Duhovno branje

HOZANA.si
  • 0.0 (0)
  • Christianity
  • Daily

Duhovno branje

  1. 23h ago

    11. november: Martinovo uboštvo in skromnost

    Iz pisem Sulpicija Severa (Pismo 3, 6.9-10.11.14-17.21) Martinovo uboštvo in skromnost   Martin je že dalj časa vedel, kdaj bo umrl. Bratom je smrt tudi napovedal. Medtem je moral obiskati še škofijo Candes. Tamkajšnja duhovščina se je nekaj sprla med seboj. Želel jo je pomiriti, čeprav se je zavedal, da ga čaka smrt. Odločil se je za to pot, ker je bil prepričan, da bo življenje lepo zaključil s tem, da vrne mir Cerkvi. Ko je torej dosegel spravo med duhovščino, je ostal še nekaj časa tam. Ravno se je pripravljal na pot domov v samostan, ko ga je obšla slabost. Sklical je sobrate in povedal, da mu bije zadnja ura. Vsi so žalovali in se glasno pritoževali: »Zakaj nas zapuščaš, oče, kaj nas tako žalostiš? Krvoločni volkovi pridejo nad tvojo čredo. Kdo nas bo tedaj branil pred njimi, če pastir umrje? Lepo je, da hrepeniš po Kristusu, toda nagrada ti ne uide. Če malo počakaš, ne bo zato postala manjša. Usmili se nas vendar in nas ne zapusti!« Jok mu je segel do srca. Kakor vedno, so se mu tudi to pot zalesketale solze v očeh. Priporočil se je Gospodu usmiljenja in jokaje rekel: »Če sem še potreben tvojemu ljudstvu, Gospod, ne bežim od napora. Zgodi se tvoja volja!« Čudovit mož je bil! Ni ga zmagal ne napor ne smrt. Nikamor se ni nagibal. Ni se bal smrti, ni se upiral življenju. Oči in roke je dvigal proti nebu in z nezmaganim duhom molil naprej. Ko so mu zbrani duhovniki hoteli obrniti in dvigniti telo, jih je prosil: »Pustite me, bratje, naj gledam rajši v nebo kakor na zemljo, da bo šel duh po svoji poti h Gospodu«. Ob teh besedah je opazil, da stoji ob njem hudič. »Kaj čakaš, krvoločna zver«, je vprašal. »Pri meni, zlodej, nimaš kaj iskati. Abraham me bo sprejel v svoje naročje.« S temi besedami na ustih je izdihnil. Abraham je vesel sprejel Martina v svoje naročje. Martin je ubog in skromen odšel v nebo.

  2. 1d ago

    10. november: Posebna dolžnost naše službe

    Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža, (4. govor 1-2) Posebna dolžnost naše službe   Čeprav je vesoljna božja Cerkev urejena po različnih dostojanstvih in nastane tako iz raznih udov svetega telesa enotnost, vendar smo, kakor pravi apostol, vsi eno v Kristusu. In nihče ni ločen po službi od drugega tako, da bi kak najmanjši del ne bil povezan z Glavo. V edinosti vere in krsta, predragi, sestavljamo torej nerazdeljeno skupnost in vsem skupno je dostojanstvo, ki ga izraža apostol Peter s presveto besedo: Dajte se tudi sami vzidati kot živi kamni v duhovno hišo, za sveto duhovništvo, da boste darovali duhovne daritve, Bogu prijetne po Jezusu Kristusu; in dalje: Vi pa ste izvoljen rod, kraljevo duhovništvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo. Vse namreč, ki so prerojeni v Kristusu, naredi znamenje križa za kralje, maziljenje Svetega Duha pa posveti v duhovnike, da bi vsi duhovni in razumni kristjani spoznali, da so poleg posebne dolžnosti naše službe deležni kraljevskega dostojanstva in duhovniške službe. Kaj je namreč bolj kraljevsko, kakor da je duh, ki je Bogu pokoren, gospodar svojega telesa. In kaj je bolj duhovniško, kakor darovati Gospodu čisto vest in mu na oltarju svojega srca poklanjati brezmadežne žrtve bogovdanosti? In čeprav je to po božji milosti skupno vsem, je vendar za vas pobožno in hvalevredno, da se veselite dneva naše izvolitve kot lastne časti. Tako vse telo Cerkve slavi edini zakrament duhovništva, ki se z maziljenjem in blagoslovitvijo sicer obilneje razliva na višje, vendar pa prihaja v ne majhni meri tudi na nižje. Čeprav imamo torej, predragi, ko smo deležni te skupne službe, obilo vzroka za skupno veselje, bomo vendar imeli resničnejši in odličnejši vzrok za veselje, če se ne boste mudili v opazovanju moje osebnosti. Veliko bolj koristno in mnogo bolj primerno je, da dvignemo pogled našega duha h gledanju slave svetega apostola Petra in preživimo ta dan predvsem v češčenju njega, ki ga je sam studenec vseh karizmatičnih darov napojil s tako obilnimi vodami, da nobeden ničesar ne prejme brez njega, ko je mnoge samo on sprejel. Beseda, ki se je učlovečila, je že prebivala med nami in Kristus se je popolnoma predal odrešenju človeškega rodu.

