Ocene

RTVSLO – Ars

0.0 (0)
BOOKS
UPDATED DAILY

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

2D AGO

Dušan Šarotar: Počivališča na poti

Piše Ifigenija Simonović, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Na bronasto zlatem ovitku knjige esejev Dušana Šarotarja je črno-bela fotografija sedmih veslačev v dolgem čolnu. V levem kotu zgoraj je opazno še eno veslo, veslo osmega veslača. Okrnjena celota. Mar ni tako tudi v življenju? Vedno je še nekaj zadaj, prikrito, neznano. Kakor zgodba, nikoli do kraja povedana. Kakor spomin, nikoli popolnoma razjasnjen. Usklajeno veslanje ekipe kot prispodoba sožitja. In najbolj me zanima veslač, ki ga ni na sliki. Mar ni tako s spomini? Nikoli ni vse do zadnje podrobnosti izpovedano ali izgotovljeno. Sizif in Proust – simbola trenutka in večnosti, vztrajnosti in predanosti. Še preden knjigo odprem, mi fotografija ponuja prvi premor, počivališče pred branjem. Fotografija. Veslači veslajo vzvratno. Nekako na slepo. Zaupati morajo krmarju. Jaz, bralka, moram zaupati pisatelju. Odprem knjigo. Predam se jasno zapisanim mislim, izbornemu jeziku, prepletu presunljivih spominov in fotografij. Spomin na nekaj, na kar smo mislili že večkrat, se vsakič drugače izostri in razkrije. Tudi fotografija je odvisna od osvetljave. Jutranja svetloba, večerna svetloba. Pomemben je izbrani kot. Pri pisanju je pomemben naklon do obravnavane teme, razjasniti je treba iztočišče in bralca pripeljati do poante. Kaj se bo iz predaje določenemu spominu izcimilo? Spoznanje, strah, obžalovanje, obtožba? Ali pa samo informacija? Pisatelj je kot veslač, ki zaupa notranjemu glasu in črpa iz svoje zakladnice znanja in vedenja. Nikoli ne počiva. Tudi ko ne piše, je zamišljen. Obuja spomine. In zapisuje jih v prepričanju, da bojo vredni spominjanja, tudi ko njega več ne bo. Tako pisanje dobiva težo in smisel: "Pomislim, v hoji, pešačenju se skriva nekaj globljega, kar začutim, šele ko se odpravim na daljši sprehod ali pohod, ali po drugi strani, kadar sem sredi pisanja knjige, bodisi romana ali pesniške zbirke. Pišem predvsem v ritmu tistih, ki hodijo peš, torej v dolgih in vase zavitih stavkih. Hoja je način spominjanja." Spominjanje kot proces pisanja ali kot osmišljanje bivanja je osrednja tema Šarotarjevih esejev v zbirki Počivališča na poti. Pisanje je hoja s pogledom nazaj, ki ga prekinja globlji razmislek na razglednih točkah. Na spominskem sprehodu se pridružijo avtorjevi prekmurski literarni predniki in sopotniki Miško Kranjec, Feri Lainšček, Vlado Kreslin, Vlado Žabot in tudi arhitekt Feri Novak, ki je zasnoval Mursko Soboto kot evropsko mesto. Spomeniki in nagrobniki, parki, gradovi, vile, podrte hiše, porušena sinagoga. Močno spominsko ozadje so tudi člani prekmurske judovske skupnosti in Šarotarjeve družine, ki so bili žrtve pregonov Judov v 2. svetovni vojni – in tudi po njej, kakor priča rušenje sinagoge. Judom se je pisatelj posvetil že v romanih