Duhovno branje

HOZANA.si
  • 0.0 (0)
  • CHRISTIANITY
  • UPDATED DAILY

Duhovno branje

  1. 13M AGO

    23. april: Evharistija, poroštvo vstajenja

    Iz razprave sv. Ireneja, škofa, Zoper krivoverstva (5. knj., 2, 2-3) Evharistija, poroštvo vstajenja   Če ni deležno rešenja tudi naše telo, potem nas Gospod ni odkupil s svojo krvjo; potem tudi evharistični kelih ni delež pri njegovi krvi, in kruh, ki ga lomimo, ni delež pri njegovem telesu. Saj se kri pretaka po žilah in mesu in vsem drugem, kar je človeško telo, in vse to je v resnici postala božja Beseda, ki je prišla, da bi nas odrešila s svojo krvjo. O tem priča apostol, ko pravi: V njej imamo odrešenje po njeni krvi in odpuščenje grehov. Ker smo njeni udje in se hranimo s pomočjo stvarstva, ki nam ga podarja ona sama, - po njeni volji namreč vzhaja sonce in po njeni volji gre dež, je vzela čašo, jo napolnila s sadom stvarjenja in rekla, da je njena lastna kri, po kateri se krepi naša kri. Prav tako je odločno zatrdila, da je kruh, ki ga daje stvarstvo, njeno lastno telo, po katerem se krepijo naša telesa. Tako torej čaša, ki jo je pomešal človek, in kruh, ki ga je on umesil, postaneta, ko prejmeta posvečenje, sveta evharistija, se pravi, Kristusova kri in telo. Po njima se krepi in utrjuje substanca naše telesne biti. Kako bi torej kdo mogel trditi, da telo ni v stanju sprejemati božjega daru za večno življenje, ko se hrani s Kristusovo krvjo in telesom ter postaja ud tega telesa? Prav to zatrjuje blaženi apostol v pismu Efežanom: Mi smo udje njegovega telesa, iz njegovega mesa in iz njegovih kosti. Tega pa ne pravi o kakem duhovnem in nevidnem človeku, kajti duh nima mesa in kosti, marveč o onem telesnem ustroju, ki je lasten pravemu človeku iz mesa, živcev in kosti. Ta se krepča s čašo, Gospodovo krvjo, in krepi s kruhom, Gospodovim telesom. Ko so korenine vinske trte položene v zemljo, prinaša trta sad ob svojem času. Ko pšenično zrno pade v grudo in se tam razkroji, vzkali, pomnoženo s Svetim Duhom, ki vse podpira. Nato pa te substance ob spretnosti ljudi pridejo do praktične uporabe. Ko nato prejmejo božjo besedo, pa postanejo sveta evharistija, to se pravi Kristusovo telo in kri. Na podoben način bodo naša telesa, ki jih hrani ta evharistija, potem ko bodo položena v zemljo in bodo tam razpadla, ponovno vstala ob svojem času, ko jim bo božja Beseda naklonila dar vstajenja od mrtvih v slavo Boga Očeta. Ona namreč prinaša nesmrtnost temu, kar je umrljivo, in milostno dodeljuje nestrohljivost vsemu, kar je kvarljivo, zato da se božja moč dodaja v polni meri k človeški slabosti.

