hvala ne gre tebi, kajti iz sebe bi mogel biti samo slab. Zakaj hočeš obračati resnico, ko hočeš biti hvaljen, kadar storiš kaj dobrega, Bogu pa naprtiti odgovornost za zlo, ki ga storiš? V istem govoru, v katerem Jezus pravi: Vaša dejanja naj svetijo pred ljudmi, pravi tudi: Ne iščite sebi pravičnosti pred ljudmi! Toda, kakor pri apostolu tako se ti tudi v evangeliju zde te izjave protislovne. Če pa ne kališ vode svoje duše, boš spoznal tudi skladnost v Svetem pismu, in boš v njem našel mir. Skrbimo torej, bratje, da ne le prav živimo, ampak živimo prav tudi pred ljudmi. Tudi ne skrbimo le za dobro vest, marveč za to, da v mejah naše šibkosti in budnosti nad krhko naravo delamo vse tako, da slabotnemu bratu ne bomo v povod za sumničenje. Kajti lahko s tem poteptamo božje pašnike, medtem ko uživamo čista zelišča in pijemo čisto vodo, slabotne ovce pa bodo (po naši krivdi) morale jesti teptano travo ter piti kalno vodo.

    4 min

  5. 4d ago

    29. junij: Ta mučenca sta videla, kar sta oznanjala

    Iz govorov sv. Avguština, škofa (295. govor, 1-2.4.7-8) Ta mučenca sta videla, kar sta oznanjala   Ta dan nam je posvečen po trpljenju svetih apostolov Petra in Pavla. Ne govorimo o kakih neznanih mučencih. Njih sporočilo se razlega po vsej zemlji in do konca sveta gre njih govorica. Ta mučenca sta videla, kar sta oznanjala, hodila sta za pravičnostjo, izpovedovala resnico, umrla sta za resnico. Sveti Peter, prvak apostolov, je goreče ljubil Kristusa. Dano mu je bilo slišati besede: Pa tudi jaz tebi povem: Ti si Peter (Skala). Rekel je bil namreč: Ti si Kristus, Sin živega Boga. Kristus pa je odgovoril njemu: Tudi jaz tebi povem: Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev. Na to skalo bom postavil vero, ki jo izpoveduješ. Na tvoje besede: Ti si Kristus, Sin živega Boga, bom sezidal svojo Cerkev. Ti si namreč Peter, kar pomeni: skala. Imenuješ se po skali, ne izhaja beseda skala od Petra. Tako se imenuješ po skali, kakor se kristjan imenuje po Kristusu. Gospod Jezus si je, kakor veste, pred svojim trpljenjem izbral učence, ki jih je imenoval apostole. Med njimi je skoraj povsod Peter sam predstavljal vso Cerkev. Zaradi tega, ker je sam predstavljal vso Cerkev, mu je bilo rečeno: Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva. Teh ključev namreč ni prejel en sam človek, ampak skupnost Cerkve. Petrova odličnost izhaja torej odtod, ker je predstavljal podobo vesoljnosti in edinosti Cerkve, ko mu je bilo rečeno: Izročil ti bom, kar je bilo vsem izročeno. Kot namreč veste, je Cerkev dobila ključe nebeškega kraljestva. Poslušajte, kaj pravi Gospod na drugem mestu vsem svojim apostolom: Prejmite Svetega Duha! In naprej: Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni, katerim jih zadržite, so jim zadržani. Iz istega razloga je Gospod tudi po vstajenju istemu Petru izročil skrb za svoje ovce. Ni namreč edini med učenci zaslužil, da pase Gospodove ovce, toda ko Kristus govori enemu, s tem priporoča edinost. Najprej se obrača na Petra, ker je Peter prvi med apostoli. Ne bodi žalosten, apostol! Odgovori prvič, odgovori drugič, odgovori tretjič! Trikrat naj zmaga priznanje v ljubezni, ker je bila tvoja domišljavost trikrat premagana v strahu. Trikrat je treba zavezati, kar si bil trikrat razvezal. Zaveži po ljubezni, kar si bil razvezal iz strahu! Glejte, kljub temu je Gospod prvič in drugič in tretjič svoje ovce izročil Petru. En dan trpljenja za dva apostola. A ta dva apostola sta bila eno. Čeprav sta trpela različne dni, sta bila eno. Najprej Peter, za njim Pavel. Slovesno obhajamo praznik apostolov, posvečen z njuno krvjo. Ljubimo njuno vero, življenje, napore, trpljenje, pričevanje, oznanilo.