Biljard v Dobrayu in Zvezdna karta. Med pisanjem kot obredom spominjanja se oglašajo sorodniki, ki so pisatelja oblikovali v zgodnjem otroštvu. Spominja se tudi prijateljev, ki jih je srečeval na literarnih poteh: Hrvaška, Avstrija, Nemčija, Gruzija, Bosna in Hercegovina, Rusija, Grčija, Italija. Vendar ne gre za literarni žurnalizem ali prezgodaj napisano avtobiografijo. Tudi ne za bahaško samopromocijo. Dogodki si ne sledijo po logiki časa ali prostora, temveč po izbruhih in vrzelih spomina, ki kot neusahljiv bršljan ovija sprotnost: "Kar se dogaja okrog nas, je spomin, vprašanje je samo, kdo se še spominja. Živimo v času hiperprodukcije spominov, računalniki, internet, mobilni telefoni, megalomanski muzeji, digitalne fotografije, vojne, podnebne spremembe, migracije, vzpon skrajne desnice, izhlapevanje levice; zdi se, da je narcisistična kultura spominčkov, selfijev, imidžev, novih identitet preplavila svet s spomini, ki so popolnoma minljivi, trenutni milni mehurčki v vsakdanjosti, ki so že v naslednji sekundi pozabljeni, vendar, pisateljeva naloga je spominjanje. Spominjanje, obnavljanje sveta s pomočjo imaginacije, ohranjanje nevidne sledi z začetkom jezika. Literatura ni samo prenašanje pomena, marveč tudi iskanje smisla." Dušan Šarotar je knjigo esejev zasnoval kot pesnik, ki se nenehno sprašuje o svoji naravi, o drobcu vesolja, iz katerega izhaja, o prostoru pod soncem, ki mu je dodeljen ali ki ga je zavzel s svojim delom. Poezija je nenehno potovanje okrog iste osi. Ni odgovorov, je samo iskanje oziroma vztrajno brskanje po spominu. Brskanje po sebi? In iz česa pravzaprav smo? Iz vsega, kar smo doživeli, brali, čutili, naredili; tudi iz vsega, česar nismo storili in morda obžalujemo izgubljene priložnosti. "Pesništvo je že tisočletja oblika človekovega spraševanja o smislu življenja, predvsem pa iskanje lepega in presežnega, tako so bili prav pesniki tisti, ki so se v davnini prvi spraševali o naravi sveta in skrivnostih vesolja. Tako so nastali prvotni miti, zgodbe in pripovedi o nastanku sveta in človekovem mestu v njem." Šarotarjevi eseji so avtobiografski, vendar njegova osebna zgodba ni v središču pozornosti ali cilj spominjanja kot takega. Pomembnejša je preteklost, ki je kot pisatelj ne sme prepustiti pozabi. Spominjanje jemlje kot dolžnost. Vsakega od petih esejev v zbirki Počivališča na poti avtor uvaja s citatom iz novoveške literature. Edgar Allan Poe, Paul Valery, Edvard Kocbek, Bruno Schulz in Zbigniew Herbert stojijo kot duhovni stebri, na katere se naslanja. Med pisanjem se sklicuje tudi na druge osebnosti iz literature, sociologije, zgodovine, s čimer kaže, da na svetu ni sam. Pet ciklov njegovih črno-belih, ostro pomenskih fotografij predstavlja zaključene fotoeseje. Tako se Dušan Šarotar predstavlja hkrati kot pisatelj, esejist, pesnik in fotograf. Vsekakor je zbirka esejev Počivališča na poti presežek slovenske esejistične literature zadnjega obdobja.

