Eho Tanja Matijašević

Pino Pograjc,  študent anglistike in primerjalne književnosti na magistrski stopnji na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Rojen leta 1997, odraščal je v Kamniku, kjer je na tekmovanjih v slam poeziji prvič bral svoje pesmi pred občinstvom in nekajkrat zmagal. Leta 2022 je postal del selekcijske ekipe za Festival LGBT Filma v Ljubljani. Istega leta je založba Črna skrinjica izdala njegov pesniški prvenec Trgetanje, za katerega je dobil nagrado za najboljši literarni prvenec, ki se podeli v sklopu Slovenskega knjižnega sejma. Leta 2023 se je pridružil mednarodnemu pesniškemu projektu POT-VOT (Poezija sodobnosti –  glasovi prihodnosti), s katerim bodo sodobni pesnice in pesniki obiskovali srednje šole. Njegova pesem »burleska« je bila za zbornik Rukopisi prevedena v srbščino. Lidija Dimkovska je izbor njegovih pesmi prevedla v makedonščino za platformo Blesok. Anamarija Šporčič je njegovo poezijo vključila v svoje predavanje o slovenski LGBT+ literaturi na St. Mary's College of Maryland.Dr. Borut Škodlar ga je septembra 2023 povabil kot govorca na mednarodni konferenci Contemplative Traditions and Psychotherapy, kjer je v pogovoru s z dr. Škodlarjem govoril o poeziji kot načinu osmišljanja psihotičnih izkušenj. 

Fabjan, Sara. Zaroletano. Ljubljana, LUD Literatura 2023.



Telesa in drugi časovni stroji

Naš inštitut

Ponavljanja



Pesmi so izseki iz podkasta Literarni glasovi.


Leta 1992 rojena magistrica kognitivnih znanosti in doktorska študentka psihologije poezijo že vrsto let objavlja v različnih literarnih revijah. Priporočam njen pesniški prvenec Zaroletano.

Pia Prezelj (1995) je pisateljica, prevajalka in novinarka kulturne redakcije časopisa Delo. Za svoje novinarsko delo je kot debitantka leta prejela nagrado pes čuvaj/watchdog 2022, ki jo podarja Društvo novinarjev Slovenije. Leta 2018 je izšel njen prevod kratkoprozne zbirke Priročnik za čistilke Lucie Berlin (Cankarjeva založba). Roman Težka voda je njen literarni prvenec.



Prezelj, Pia. Težka voda. Novo mesto : Goga, 2023.

V svetu, ki ga naseljujejo Ida, Marta, Tone in Lojze, na vrtovih gnijejo paradižniki, na nočnih omaricah ždijo nagačeni zajci, krave pa je treba slej kot prej ustreliti med oči. Nič čudnega, če na blatni zemlji komu usodno spodrsne ali pa mu glavo spešta kakšno drevo; Gospod vendarle daje in jemlje, povrh vsega pa še odpušča. V romanu Težka voda, svojstveni anatomiji krivde, ki prelamlja s tradicijo slovenske povesti, se drobci iz življenja starejše protagonistke Ide med posledicami zamolčane preteklosti in neizživete prihodnosti postopoma sestavljajo v okrušeno celoto. Ta v ekspresivnem, dovršenem slogu razkriva predvsem bridko resnico o prepletenosti življenj znotraj manjše vaške skupnosti, kjer se vse zdi na dlani, pa vendar skrivnost rojeva nove skrivnosti.  (Maja Šučur)

Vesna Liponik je pesnica rojena v decembru,

kakopak, kot vse legendice tega sveta. Njena

zbirko Roko razje  Škuc (Zbirka Lambda), 2019

je nujno čtivo za vse ljubitelje_ice

poezije. 

Ivana Maksić (1984) autorka je knjiga poezije:

Kćeri zar ne vidiš da gorim (2020),

La mia paura di essere schiava (2014),

Izvan komunikacije (2013),

O telo tvori me (2011).

Piše poeziju, crtice i eseje. Prevodi i predaje engleski jezik.



KĆERI, ZAR NE VIDIŠ DA GORIM

tog dana, evo, ginu konji
svi jahači moji kroz maglu, kopljima

kroz vodu, krv, šumu, vatru,
vatra, vatro, gorim, rekli su

ivana, rekli su, ona, ta, žena, ja
na ivici, do kraja, uvek kroz tajne

vira, vihora, čizme su stradale,
talas je pucao, nikada, znaš,

goniči robova iz prošlog života
nisu ustuknuli, kćeri, vatra,

plamičci se kotrljaju, plivaj,
idi dalje od mene, preplivaj

svе bure, budi leden grumen uglja,
budi nevidljivi dijamant,

samo ne vuci prtljage incestuoznih
sinova za sobom, ne govori mnogo,

preobrazi se, preobrati, stišaj sve

ne i vatru, vatrom budi, gori, ne traži
merdevine, izbegavaj sahrane, ne nosi

cipele, dalje od svake bolesničke sobe,
ne obaziri se na moral,

ti, daleki prijatelju,

ne nosi belo, nemoj, nikada,
kao prkos ostani, hrid, cvet nara

ne maši nikome, ni meni, ni izdaleka,
ne maši, preziri rastanke,

ne pružaj šake pri pozdravu,
ne uzgajaj metak u dlanu,

ne lomi strele, neka ih, u mesu,
drugi ih ne vide

ne grli kad ostavljaš
drugi ne vide

ne osmišljavaj odlaske i boli
drugi ne vide

kćeri, vatro, moja nisi, beži
samo nestani, drugi ne vide,

samo nestani

Tom Veber (Maribor, 1995), pesnik, performer, vizualni umetnik. Kot  igralec/plesalec je nastopal v gledališču Glej, PTL-ju, Kino Šiška,  Klubu Tiffany in v English student theatre. Kot pevec je sodeloval s  pevskimi zbori Sankofa, Beegesus, APZ Maribor, APZ Tone Tomšič. Poezijo objavlja v Poetikonu, Dialogih, Mentorju, Literaturi in Apokalipsi. Sodeluje na pesniških slamih in gostuje po Sloveniji s pesniško monodramo Realizem je rezerviran za klovne. Je  zmagovalec Pesniške olimpijade 2018, uvrstil pa se je tudi v finale  Pesniškega turnirja 2019. Je prejemnik štipendije za perspektivnega  ustvarjalca na področju leposlovja pri Javni agenciji za knjigo 2019.  Njegove pesmi so bili objavljene na Hrvaškem, Madžarskem, v Grčiji,  Afriki, Rusiji in na Kitajskem. V sklopu festivala Slovenski dnevi  knjige je organiziral enega izmed prvih LGBT literarnih večerov v  Mariboru z naslovom Mlada slovenska lezbična in gejevska literatura s Suzano Tratnik. Izdal je pesniško zbirko Točka preloma (2019). V letu 2019 je postavil razstave Brstenje, Stičišča in Visok polet s teboj, kjer se je ukvarjal s prostorsko postavitvijo poezije. Je urednih spletne platforme Stigma.