Piše Sanja Podržaj, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Anjuša Belehar živi v Pragi in tam se odvija tudi dobršen del njenega literarnega prvenca Downtown down, hibridnega dela, ki združuje prozo in poezijo. Lahko bi mu rekli tudi roman v pesmih. Ustavimo se najprej pri naslovu, ki je – pomenljivo – v angleščini. Downtown je beseda, ki označuje mestno jedro, njegovo srce, kjer se običajno nahajajo vse pomembne ustanove, tako kulturne kot poslovne, tam je tudi vozlišče javnega potniškega prometa. Je kraj, kamor se vse steka. Dodatek down, dol, poudari gibanje navzdol in res, prvi del romana, ki je naslovljen enako kot roman, nas potegne v spiralo, ki nezadržno vleče proti dnu. Prvoosebna pripovedovalka in protagonistka romana namreč žaluje za več izgubami. Njena najboljša prijateljica Nina je naredila samomor, z njeno smrtjo pa se je razpustila tudi skupnost priseljencev, katere središče, njihov lastni downtown, je bila prav Nina. Mesto se spremeni – Praga, nekdaj tako domača, je ne samo prizorišče te izgube, temveč postane tudi vsakodnevni opomnik nanjo. Spomini se raztezajo čez njene ulice, bare, klube in stanovanja. In ti spomini režejo, da se pripovedovalka pred njimi vse bolj zapira v svojo malo garsonjero, v samoto in tišino. Praga postane down town – žalostno mesto, v katerem je down (žalostna) tudi pripovedovalka. Hitro lahko ugotovimo, da gre za avtofikcijo, saj ji je ime Anjuša ali Anja Urška, kot je ime tudi avtorici, prav tako si delita izkušnjo življenja v tujini, bivanja brez korenin in med vsaj dvema jezikoma. Ker ne gre samo za pripoved o tem, kako je bilo, temveč predvsem za izpoved, pogled v pripovedovalkino notranjost, je hibridna in eksperimentalna forma, ki združuje prozo in poezijo, zelo ustrezna izbira. Čeprav se morda na prvi pogled zdi, da bo branje tovrstnega besedila zahtevno in da bo razdrobljeni pripovedi težko slediti, ni tako. In čeprav preskakujemo med dvema pripovednima linijama, sedanjostjo in spomini, pripoved pa je fragmentirana, nelinearna in polna zamolkov, je izredno jasna. Avtorica se ne zavija v metaforiko ali v besedne igre, besedilo je neposredno, jezik skorajda vsakdanji, zato pa začutimo pristnost in iskrenost. Ta učinek je še močnejši zaradi vloženih dnevniških zapiskov, transkripcij zvočnih posnetkov in zapisov izjav članov razvezane praške družine. To so že omenjena Nina, potem pa še Nadina, Filip, Jurko, Aljaž, Alex, Srle in Lale. O njih kot posameznikih sicer ne izvemo kaj dosti, pripovedovalka pa izpostavi, da nekateri med njimi niso govorili veliko o sebi ali svoji preteklosti. Vendar se to niti ne zdi tako zelo pomembno, saj gre bolj kot za posameznike za neko skupnost in to, kar si med sabo delijo oziroma so si delili nekdaj. Pripovedovalka govori predvsem o občutku bližine, pripadnosti in domačnosti. Oni so tisti, zaradi katerih je tujina za hip postala nov dom. Po Ninini smrti jih večina zapusti Prago, saj jih poti že vodijo drugam. Anjušo vse te izgube ohromijo, ali bolje, ohromi jo strah pred nadaljnjimi izgubami. Žal pa to na nek način ohromi celoten prvi del romana, saj se drug za drugim vrstijo pripovedovalkini čustveni zlomi, kar kmalu postane monotono, na trenutke tudi patetično. Morda je bil namen, da se bralka ob tem počuti tako utrujeno, kot se počuti pripovedovalka romana, a prvi del romana bi nedvomno lahko bil krajši, pa bi še vedno prikazal njeno stisko. Trdna oporna točka v pripovedovalkinem življenju