    4 min

  6. 5d ago

    28. junij: Kristusa oznanjamo do skrajnih koncev zemlje

    Iz govorov Pavla VI., papeža (v Manili 29. novembra 1970) Kristusa oznanjamo do skrajnih koncev zemlje   Gorje mi, če bi evangelija ne oznanjal. Zato me je namreč Kristus poslal. Apostol sem in pričevalec. Čim bolj je cilj oddaljen in čim težavnejša je naloga, tem silneje me priganja ljubezen. Oznanjati moram Jezusovo ime. Jezus je Kristus, Sin živega Boga. On nam je razodel nevidnega Boga. On je Prvorojeni pred vsem stvarstvom. On je tisti, v katerem ima vse svoj obstoj. On je učitelj ljudi in njihov odrešenik. Za nas se je rodil, umrl in vstal. On je središče zgodovine in vesolja. Pozna nas in nas ljubi, prijatelj je in spremljevalec našega življenja, mož bolečin in upanja. On je tisti, ki bo nekoč spet prišel in bo naš sodnik, pa tudi, kot zaupamo, večna polnost življenja in naša blaženost. O njem nikdar ne bi hotel nehati govoriti: on je luč, on je resnica, on je tudi pot, resnica in življenje. On je kruh in vrelec žive vode, ob katerem si tešimo lakoto in žejo. On je pastir, voditelj, vzor, naša tolažba in naš brat. Kakor mi, še bolj kakor mi, je bil majhen, ubožen in ponižan. Bil je izpostavljen težavam, zatiran in je mnogo trpel. Za nas je govoril, delal je čudeže, ustanavljal novo kraljestvo, v katerem uživajo srečo ubožni, v katerem je mir načelo skupnega življenja, v katerem tisti, ki so čistega srca, veselo vzklikajo in žalostni uživajo tolažbo, lačni in žejni pravice postanejo nasičeni, grešniki prejmejo odpuščanje in se vsi počutijo kot bratje. To je Kristus Jezus, o katerem ste slišali, večinoma ste že njegovi, saj ste kristjani. Vam, kristjanom, ponavljam njegovo ime, vsem pa oznanjam: Kristus Jezus je začetek in konec, alfa in omega, kralj novega sveta, skriti in najvišji smisel človeške zgodovine in naše usode. On je srednik in most med nebom in zemljo. Bolj kot kdorkoli drugi in popolneje je Sin človekov, ker je božji Sin, večen, neskončen, in ker je sin Marije, blagoslovljene med vsemi ženami, njegove telesne matere in naše matere po deleženju Duha skrivnostnega telesa. Jezus Kristus! Vedite, on je tisti, ki vam ga nenehno oznanjamo in želimo, da bi se njegovo ime razglašalo do skrajnih mej zemlje in v vso večnost.

