Piše Veronika Šoster, bereta Ana Bohte in Igor Velše. Iztok Osojnik je eden izmed naših najbolj plodovitih ustvarjalcev, njegovi prsti dandanes kar šibajo po tipkovnici, nekoč so po tipkah pisalnega stroja, kdaj verjetno tudi njegova pisala po papirčkih in notesnikih. Tokrat se predstavlja s pesniško zbirko, ki ima večplasten in ironično obarvan naslov: No, čas je, da poiščeva naslov. Po eni strani gre za hudomušno domislico, za naslov, ob katerem se lahko namuznemo, po drugi strani pa za takojšen metakomentar – jasno nam daje namreč vedeti, da gre za zbirko, ki se sama sebe še kako zaveda, se ves čas ocenjuje, pregleduje, dodeluje, spreminja, prilagaja, posodablja. Pomembna pa je tudi dvojina, uporabljena v glagolu naslova, kar lahko razumemo na dva načina. Lahko bi šlo za parafrazo replike urednika avtorju, da je čas, da za zbirko najdeta naslov, da jo bosta lahko poslala v tiskarno, ali pa za povabilo bralki ali bralcu, naj stopi v ta pesniški vrtinec skupaj s pesnikom in mu kar sproti pomaga najti naslov zanjo. Pesniški govorec ne pušča praznih mest ali prostora za to, da bi zares vdihnili, ampak vse nenehno komentira, pri tem pa že kar načrtno izziva s samokritiko, provokativnimi izjavami, šokantnostjo, eksplozivnostjo. Med branjem se zdi, da poezija kar skače izmed strani, da se verzi ločujejo od papirja in prosto plavajo naokrog, da se bo zdaj zdaj vse skupaj raztegnilo in razpotegnilo v avtocesto, ki ji moramo slediti v neznano. Gre za izjemno živo poezijo, ki se ne dela, da je nekaj, kar ni, temveč se ves čas poraja in prilagaja – komu, pa ni čisto jasno. Pesniški govorec in pesnik se najraje zlijeta v eno, takrat se očitno počutita najbolje, in pesnik vmes omenja svoja druga dela v nastajanju, našteva svoje pesniške vplive, se analizira, bodri, kritizira, norčuje – pravzaprav kritika sploh ne rabi. Gre za tekst, ki je izrazito samonanašalen, zato ni pri njem nič več romantičnega, narejenega, izumetničenega, ampak gre za prave plimne valove, udarce v pleksus, električne udare. Pa tudi za beg pred smrtjo, koncem, ko se bodo ugasnile luči in bo vsega tega cirkusa konec, če uporabim enega izmed verzov. Morda pa kar za boj s smrtjo, ki pa ni razumljena le individualno, ampak tudi širše, kot smrt vrednot, miru, družbe. Občutek pisanja pesmi v tem peklenskem času je grozen, zapiše, svet je poln krivic, vojn, nasilja, »so realnosti, ki človeka pregazijo kot slamico«. Osojnikova poezija je ena izmed tistih, pri katerih je jasno opaziti avtorjev družbeni angažma in splošno razgledanost in načitanost, saj se v njegovih verzih referenc in misli kar tre. To ni prosti tek, temveč maraton, na katerem je treba pokazati, iz kakšnega testa smo: »hoj, veselimo se moja ustvarjalna moč peša po sedmem branju in popravljanju odštekanega teksta sem se prebil nazaj do jarkov, v katerih se je vkopala moja poezija, čakajoč na nove ustvarjalne preboje in uspešne melodije sonca in morja in zdaj sem tu, ne da bi od sebe dal eno samo besedico o svojem psihičnem ali umnem stanju ter tako bralca povedel po labirintih svoje osebe brez duše zgolj z zavednimi vrelci, ki iz največjih globin moje prikrajšanosti brizgajo v kozmični noči spretno se pri tem izmikajoč zrcalu teleskopa Webb« Zbirka No, čas je, da poiščeva naslov je sestavljena iz treh sklopov, imenovanih po toplejših mesecih, pri čemer iz začetnega maja preskočimo junij in gremo kar v julij in nato še v avgust. Ta nered po eni strani simbolizira kaotičnost sveta, v katerem piše, pa tudi svobodo in vseprisotnost poezije, ki se ne ubada preveč s koledarjem ali zemljevidi. Mnogo pravil je namreč porušenih, številčenje je približno, pri čemer se nekatere številke ponovijo, nekatere pa se preskoči. Lahko bi si mislili, da bodo zaporedne številke, ki služijo kot naslovi pesmi, morda služile kot zaporedni dnevi v izbranih mesecih, ko so bile pesmi napisane, a tudi to ni čisto res: maj jih ima veliko premalo, julij pa kar 42 – no, ko pripeka vročina, se res zdi, da julij traja že dobrih štirideset dni. Pisanje nekje prekine telefonski klic, spet drugje pesnik pritisne napačno tipko in črke postanejo velike, v avgustu pa se mu tipkovnica sploh izneveri in dve črki kar odpovesta. To je nenehno porajajoče se delo, za katerega se zaveda, da bi ga lahko prenehal, ampak ga ne bo, raje s sabo vleče bralca in se ves čas sprašuje, kaj naj še napiše, da ga bo pritegnilo – obenem pa ga zanj čisto nič ne briga. Kot smo vajeni, gre za divjanje skozi knjigo, v eni izmed pesmi se začne pesniški govorec s kolesom celo vzpenjati v nebo kot kakšen novodobni vesoljček E. T., sicer pa se zdi, da mu zmanjkuje časa, da bi napisal vse, kar se mu zdi pomembno. A to ni mogoče, njegova poezija je namreč vkopana v jarke, napisal bo, česar ostali nočejo ali se bojijo, napisal bo vse tisto, kar bo bralca prebudilo in ga brcnilo, da ne bi pozabil, v kakšnem svetu živimo. Zato tudi težko zaspi, muči ga nespečnost, ki se pojavlja v več pesmih skozi vse poletje. V teh trenutkih se zdi pesniški govorec najbolj ranljiv, logično, saj je utrujen, izmozgan, obupan, ker ne more spati – morda pa se cela zbirka dogaja ravno v tem razrvanem stanju med dnevom in nočjo. Osojnik nas torej popelje skozi neko poletje, tako kot nas je v zajetni knjigi 2021 popeljal skozi epidemično leto, ampak na čisto svoj način, brez formalnosti, upoštevanja pravil ali določil. Res pa se nam zdi, da nam je malo vroče in da se zadeve neizogibno lepljivo končujejo sredi vrstic in verzov, polnih neverjetnih podob. Kljub temu zamahu pa bi si želela malo bolj dodelan oziroma omejen koncept. V divjem ritmu branja, ki sledi še bolj divjemu ritmu pisanja, zadeva deluje, očara, preseneti, pa vendar jo je nemogoče pomensko zagrabiti na kateremkoli koncu, za katerikoli vogalček, ki štrli ven, ker je vsega preprosto preveč. Od sveta utrujeni premišljevalci bi si kdaj pa kdaj želeli malo bolj varnega zavetja. Tu ga ne bomo našli, saj že drvimo med zvezde in nekam domov, ampak kam?
