Piše Vid Bešter, bere Igor Velše. Osiromašeni uran, drugi roman in peta knjiga Andreja Tomažina, prinaša dobro znano, lahko bi rekli že kar klasično temo. Brezimni prvoosebni pripovedovalec, moški na robu srednjih let, je svoje življenje virtuozno zminiral do te mere, da je v njem postal stranski lik, ki bo zapustil komaj kakšno sled, pa še ta bo najverjetneje prišla na dan pri kakšnem terapevtu. Tako se vsaj vidi sam. Bralčeva naloga je dokaj zahtevna, kajti malodušni pripovedovalec nima dovolj volje ali moči, da bi svojo zgodbo povedal od začetka do konca. Začne jo brez razloga in konča, še preden bi se kaj spremenilo. Roman je sestavljen iz kratkih poglavij, ki pogosto preskakujejo med spomini in sedanjostjo, med sanjami in budnostjo, med stvarnostjo in virtualnostjo. Zaradi teh preskokov tudi kratke serije poglavij, v katerih se pripovedna nit ne prekine, delujejo nekako razvezano. Občutek je, kakor da pobiramo s tal črepinje kakšne niti ne posebno dragocene vaze in jih poskušamo sestaviti nazaj v nekakšno celoto. Pri tem nam vedno manjka nekaj kosov in celota nikakor ne postane skladna, življenje pa se ne unese. Sčasoma vendarle razberemo nekaj bolj ali manj gotovih okoliščin. Roman se dogaja v času epidemije koronavirusa. Pripovedovalec se je po lastni izbiri osamil v razpadajoči vaški hiši na Dolenjskem, ki jo je podedoval po nedavno umrlem očetu. Svojo partnerko Danajo je varal z neko Nino. Njegova hčerka Klara ima smrtno nevarno srčno bolezen. Pripovedovalčev izstop iz sveta prekinjajo pogovori z ženskami: z neznanko na poti v München, z medicinsko sestro v tamkajšnji bolnišnici za srčne bolezni, pa s sosedo z motnjo v razvoju, Beti in s spolnimi delavkami na spletnih pretočnih klepetalnicah. Večinoma pa seveda z Danajo in Nino ‒ v spominih in sedanjosti, iz oči v oči in prek telefona. Moških sogovornikov skoraj nima ‒ redki pogovori z njimi niso pogovori s soljudmi, ampak izključno s funkcijami: z zdravnikom, kirurgom, veterinarjem in bivšim šefom. Vztrajno se spominja le enigmatičnega in ambivalentnega očeta. Očitno naj bi Tomažin želel, da v vsem tem razberemo poskus soočenja s pripovedovalčevimi odnosi, z njegovim sinovstvom, partnerstvom, očetovstvom ‒ zato seveda tudi podnaslov: Roman o ljubezni. Vendar pripovedovalec o svojih odnosih predvsem molči. Čeprav skoraj obsesivno, že kar pretirano natančno opisuje svoje ‒ tudi nepomembne ‒ geste in vzgibe, se ne razlaga, opravičuje ali pojasnjuje. Nasprotno temu pa ženske, še posebej Danaja in Nina, veliko govorijo, očitajo, poskušajo razumeti in razložiti položaj, v katerem so se znašle skupaj z njim in v katerem je pripovedovalec praktično povsem pasiven. Razlika je tudi jezikovna oziroma stilistična. Pripovedovalčev izraz, ki je obremenjen z gestami in fizičnim svetom, je sproščen in površen, pogovoren. “Govor” žensk pa je zapisan v drugačnem registru, spominja na pisane besede, s kakršnimi se danes preko raznih aplikacij še najpogosteje sporazumevamo. Pripovedovalčeve sobesednice si prizadevajo za pojmovno natančnost in poštenost. Kadar se protagonist sooči z Danajo ali Nino, smo tako priče dvema samonanašalnima stiloma: na eni strani je njegov molk, na drugi monolog njegove sogovornice. Seveda to nikakor ne pomeni, da pripovedovalec ne filozofira ‒ kakšen moški bi pa bil, če ne bi sem ter tja navrgel kakšne splošne ugotovitve ‒ a se temu početju ponavadi predaja nepričakovano in skoraj nikoli v dialogu. Filozofira sam. Njegovi aforizmi bralca ujamejo nepripravljenega. Iz ust vase zaprtega pripovedovalca jih ne pričakujemo, zato delujejo kot nekakšni nagovori bralcu, ki prebijajo pripovedovalčevo vasezaverovanost. Tomažin s temi prijemi