    3 min

  2. 1D AGO

    22. april: Kopel prerojenja

    Iz Zagovora kristjanov sv. Justina, mučenca (I, 61. pogl.) Kopel prerojenja   Kako smo se prenovili po Kristusu in kako smo se posvetili Bogu, to hočem zdaj razložiti. Kdor se je prepričal in veruje, da je resnično, kar učimo in govorimo, ter obljubi, da bo mogel tako živeti, ga poučimo, kako naj moli in med postom prosi Boga, naj mu odpusti dotedanje grehe. Z njim molimo in se postimo tudi mi. Nato ga povedemo na kraj, kjer je voda. Tukaj se prerodi, kakor smo se prerodili tudi mi. V tej vodi se namreč skoplje v imenu Boga, Očeta in Gospoda vesoljstva, in našega odrešenika Jezusa Kristusa in Svetega Duha. Zakaj Kristus je rekel: Ako se ne prerodite, ne pridete v nebeško kraljestvo. Da se ne more vrniti v materino telo, kdor se je kdaj rodil, je vsem jasno. Tudi prerok Izaija je povedal kakor sem prej omenil, kako se oprosti grehov, kdor je grešil in se kesa. Takole je rekel: Umijte se, očistite se, odstranite hudobije iz svojih duš, naučite se dobro delati, razsodite siroti v prid in pomagajte do pravice vdovi, potem pridite in se pričkajmo, pravi Gospod. In ako so vaši grehi kakor škrlat, jih bom obelil kot volno; in ako so rdeči kakor bager, jih bom obelil kot sneg. Ako me pa ne poslušate, vas bo požrl meč, kajti usta Gospodova so govorila. Od apostolov smo pa prejeli za to tale razlog. Po naravni zakonitosti se prvič rodimo brez naše vednosti po občevanju naših staršev in pridemo na svet s slabimi navadami in pokvarjenostjo. Zato se izgovori v vodi nad tistim, ki se hoče preroditi in se je skesal svojih grehov, ime Boga, Očeta vesoljstva in Gospoda, da ne bi ostali otroci nujnosti in nevednosti, ampak svobodne odločitve in spoznanja, in bi dobili odpuščenje prejšnjih grehov. Samo to ime imenuje tisti, ki povede krščenca v kopel. Imena neizrekljivega Boga namreč ne more nihče povedati. Če bi se pa kdo drznil trditi, da moreš Boga s kakšnim imenom opisati, bi bil do skrajnosti neumen. Ta kopel se imenuje razsvetljenje, ker se tisti, ki pridejo do tega spoznanja, razsvetlijo. Okoplje pa se tisti, ki se razsvetli, tudi v imenu Jezusa Kristusa, ki je bil križan pod Poncijem Pilatom, in v imenu Svetega Duha, ki je po prerokih vse napovedal o Jezusu.

    3 min

  3. 2D AGO

    21. april: Pojmo Gospodu pesem ljubezni

    Iz govorov sv. Avguština, škofa (34. govor, 1-3. 5-6) Pojmo Gospodu pesem ljubezni   Pojte Gospodu novo pesem, njegova hvala naj se razlega pri svetem shodu. Slišali smo opomin, naj pojemo Gospodu novo pesem. Novi človek zna novo pesem. Pesem je izraz veselja; in če natančneje premislimo, izraz ljubezni. Kdor torej zna ljubiti novo življenje, zna peti novo pesem. Zaradi nove pesmi nam je torej potrebno opozorilo, da gre za novo življenje. V isto področje spadajo: novi človek, nova pesem, nova zaveza. Novi človek bo torej pel novo pesem, pripadal bo novi zavezi. Ni ga človeka, ki bi ne ljubil. Toda vprašanje je, kaj ljubi. Opomin se torej ne glasi, naj ne ljubimo, marveč da bodimo izbirčni v tem, kaj naj ljubimo. Toda kaj naj izvolimo, če nismo prej sami izvoljeni? Saj tudi ne ljubimo, če nismo prej sami ljubljeni. Čujte apostola Janeza: Mi ljubimo, ker nas je on prej ljubil. Vprašaj, odkod ima človek, da ljubi Boga! Ne najdeš in ne najdeš odgovora razen tega: Boga ljubimo, ker nas je Bog prej ljubil. Dal je samega sebe, ki ga ljubimo, dal je moč, da ga ljubimo. Čujte apostola Pavla, ki to bolj odkrito pove: Božja ljubezen je izlita v naša srca. Odkod? Mar od nas? Nikakor ne. Odkod pa? Po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Ker torej upamo v tako božjo pomoč, ljubimo Boga zavoljo Boga. Čujte še bolj odkrito Janezovo besedo: Bog je ljubezen in kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog ostane v njem. Premalo je reči: Ljubezen je iz Boga. Kdo izmed nas bi si drznil reči: Bog je ljubezen? A tako je rekel mož, ki je vedel, kaj je imel. Bog se nam pa po kratki poti sam ponuja; kliče nam: Ljubite me, pa me boste imeli, kajti če me nimate, me niti ljubiti ne morete. O bratje, o otroci, o sinovi in hčere katoliške Cerkve, o sveti in nebeški rod, vi v Kristusu prerojeni in od zgoraj rojeni, poslušajte me! Še več: po meni pojte Gospodu novo pesem! Čuj, saj pojem, mi praviš. Poješ, kajpada poješ; slišim te. Toda pričevanju tvojega jezika ne sme nasprotovati tvoje življenje! Pojte na ves glas, pojte s srcem, pojte z usti, pojte z vsem življenjem! Pojte Gospodu novo pesem! Bi li radi vedeli, kaj naj pojete o njem, ki ga ljubite? Seveda hočete peti o njem, ki ga ljubite; toda ne veste, kaj bi peli o njem. Slišali ste: Pojte Gospodu novo pesem. In kakšna bodi ta hvalnica? Njegova hvala naj se razlega pri svetem shodu. Pevec sam naj bo hvala njemu. Hočete hvaliti Gospoda? Vi sami bodite tisto, kar mu želite povedati. Gospodova hvala pa boste, če boste lepo živeli.