8 min
2D AGO

Mojca Petaros: Nočem več biti nevidna

Piše Robi Šabec, bere Igor Velše. Zbirka kratkih zgodb Mojce Petaros Nočem več biti nevidna je povedna že s samim naslovom. Nevidnost namreč smemo in moramo interpretirati zgolj kot totalno nasprotje vsega vidnega, kar pa konec koncev pomeni, da vprašanje identitete postane primarni sestavni element pomena »biti viden«. Če bi nadaljevali v tovrstni maniri in se dotaknili t. i. tržaške literarne šole, bi bilo treba dodati, da je na prvem mestu vprašanje narodne identitete, torej biti Slovenec v dvo- ali večkulturnem in večjezičnem prostoru, kar je posebej značilno za dela pisateljev, kot sta Boris Pahor in Alojz Rebula. Tržaška pisateljica Mojca Petaros na tem mestu naredi zarezo, saj je zanjo kot avtorico naslednje generacije, sicer značilna obravnava narodne identitete, vendar ji ostale vrednote, kot sta na primer politična ideologija ali še bolj zasebnost niso podrejene. Nasprotno, v delu Nočem več biti nevidna so pogosti zastavki, ki presegajo vprašanja narodne identitete Slovenca / Slovenke v Trstu, torej zamejstva, in to tudi na način, da trčijo ob vprašanja zdomstva oziroma drugega kot takega. Ta drugi (praviloma) ponuja ogledalo, v katerem protagonisti lahko »postanejo vidni«. Bodimo konkretni in izpostavimo npr. Barbaro v črtici Snežne krogle, ki ob fantu Kataloncu Jordiju v daljnem Madridu reflektira lastno pozicijo in identiteto, da zatrdi: »Kakšno bogastvo je to, da sem doma v dveh jezikih in dveh kulturah!« A olajšanje je zgolj hipno in navidezno, saj v nadaljevanju že sledita trpka ugotovitev in ponovitveni strah pred nevidnostjo, ko se junakinja sprašuje o materinem jeziku svojih morebitnih otrok, rojenih bodisi v tujini bodisi v domačem okolju. Dilema (narodne) identitete sicer ostaja, a je predrugačena, pogojno celo nadgrajena, tako da ne vzdrži več zgolj oznake, ki na eni strani predpostavlja pozitivno vrednoteno slovensko identiteto v opoziciji do negativno obravnavane italijanske. »Ščavo« ni več aktualen, saj je mesto tega »nepotrebnega« drugega zdaj in v avtoričinih črticah nadomestil prišlek, brezdomec, tujec, begunec, Afganistanec … Mojca Petaros to domiselno popiše npr. v zgodbi z naslovom To se pri nas ne dogaja, v kateri obravnava rasizem, zakoreninjen tako v italijanskem predstavniku policijskih enot kot tudi pri zamejcu, klenem slovenskem očetu. Ves problem je pač v tem, da hči, po rodu Slovenka, domov na večerjo prvič pripelje svojega partnerja, ki pa je na žalost tam zbranih napačne barve; je begunec, Afganistanec, se pravi neke vrste »čefur«. Podobno ugotovitev bi lahko razbrali tudi v črtici Čakule, le da tam Afganistanca nadomesti Kubanec. Za avtorico je torej značilno, da narodno identiteto obravnava na manj zavezujoč način, kot je bilo to značilno za omenjene avtorje t. i. tržaške šole, a seveda zgolj v smislu znotraj razmerja Slovenca do Slovenca oziroma Slovenca iz Trsta v razmerju do tržaških Italijanov. Tovrstno obravnavo namreč več kot uspešno nadgrajuje z drugimi dinamikami oziroma relacijami, v katerih mesto tega nesrečnega drugega ni več rezervirano zgolj za tržaškega Slovenca. Tudi zato lahko učenec Jakob iz trdnjave slovenstva pri Sv Jakobu v črtici Domača naloga preprosto zatrdi, da ima raje paneton kot potico. Skozi doživljanje osrednjih protagonistov se Trst – dogodkovni prostor večine zgodb je namreč »mesto v zalivu« – razkriva v vsej svoji multikulturnosti, jasno pa je na ta način izražena tudi njegova nacionalistična komponenta. Ta ni več nastrojena proti nemštvu in še bolj izrazito proti slovanstvu / slovenstvu, kot je bilo nekoč, ampak proti drugemu po barvi kože. Zbirka Nočem več biti nevidna tako tržaškemu in tudi slovenskemu bralcu predstavlja mesto Trst na način, kot ga verjetno lahko ponudi le lucidni tržaškoslovenski pisatelj oziroma pisateljica. Presežki, ki v prvi vrsti poskrbijo za dodatno literarno vrednost dela, so mestoma povsem subjektivni, a vselej subtilni elementi, ki zaznamujejo avtoričino sicer realistično pisanje, vendar pogosto nadgrajeno s posameznimi elementi magičnega realizma – jasno, saj konec koncev nihče ne more rešiti problematike nesrečnega openskega tramvaja, kot je to popisano v kratki zgodbi Vsaka vas ima svoj glas. Naj še dodamo, da se Mojca Petaros v delu ves čas spretno giblje znotraj procesov pripadanja, samospoznavanja, spominjanja, izključevanja, stigmatizacije in drugačenja. Zbirka Nočem več biti nevidna obsega dvajset kratkih zgodb ki s svojimi protagonisti spodbujajo razmislek o (lastnih) prepričanjih o identitetah, pripadnosti, drugačnosti, izključenosti oziroma vključenosti in multikulturalizmu.