  3. 2d ago

    9. november: Po krstu smo vsi postali božje svetišče

    Iz govorov sv. Cezarija iz Arlesa, škofa (229. govor, 1-3) Po krstu smo vsi postali božje svetišče   Bratje! Danes po Kristusovi dobroti z veseljem obhajamo rojstni dan tega svetišča. Toda pravo, živo božje svetišče naj bi bili mi sami. Seveda krščanska ljudstva upravičeno obhajajo god svoje matere Cerkve, ki jih je, kot verujemo, skrivnostno rodila. Najprej smo se namreč rodili kot posode božje jeze, a potem nas je krst prerodil za otroke božjega usmiljenja. Po prvem rojstvu smo bili duhovno mrtvi; drugo rojstvo pa je v nas priklicalo pravo življenje. Pred krstom smo bili še pod skrivnostno oblastjo duha teme, s krstom smo pa postali Kristusovo svetišče. Če torej prav preudarimo, da smo odrešeni, bomo dojeli tudi, da smo zdaj pravo in živo božje svetišče. Bog ne stanuje samo v templjih, z rokami narejenih, zidanih iz kamnov in lesa; še veliko raje prebiva v dušah, ustvarjenih po svoji podobi, ki jo je v nas vrezala sama roka božjega umetnika. Tako trdi tudi apostol Pavel: Božji tempelj je svet, in taki ste vi. Ko je prišel Kristus, je izgnal iz naših src hudega duha in v nas pripravil svoje svetišče. Zato si z njegovo pomočjo prizadevajmo, da bi ga čim manj žalili z njega nevrednimi hudimi deli. Vsak greh namreč Kristusa žali. Preden nas je Kristus odkupil, sem rekel, je imel nad nami skrivnostno moč duh teme; potem smo postali božja hiša in sam Bog se je hotel vseliti v nas kot v svoj dom. Če torej želimo z veseljem proslaviti rojstni dan tega svetišča, ne smemo s hudimi deli uničevati živega božjega svetišča. Naj dodam še nekaj, kar bo vsak razumel: kdor pride v cerkev, naj svojo dušo tako pripravi, kakršno bi rad videl cerkev. Želiš imeti svetišče čisto? Ne zamaži svoje duše z grehom! Če ti hočeš, da je božji hram svetal, tudi Bog noče, da je tvoja duša temna, ampak želi, da bi vaša luč tako sijala iz vaših dobrih del, da bodo slavili Očeta, ki je v nebesih. Kakor vstopaš v to cerkev, tako tudi Bog želi vstopiti v tvojo dušo. Saj je obljubil: Prebival bom v njih in bom med njimi hodil.