je K., prav tako prišlek, ki živi v Pragi a se nekoč želi vrniti v rodne Atene. Med njima je ljubezen, ampak, ali je to dovolj? To je vprašanje, s katerim se roman ukvarja v drugem delu, naslovljenem Upside down. Ta del predstavlja nov začetek, pripovedovalka se ne ozira samo v preteklost, ampak razmišlja tudi o prihodnosti, vzdušje je bolj poživljajoče. Če je bil v prvem delu občutek, da skupaj s pripovedovalko tonemo navzdol, drugi del daje občutek dviga. Anjuša tudi sama zapusti Prago, preseli se v Budimpešto in se v mesto dobesedno zaljubi. Tudi če tam (še) nima mreže ljudi, se počuti kot doma. Bere, raziskuje in razmišlja o ljubezni do mesta – je mogoče, da je ta močnejša od ljubezni do človeka? In kaj je tisto, kar nas na določene kraje veže tako močno, da bi se raje razvezali od bližnjih, kot da bi odpotovali? Po obdobju negotovosti v razmerju s K. se on le odloči, da bi poskusila skupaj zaživeti v Atenah. A medtem ko on že načrtuje to prihodnost, se Anjuša vse bolj staplja z novim mestom in se boji dneva, ko ga bo morala zapustiti. Sila prostora je včasih močnejša od sile med ljudmi. V drugem delu posebej izstopa zgodba Raje, v kateri pripovedovalka najde vzporednico svoje zgodbe. Raja je mama Anjušine najemodajalke v Budimpešti, tudi sama priseljenka. Iz Rusije jo je v madžarsko prestolnico vodila ljubezen, a ljubezen ni bila dovolj, da bi se Raja v novi domovini počutila zares doma. Mreža ljudi, ki jo je spletla v svojem rojstnem kraju, se je s selitvijo skrčila na enega človeka. Morala se je naučiti novega jezika in zaradi diskriminacije pozabiti starega. Hčerki nikoli ni razkrila svoje ruske plati, dokler ni zaradi demence začela pozabljati madžarščine. Anjuša v ljubezenski zgodbi Raje in njenega moža vidi svojo ljubezensko zgodbo s K. oziroma vse nevarnosti zanjo, če bi mu sledila v Atene. Predstavlja si različne scenarije svojega življenja v Grčiji in v nobenem ni srečna. Sprašuje se, ali bo zmogla, tako kot Raja, vse življenje prevajati tudi svoja najbolj intimna čustva. In ne nazadnje tudi to, ali bo zmogla zares pognati korenine, ali si tega sploh želi. Do Aten z Anjušo ne pridemo, konec je odprt in ne izvemo, kako se je razpletla prihodnost med njo in K., hkrati pa imamo občutek nekega zaključka, saj se zdi, da je pripovedovalka iz začetnega kaosa, v katerega jo je pahnil niz izgub, prišla do nekakšne pomiritve. Medtem ko so skozi celoten roman njene misli preplavljale podobe preteklosti in prihodnosti, na koncu zapiše: »Kar v redu sem. Tudi ko gledam gumb za nov začetek in dokončen konec, ki sem ga po vsem tem času končno našla. Najpomembneje je, da vem, da obstaja. Da je ves ta čas obstajal – točno na sredini med gumboma za previjanje naprej in nazaj.« Drugi del romana je vsekakor močnejši, saj je veliko bolj pester, zanimiva so predvsem protagonistkina razmišljanja o sili prostora in o podobnostih z Rajo, medtem ko je prvi del s preigravanjem motivov izgube in izgubljenosti precej enoličen, s tem pa na trenutke zapade tudi v patetiko. Prednost romana, ki je napisan v nekonvencionalni formi, je prav to, da ta forma ni sama sebi namen, temveč poudarja občutje, iz katerega se pripovedovalka izreka. Ritem besedila še dodatno poudarja občutke razdrobljenosti, negotovosti in strahu v prvem delu, v drugem pa tudi evforijo, pričakovanje in nazadnje pomirjenost. Kljub monotonosti prvega dela, ki bi lahko bil manj obsežen, je Downtown down iskren in prepričljiv prvenec.