6 min
2D AGO

Jan F. Jarc: Skoz bele poljane nedokončanih zgodb

Piše Tonja Jelen, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Druga pesniška zbirka Jana F. Jarca Skoz bele poljane nedokončanih zgodb govori predvsem o lepoti pokrajine in narave ter o smislu posameznikovega obstoja. Podobe v pesmih se razvijajo, premišljeno odmerjene besede se zgoščajo in prikažejo tudi občutke in zavedanje minljivosti. Pesmi pogosto merijo v bistvo in srčiko obstoja, kar je pesnik zreduciral na motiva srca in toplote kože. Predvsem pa je to poezija zavedanja krhkosti trenutka in življenja. Pesnik se ne dviga nad nikogar, staplja pa se z naravo. Vanjo je ves čas vpleten in je del njenega krogotoka. Menjujeta se zamolklost in jasnina, pri čemer je slednja bolj osmišljena. Pomembno vlogo imajo telo, um in duša. Vse troje se lahko sestavi v polemičen razmislek: »Le v oko / in telo se je zalezla žalost, / ki je ne znamo razumeti.« In čeprav avtor zaznava temino in težo obstoja, mu bivanje pomeni nekaj svetega: »Zreti skozi podarjeno govorico neba. / Čutiti dotik jutranje zore / ki prižiga svetli oltar življenja.« Pesniško zbirko Jana F. Jarca Skoz bele poljane nedokončanih zgodb bi lahko razdelila na dva dela, in sicer na nepretrgan in ponavljajoč se naravni cikel ter na zavedanje konca posameznikovega življenja. Pri tem je treba poudariti, da avtor kljub temini spoznanj postavlja pesniški subjekt v smisel vztrajanja. Še posebej pride do izraza zadnja pesem z naslovom Živeti: »Živeti. / S trdim jezikom / in zavezanimi očmi. / Živeti. / Brez obljub, / ki najedajo duha.« Jarčeva poezija poudarja vrednost življenja, to pa lahko povežem tudi z idejo in miselnostjo Viktorja E. Frankla. Torej – življenju je kljub vsemu treba reči da. V pesmih je čutiti nemoč, bolečino in trpkost, a nekako se vedno najde upanje za nadaljevanje poti. Osrednja barva pesniške zbirke je bela, ki se kaže že v pesnikovem prvencu Da bi prst ostala čista. Zdaj se pojavlja v različnih pomenih, in sicer od kože, slive, papirnega lista do popolne nedolžnosti oziroma začetka. Pomen barv se ujema tudi z življenjskimi obdobji, s čimer se spreminjajo tudi barve. Druga pesniška zbirka Jana F. Jarca je v pesniškem izrazu bolj prefinjena in manj neposredna kot prva. Intenziteta pesmi je ves čas enaka, gre za ritem bivanja, razmišljanja o odhajanju in prehodu. Minljivost je lahko tudi lepa, nakazuje pesnik. Tudi kot spomin, izražen v podobi odhajajočih korakov. Ta vidik razstavitve subjektov je v pesmih prepričljiv, najsi gre za mrtve ali žive v smislu Kajna in Abela. Tudi sicer je svetopisemska motivika prisotna, vendar z drobnimi odmerki. Pesniška zbirka Jana F. Jarca Skoz bele poljane nedokončanih zgodb je prerez razmišljanj o eksistencialnih vprašanjih, resnobnih uvidih v različnih spoznanjih. S tem nam te pesmi ne prizanašajo, kajti človeštvo lahko doseže vrhove uspehov, z negativnimi čustvi pa še zmeraj ne zna ravnati in jih razumeti. Veliko lepote pa se skriva v verzih, ki slavijo naravo v vseh delih dneva in letnih časov.

4 min
4D AGO

Gledališka dodekalogija 1972-1983: 1983

Gledališka dodekalogija 1972–1983 je dvanajstmesečni projekt, ki ga je v okviru Evropske prestolnice kulture Nova Gorica – Gorica 2025 v partnerstvu z nekaterimi drugimi gledališči izvedlo Slovensko narodno gledališče Nova Gorica. Pod idejnim in režijskim vodstvom Tomija Janežiča smo vse leto spremljali življenjske zgodbe ljudi, živečih in drugače povezanih z goriško pokrajino, od konca 19. stoletja do danes. Sklepni del dodekalogije je predstava z naslovom 1983. V njej sta se prostor in čas hkrati gostila in širila in izpostavila večkrat neopažene povezave med vsakdanjostjo in umetniško kreacijo.