    5 min

  4. 3D AGO

    20. april: Izvoljen rod, kraljevo duhovništvo

    Iz razlage prvega Petrovega pisma sv. Beda Častitljivega, duhovnika (2. pogl.) Izvoljen rod, kraljevo duhovništvo   »Vi ste izvoljen rod, kraljevo duhovništvo.« To pohvalno spričevalo je nekoč Mojzes dal starozaveznemu božjemu ljudstvu. Zdaj ga pa apostol Peter po pravici daje drugim narodom, ker so verovali v Kristusa. Le–ta kot vogelni kamen zbira okrog sebe pogane in jim ponuja odrešenje, ki je bilo prej pridržano Izraelcem. Peter imenuje kristjane izvoljen rod zaradi vere, po kateri jih loči od onih, ki so zavrgli živi kamen in so zato zavrženi. Imenuje jih tudi kraljevo duhovništvo, ker so združeni s telesom Kristusa, ki je najvišji kralj in pravi duhovnik. Kot kralj daje svojim kraljestvo, kot veliki duhovnik jih očiščuje grehov z daritvijo svoje krvi. Imenuje jih kraljevo duhovništvo, ker noče, da bi pozabili upati v večno kraljestvo in nenehno Bogu darovati žrtve neomadeževanega življenja. Pravi jim tudi svet narod, pridobljeno ljudstvo v smislu tega, kar piše apostol Pavel, ko razlaga prerokovo misel: Moj pravični bo živel iz vere; a če se odtegne, ne bo z njim zadovoljna moja duša. Mi pa nismo, pravi, izmed tistih, ki se odtegujejo v svojo pogubo, ampak izmed tistih, ki verujejo, da tako rešijo življenje. Sveti Duh vas je postavil za predstojnike, da vodite Cerkev Boga, ki jo je pridobil z lastno krvjo. Mi smo torej ljudstvo, ki ga je Bog pridobil s krvjo našega Odrešenika; smo to, kar je bilo nekoč izraelsko ljudstvo, ki je bilo rešeno iz Egipta s krvjo velikonočnega jagnjeta. Zato Peter v naslednji vrstici, potem ko skrivnostno nakaže staro zgodbo, uči, da jo mora v duhovnem pomenu dopolniti tudi novo božje ljudstvo, ko pravi: … da bi oznanjali slavna božja dela. Kakor so namreč tisti, ki so bili po Mojzesu rešeni iz egiptovske sužnosti, zapeli slovesno hvalnico Gospodu, potem ko so prekoračili Rdeče morje in videli, kako je faraonova vojska poginila v valovih: tako se moramo tudi mi, potem ko smo pri krstu prejeli odpuščanje grehov, primerno zahvaljevati za nebeške dobrote. Kajti Egipčani, ki so tlačili božje ljudstvo in ki pomenijo tudi temo in stiske, so primerna podoba grehov, ki nas zasledujejo, a so bili pri krstu uničeni. Tudi osvobojenje Izraelovih sinov in njihov prihod v deželo, ki jim je bila nekoč obljubljena, se lepo skladata s skrivnostjo našega odrešenja. Le-to nam daje moč, da hrepenimo po luči, ki sije v nebesih, pri čemer nam sveti in nas vodi Kristusova milost. Podoba te luči milosti je bil tudi oni oblačni in ognjeni steber, ki je spremljal Izraelce na vsej poti, jih varoval podnevi in ponoči, dokler jih ni po nepopisnih dogodivščinah privedel v obljubljeno domovino.