  4. 3d ago

    8. november: Ko smo bili izgubljeni, nas je Kristus rešil

    Začetek homilije pisatelja iz 2. stoletja (1, 1 -2, 7) Ko smo bili izgubljeni, nas je Kristus rešil   Bratje, o Jezusu Kristusu moramo imeti pravilne pojme: da je Bog in sodnik živih in mrtvih. Tudi o lastnem zveličanju ne smemo preveč površno misliti. Če namreč te reči površno ocenjujemo, tudi sebe obsojamo na skromno upanje. Zaradi naše plitkosti potem grešijo še drugi. Krivda pa je naša, ker se ne zavedamo, kdo, odkod in kam nas kliče in kakšno trpljenje je Jezus Kristus prestal za nas. S čim mu bomo torej povrnili, kakšno plačilo mu bomo dali za to, kar nam je dal on? Koliko dobrot mu dolgujemo! Dal nam je življenje, kakor pravi oče nas je imenoval otroke, ko smo bili izgubljeni, nas je rešil. Kako ga bomo dovolj slavili? S čim bomo vračali, da bi odtehtali vse tisto, kar smo prejeli? Iztirila je bila naša pamet, naše srce: častili smo kamnite in lesene kipe pa zlate in srebrne, samo obrtniško delo. Obdajal nas je mrak; bili smo popolnoma brljavi, pa smo le spregledali, ker smo se po njegovi volji rešili tistega usodnega dima, ki nas je obdajal. Ker je v nas videl nešteto pogubnih zmot in ker je videl, da nimamo nobenega drugega upanja na rešitev, če nas sam ne reši, smo se mu zasmilili in ganili njegovo srce. Zato je nas, ki nas takorekoč ni bilo, poklical iz niča in hotel, da smo to, kar smo. Raduj se, nerodovitna, ki nisi rodila; vzklikaj in vriskaj, ki nisi imela porodnih bolečin! Zakaj več otrok bo imela osamljena kakor poročena. Ko pravi: raduj se, nerodovitna, ki nisi rodila, misli nas. Nerodovitna je bila namreč naša Cerkev, dokler ji niso bili dani sinovi. Ko pa pravi: vzklikaj, ki nisi imela porodnih bolečin, hoče reči, naj se prav tako kakor porodnice s prošnjami neprestano obračamo nanj. Zakaj več otrok bo imela osamljena kakor poročena pa pravi zato, ker se je zdelo, da je naše ljudstvo zapuščeno in oropano Boga. Sedaj pa, ko smo mi vero sprejeli, nas je več kakor tistih, o katerih se je zdelo, da imajo Boga. Sveto pismo pravi tudi tole: Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike. S tem nam hoče reči, da želi rešiti tiste, ki bi sicer propadli. Veliko in občudovanja vredno dejanje je namreč podpreti tisto, kar se maje, in ne tisto, kar že samo po sebi stoji. Tako je tudi Kristus hotel rešiti tiste, ki smo bili izgubljeni. In res je mnoge rešil s tem, da je prišel in nas poklical, ko smo bili že izgubljeni.

  5. 4d ago

    7. november: Nosimo okrog Kristusovo umiranje

    Iz razprave sv. Ambroža, škofa, O dobrini smrti (3,9; 4,15) Nosimo okrog Kristusovo umiranje   Apostol pravi: Svet je zame križan in jaz svetu. Da bi doumeli, da tudi pri življenju lahko doživljamo smrt in sicer srečno smrt, nas apostol spodbuja, naj na svojem telesu vedno okrog nosimo Jezusovo umiranje, da se tudi Jezusovo življenje na našem telesu razodene. Zato naj le bomo v oblasti smrti, da vzklije življenje: naj sledi srečno življenje po smrti, srečno življenje po zmagi in srečno življenje po končanem boju. Tedaj zakoni telesnosti ne bodo več kljubovali zakonom duha. Preneha naj borba s tem umrljivim telesom in naj v umrljivem telesu zmaga. Toda sam ne vem, če ni smrt močnejša od življenja. Prav apostolove besede me nagibajo k temu, ko pravi: V nas deluje smrt, v vas pa življenje. Smrt enega, a koliko narodom je dala življenje! Zato nas uči, naj si mi, ki smo v tem življenju, želimo take smrti, da se bo v našem telesu odražala smrt Kristusa, tista srečna smrt, po kateri se telesni človek uničuje, da se tako obnavlja notranji človek. Naj naša zemeljska hiša razpade in se nam odpre nebeški dom. Zato posnema smrt tisti, ki se odpove telesnosti in se reši verige, o kateri govori Gospod po Izaiju: Raztrgaj spone krivičnosti, vrni svobodo tlačenim, odpusti strte v prostost in zlomi vsako hudobijo. Gospod je dopustil smrt, da bi prenehal greh. Da bi pa smrt ne pomenila konca naše narave, je bilo podarjeno vstajenje. Tako s smrtjo preneha krivda, z vstajenjem pa se ohranja naša narava. Smrt je torej nujnost za nas vse. Tvoje življenje naj bo stalen prehod iz pokvarjenosti v nepokvarjenost, iz smrtnosti v nesmrtnost, iz nemira v pokoj. Naj ti torej ne bo smrt odvratna. Veseli se raje koristi srečnega prehoda. Kaj je namreč smrt, če ne pokop pokvarjenosti in vstajenje kreposti? Balaam je zato dejal: O da umrjem s smrtjo pravičnih, kar pomeni: naj bo pokopano moje življenje, da se znebi hudobije in se obleče v pravičnost tistih, ki nosijo na duši in na telesu Kristusovo smrt.