3 min
5D AGO

Otoki

Z včerajšnjim dnem je na redni spored kinematografov po Sloveniji prišel nemški film Otoki, ki so ga po premieri na 75. Berlinalu sicer prikazali tudi novembra na Liffu. Poleg vznemirljive žanrske strukture, ki ves čas niha med kriminalko, filmom noir, grozljivko in eksistencialno dramo, je film zanimiv tudi zato, ker je bil eden izmed treh scenaristov tudi pred kratkim preminuli režiser, scenarist in pisatelj Blaž Kutin, ki je z režiserjem Janom Olejem Gersterjem že sodeloval pred šestimi leti pri pisanju scenarija za film Lara, je zapisala Miša Gams.

3 min
DEC 15

Jure Godler: Mrtvi kot

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Jure Godler, vsestranski ustvarjalec – glasbenik, skladatelj, komedijant, imitator, televizijski voditelj in zmeraj bolj tudi pisatelj – je v novi knjigi Mrtvi kot prekinil serijo vohunskih romanov (ki jih sestavlja kar pet komičnih peripetij dinamičnega agentskega dua Spencerja & Novaka) in napisal kriminalni roman, ki je, kot pravi, »bolj v klasičnem slogu Agate Christie«. Preusmeritev iz vohunskega v kriminalni žanr, iz napete adrenalinske satire v možgane kravžljajoči »whodunit«, mu gre odlično od rok oziroma izpod peresa, zato razveseljivo prebrati, da je Mrtvi kot otvoritvena kriminalka nove serije o razreševanju umorov, ki na sceno postavlja še enega detektivskega knjižnega junaka. Poleg dveh najbolj znanih in priljubljenih slovenskih kriminalističnih inšpektorjev, Demšarjevega redkobesednega Martina Vrenka in Golobovega mrkega Tarasa Birse, smo zdaj dobili še pragmatičnega detektiva Hermana Arha, ki se enemu od protagonistov zdi kot kakšen lik iz starega francoskega detektivskega filma. »Arh je dejansko deloval kot nekdo, ki je s časovnim strojem pripotoval iz preteklosti, če že ne zaradi videza, pa zaradi svojega besedišča. Bradati mož z očali je bil oblečen v retro laneno srajco z ovratnikom, ki mu je padala čez trebuh. Hlače je prav tako nosil iz nekih drugih časov, s širokimi hlačnicami in globokim sedlom, najbolj pa je v oči bodel ogromen panamski klobuk bele barve s črnim trakom.« Naslov Mrtvi kot se poigrava s slepim kotom, ki vozniku kljub zrcalom ostane skrito. To je zgodba o dveh prijateljih, ki se poznata že od vrtca in si ne bi mogla biti bolj različna. Bojan, glavni pripovedovalec oziroma zapisovalec, je v tem odnosu grdi raček, Maksimilijan Pinter, na kratko Maks, pa narcističen labod in neusmiljen lomilec dekliških src. Ni čudno, da so se njune poti v mladeniški dobi za več let ločile, in ko se spet srečata in prijateljstvo obnovita, je Maks, ki se je vrnil iz tujine, že kriptomilijonar z lastnim prostornim stanovanjem in še enim, v katerega nastani babico. Tudi dekle ima; spoznal jo je sicer prek spleta in o njej bolj malo ve, a videti je zaljubljen in prepričan v uspeh njune zveze. Bojana zvleče na večerjo k svoji osovraženi družini, kjer jim z velikim užitkom razkrije, da je zdaj bogataš, vendar se lahko za njegov denar obrišejo pod nosom. Najboljšega prijatelja in svojo