    4 min

  5. 4D AGO

    19. april: O evharistiji

    Iz Zagovora kristjanov sv. Justina, mučenca (1, 66-67) O evharistiji   Nihče drug ne sme biti deležen evharistije kot le tisti, ki veruje, da je resnično, kar učimo, in se je skopal v kopeli za odpuščanje grehov in prerojenje ter tako živi, kakor je Kristus naročil. Evharistije namreč ne prejemamo kot navaden kruh in navadno pijačo; poučeni smo marveč, da je naš Zveličar Jezus Kristus, ko se je učlovečil, po božjem Logosu sprejel meso in kri v naše odrešenje, in prav tako, da je po molitvi, v kateri so njegove besede z zahvalo, posvečena hrana, ki se z njo po spremenjenju hranita naše meso in naša kri, meso in kri tistega učlovečenega Jezusa. Kajti apostoli so nam sporočili v spominskih spisih, ki so jih spisali in ki jim pravimo evangeliji, da jim je Jezus tako naročil: da je vzel kruh, se zahvalil in rekel: To delajte v moj spomin, to je moje telo; in da je prav tako vzel čašo, se zahvalil in rekel: To je moja kri in dal samo njim. Odtlej, ko se je to zgodilo, se tega zmeraj med seboj spominjamo. Premožni podpiramo vse reveže in smo vedno v zvezi med seboj. Za vse, kar uživamo, poveličujemo Stvarnika vesoljstva po njegovem Sinu Jezusu Kristusu in po Svetem Duhu. Na dan, ki se imenuje dan Sonca (v nedeljo), se snidejo vsi, po mestih ali na kmetih; prebirajo spominske knjige apostolov ali spise prerokov, kolikor časa je primerno. Ko bralec neha, predstojnik z nagovorom opominja in spodbuja navzočne, naj posnemamo lepe nauke. Nato vsi hkrati vstanemo in molimo. Ko nehamo moliti, prineso, kakor sem prej povedal, kruh, vino in vodo. Predstojnik moli in iz vsega srca izreče zahvalo, in ljudstvo mu pritrdi: Amen. Nato se tisto, kar je bilo z zahvalo posvečeno, razdeli in vsak prejme delež; tistim pa, ki niso navzoči, se pošlje po diakonih. Vsak, kdor je premožen in voljan, po lastni odločitvi daruje, kolikor hoče. Kar se nabere, se shrani pri predstojniku in ta pomaga sirotam in vdovam, takim, ki so zaradi bolezni ali iz drugega razloga v potrebi, jetnikom, popotnim, ki so prišli v srenjo, skrbi sploh za vse, ki so v stiski. Na dan Sonca se pa vsi shajamo zato, ker je to prvi dan, ko je Bog spremenil temo in tvar in naredil svet, in ker je naš Odrešenik Jezus Kristus na ta dan vstal od mrtvih. Kajti na dan pred Kronovim dnevom so ga križali in na dan po Kronovem dnevu, to je na dan Sonca, se je prikazal apostolom in učencem in jih učil to, kar smo tudi vam v premislek sporočili.