  6. 5d ago

    6. november: Sveta misel je moliti za rajne

    Iz govorov sv. Gregorja Nacianškega, škofa (7. govor v čast bratu Cezariju, 23-24) Sveta misel je moliti za rajne   Kaj je človek, da se ga spominjaš? Kakšna skrivnost me obdaja? Majhen sem in velik, umrljiv in neumrljiv, zemeljsko in nebeško bitje. Pokopan moram biti s Kristusom in z njim vstati, postati dedič s Kristusom, postati božji sin in celo kakor Bog. Vsekakor je to za nas velika skrivnost. V tej skrivnosti se je Bog zaradi nas učlovečil in postal ubog. Hotel je povzdigniti človeštvo, rešiti svojo podobo in ponovno oblikovati človeka; da bi vsi postali eno v Kristusu, ki je dovršeno v nas vseh postal vse to, kar je on sam. Da bi torej ne bili več moški in ženska, pogan in Skit, suženj in svoboden človek – te reči še spadajo med značilnosti mesenega človeka – marveč da bi v sebi nosili božje značilnosti. Po njem in zanj smo namreč bili nastali, zato naj nas ta lik tako oblikuje in upodablja, da bomo samo po njem spoznatni. O da bi bili to, kar upamo, po veliki dobroti Boga, velikodušnega delivca darov. On zahteva malo, a že zdaj in za prihodnji čas podarja velike stvari tistim, ki ga iskreno ljubijo. Zaradi ljubezni do njega in upanja vse prenašamo, vse pretrpimo, za vse se zahvaljujemo, za ugodne in neugodne reči, ker jih božja beseda pogosto tudi te imenuje odrešilna orožja. Njemu priporočamo svoje duše in duše njih, ki so na skupni poti bili hitrejši in so odšli pred nami. O Gospod in Stvarnik vseh bitij in posebno še tega človeka! Bog ljudi, ki so tvoji, Oče in krmar! Gospodar življenja in smrti! Varuh naših duš in dobrotnik! Ti, ki vse ustvarjaš in z delovanjem svoje Besede, v skladu z globočino svoje modrosti in previdnosti, pravočasno vse preurejaš, prosim, sprejmi mojega brata, prvega izmed nas, ki je odšel v domovino! Vodi naše telesno življenje, dokler vidiš, da je koristno, in sprejmi potem tudi nas, ko bo primerno. Sprejmi nas takrat pripravljene, polne svetega strahu, a vendar ne nemirne. Naj se ne umaknemo zadnji dan kakor tisti, ki so strastno navezani na ta svet in telesnost. Z veseljem naj hitro vstopimo v dolgotrajno in blaženo življenje, ki je v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. Njemu slava vekomaj. Amen.