punco Klariso povabi tudi na svojo razkošno jadrnico, zasidrano na Hrvaškem. Po francoskem bendu, ki sta ga z Bojanom poslušala kot otroka, jo je imenoval Angle mort – Mrtvi kot. In prav na njenem krovu se Maks po prekrokani noči zjutraj zbudi med okrvavljenimi rjuhami, o Klarisi pa ni ne duha ne sluha. Bojan mu nesebično priskoči na pomoč in se na vse kriplje trudi zakriti prijateljev domnevni zločin, a ta je zaradi šoka že začel izgubljati razum in ukrepati po svoje. Roman Mrtvi kot ni krvav in ni na silo intelektualen, pa tudi psihološki triler ni, čeprav ima psihologija v njem pomembno vlogo. Korektno upraviči vse zahteve in pričakovanja kriminalnega žanra, ne bi pa bil nič posebnega, če ga avtor ne bi napisal dinamično in rahlo sarkastično, v živahnem jeziku, polnem iskrivih dialogov, z dobrim ravnotežjem med komedijo in tragedijo, ter ga začinil z zanimivo zgradbo in dobršno mero čudaštva. Po godlerjevsko pač. Tukaj je tragični junak Maks, ki mu nenadno bogastvo prav nič ne pomaga vzdrževati njegove že od najstništva nestabilne psihe. Tukaj so Maksova disfunkcionalna družina, ki jo provociranje sina milijonarja in apetiti po njegovem denarju še bolj raztreščijo; pa njegova ljubljena prebrisana babica Marjanca, ki pred vsemi drugimi družinskimi člani hlini nepokretnost in demenco, da se jim maščuje, ker so jo vtaknili v dom. Tukaj je Klarisa, skrivnostna Maksova ljubica, o kateri pa bralec izve tako malo, kot malo ve o njej Maks; razen da je bila prikupno dekle. In tukaj je izmuzljivi Bojan, ki v zgodbi, ki jo je sam zapisal, izpade kar preveč prijateljsko vdan, dobronameren in razumevajoč, skoraj viteški. Zanimivo je, da se detektiv Herman Arh pojavi šele v osmem poglavju, na dobri polovici romana, ko ga kot Slovenca, ki dopustuje na Hrvaškem, hrvaški kolegi povabijo, da prevzame primer izginule slovenske potnice na jadrnici Angle mort. Drzno odločitev, da osrednji lik kriminalistične preiskave uvede tako pozno, je pisatelj pojasnil z besedami, da je odlika dobre detektivke zaplet sam, kombinacija motivov in vzgibov in tudi ustvarjalnost umora samega. Detektiv po njegovem sodi v drugi plan, »a vseeno deluje kot katalizator, ki na koncu razkrije vse podrobnosti in pojasni okoliščine umora«. Arh na koncu Bojanove izpovedi na pičlih desetih straneh v Pripisu res razplete zamotano štorijo, vendar pojasnilo za bralca ni popoln šok, saj se mu je tu in tam marsikaj poblisknilo že prej. Morda je največja pomanjkljivost te, sicer kratkočasne in duhovite kriminalke ta, da se pogled med branjem ne znajde prav pogosto v mrtvem kotu. Pravzaprav se z njim resnično in dokončno sreča le Maks Pinter, kar posrečeno ubesedi Herman Arh: »Zlo se mu je mojstrsko prihulilo v mrtvi kot. In niti najmanjšega opozorila ni dalo od sebe.« Zanimivo bo opazovati, kakšno mesto si bo novi detektiv izboril v družbi drugih fiktivnih stanovskih kolegov; poleg dveh že omenjenih jih v slovenskem trenutno močno zastopanem kriminalističnem žanru kar mrgoli. Občutek imam, da se bo dobro znašel.