nadaljuje svoje raziskovanje pisanja onkraj avtorjeve smrti, kakršnega se je loteval že v prejšnjih delih. Tudi v Osiromašenem uranu je vse prepuščeno bralcu in vse nasprotuje literarnoteoretskim svetim kravam. Besedilo je samo po sebi pravzaprav grdo ‒ ne ponuja utehe v estetiki niti se ne utemeljuje z mojstrstvom. Zaradi pasivnosti pripovedovalca, ki se ves čas obsesivno in okorno vrača k nepomembnemu, je bralec prisiljen namesto protagonista sprejemati odločitve o tem, kateri detajli v pripovedi so pomembni, pa tudi kaj, če sploh kaj, pomenijo. Roman ne ponuja utehe v spoznanju. Tuje ostaja nedostopno in nerazumljeno. Avtor nas s črepinjasto strukturo in načinom pripovedi ves čas opozarja na bralčevo vlogo in odgovornost za uspeh literarnega dela. Osrednja poteza pripovedovalčeve izkušnje ‒ osnovni gradnik njegove pasivnosti ‒ je občutek zmedenosti in nemoči. Zdi se, da nam hoče na vsak način dopovedati, da svoji vlogi očeta, partnerja in odrasle osebe nasploh ni kos. Najbolj izrazito je to v odnosu do hčerke Klare. Ob njenih vprašanjih in vedenju zelo pogosto poudarja svojo zmedenost, negotovost, nevednost in izgubo nadzora. Večkrat reagira brez razloga in nerazumljivo nasilno. Skratka, svoj odnos do bitja, ki je od njega odvisno, izrablja, da bi poudaril, kako nima vseh odgovorov. Bralčeva sodba je torej lahka: protagonist je slab človek. Ne da se pomagati – do obeh žensk, Nine in Danaje, se je obnašal kot prasec. Res ni kos svoji partnerski in očetovski vlogi. Vedno prelaga odgovornost na druge. V odnosih in svetu se je iztrošil in sedaj živi z bornim ostankom, z odpadkom … Tudi Tomažin sicer najbrž noče, da bi pripovedovalcu preveč prizanašali. Molčeči protagonist, ki ima kot prvoosebni pripovedovalec nad pripovedjo absolutno oblast, se odpove možnosti, da bi predstavil svojo plat zgodbe, svoje razloge, svoja čustva. Tako se znajdemo v nenavadnem položaju: kljub prvoosebni pripovedi imamo na voljo predvsem Danajino in Ninino videnje in razumevanje dogodkov. Struktura romana, njegova luknjavost, nas proti naši volji postavi v vlogo razsodnika: poskušamo ugotoviti, kaj se je zares zgodilo, kar pa se, še preden se zares dobro zavemo, obrne v vprašanje: kdo je kriv? Molčeči obdolženec? Zgovorni oškodovanki? Namesto, da bi bil bralec v svoji interpretaciji neobremenjen, je bralska svoboda od avtorske intence v romanu reinterpretirana v dušebrižniško odgovornost za pasivnega protagonista. V Osiromašenem uranu ima bralec vso odgovornost in je v tem pogledu v enakem položaju kot Nina in Danaja, ki kljub vsemu skušata ugotoviti, kaj pripovedovalec vendar hoče. Tomažin je s tem vendarle malce nadgradil kliše zmedenega in samodestruktivnega moškega: ker se pripovedovalec pred očitki žensk ne brani, se svoje krivde in odgovornosti očitno vsaj nekoliko le zaveda. Mogoče mu je treba pač vse oprostiti, saj je, kot kaže, hudo depresiven? Ali pa je to le bralčeva iluzija? Z vsako interpretacijo se je mogoče igrati v neskončnost, kar pa je seveda manj zabavno, kot se sliši. Osiromašeni uran hoče biti ‒ tako trdi na platnici in na zavihku ‒ roman o bližini in odnosih, a se izkaže bolj za nekakšno čudno, neodločno obtožnico svojega protagonista in pripovedovalca. Zato je bolj roman o neki specifični, ne posebno privlačni moškosti oziroma o njenem porazu in razpadu ter njegovih posledicah. To bi bila lahko zanimiva in relevantna tema, vendar je roman prezaposlen s preusmerjanjem pozornosti, prelaganjem odgovornosti in tudi prepovršen v obravnavi svojih motivov in v izrazu. Bralci, z vsako stranjo opozorjeni na svoje dolžnosti in odgovornosti, bi avtorju in pripovedovalcu povsem upravičeno očitali, da sta zanemarila svoje.