  7. 6d ago

    5. november: O izpovedi vere

    Iz katehez sv. Cirila Jeruzalemskega, škofa (5. kateheza, O veri in veroizpovedi, 12-13) O izpovedi vere   V učenju in izpovedovanju vere se okleni in varuj le tiste, ki ti jo sedaj izroča Cerkev in ti jo utrjuje vse Sveto pismo. Niso vsi sposobni za branje Svetega pisma, saj nekatere ovira nevednost, druge pa pomanjkanje časa, da bi brali. Da pa ne bi zaradi nevednosti pogubili duše, zajamemo v nekaj vrsticah veroizpovedi celotni nauk vere. Imej to vero pri sebi kot popotnico vsak čas življenja! Nikakor ne sprejmi poleg nje kake druge, niti če bi se mi sami spremenili in bi govorili v nasprotju s tem, kar sedaj učimo, niti če bi se ti nasprotni angel pokazal kot angel luči in te hotel prevarati. Toda tudi če bi vam mi ali angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo ga vam mi oznanili sedaj, bodi zavržen. To vero, ki jo zdaj sprejemaš zgolj v besedah, ohrani dobro v spominu. Nauči se torej v primernem času, kaj pravi o posameznih poglavjih Sveto pismo. To, kar zadeva vero, ni namreč tako sestavljeno, kot bi se zahotelo ljudem, ampak je sestavljeno tako, da iz celotnega Svetega pisma nabrani najprimernejši odlomki predstavljajo en nauk vere. In kakor gorčično seme v majhnem zrnu obsega številne veje, tako tudi ta veroizpoved v nekaj besedah zajema vse spoznanje o Bogu, tako stare kot tudi nove zaveze. Glejte torej bratje; bodite trdni in se držite izročil, ki jih sedaj prejemate in jih zapišite globoko v svoje srce. V strahu božjem si prizadevajte, da vas sovražnik ne oropa, da vam kakšen krivoverec ne izpremeni kaj tega, kar vam je izročeno. Vera je namreč kakor dajanje denarja v menjalnico. To smo mi sedaj storili, Bog pa bo od vas zahteval obračun od zaupanega imetja. »Rotim vas, kakor pravi apostol Pavel, vpričo Boga, ki vse oživlja, in Jezusa Kristusa, ki je pod Poncijem Pilatom dobro pričeval, da to zaupano vam vero brez madeža ohranite do prihoda našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zaklad življenja, ki ti je sedaj izročen, in zaupano ti imetje bo zahteval Gospod ob svojem prihodu, ki se bo ob svojem času pokazal blaženi in edini Vladar, Kralj nad kralji in Gospod nad gospodi, ki ima edini nesmrtnost in prebiva v nedostopni svetlobi, ki ga noben človek ni videl in tudi videti ne more. Njemu čast in slava in oblast na vekov veke. Amen.

  8. Nov 3

    4. november: Govori tako, kakor delaš

    Iz govora sv. Karla, škofa, na zadnji milanski sinodi Govori tako, kakor delaš   Priznam, slabotni smo. Toda Gospod nam daje vse potrebne pripomočke. Če le hočemo, si lahko pomagamo. Duhovnik naj živi neoporečno, angelsko čisto življenje, kakor se spodobi, toda naj ne zanemari ustreznih pripomočkov, kakor posta in molitev; naj se izogiblje slabe druščine in nevarnih poznanstev. Ta ali oni se pritožuje, da se mu prebudi sto in sto misli, ki ga raztresajo, čim stopi v kor k molitvi ali gre maševat. Kaj pa je počel v zakristiji, preden je stopil v kor ali šel maševat? Se je kaj pripravil? Kaj je naredil zato, da bi bil zbran? Bi rad zvedel, kako boš napredoval v krepostih in, če si bil že kdaj v koru zbran, kako bi postal še pozornejši, da bo tvoja služba ljubša Bogu? Poslušaj! Če se je v tebi že vnel kak plamenček božje ljubezni, se z njim ne ponašaj. Ne izpostavljaj ga vetru. Zapri vrata srca, da se ne ohladi. Kolikor moreš, se varuj raztresenosti. Ostani z Bogom zbran in varuj se praznih pomenkov! Dolžan si poučevati in pridigati? Potrudi se, da najprej sam izpolniš, kar zahteva tvoj poklic. Sam vse uresniči! Pridigaj z vsakdanjim življenjem! Naj vidijo, da sam delaš, kar drugim govoriš. Potem ne bodo godrnjali in zmajevali z glavo nad tvojimi besedami. Skrbiš za duše? Ne zanemari sam sebe in ne daj se drugim tako brez mere, da zate nič ne ostane. Seveda moraš misliti na duše, ki zanje skrbiš, a pri tem nase le nikar ne pozabi. Vedite, bratje, cerkvenim ljudem ni nič potrebnejše kot premišljevalna molitev pred vsako nalogo, med delom in po končanem opravilu. Pel bom, pravi prerok, pa bom razumel. Če deliš zakramente, brat, preudari, kaj delaš! Če mašuješ, pomisli, kaj daruješ! Če poješ v koru, se zavedaj, s kom govoriš in kaj! Če skrbiš za duše, premisli, s kakšno krvjo so očiščene. Vse naj se pri vas vrši v ljubezni. Tako boš neštevilne težave, ki jih, hočeš nočeš, srečuješ vsak dan (tako nam je pač usojeno), lahko premagal. Tako bomo našli moči, da se bo v nas in v drugih rodil Kristus.

See All (202)

About

Duhovno branje

Information

  • Creator
    HOZANA.si
  • Years Active
    2024 - 2026
  • Episodes
    202
  • Rating
    Clean
  • Copyright
    © 2026 HOZANA.si
  • Show Website
    Duhovno branje

You Might Also Like