7 min
DEC 15

Ligi Roberto: Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem

Piše Iztok Ilich, bere Dejan Kaloper. Boris Pahor je bil človek in pisatelj tolikih razsežnosti in dano mu je bilo tako dolgo živeti, da njegove biografije še dolgo ne bo mogoče skleniti z zadnjo piko. To potrjujejo predvsem epizode iz njegovega zasebnega življenja, o katerih dolgo ni rad ne govoril ne pisal in jih večidel niso razkrivali niti vpleteni bližnji in najbližji. Celo pisateljev sin Adrian je v uvodu v knjigo dolgoletne zaupne družinske prijateljice Ligi Roberto priznal, da je v njej odkril vrsto dotlej neznanih podrobnosti o očetu, ki »zdaj mozaik dopolnjujejo s podobo človeka in misleca«. Spominja se tudi njenih dragocenih besed, ko mu je nekega dne v želji, da premisli o svojih nespravljivih stališčih do premalo ljubečega in šibko navzočega očeta, dejala: »'Adrijan, nekoč sem v knjigi nekega cenjenega misleca prebrala, da so sinovi najslabši sodniki svojih očetov.' Zdaj lahko rečem,« ji je odvrnil on, »da sem si o svojem očetu ustvaril manj neprizanesljivo mnenje, in razumem, zakaj je moja mati odločitev za ločitev od življenjskega sopotnika venomer odlagala. Vodilo jo je čustvo, ki se mu pravi ljubezen …« Ligi Roberto svoje beležnice spominov, anekdot in premislekov, kot jo je podnaslovila, ni v prvi vrsti posvetila pisatelju, zvestemu prijatelju, temveč njegovi soprogi, »dragi prijateljici Radi zdaj, ko so se odrske luči utrnile.« Največ zato, ker je v tej poslovilni knjigi zapisala in objavila marsikaj, kar je tudi pisateljevi najbližji sopotnici ostalo prikrito. Ali pa je vedela, le besede so ostale neizrečene. Na doslej neznane poteze v Pahorjevem portretu opozarja tudi pisec druge uvodne besede Miran Košuta. »V knjigo preliti spomin Ligi Roberto,« pravi, »nam izrisuje povsem drugačnega človeka: mehkega in radodarnega prijatelja, prisrčnega pošiljatelja razglednic z vseh koncev Evrope, obzirnega zaupnika in družinskega dopisnika, krhkega, nege, zdrobovih juhic in volnenih šalov potrebnega starostnika, skrbnega in krivdno skesanega soproga ljubljene in varane žene Rade …« V prvem delu knjige Ligi Roberto Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem zaživijo svoje posebno življenje njeni pogosti telefonski pogovori z Rado, ko sta si delili čustva, se umirjali in spodbujali, kdaj tudi smejali. Ko je prijateljičino šibko srce omagalo, je ona ostala tu, da ohranja njene misli. Oživljala jih je, ko si je obnavlja njene besede, polne tankočutnih razmislekov, vprašanj in ženskih zaupnosti. Da je ni še pogosteje klicala, jo je »zadrževala utrujenost v njenem glasu, ko je bil govor o rečeh, ki so ji vzbujale boleče spomine«. Poleti 2009, po civilnem slovesu množice prijateljev od Rade na Repentabru in po zadnjem dejanju na pokopališču pri Sv. Ani, kjer je Ligi ob odprtem grobu prebrala svoj poslovilni pozdrav, se je vez med njo in ovdovelim pisateljem še poglobila. Stala mu je ob strani, mu dajala oporo in ga opogumljala. Med njima so romala pisma, nekatera natipkana, druga izpisana z roko, dolga ali le pozdravi v nekaj besedah na razglednicah. Ligi se je veselila pisateljevih vse številnejših priznanj in počastitev ter prevodov, posebno zamudniških v italijanščino. Nekaterim je tudi sama pomagala odpirati vrata, že leta 2012 na primer Zlati ptici, kovancu, s katerim so Benetke od časov republike počastile svoje plemiče, člane Velikega sveta. S prijatelji iz Veneta je nato poskrbela, da je mesto Treviso, odlikovano z zlato medaljo za odpor, Borisu Pahorju, kandidatu za Nobelovo nagrado za literaturo, leta 2014 podelilo častno meščanstvo. Poleti 2020, štirinajst let po njeni pobudi takratnemu predsedniku Italije za visoko državno priznanje Pahorju, je pisatelj ob stoti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu iz rok Sergia Matarelle to odlikovanje – Veliki križ reda zaslug Republike Italije – tudi prejel. Ligi Roberto se z nežnostjo in obžalovanjem spominja tudi zadnjega prijateljevega klica po telefonu. Bilo je na velikonočno jutro leta 2022, poldrugi mesec pred njegovo smrtjo. Po tem ganljivem slovesu je ostala sama s spomini na skupne trenutke. V knjigi, nadaljevanju pogovora iz tostranstva v onstranstvo, jih je nanizala v prizadevanju, da bi ostala kar najbolj zvesta pisateljevim besedam. Večinoma jih je zapisala kot dvogovore ne glede na časovno zaporedje, kot da so ravnokar izzveneli, Pomemben delež v knjigi Ligi Roberto Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem, ki jo zaključujejo strani z izbranim dokumentarnim gradivom, imajo avtoričini spomini na otroštvo v Novigradu. Posebno na dan, ko je morala družina v izgnanstvo. V knjigi Ljubljena in neznana Istra je zapisala: Naš odhod, v strahu pred maščevalnim nasiljem nad Italijani, »je bil pristen, bridek beg duš mimo vseh dogovorov, gnan od hudournega toka moralnega in stvarnega nasilja novih okupatorjev«. Pahor jo je, se spominja, takoj po tem, ko mu je v pismu omenila odličen sprejem svoje knjige, poklical po telefonu in dejal: »Treba je podpreti začeti proces pomiritve, ki ga nihče ne more obsojati, da se boleča igra zaključi.« Sama je pozneje v tem duhu dodala: »Potrebujemo skupno voljo za spoštovanje spomina tolikih mrtvih, da bi arhivirali poglavje o strahotni drugi svetovni vojni.«