    3 min

  6. 5D AGO

    18. april: O božjem načrtu odrešenja

    Iz konstitucije 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora o svetem bogoslužju (B 5-6) O božjem načrtu odrešenja Bog, ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli k spoznanju resnice in ki je mnogokrat in na mnogotere načine nekdaj govoril očetom po prerokih, je ob polnosti časov poslal svojega Sina, učlovečeno Besedo, maziljenega s Svetim Duhom, da bi oznanil blagovest ubogim, tiste, ki so strtega srca, ozdravil kot telesni in dušni zdravnik in srednik med Bogom in ljudmi. Njegova človeška narava, združena v eni osebi z Besedo, je bila orodje našega odrešenja. Zato je v Kristusu vzšla popolna odkupnina naše sprave ter nam je v njem dana polnost Božjega češčenja. To delo odrešenja človeškega rodu in popolnega božjega češčenja, katerega predpodobe so bile čudovita božja dejanja nad ljudstvom stare zaveze, je izvršil Kristus Gospod predvsem z velikonočno skrivnostjo svojega blaženega trpljenja, vstajenja od mrtvih in slavnega vnebohoda. V tej skrivnosti je s svojo smrtjo uničil našo smrt in nam s svojim vstajenjem obnovil življenje, saj iz strani Kristusa, na križu zaspalega, izvira čudovita skrivnost vse Cerkve. Kakor je bil torej Kristus poslan od Očeta, tako je tudi sam poslal apostole, napolnjene s Svetim Duhom, ne le da bi z oznanjevanjem evangelija vsemu stvarstvu razglasili, da nas je božji Sin s svojo smrtjo in vstajenjem iztrgal satanovi oblasti in smrti ter nas prestavil v Očetovo kraljestvo, ampak tudi, da bi delo odrešenja, ki so ga oznanjali, izvrševali z daritvijo in zakramenti, središčem vsega bogoslužnega življenja. Po krstu se namreč ljudje vcepijo v Kristusovo velikonočno skrivnost: s Kristusom umrejo, skupaj z njim so pokopani, z njim so obujeni in prejmejo Duha posinovljenja, v katerem kličemo: Aba, Oče in tako postanejo pravi molivci, kakor jih Oče hoče. Podobno vsakikrat, ko uživajo Gospodovo večerjo, oznanjajo Gospodovo smrt, dokler ne pride. Zato so bili na binkoštni dan, ko se je Cerkev razodela svetu, krščeni tisti, ki so sprejeli Petrove besede. In bili so stanovitni v nauku apostolov in bratski skupnosti, v lomljenju kruha in molitvah … hvaleč Boga in priljubljeni pri vsem ljudstvu. Nikdar se poslej Cerkev ni nehala zbirati k obhajanju velikonočne skrivnosti, da bi pri tem brala, kar je bilo o njem v vseh pismih, obhajala evharistijo, v kateri se ponavzočuje zmaga in zmagoslavje njegove smrti, in se hkrati v Kristusu Jezusu zahvaljevala Bogu za neizrekljivi dar v slavo njegovega veličastva.

    3 min

  7. 6D AGO

    17. april: Kristusov križ je naše odrešenje

    Iz govorov sv. Teodorja Studita, opata Kristusov križ je naše odrešenje   O predragoceni dar križa! Glej, kako se blešči! Kakšna lepota in veličastje! To je čudovito drevo za pogled in okus. Ni kakor drevo v raju, ki je bila medla podoba dobrega in zla. To je drevo, ki daje življenje, ne pa smrti. Luč je, ne tema. Po njem prideš v nebesa, ne izganja te iz raja. Na to drevo se vzpenja Kristus kot kralj na zmagoslavni voz. Premagal je hudiča, gospodarja smrti, in osvobodil človeški rod suženjstva trinoga. Na to drevo gre Gospod kot hrabri bojevnik. V boju je bil ranjen na rokah in nogah in na prsih. Toda s svojo krvjo ozdravlja naše rane, to je našo naravo, ki jo je ranila strupena kača. Drevo nas je najprej umorilo, sedaj pa po drevesu križa prejemamo življenje. Drevo nas je nekoč prevaralo, sedaj pa z drevesom izganjamo zvijačno kačo. Kakšna čudovita sprememba! Namesto smrti se nam daje življenje, namesto razkroja telesa, nesmrtnost, namesto sramote, slava. Zato ne vzklika zaman apostol: Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, s katerim je meni svet križan in jaz svetu. Najvišja modrost, ki je vzbrstela iz križa, je uničila ošabno modrost sveta in njeno prevzetno nespamet. Dobrine, ki smo jih prejeli po križu, so odpravile vse kali hudobije in zlobe. Podobe in znamenja od začetka sveta so bile le znanilke velikih dogodkov, ki bodo izhajali iz tega drevesa. Pazi, torej, kdorkoli si, ki hrepeniš po spoznanju. Ali ni vendar Noe s pomočjo neznatnega lesa rešil sebe in svojo družino ter živino pred katastrofalno poplavo, ki jo je poslal Bog? Pomisli na Mojzesovo palico. Mar ni bila simbol križa? Z njo je spremenil vodo v kri, spremenjena v kačo je požrla pričarane kače čarodejev, z njo je udaril po morju in ga razdelil na dva dela in spet vrnil morske vode v prvotno stanje in tako potopil sovražnike, rešil pa izvoljeno ljudstvo. Taka je tudi bila Aronova palica, simbol križa, ki je vzcvetela v enem samem dnevu in ga razodela kot zakonitega duhovnika. Tudi Abraham je napovedal križ, ko je zvezal sina na grmadi. Križ je pokončal smrt, vrnil v življenje Adama. Vsi apostoli so dosegli slavo po križu, vsak mučenec je od njega prejel krono, vsak svetnik svetost. S križem smo se oblekli v Kristusa in slekli starega človeka. S križem smo se mi, Kristusove ovce, zbrali v enem hlevu in gremo v večno domovino.