    4 min

  7. 6d ago

    27. junij: Dobrine je delila z drugimi

    Odlok kongregacije svetih obredov o potrditvi češčenja (5. januarja 1938) Dobrine je delila z drugimi   Nabirajte si zakladov v nebesih, kjer jih ne uničuje ne molj ne rja in kjer jih tatovi ne kopljejo in ne kradejo! Po tem božjem opozorilu sv. evangelija je z vso modrostjo ravnala sv. Ema, krška grofica. Čeprav je imela veliko premoženje, ni postala ošabna, ni zaupala v negotovost bogastva, ampak v živega Boga, ki nam v obilju daje vse, kar potrebujemo. Bila je bogata zemeljskih dobrin, a še bolj dobrih del, zato je dobrine z lahkim srcem razdajala in jih delila z drugimi, uporabljala jih je tako, da je molila Boga v njegovih darovih, in jih varno shranjevala tam, kjer bi jih vedno lahko našla. Le malo vemo iz njenega življenja, kar pa se je ohranilo do naših časov, dovolj in še preveč dokazuje, kako so prebivalci Krke in sosednjih dežel z nekakšnim pametnim čutom častili Emo kot svetnico. Ema se je rodila v plemeniti družini grofov iz Brež na Koroškem v drugi polovici 10. stoletja. Poročila se je z Viljemom, mejnim grofom Savinjske marke, a že pred 1016 je postala vdova. Dvajset let pozneje, ko je v vojski padel tudi njen sin Viljem, je podedovala upravo nad vsem velikim premoženjem in bogastvom, ki ga je pa velikodušno porabila v dobro ljudstva in Cerkve. Z odobritvijo salzburškega nadškofa je postavila in oskrbela devet župnijskih cerkva. V kraju Krka je ustanovila samostan in cerkev za redovnice sv. Benedikta in ga bogato obdarila. Poskrbela je tudi, da je nadškof ustanovil drug samostan za menihe v admontski dolini. Poročajo, da je umrla 29. junija 1045, pokopana pa je v cerkvi v Krki, ki jo je sama zgradila. Ko so 1174 postavili novo krško stolnico, so Emino truplo prenesli in spoštljivo shranili v veliki in prelepi že urejeni kripti. V 13. stoletju je nedvomno izpričano, da so jo že častili kot svetnico in da so ljudje radi romali na njen grob. Poročajo, da je na njeno priprošnjo Bog delal številne čudeže, ki so popisani v skoraj sodobni listini. V naslednjem stoletju je bil že sestavljen liturgični oficij v njeno čast. Vse to očitno dokazuje, da so Emo častili v bogoslužju vsaj že v 14. stoletju, da so imeli mašo njej v čast in da so jo klicali za svetnico... Cesar Friderik III. in koroški plemiči so 1466 prosili papeža Pavla II., naj bi začel apostolski postopek za ugotovitev Eminega svetništva. Papež je nato ustanovil komisijo treh kardinalov, ti pa so za preiskavo poverili sekovskega in ljubljanskega škofa ter opata v Št. Lambertu in Vetrinju. Že naslednje leto je bila preiskava končana, ugotovitve pa so poslali v Rim istemu papežu, toda politične zmede so preprečile nadaljnji postopek. Češčenje bl. Eme pa je vedno bolj rastlo, posebej slovesno so 1745 obhajali sedemstoletnico njene smrti. Bogoslužni praznik, ki so ga že obhajali v krški škofiji, so tedaj s papeževim dovoljenjem razširili tudi v drugih škofijah. V zadnjih letih pa so zbrali številne dokumente, da bi češčenje, ki ga izkazujejo sv. Emi, odkar ljudje pomnijo, apostolski sedež tudi uradno potrdil... Kongregacija svetih obredov je na svoji redni seji dne 4. januarja 1938 pozitivno odgovorila na postavljeni dvom glede češčenja, papež Pij XI. pa je naslednji dan sklep kongregacije odobril in potrdil.