7 min
DEC 15

Marko Matičetov: V notranjosti so pokrajine

Piše Andrej Lutman, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Uvrstitev nove pesniške zbirke Marka Matičetovega V notranjosti so pokrajine v knjižno zbirko Sončnica, vsa nora od svetlobe je Mirjam Drev po že ustaljenem načinu za utemeljila tudi z besedami. »Marko Matičetov tistemu, kar ga obdaja in odzvanja v njem, prisluškuje z zvedavostjo in humorjem ter nato s pesniško veščino in nizom miselnih poant tudi zapiše.« Preprostejše in natančnejše oznake skorajda ni. Matičetov je v prejšnjih petih zbirkah gradil pesniški izraz, ki mu v marsičem botruje tudi slovenski pesnik Dane Zajc. To pomeni, da izbira izrazna sredstva, ki jim je podlaga organska, rodbinska, koreninska, prvobitna slovenščina. Njegove pesmi ne stremijo po kaki posebni inovativnosti besedja, ampak se zadovoljijo z ustaljenim besediščem. Vendar pesnik počne nekaj drugega. Na način, ki ni zavezan kakšni kombinatoriki in morda ludizmu, dosega učinke s predstavljivimi prispodobami. Kaj torej počne? Svoj notranji svet prenaša na zunanjost. Lirski subjekt najde svoj objekt projekcije. V uvodni pesmi piše: »Kakšna škoda bi bilo ne pustiti sebi priti do sebe.« V tem stihu pesnik uporabi tako imenovano zrcaljenje, da preko besed, ki so zunaj izreke, pride do osmišljenosti v sebi. To nadaljuje do tistega trenutka oziroma pesmi, ko poosebi predmet. V tem smislu izstopa Pesem pralnega stroja. Začne se brez ovinkov z verzom: »Pral sem jima perilo.« Nadaljevanje takšnega načina pesnjenja se izteče v simulacijo, ki je tudi spominjanje sebe, otroške percepcije. »Veliko sanjam. / Starša ne vesta, o čem. / Jaz vem, pa ne znam povedati.« Ob prebiranju pesmi še zvemo, da pesnik ni več sam, saj se mu je pridružila ženska, s katero ima otroka. In tudi svoji družici nameni preslikave introspekcijskega dojemanja sveta, ko v pesmi z naslovom Ta zveza zapiše: »Ta dva ne vesta več, kako je biti sam. / Tako sta prepletena drug z drugim, / da si ne predstavljata, da ne bi bila.« Marko Matičetov se v zbirki V notranjosti so pokrajine dosledno ukvarja z malenkostmi in iz njih ter z njimi dosega veličastje preprostosti z učinki, ki so merljivi zgolj s čustvi. Ko je v prejšnjih zbirkah še opeval balinanje, bolj ali manj imaginativne izlete v Južno Ameriko, ali sprotne dogodke vsakršnega dne, je ostajal zvest osnovnim predstavitvenim načinom. Ni se zapletal v tavtologije, ni iskal izpovednega izraza na vso silo, temveč je puščal nekak naravni tok prispodob. V novi zbirki je vse prejšnje dosežke združil v sicer ustaljen način podajanja pesniške snovi, a temu že kar prepoznavnemu načinu dodal še nekaj: odvzetek. Svojemu izrazu je odvzel napor, ki sem mu – v komercialno oglaševalskem smislu – reče presežek. Ne, ta poezija ni presežna, ker tudi noče biti. Ta poezija je pač glasba, s katero pesnik dosega vsakovrstno bralstvo, ki ima posluh za občutenja in s čudenjem nad preprostostjo izraza oplemeniteno ustvarjalnost. Da se pesnjenje ne gradi na stalnem službovanju rasti, kopičenju, preseganju, je kakovost, ki sodobni slovenski poeziji pravzaprav manjka. In s takšnega stališča je pesniška zbirka Marka Matičetovega z naslovom V notranjosti so pokrajine tista pokrajina, kjer sončnice ne ovenijo.

4 min

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Creator

RTVSLO – Ars
Years Active

2020 - 2025
Episodes

107
Rating

Clean
Copyright

© (C) RTVSLO 2023
Show Website

Ocene