    4 min

  8. APR 15

    16. april: Gospa mi je govorila

    Iz pisma sv. Marije Bernardke Saubirous, device (p. Gondrandu 1. 1861) Gospa mi je govorila   Nekega dne sem šla z dvema deklicama k bregu reke Gave, da bi nabrala drv, in sem zaslišala neko šumenje. Obrnila sem se proti travniku, a nisem videla nobenega drevesa, ki bi se majalo. Nato sem pogledala gor proti votlini in tam sem zagledala v belo oblečeno gospo. Obleko je imela belo, njen pas pa je bil sinje barve. Med prsti na nogah je imela zlato rožo, iste barve je bil tudi rožni venec. Ko sem to videla, sem si pomela oči, prepričana, da se motim. Z roko sem segla v žep, kjer sem imela rožni venec. Hotela sem se pokrižati, a nisem mogla dvigniti roke. Obvisela mi je kakor mrtva. Ko pa se je pokrižala gospa, sem s tresočo roko poskusila tudi jaz in je šlo. Začela sem moliti rožni venec. Tudi gospa je prebirala jagode, ni pa premikala ustnic. Ko sem končala rožni venec, je prikazen izginila. Vprašala sem nato deklici, če sta kaj opazili. Rekli sta, da ne, in me spraševali, če sem jaz kaj videla. Rekla sem, da sem videla gospo v beli obleki, a da ne vem, kdo bi bila. Prosila sem ju, naj o vsem molčita. Svarili sta me, naj ne hodim več tja, kar jima pa nisem obljubila. V nedeljo sem se spet vrnila na tisti kraj, ker me je srce silno vleklo. Šele v tretje je gospa spregovorila in me prosila, naj prihajam tja petnajst dni. Obljubila sem ji. Dodala je še, naj rečem duhovnikom, da morajo tam postaviti kapelico. Naročila mi je, naj pijem iz studenca. Ko tam okoli nisem našla nobenega studenca, sem šla proti reki Gavi. Ona pa je z glavo pomigala, da ne misli te vode, in pokazala s prstom, kje je izvir. Stopila sem tja in našla tam le malo kalne vode. Dotaknila sem se je, zajeti je pa nisem mogla. Začela sem kopati z roko, a se je le počasi nabirala. Trikrat sem to storila in šele četrtič sem mogla piti. Prikazen je tedaj izginila in jaz sem se vrnila domov. Tja sem hodila petnajst dni in gospa se mi je prikazovala vsak dan, samo en ponedeljek in en petek ne. Vsakikrat mi je naročala, da moram povedati duhovnikom, naj tam sezidajo kapelico, naj se umivam v studencu in molim za spreobrnitev grešnikov. Večkrat sem jo vprašala, kdo je, a ona se je vedno samo nežno nasmehnila, nazadnje je dvignila roke, se zazrla proti nebu in rekla, da je Brezmadežno spočetje. V teh petnajstih dneh mi je razodela tri skrivnosti, ki jih nikoli ne smem nikomur razkriti. To sem zvesto držala do danes.

    4 min
See All (202)

About

Duhovno branje

Information

  • Creator
    HOZANA.si
  • Years Active
    2024 - 2026
  • Episodes
    202
  • Rating
    Clean
  • Copyright
    © HOZANA.si
  • Show Website
    Duhovno branje