    5 min

  8. Jun 25

    26. junij: Upajmo, da bomo Boga gledali

    Iz homilije sv. Gregorja iz Nise, škofa, o blagrih (6. homilija) Upajmo, da bomo Boga gledali   Obljuba: Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali, je tolikšna, da presega še tako veliko srečo! Ko smo dosegli tako dobrino, ali moremo še katero drugo, če imamo že vse v tistem, ki ga gledamo? V jeziku Svetega pisma je »gledati« isto kot »imeti«. Na primer: gledati srečo Jeruzalema je isto kot jo imeti. Ali pa če prerok pravi: »Brezbožca je treba uničiti, da ne bo gledal Gospodove slave. »Ne videti« je isto kot »ne dobiti«. Zato tisti, ki gleda Boga, uživa vse mogoče dobrine že samo zato, ker ga gleda: življenje brez konca, večno netrohljivost, nesmrtno blaženost; brezkončno kraljestvo, neminljivo veselje, pravo luč, blagi pogovor z Duhom, nedostopno slavo, nenehno radost, z eno besedo: vse dobrine. To kar nam je predloženo kot upanje na obljubljeno srečo, je torej nekaj veličastnega. Toda, kakor smo zgoraj videli, je mogoče gledati Boga le, če je srce čisto. Tu pa je moj duh zopet omotičen. Sprašuje se, če ni čistost srca ena od nemogočih reči, ki našo naravo presegajo. Kajti, če je gledanje Boga naravno, a ga Mojzes in Pavel nista videla, in celo to trdita, da ga niti onadva niti kdo drug sploh videti ne more, je to, kar nam v tem blagru Beseda ponuja, nekaj, kar presega naše moči. Kaj imamo od tega, če vemo, kako se Boga vidi, če pa je to za nas neuresničljivo. Kakor če bi nam kdo rekel: Kakšna sreča je živeti v nebesih, ker se od tam da videti reči, ki jih od tu spodaj ni mogoče videti. Če bi pa obstajala naprava, ki bi dvigala ljudi v nebesa, bi bilo za poslušalce res koristno zvedeti, kako so srečni tisti, ki tam živijo. Dokler pa je vzpon v nebesa nemogoč; nima poznanje nebesne sreče nobenega smisla. Še huje: to nas le žalosti, če nas kdo poučuje o rečeh, ki jih ne moremo doseči. Torej bi nas Gospod, ki nam daje ta čudoviti blagor, vabil na nekaj, kar presega našo naravo in naše sposobnosti. Vendar ni tako. Bog od živali, ki jim ni dal peruti, ne zahteva da letajo. Tudi ne zahteva od zemeljskih živali, da živijo v vodi. Tako je pri vseh bitjih. Zakon ne dela sile naravi, ampak je prilagojen sposobnostim posameznika. Torej tudi nam ni treba obupati, da bi ne mogli doseči cilja, ki ga za tiste, ki so čistega srca, odkrivajo blagri. Niti Janez niti Pavel niti Mojzes ali kdo njim podoben ni bil oropan vzvišene sreče, ki jo daje gledanje Boga. Ne Pavel, ki je rekel: Pripravljena mi je krona pravice, ki mi jo bo dal oni dan Gospod; pravični sodnik. Niti Janez, ki je počival na Gospodovih prsih. Niti Mojzes, ki je slišal Boga, ki mu je rekel: Poznam te bolj kot vse druge. Ti ljudje, ki so govorili, da doumevanje Boga presega naše sposobnosti, so bili brez dvoma med srečnimi. Sreča pa je v tem, da gledamo Boga in to prihaja od čistega srca. Torej čistost srca, ki vodi človeka do sreče, gotovo ni nemogoča. Zato ljudje, ki za sv. Pavlom pravijo, da gledanje Boga presega naše sposobnosti, ne govorijo narobe. Pa tudi Gospod jih ne postavlja na laž, ko obljublja tistim, ki so čistega srca, da bodo Boga gledali.

    5 min
See All (202)

About

Duhovno branje

Information

  • Creator
    HOZANA.si
  • Years Active
    2024 - 2026
  • Episodes
    202
  • Rating
    Clean
  • Copyright
    © 2026 HOZANA.si
  • Show Website
    Duhovno branje

You Might Also Like